Jedro

Ker toženec izobraževanja ni zaključil v roku, ki je bil določen s pogodbo o izrednem študiju, je tožeči stranki dolžan vrniti vse stroške izobraževanja že na podlagi te pogodbe, s katero je bila določena obveznost vrnitve v tem primeru. Iz tega razloga ni bistveno, ali je rