Jedro

Pritožba ima prav, da o "škodnem dogodku" ne govorimo šele takrat, ko so presežene kritične vrednosti hrupa po Uredbi o mejnih vrednostih iz l. 2005, kot je napačno utemeljevalo sodišče prve stopnje, temveč že v primeru, ko je presežena nižja jakost hrupa, t.j. mejna vrednost po omenjeni uredbi. Vendar dejstvo, da je do preseganja mejnih (oziroma kritičnih) vrednosti hrupa po Uredbi prišlo, samo po sebi še ne pomeni, da je mogoče državi očitati protipravnost, temveč kaže zgolj na to, da se je zgodil "škodni dogodek". Za ugotovitev protipravnosti ravnanja (ali opustitev) države morajo biti izpolnjeni še nadaljnji kriteriji, poleg tega pa je treba med nasprotujočimi si interesi strank opraviti tehtanje ter najti pravično ravnovesje. In sicer je treba pretehtati naslednje kriterije (oziroma se je treba vprašati): - v kolikšni meri je bilo poseženo interes v oškodovancev (tožnikov) po življenju v zdravem življenjskem okolju (brez prekomernega hrupa), - kakšen je javni interes, torej kakšna je družbena koristnost sporne ceste, - kakšni so bili ukrepi države (toženke) za zmanjšanje hrupa in - kaj so za zmanjšanje škode storili tožniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se v celoti zavrnejo tožbeni zahtevki tožečih strank (v nadaljevanju tožnikov) na plačilo odškodnine zaradi prekomernega hrupa. Naložilo jim je, da toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrnejo pravdne stroške.

2. Tožniki v pravočasni pritožbi izpodbijajo sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba je nepravična, ker je tožnike sodišče prve stopnje obravnavalo strožje kot nasprotno stranko in to kljub temu, da tožena stranka za ublažitev prekomernega hrupa, ki je rezultat zelo intenzivnega cestnega prometa po Cesti Proletarskih brigad v Mariboru, ni storila ničesar. Sodišče je obravnavalo tožnike pristransko, saj kljub temu, da so izdane meritve pokazale, da je hrup, ki ga povzroča promet po Cesti Proletarskih brigad, vsaj na južni strani stanovanjskega objekta Ceste Proletarskih brigad ... v Mariboru, v katerem v pritličju prebivajo tožniki, presega v obravnavanem časovnem obdobju (to je od leta 2012 do leta 2014) določeno kritično vrednost, kot je izhajala iz takrat veljavnih predpisov. Dejstvo o preseganju kritičnih vrednosti sodišče prve stopnje šteje za zanemarljivo (31. točka obrazložitve), kar pa ne drži, saj je že preseganje nižje stopnje hrupa (t.j. mejne vrednosti) škodljivo za ljudi. Neutemeljen je očitek iz 32. točke obrazložitve sodbe, da glede notranjega okolja niso dovolj natančno opredelili škodnega dogodka oziroma niso podali ustrezne trditvene podlage o dejanski ravni hrupa v notranjih prostorih. Tožniki glede na to, da meritve hrupa v njihovem stanovanju niso bile izvedene, v postopku sploh niso imeli možnosti operirati z izmerjenimi podatki o stopnji hrupa v notranjost njihovega stanovanja, ampak so lahko zgolj podali opis vpliva hrupa na njihovo počutje, obenem pa sta z lastno izpovedbo lastno počutje tudi opisala prvotožnica in drugotožnik, drugotožnik pa je tudi z medicinsko dokumentacijo potrdil opis svojega počutja, kar je prvostopenjsko sodišče brez utemeljene obrazložitve zgolj s subjektivno oceno zavrnilo kot neverodostojno. Tožniki prebivajo v stanovanju, ki je locirano v pritličju objekta, torej le malo nad nivojem vozišča in to stanovanje je zgolj 11 metrov oddaljeno štiripasovnice, zaradi česar je stanovanje, v katerem prebivajo tožniki, bistveno bolj na udaru hrupa kot druga stanovanja v istem stanovanjskem objektu, ki se nahajajo v višjih etažah. Nadalje pritožba izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi tožnikom naložilo dokazno breme, ki ga tožniki ne zmorejo izpolniti, in sicer predložitev podatkov o stopnji hrupa v notranjosti stanovanja v zvezi z nastankom vtoževane škode. Sodišče je prezrlo, da je v postopku bilo nesporno ugotovljeno, da tožena stranka v Mariboru ni zgradila protihrupne ograje, z izgradnjo katere bi obravnavani problem cestnega hrupa kritične vrednosti, saj pri stanovanjih v nižjih etažah, kamor spada tudi pritlično stanovanje tožnikov, lahko omilila in bi tako prihranila izplačilo že izplačanih odškodnin z investicijo relativno majhne vrednosti. Izpodbijana sodba o zgoraj navedeni okoliščini (neizgradnji protihrupne ograje s strani tožene stranke) nima razlogov, s čemer je podana bistvena kršitev določb ZPP, saj gre za odločilno dejstvo. Pritožba nadalje izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je podvomilo v verodostojnost navedb in izpovedb tožnikov o slabem počutju v povezavi s hrupom. Nadalje je bilo sodišče prve stopnje zelo pristransko, ko tožeči stranki očita, da ni sama izvedla nobenih ukrepov za preprečitev pojava zatrjevanih kršitev (npr. eventualna menjava oken, fasada). Navedeni očitek je bil neresničen in neutemeljen, saj je tožeča stranka izvedla menjavo oken, s katero pa je le delno ublažila vdiranje hrupa v svoje stanovanje. Poleg tega pa tožeča stranka v svojem stanovanju tudi ne more imeti stalno zaprtih oken, poleti pa jih ima celo pretežno odprta, tako da z menjavo oken problema zdravju škodljivega hrupa ni uspela rešiti. Obnove fasade pa tožeča stranka ne more izvesti sama, ker gre za izvedbo gradbenih del na večstanovanjski stavbi, pri čemer tožeča stranka obnovi fasade ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje pa je povsem benevolentno spregledalo popolno pasivnost tožene stranke pri izvedbi ukrepov za zmanjševanje hrupa, ki se med drugim manifestira tudi v neizgradnji protihrupne ograde. Po mnenju tožnikov je bila prejšnja sodna praksa preširoka, sedanja pa je preozka, zato prihaja serijsko in pavšalno brez individualnega obravnavanja specifike posameznih individualnih primerov zavračanja tovrstnih odškodninskih zahtevkov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Tožniki živijo v pritličju večstanovanjske hiše na naslovu Cesta proletarskih brigad ..., Maribor. S tožbo so zahtevali od Republike Slovenije (toženke) plačilo odškodnine zaradi neugodnosti in nevšečnosti, ki so jih trpele med leti 2012 in 2014 zaradi izpostavljenosti prekomernemu hrupu, ki je bil posledica cestnega prometa po Cesti proletarskih brigad v Mariboru.

**Materialnopravna izhodišča**

7. V sodni praksi se je v preteklosti kot materialnopravna podlaga za odškodninske zahtevke iz naslova prekomernega hrupa uporabljal tretji odstavek 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ),1 na navedeno pravno podlago pa so se prvenstveno sklicevali tožniki. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlage tožbenega zahtevka pravilno uporabilo 131. člen OZ. Pri tem se je ustrezno sklicevalo na nosilne razloge iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 126/2019, II Ips 129/2019, II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020, s katerim je bilo preseženo stališče prej ustaljene sodne prakse, po kateri je preseganje mejnih oziroma kritičnih vrednosti po Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju2 (v nadaljevanju Uredba o mejnih vrednostih iz l. 2005) mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ, kot izhaja iz 12. do 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 126/2019, II Ips129/2019 in II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020, v kateri so bili obravnavani odškodninski zahtevki stanovalcev večstanovanjskih stavb na naslovu Cesta proletarskih brigad ..., ..., ... in ..., Maribor, odstopilo od dotedaj ustaljene sodne prakse in zavzelo stališče, da odškodninska odgovornost države ni objektivna (kot bi bilo mogoče sklepati ob uporabi tretjega odstavka 133. člena OZ), temveč subjektivna. V 26. členu Ustave Republike Slovenije je urejena odgovornost za protipravno in krivdno povzročitev škode v zvezi z izvajanjem oblastne dejavnosti.3 Iz Ustave ne izhaja, da bi bila odgovornost države zaradi posegov v pravico do zdravega življenjskega okolja objektivna, drugih predpisov, s katerimi bi predvidela svojo odškodninsko odgovornost zaradi hrupa, pa država ni sprejela, zaradi česar opiranje odškodninske odgovornosti države na tretji odstavek 133. člena OZ in na argumentacijo, da gre za poseben primer objektivne odgovornosti, ni ustrezna. Določba tretjega odstavka 133. člena OZ je enako kot vse določbe OZ namenjena urejanju razmerij med posamezniki, torej enakopravnimi prirejenimi subjekti, ki imajo vsak svoj interes in varujejo vsak svoje koristi (4. člen OZ). Država, ki dovoljuje vožnjo po cesti in s tem dovoljuje izvajanje splošno koristne dejavnosti, od tega nima neposredne koristi. S tem uresničuje javni interes, to je interes vseh, ki promet uporabljajo, in ne svojega lastnega. Zato je po mnenju Vrhovnega sodišča pri ugotavljanju odgovornosti države v tovrstnih primerih potrebno izhajati iz 26. člena Ustave, pri tem pa je potrebno presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke subjektivne odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ:4 ali je torej prišlo do škodnega dogodka, ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Ustavnosodno ustaljeno stališče je, da je treba civilnopravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javnopravni odgovornosti države za ravnanja njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije, kar med drugim pomeni tudi, da je krivda, ki se vselej navezuje na konkretnega storilca, tu absorbirana s protipravnostjo ravnanja.5

9. Pritožba ima prav, da o „škodnem dogodku“ ne govorimo šele takrat, ko so presežene kritične vrednosti hrupa po Uredbi o mejnih vrednostih iz l. 2005, kot je napačno utemeljevalo sodišče prve stopnje, temveč že v primeru, ko je presežena nižja jakost hrupa, t.j. mejna vrednost po omenjeni uredbi.6 Vendar dejstvo, da je do preseganja mejnih (oziroma kritičnih) vrednosti hrupa po Uredbi prišlo, samo po sebi še ne pomeni, da je mogoče državi očitati protipravnost, temveč kaže zgolj na to, da se je zgodil „škodni dogodek“.7 Za ugotovitev protipravnosti ravnanja (ali opustitev) države morajo biti izpolnjeni še nadaljnji kriteriji, poleg tega pa je treba med nasprotujočimi si interesi strank opraviti tehtanje ter najti pravično ravnovesje. In sicer je treba pretehtati naslednje kriterije (oziroma se je treba vprašati): - v kolikšni meri je bilo poseženo interes v oškodovancev (tožnikov) po življenju v zdravem življenjskem okolju (brez prekomernega hrupa), - kakšen je javni interes, torej kakšna je družbena koristnost sporne ceste,8 - kakšni so bili ukrepi države (toženke) za zmanjšanje hrupa in - kaj so za zmanjšanje škode storili tožniki.9

10. Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti države (škodnega dogodka, protipravnosti, škode in vzročne zveze) je na tožnikih.

**Dejanski okvir spora**

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva: - tožniki so v vtoževanem obdobju (med 2012 in 2014) bivali v pritličju večstanovanjske stavbe na naslovu Cesta proletarskih brigad ..., Maribor, ki je od štiripasovne državne ceste G1 – 1 z dvema voznima pasovoma v vsako smer oddaljeno 11 metrov, - njihovo trosobno stanovanje gleda v smeri sever-jug, pri čemer sta proti jugu, ki je najbolj obremenjen s hrupom, obrnjeni dnevna soba, kuhinja in balkon, - prvo- in tretjetožnica sta hči in mati in živita v navedenem stanovanju že 35 let (od leta 1979), drugotožnik (sin prvotožnice in vnuk tretjetožnice) pa biva v navedenem stanovanju od svojega rojstva leta 2002, - Cesta proletarskih brigad se nahaja na poselitvenem območju mestne občine Maribor, - cesta G1 – 1 ima status državne ceste in je kot taka v pristojnosti tožene stranke, ki je tudi odgovorna za njeno urejanje, - v vtoževanem obdobju (v letih 2012, 2013 in 2014) je po cesti vozilo povprečno 27.000 vozil dnevno, od tega 705 vozil nad 3,5 tone, delež lokalnega prometa je znašal 85 %, delež tranzitnega prometa pa 15 %, - niti s strani tožnikov niti s strani tožencev niso bili izvedeni nobeni ukrepi za zmanjšanje hrupa (postavitev protihrupnih ograj, zamenjava asfaltne podlage, znižanje najvišje dovoljene hitrosti vožnje, menjava oken, izolacija fasade), - zunanje okolje tožnikov je bilo na južni strani njihovega stanovanja leta 2012 obremenjeno s hrupom čez dan (t.j. med 6.00 in 18.00 uro - Ldan) v obsegu 69 decibelov (dBA), zvečer (med 18.00 in 22.00 uro - Lvečer) v obsegu 67 dBA, ponoči (med 22.00 in 6.00 uro - Lnoč) v obsegu 61 dBA ter po kombiniranem kazalcu hrupa za dan, večer in noč (Ldvn) v obsegu 70 dBA; enako stanje je bilo v letih 2013 in 2014 s to razliko, da je bil hrup zvečer in ponoči za 1 dBA manjši (kar pomeni, da je v letih 2013 in 2014 bil hrup zvečer 66 dBA, hrup ponoči pa 60 dBA), - večstanovanjska stavba, v kateri se nahaja stanovanje tožnikov, spada v III. območje varstva pred hrupom po Uredbi o mejnih vrednostih iz l. 2005 (v I. območju varstva pred hrupom je dovoljena najnižja jakost hrupa, v IV. območju varstva pred hrupom pa je dovoljena najvišja stopnja hrupa).

**Glede hrupa v zunanjem okolju tožnikov**

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v preglednici 2 priloge 1 Uredbe o mejnih vrednostih iz l. 2005 za III. območje varstva pred hrupom, kamor spada stanovanje tožnikov (kot je pritožbeno nesporno), predpisane kritične vrednosti kazalcev hrupa za noč (Lnoč) v višini 59 dBA in kritične vrednosti kazalcev hrupa po kombiniranem kazalcu hrupa za dan, večer in noč (Ldvn) v obsegu 69 dBA. Štelo je, da „škodni dogodek“ nastane šele pri preseganju kritičnih vrednosti hrupa, zato je zaključilo, da je „škodni dogodek“ v zunanjem okolju tožnikov (na južni fasadi bloka) nastal, ker so v letih izmerjene vrednosti hrupa za dan, večer in noč (Ldvn) presegale predpisane kritične vrednosti za 1 dBA oziroma 1,45 %10 in ker so izmerjene nočne vrednosti hrupa (Lnoč) presegale predpisane kritične vrednosti hrupa za 2 oz. 1 dBA, t.j. za 3,39 % oz 1,69 %.

13. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da kljub obstoju „škodnega dogodka“ v zunanjem okolju tožnikov protipravnost ravnanja tožene stranke ni podana. Pri tem je navedlo,11 da je tožena stranka sicer kršila svojo „predpisodajno“ dolžnost,12 ker so bile v spornem obdobju v zunanjem okolju tožnikov presežene kritične vrednosti hrupa in ker toženka (država) do julija 2013 ni sprejela operativnega programa varstva pred hrupom, kot ji je nalagala določba 11. člena Uredbe o mejnih vrednostih iz l. 2005, vendar glede na vse okoliščine primera protipravnost ravnanja tožene stranke ni podana (glej 45. do 68. točko izpodbijane sodbe), ker: - ker je bil prekomeren hrup prisoten le na južni strani bloka tožnikov, ne pa na ostalih straneh (kot je pritožbeno nesporno), zlasti ne na severni, kamor (poleg južne strani) tudi gleda njihovo stanovanje, kar pomeni, da bi lahko okolico svojega bloka mirno uživali na njegovi vzhodni, severni in zahodni strani (v tej zvezi glede tudi 36. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), - ker je izmerjen zunanji hrup le rahlo presegal kritične vrednosti po Uredbi o mejnih vrednostih iz l. 2005 in zgolj na južni strani bloka, kar pomeni, da je bila pravica tožnikov do zdravega življenjskega okolja (po intenziteti) le rahlo kršena, poleg tega pa je rahlo kršena le v času, ki ga tožniki preživijo na južni strani svojega bloka, pri čemer je splošno znano, da se ljudje v nočnem času izjemno redko nahajajo v zunanjem okolju stanovanjskega bloka (v tej zvezi glede tudi 37. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), - ker ljudje v mestih v zunanjem okolju pred večstanovanjskimi stavbami preživijo sorazmerno malo časa, saj je v mestih poudarek na bivanju v notranjem okolju (t.j. v stanovanjih), ne pa v okolici večstanovanjskih stavb (v tej zvezi glej tudi 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), - ker je glavna cesta G1-1, ki teče mimo stanovanja tožnikov, pomembna prometnica tako za Maribor kot za širšo regijo, saj povezuje tako različne dele mesta Maribor kakor tudi Koroško in Štajersko, - ker alternativne povezave zaenkrat še ni, pa tudi ko bo, bo po odseku glavne ceste G1-1, ki teče mimo stanovanja tožnikov, še vedno potekalo cca. 85 % lokalnega prometa (delež tranzitnega prometa je le 15 %), zaradi česar preusmeritev tranzitnega prometa na zahodno obveznico, ki je v izgradnji, ne bi odpravila problema prekomernega hrupa, - ker učinkovitih ukrepov za znižanje hrupa v zunanjem okolju (omejitev števila vozil, omejitev hitrosti, protihrupne ograje, tišja asfaltna podlaga) ni na voljo oziroma niso sprejemljivi (kot ugotavlja izvedenska institucija): a) ker znižanje števila vozil za 75 % ni realno izvedljivo, saj po sporni cesti poteka kar 85 % lokalnega prometa, b) ker znižanje omejitve hitrosti iz 70 km/h na 50 km/h ne bi prinesla omembe vrednega izboljšanja, saj je povprečna hitrost na sporni cesti 55 km/h (ne pa 70 km/h, kolikor znaša omejitev hitrosti), in če bi vozila namesto 55 km/h vozila 50 km/h bi dejansko stopnjo hrupa znižali zgolj za 0,3 dBA; c) ker je izgradnja protihrupne ograja neprimeren ukrep, saj z njo ne bi bilo mogoče znižati ravni hrupa v višjih nadstropjih bloka, d) ker bi preplastenje ceste s tišjo vrsto asfalta stopnjo hrupa znižalo za največ 3 dBA.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega zaključilo, da pravica tožnikov do zdravega zunanjega življenjskega okolja ni bila niti hudo niti resno kršena (v tej zvezi glede tudi 44. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), saj je bila kršena le na južni strani bloka (ne pa na vzhodni, severni in zahodni strani), ker so bile kritične vrednosti le rahlo presežene, po drugi strani pa ima država omejena finančna sredstva, zaradi česar mora prioritetno reševati najbolj kritične situacije, kar pa predmetni „škodni dogodek“ ni (v tej zvezi glede tudi 59. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), izvedba ukrepov za zmanjšanje hrupa (npr. znižanje števila vozil za 75 %) pa bi nesorazmerno posegla v pravico do mobilnosti ostalih prebivalcev tega dela mesta (zlasti z ozirom na to, da 85 % vsega prometa po sporni cesti predstavlja lokalni promet) in ostalih prebivalcev, ki koristijo navedeno cesto za lokalni in medregijski promet. Zaključilo je, da javni interes (mobilnost ljudi) prevlada nad manjšo kršitvijo pravice tožnikov do zdravega življenjskega okolja (67. in 68. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

15. Sodišče druge stopnje pritrjuje navedenim razlogom sodišča prve stopnje o neobstoju protipravnosti v zunanjem okolju tožnikov, razen v delu, ki se nanaša na protihrupno ograjo, in v delu, kjer je sodišče prve stopnje kot relevantne vrednosti štelo preseganje kritičnih vrednosti po Uredbi o mejnih vrednostih iz l. 2005. 16. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je sicer neutemeljena pritožbena graja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do dejstva, da protihrupna ograja ni bila zgrajena in bi pri stanovanjih v nižjih etažah, kamor spada pritlično stanovanje tožnikov, lahko omilila stopnjo hrupa. To ne drži. O tem se je sodišče prve stopnje opredelilo tako 6. točki obrazložitve, kjer je navedlo, da s strani nobene od strank niso bili izvedeni nobeni pasivni ukrepi (protihrupne ograje, zamenjava oken itd.), kakor tudi v 55. točki obrazložitve, kjer je navedlo, da protihrupne ograje in protihrupni nasipi po oceni izvedenske institucije ne bi bile primeren ukrep glede na višino stanovanj, ki se nahajajo v blokih, zlasti z njimi ne bi bilo mogoče znižati ravni hrupa v višjih nadstropjih. Kršitve postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere se sklicuje pritožba, zadevajo napake v sestavi sodbe, zaradi katerih sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti. Kršitev postopka iz 14. točke pa ni podana, če je obrazložitev neprepričljiva ali nelogična; v takih primerih gre bodisi za zmotno ugotovitev dejanskega stanja bodisi za zmotno uporabo materialnega prava. Razumljivost razlogov ne vključuje namreč tudi njihove razumnosti.13 V predmetni zadevi je tok argumentacije jasen in razumljiv ter se da preizkusiti, zato kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožba pa ima prav, da je dejansko stanje delno zmotno ugotovljeno, saj bi bile protihrupne ograje učinkovit ukrep za zmanjšanje hrupa ob na funkcionalnem zemljišču pred blokom14 in v nižjih etažah (na primer v pritličnem stanovanju tožnikov). Iz 55. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (in iz izvedenskega mnenja izhaja), da protihrupne ograje niso učinkovit ukrep za zmanjšanje hrupa v višjih etažah, iz česar je (a contrario) mogoče sklepati, da bi bile učinkovit ukrep v pritličju, kjer živijo tožniki, in na funkcionalnem zemljišču na južni strani bloka tožnikov.

17. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje pritožnikom, da za ugotovitev, da je škodni dogodek nastal, zadošča že preseganje mejnih vrednosti po Uredbi o mejnih vrednostih iz l. 2005,15 zato je stališče sodišča prve stopnje, da škodni dogodek nastane šele pri višji stopnji hrupa (t.j. pri preseganju kritičnih vrednosti po omenjeni uredbi),16 materialnopravno zmoten. V preglednici 3 priloge 1 Uredbe o mejnih vrednostih iz l. 2005 so predpisane mejne vrednosti kazalcev hrupa, ki ga povzroča uporaba ceste (ali železniške proge ali letališča), in sicer so za III. območje varstva pred hrupom, kamor spada nepremičnina tožnikov, predpisane naslednje mejne vrednosti: 65 dBA za Ldan, 60 dBA za Lvečer, 55 dBA za Lnoč in 65 dBA za Ldvn. To pomeni, da so bile v letih 2012 do 2104 v zunanjem okolju tožnikov (in sicer na južni fasadi njihove večstanovanjske stavbe, ne pa na severni strani, kamor prav tako sega njihovo trosobno stanovanje) predpisane mejne vrednosti presežene: podnevi (Ldan) za 4 dBA ali 6,15 %, zvečer (Lvečer) za 7 oz. 6 dBA ali 11,66 oz. 10 %, ponoči (Lnoč)za 6 oz. 5 dBA ali 10,9 % oz. 9 % in po kombinirani metodi, ki vključuje dan, večer in noč (Ldvn) za 5 dBA ali 7,7 %. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje (31. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in kot je pritožbeno nesporno, na severni strani fasade stanovanja tožnikov do prekoračitve predpisanih mejnih vrednoti ni prišlo.

18. Po mnenju pritožbenega sodišča je kljub preseganju mejnih vrednosti v zunanjem okolju tožnikov (t.j. na južni strani njihovega bloka) v obsegu med 6,15 in 11,66 %17 in kljub temu, da bi bile protihrupne ograje učinkovit ukrep za znižanje hrupa tako v pritličju, kjer živijo tožniki, in na funkcionalnem zemljišču na južni strani bloka, glede na zgoraj navedene okoliščine predmetne zadeve presoja sodišča sodišča prve stopnje, da protipravnost ni podana, še vedno pravilna. V tej zvezi sodišče druge stopnje izpostavlja ne le ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je pritožbeno nesporna, da ljudje v mestih v zunanjem okolju pred večstanovanjskimi stavbami preživijo sorazmerno malo časa, temveč tudi naslednja (pritožbeno nesporna) dejstva: a) pravica tožnikov do zdravega zunanjega življenjskega okolja je bila v spornem obdobju kršena le na južnem delu stavbe, ki je le 11 metrov oddaljena od ceste (vmes pa je pločnik), zaradi česar tožniki sploh ne zatrjujejo, da ta del funkcionalnega zemljišča uporabljajo, b) mejne vrednosti hrupa niso presežene na ostalih delih njihovega bloka, zaradi česar lahko zlasti na severni strani (pa tudi na vzhodni in zahodni) funkcionalno zemljišče uporabljajo, ne da bi bili izpostavljeni prekomernemu hrupu, c) cesta G1-1 je pomembna prometnica tako za Maribor kot za širšo regijo, alternativne povezave zaenkrat še ni, ko pa bo, preusmeritev tranzitnega prometa na zahodno obveznico, ki je v izgradnji, ne bo odpravila problema prekomernega hrupa, ker po sporni cesti poteka le 15 % tranzitnega prometa, 85 % pa je lokalnega prometa, d) toženka razen postavitve protihrupne ograje učinkovitih ukrepov za znižanje hrupa v zunanjem okolju tožnikov (omejitev števila vozil, omejitev hitrosti, tišja asfaltna podlaga) bodisi nima na voljo bodisi niso sprejemljivi bodisi bi imeli zanemarljiv učinek, e) toženka ima na voljo omejena sredstva, zaradi česar jih mora preudarno in učinkovito razporejati, zaradi česar ni zmeraj smotrno postavljanje protihrupne ograje pred večstanovanjsko stavbo, s katero je mogoče pred hrupom učinkovito zaščititi le stanovalce v nižjih etažah, ne pa tudi stanovalcev v višjih etažah. Glede na navedene okoliščine predmetne zadeve javni interes po mobilnosti prebivalstva prevlada nad pravico tožnikov do zdravega življenjskega okolja, kar pomeni, da protipravnost ravnanja oziroma opustitev tožene stranke v zunanjem okolju tožnikov ni podana.

19. Sodišče druge stopnje še izpostavlja, da tožniki niti niso navajali (niti dokazali), da bi bila njihova škoda, ki se je kazala v neugodnosti in nevšečnosti, kot so nespečnost, slabša koncentracija, splošno slabše počutje, prisotnost nervoze in tako dalje, posledica njihovega nahajanja v zunanjem okolju, temveč so zatrjevali, da te nevšečnosti trpijo zaradi prekomernega hrupa v svojem notranjem okolju (stanovanju).18 Tožniki torej sploh niso zatrjevali, da svoj (prosti) čas preživljajo v okolici svojega bloka in da trpijo neugodnosti in nevšečnosti zaradi hrupa, ki so mu bili izpostavljeni v zunanjosti njihove večstanovanjske stavbe. Glede na navedeno sploh ni podana vzročna zveza med prekomernih hrupom v zunanjem okolju tožnikov (t.j. na južnem delu njihove večstanovanjske stavbe) in škodljivimi posledicami, ki jih zatrjujejo. Ker je trditveno in dokazno breme glede vseh predpostavk subjektivne odškodninske odgovornosti (škodni dogodek, protipravnost, škoda, vzročna zveza) na tožnikih, tožniki pa niti ne podajo trditvene podlage glede vzročne zveze med prekomernim hrupom v zunanjem okolju in škodo, ki jo trpijo (v obliki nevšečnosti in neugodnosti), to pomeni, da niso zadostili svojemu trditvenemu bremenu glede vzročne zveze med „škodnim dogodkom“ (prekomernih hrupom v zunanjem okolju) in zatrjevano škodo v obliki neugodnosti in nevšečnosti (razdražljivost, nespečnost, slabša koncentracija itd.). Ker niso niti zatrjevali (kaj šele dokazali) ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ (vzročne zveze), morali pa biti zatrjevati in dokazati vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti, odškodninska odgovornost toženke za prekomeren hrup v zunanjem okolju tožnikov ni podana.

**Glede hrupa v notranjem okolju tožnikov**

20. Sodišče prve stopnje je v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da tožniki niso podali zadostne trditvene podlage glede škodnega dogodka v njihovem notranjem okolju (t.j. v notranjosti njihovega stanovanja), ker niso navedli dejanske ravni hrupa v svojih notranjih prostorih v vtoževanem obdobju niti niso notranje ravni hrupa opisali na način, da bi bila mogoča ocena notranjega hrupa, kaj šele, da bi ga s stopnjo prepričanja tudi dokazali (dokazov za ugotavljanje stopnje hrupa v stanovanju niso predlagali), niti niso dokazali vzročne zveze med prekoračenim notranjim hrupom in kršitvijo njihove pravice do zasebnosti in družinskega življenja. Prvostopenjsko sodišče je v tej zvezi štelo kot nezadostne trditve tožnikov, da imajo zaradi prekomernega hrupa v njihovem stanovanju težave z nočnim počitkom, medsebojno komunikacijo, utrujenost, razdražljivost itd., ker to ne predstavlja navedb o dejanski jakosti hrupa v stanovanju in o preseganju dovoljenih vrednosti hrupa. Poleg tega pojav prekomernega hrupa v zunanjem okolju še ne pomeni nujno, da obstaja prekomeren hrup tudi v notranjem okolju (stanovanju), kot izhaja iz mnenja izvedenske institucije, saj lahko stene in okna v pomembni meri znižajo jakost hrupa, ki prehaja iz zunanjega v notranje okolje. Država je s svojimi ukrepi (t.j. subvencijami Eko sklada) finančno spodbujala zamenjavo oken in fasad, te možnosti pa tožniki niso izkoristili, saj oken niso zamenjali.

21. Sodišče druge stopnje s temi prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje soglaša, pri tem pa še dodaja naslednje. Tožniki so v tožbi stopnjo hrupa v stanovanju opredelili zgolj opisno, niso pa je niti določno niti določljivo konkretizirali (niso navajali stopnje hrupa v dBA), saj so zatrjevali zgolj, da zaradi hrupa v stanovanju težje spremljajo televizijski program in poslušajo radio, zaradi česar morajo nastaviti višjo jakost zvoka na televizorju in radiu, ponoči se zaradi hrupa večkrat zbujajo, hrup jih moti pri medsebojni komunikaciji, saj se morajo pogovarjati glasneje, prekomeren hrup povzroča vibracije in žvenketanje oken, moti pri učenju. Po mnenju sodišča druge stopnje tožniki s tem niso dovolj konkretizirali stopnje hrupa v svojem stanovanju, saj na podlagi teh trditev ni bilo mogoče ugotoviti, ali so presežene dovoljene vrednosti hrupa v njihovem stanovanju. Zato je sodišče prve stopnje še pred razpisom prvega naroka za glavno obravnavo z dopisom z dne 9. 7. 2015 upravičeno izvajalo materialno procesno vodstvo, v okviru katerega je tožnike opozorilo, da je trditveno in dokazno breme glede pravnorelevantnih dejstev na njih in jih (med drugim) pozvalo, naj dopolnijo svojo trditveno podlago, v kateri zatrjuje prekoračenje stopnje hrupa v zunanjem bivanjskem okolju in tudi v notranjem bivanjskem okolju, naj natančno opredelijo dovoljene meja hrupa v obeh okoljih in vzročno povezanost ter predlagajo ustrezna dokazna sredstva, ki bodo sodišču omogočila ugotavljanje dovoljenih meja in zatrjevane prekoračitve ter posledično škodo, ki se kaže zaradi prekoračenega hrupa v zunanjem in notranjem okolju. Prav tako je na pomanjkljivo trditveno podlago glede prekoračitve notranjega hrupa večkrat opozorila tožena stranka. Tožniki so s prvo pripravljalno vlogo z dne 21. 8. 2015 navajali zgolj, da v zadevi DEES proti Madžarski (sodba 2345/06 z dne 9. 11. 2010) Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) ni zahtevalo, da pritožnik izkaže prekomeren hrup v stanovanju, kjer je dejansko prebival, temveč je za ESČP zadoščalo nesporno dejstvo, da je zunanji hrup presegel dovoljeno vrednost. Tožniki stopnje hrupa v svojem stanovanju z navedeno vlogo niso konkretizirali. Predlagali so, da se kot izvedenec pritegne strokovna inštitucija Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano.

22. V nadaljevanju postopka je sodišče postavilo predlagano izvedensko institucijo. Iz njenega mnenja z dne 27. 1. 2017 izhaja, da je so dovoljena mejne vrednosti notranjega hrupa predpisane v Odloku o maksimalno dovoljenih ravneh hrupa za posamezna območja naravnega in bivalnega okolja ter za bivalne prostore,19 kjer se mejne vrednosti imenujejo maksimalno dovoljene ravni hrupa v prostorih objektov, občutljivih za hrup. V skladu s 6. členom in tabelo 2 navedenega odloka znaša maksimalno dovoljena ekvivalentna raven hrupa za stanovanjske objekte čez dan 40 dBA, za noč pa 35 dBA (dnevni čas po odloku pomeni čas med 6.00 in 22.00 uro, nočni čas po odloku je med 22.00 in 6.00 uro). Glede koleracije med zunanjim in notranjim hrupom iz izvedenskega mnenja izhaja, da preseganje mejnih vrednosti hrupa v okolju (npr. pri odprtem oknu), ne pove ničesar o tem, ali so presežene tudi mejne vrednosti v bivalnih prostorih (pri zaprtih oknih in vratih). Velja tudi obratno nepreseganje mejnih vrednosti hrupa v okolju ne pomeni nujno, da tudi mejne vrednosti v bivalnih prostorih niso presežene. Hrup v prostoru je namreč odvisen: 1. od zunanjega hrupa, 2. od prehoda zunanjega hrupa v prostor in 3. lastnosti prostora (od mehkih tal in oblazinjenega pohištva se zvok manj odbija). Zunanji hrup prehaja v notranjost prostorov skozi fasadne elemente. Najpomembnejši lastnosti fasadnih elementov sta zvočna izolativnost in površina, najšibkejše točke v zvočni izoliranosti so ponavadi okna in balkonska vrata, saj so masivne stene kljub običajno večji površini veliko bolj zvočno izolativne. Tako je običajno možno prehod hrupa skozi stene celo zanemariti. V primeru bloka tožnikov pa imamo deloma demit fasado z glinopor fasadnim elementom, deloma armirano betonsko steno (20 cm) z alu oblogo, pri čemer za glinopor izvedenska inštitucija ni našla podatkov o zvočni izolativnosti. Poleg zasteklenih površin so lahko šibka mesta v izolaciji tudi rolo omarice, prezračevalniki, odprtine in špranje v pregradah. V vsakem primeru pa so zasteklene površine tiste, skozi katere zvok praviloma najbolj prehaja in običajno predstavlja šibko mesto oziroma mesto z najslabšo izolativnostjo. Okno mora biti kvalitetno vgrajeno, drugače lahko hrup prehaja tudi skozi stike med okenskih okvirjem in fasadno steno. Prehod hrupa skozi okenski okvir je za okna s slabšo izolativnostjo zanemarljiv, pri tistih z boljšo izolativnostjo pa ga je potrebno upoštevati. Hrup lahko prehaja tudi na stiku okvirja s stekli. Kar se tiče lastnosti prostora izvedensko mnenje poudarja, da se lahko hrup odbija od notranjih sten in ali se pa absorbira v površinah, ki jih absorbirajo (mehka tla, oblazinjeno pohištvo in podobno). Zaradi manjše absorbcije je notranji hrup v neopremljenih prostorih znatno višji kot v opremljenih prostorih. Ob tem pa je pomembna tudi velikost prostora. Če je prostornina majhna v primerjavi s površino zunanje stene bo hrup večji. Evidence o oknih in predelavah oken v spodnji stavbi upravljavec stavbe nima. Če bi hoteli ugotavljati hrup v konkretnih bivalnih prostorih, bi ga bilo treba izmeriti.

23. Potem, ko so tožniki prejeli izvedensko mnenje s pozivom sodišča, da se do njega opredelijo, so nanj odgovorili z vlogo z dne 13. 3. 2017 in v njej navedli, da mnenje v celoti povzemajo in nanj nimajo pripomb. Pri tem niso niti konkretizirali stopnje hrupa v svojem stanovanju niti niso navedli, koliko zunanjega hrupa prodre v njihovo stanovanje od zunaj, niti, kakšna okna imajo na južni strani svojega stanovanja, kakšna je zvočna izolativnost njihovih oken, kakšne so lastnosti njihovega stanovanja (na primer, ali imajo mehka tla in oblazinjeno pohištvo, od katerih se zvok manj odbija), niti niso predlagali, da izvedenska institucija dopolni svoje mnenje na ta način, da izmeri stopnjo hrupa v njihovem stanovanju (na to možnost je izvedenska institucija posebej opozorila na str. 17 izvedenskega mnenja).

24. Pozneje je sodišče prve stopnje na podlagi predlogov obeh strank počakalo z razpisom glavne obravnave do odločitve Vrhovnega sodišča o predlogu za dopustitev revizije II DoR 203/2019 in II DoR 211/2019, po izdaji sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 126/2019, II Ips 129/2019 in II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020, s katerim je bilo odstopljeno od dotedaj veljavne sodne prakse in opozorjeno, da se odškodninska odgovornost države zaradi prekomernega cestnega hrupa presoja po 131. členu OZ, je sodišče toženki poslalo dopis, tožnikom pa v vednost, v katerem jih je obvestilo o vsebini navedene sodbe Vrhovnega sodišča, jih opozorilo na napotilo Vrhovnega sodišča ter jih pozvalo, naj navedejo vse predpostavke odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ. Toženka je z vlogo z dne 9. 11. 2020 je navajala zlasti, da država omogoča izvedbo pasivne zaščite zamenjavo oken preko nepovratnih sredstev Eko sklada, saj vsako leto opravlja razpise za nepovratne finančne vzpodbude iz naslova večje učinkovitosti stavb, tožniki prekomernega hrupa v stanovanju niso ne zatrjevali ne izkazali, prav tako pa v spornem obdobju niso storili ničesar, da bi zmanjšali hrup v notranjih prostorih, denimo zamenjavo oken; pri presoji protipravnosti pa je treba vzeti tudi v obzir finančne zmožnosti države. Tožniki so z vlogo z dne 24. 2. 2021 navajali zgolj, da bi toženka morala ravnati v skladu z drugim odstavkom 11. člena Uredbe o mejnih vrednostih iz l. 2005 in izvesti ukrepe za zmanjšanje emisij hrupa, česar pa ni storila. Tožniki z navedeno vlogo stopnje hrupa v njihovem notranjem okolju (stanovanju) niso konkretizirali.

25. Vse navedeno pomeni, da so bili tožniki tekom postopka tako s strani sodišča kakor s strani toženke pozvani, da konkretizirajo svojo trditveno podlago glede stopnje (prekomernega) hrupa v njihovem stanovanju in predlagajo za to dokaze, pa kljub temu tega niso storili. To pomeni, da niso zadostili niti svojemu trditvenemu niti dokaznemu bremenu glede obstoja „škodnega dogodka„ saj niso niti zatrjevali, kolikšna je jakost hrupa v njihovem stanovanju, niti niso tega dokazali.

26. Neutemeljena je pritožbena graja tožnikov, da svoje trditvene podlage glede hrupa v stanovanju niso mogli konkretizirati, ker meritve hrupa v njihovem stanovanju niso bile izvedene, zaradi česar v postopku sploh niso imeli možnosti operirati z izmerjenimi podatki o stopnji hrupa v notranjost njihovega stanovanja, ampak so lahko zgolj podali opis vpliva hrupa na njihovo počutje. Prav tako ne drži pritožbena graja, da jim je sodišče prve stopnje s tem, ko je od njih zahtevalo predložitev podatkov o stopnji hrupa v notranjosti stanovanja, naložilo dokazno breme, ki ga ne morejo izpolniti. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi tožniki najpozneje po prejemu izvedenskega mnenja lahko vedeli, da je dovoljena maksimalna stopnja hrupa v stanovanju čez dan 40 dBA, ponoči pa 35 dBA,20 zaradi česar bi lahko konkretizirali podatke o stopnji hrupa v svojem stanovanju in bi lahko podali dokazni predlog za merjenje stopnje hrupa v svojem stanovanju, kot je opozorila strokovna institucija na str. 17 izvedenskega mnenja. Tega niso storili niti po prejemu izvedenskega mnenja, čeprav jih je na nezadostno trditveno podlago (in na pomanjkanje dokaznih predlogov) glede jakosti hrupa v njihovem stanovanju že pred tem opozarjala tako toženka kakor tudi sodišče v okviru pisnega materialno procesnega vodstva. Tožniki torej niso zadostili svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja škodnega dogodka, saj niso niti zatrjevali niti dokazali, da je hrup v njihovem stanovanju presegal dovoljene vrednosti (40 dBA čez dan in 35 dBA ponoči), pa bi tovrstne trditve in dokazne predloge vsaj po prejemu izvedenskega mnenja lahko podali.

27. Tožniki v pritožbi glede notranjega hrupa izpostavljajo, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da niso zamenjali oken.21 Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedeno dejstvo pravilno štelo za resnično, saj je toženka v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da tožniki oken niso zamenjali, tožniki pa te toženkine navedbe niso prerekali, zaradi česar se to dejstvo v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteje za priznano in ga ni treba dokazovati. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je v 337. členu ZPP določeno, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. V predmetni zadevi pa tožniki v pritožbi ne navajajo niti, kdaj so okna zamenjali (ali je bilo to pred vtoževanim obdobjem, t.j. pred leti 2012 oz. 2014), niti ne navajajo razlogov, zakaj navedenega dejstva (zamenjave oken) niso uveljavljali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato teh novot sodišče druge stopnje glede na določbo 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Enako velja za pritožbene navedbe, da so bile vrednosti hrupa izmerjene na višini 4 metrov, kar presega višino njihovega stanovanja, zaradi česar je glede na zakonitosti širjenja zvoka hrup v pritličju še večji. Teh navedb tožniki pred sodiščem prve stopnje niso podali, prav nasprotno, izvedensko mnenje so brez pripomb povzeli, v pritožbi pa tudi ne uveljavljajo razlogov iz 337. člena ZPP, na podlagi katerih bi bilo te novote mogoče upoštevati.

28. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je sodišče prve stopnje po eni strani pravilno ugotovilo, da tožniki oken niso zamenjali, po drugi strani pa je toženka v pripravljalni vlogi z dne 10. 9. 2015 navajala, da tožniki niso dokazali svojih ukrepov za zmanjšanje škode, npr. menjave oken, ki ima občuten učinek na zmanjšanje izpostavljenosti prebivalcev hrupu, saj že okna s standardno zasteklitvijo dosegajo dobro zvočno izoliranost (okoli 32 dB), ob minimalnih dodatnih stroških pa je mogoče namesto standardne uporabiti nekoliko debelejšo zasteklitev, ki zvočno izoliranost bistveno izboljša; na okna je mogoče namestiti hrupno rezistenčne zračnike, ki ob zaprtih oknih omogočajo ustrezno prezračevanje; tožniki so imele možnost kandidirati za nepovratna finančna sredstva preko Eko sklada, ki objavlja razpise glede povratnih finančnih spodbud občanov z naložbo iz naslova večje učinkovitosti stavb (npr. menjava oken), pa tega niso storili. Tožniki omenjenih trditev tožene stranke niso prerekali, zaradi česar se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za resnične. Posledično je mogoče ugotoviti, da bi tožniki z zamenjavo oken lahko zunanji hrup zmanjšali za 32 dBA, kar glede na ugotovitve izvedenske institucije, da je v vtoževanem obdobju (med l. 2012 in 2014) na južni strani bloka tožnikov hrup podnevi (t.j. med 6.00 in 22.00 uro) znašal med 69 in 67 dBA, ponoči (med 22.00 in 6.00 uro - Lnoč) pa 61 oz. 60 dBA,22 pomeni, da bi lahko tožniki z zamenjavo oken dosegli, da v njihovem stanovanju dnevni hrup ne bi presegel 37 dBA (69 dBA – 32 dBA), nočni hrup pa ne bi presegal 29 dba (61 dBA – 32 dBA). To pa predstavlja vrednosti, ki ne presegajo maksimalno dovoljenih stopenj dnevnega in nočnega hrupa v stanovanjih (40 dBA čez dan in 35 dBA ponoči) po Odloku o maksimalno dovoljenih ravneh hrupa za posamezna območja naravnega in bivalnega okolja ter za bivalne prostore.

29. Ker torej niso dokazali obstoja „škodnega dogodka“ (t.j. prekomernih vrednosti hrupa v njihovem stanovanju“ kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek že iz tega razloga. Posledično se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati do ostalih pritožbenih navedb tožnikov, ki se nanašajo na obstoj škode, vzročno zvezo in protipravnost (npr. o tem, da država ni zgradila protihrupnih ograj, ki bi omilila stopnjo hrupa, da tožniki brez soglasja ostalih etažnih lastnikov niso mogli obnoviti fasade, ki bi zmanjšala jakost hrupa v notranjih prostorih, da so dolžniki dokazali obstoj škode in vzročno zveze med hrupom in nastalo škodo , t nevšečnosti in neugodnosti v obliki nespečnosti, razdražljivosti, motenja koncentracije ipd).23 Kajti za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjen vse štiri predpostavke (obstoj škodnega dogodka, protipravnost, škoda in vzročna zveza), kar pomeni, da če ni izpolnjena ena izmed njih (npr. obstoj škodnega dogodka), odškodninska odgovornost ni podana, četudi je dokazan obstoj ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti (npr. obseg škode in vzročna zveza). Zaradi tega pritožniki s pritožbo ne bi mogli uspeti, četudi bi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti bile podane. Poleg tega pa dejstvo, da ni niti zatrjevano niti dokazano, da je hrup v stanovanju tožnikov presegal dovoljene meje in v kolikšni meri je bil hrup prekoračen, onemogoča sodišču presojo protipravnosti, ki mora zajemati tehtanje med intenziteto posega v pravice tožnikov in javno koristjo.24 Ker intenziteta posega v pravice tožnikov v njihovem stanovanju ni znana, tehtanja z javno koristjo ni mogoče opraviti, kar pomeni da ni bilo mogoče ugotoviti protipravnosti ravnanja toženke.

30. Ker tudi niso podane uradno upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

31. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo niso uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 V skladu z navedeno določbo je v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. 2 Uradni list RS, št. 105/05, 34/08, 109/09, 62/10. 3 Določba 26. člena Ustave RS se glasi: „Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.“ 4 Prvi odstavek 131. člena OZ se glasi: „(1) Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.“ 5 VS RS sklep II Ips 126/2019, II Ips 129/2019 in II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020, VS RS sodba II Ips 44/2021 z dne 01.09.2021. 6 Prav tam. 7 Prav tam. 8 Cilj države, ki ga zasleduje z izgradnjo cestne in železniške infrastrukture je legitimen, od prometa ima prometa korist celotna skupnost, promet je temelj za gospodarski razvoj države. Javni interes na področju prometa je povezan tudi s socialnimi razlogi, saj je država dolžna zagotoviti mobilnost prebivalstva (VS RS sklep II Ips 126/2019, II Ips 129/2019 in II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020, VS RS sodba II Ips 44/2021 z dne 01.09.2021). 9 VS RS sklep II Ips 126/2019, II Ips 129/2019 in II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020, VS RS sodba II Ips 44/2021 z dne 01.09.2021. 10 Vsa tri leta (2012-2014) je bila izmerjena vrednost Ldvn 70 dBA, predpisana kritična vrednost pa je znašala 69 dBA. 11 In sicer v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe. 12 O „predpisodajni“ dolžnosti je govora tudi v 28. točki obrazložitve VS RS sklepa II Ips 126/2019, II Ips 129/2019, II Ips 130/2019 z dne 29.05.2020 in pomeni dolžnost državnih organov, da (v določenem roku) sprejmejo ustrezne predpise. 13 J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009; komentar k 339. členu ZPP, str. 309; VSL sodba I Cp 1806/2010 z dne 21.07.2010. 14 Ki je po zatrjevanju tožnikov sicer majhno, saj je le 11 metrov oddaljeno od ceste, vmes pa je še pločnik. 15 Tako na primer VS RS sklep II Ips 126/2019, II Ips 129/2019 in II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020, VS RS sodba II Ips 44/2021 z dne 01.09.2021, VS RS sodba II Ips 105/2015 z dne 2.3.2017. 16 V letu 2012 je bila izmerjena vrednost Lnoč 61 dBA, v letih 2013 in 2014 pa 60 dBA, predpisana kritična vrednost Lnoč pa je znašala 59 dBA. 17 V spornem obdobju (med leti 2014 in 2014) so bile predpisane mejne vrednosti presežene: podnevi (Ldan) za 4 dBA ali 6,15 %, zvečer (Lvečer) za 7 oz. 6 dBA ali 11,66 oz. 10 %, ponoči (Lnoč)za 6 oz. 5 dBA ali 10,9 % oz. 9 % in po kombinirani metodi, ki vključuje dan, večer in noč (Ldvn) za 5 dBA ali 7,7 %. 18 Tožniki so tako v tožbi navajali, da živijo na naslovu Cesta Proletarskih brigad ..., in sicer v pritličju, v stanovanju št. 1, pri čemer imata neposredno na cesto Proletarskih brigad obrnjena okna kuhinje, dnevne sobe in balkon, da zaradi hrupa težje spremljajo TV program in radio, saj morajo imeti televizor in radio nastavljena bolj na glas, da ga slišijo; da jih hrup ponoči večkrat zbudi, nato težko zaspijo nazaj. Zaradi navedenega so večkrat utrujeni, razdraženi, nezbrani in nerazpoloženi, kar vse vpliva na njihovo sposobnost izpolnjevanja službenih ali šolskih obveznosti. Stanovanje težko zračijo, saj pri odprtih oknih bivanje v stanovanju zaradi hrupa ni mogoče. Hrup jih moti pri komunikaciji, saj se morajo pogovarjati glasneje, kot bi se sicer lahko. Neprijetne občutke jim povzročajo vibracije, ki so posledica prekomernega prometa, saj povzročajo tresenje oken (žvenket stekel), včasih celo tal. 19 Uradni list SRS, št. 29/80, Uradni list RS, št. 45/95 in 14/99. 20 Kot izhaja iz Odloka o maksimalno dovoljenih ravneh hrupa za posamezna območja naravnega in bivalnega okolja ter za bivalne prostore. 21 V spornem obdobju bi lahko tožniki sami poskrbeli za zamenjavo oken, nato pa od toženke zahtevali povračilo stroškov za opravljeni varstveni poseg, torej plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo (glej tudi 19. točko obrazložitve VSRS sodba II Ips 44/2021 z dne 01.09.2021). 22 Pritožbeno nesporna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo zunanje okolje tožnikov na južni strani njihovega stanovanja leta 2012 obremenjeno s hrupom čez dan (t.j. med 6.00 in 18.00 uro - Ldan) v obsegu 69 decibelov (dBA), zvečer (med 18.00 in 22.00 uro - Lvečer) v obsegu 67 dBA, ponoči (med 22.00 in 6.00 uro - Lnoč) v obsegu 61 dBA ter po kombiniranem kazalcu hrupa za za dan, večer in noč (Ldvn) v obsegu 70 dBA; enako stanje je bilo v letih 2013 in 2014 s to razliko, da je bil hrup zvečer in ponoči za 1 dBA manjši (kar pomeni, da je v letih 2013 in 2014 bil hrup zvečer 66 dBA, hrup ponoči pa 60 dBA), 23 Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbeni graji, da ni mogoče primerjati hrupa na sedežu sodišča (Cafova ulica 1, Maribor) s krajem škodnega dogodka (Cesta proletarskih brigad ..., Maribor), kar je storilo sodišče prve stopnje. Takšna dokazna ocena sodišča prve stopnje povsem subjektivna in nepreverljiva, saj sodišče prve stopnje sploh ni opravilo ogleda na kraju škodnega dogodka, da bi lahko stopnjo hrupa na obeh lokacijah primerjalo. Takšna dokazna ocena tudi presega pooblastila sodišča v okviru razpravnega načela, saj nobena od strank tovrstnih trditev oziroma dokaznih predlogov ni podala. Vendar bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti tudi, če bi tožniki obstoj škode dokazali, ker ni izkazan obstoj škodnega dogodka kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno izpolnjene. 24 VS RS sklep II Ips 126/2019, II Ips 129/2019 in II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020, VS RS sodba II Ips 44/2021 z dne 01.09.2021.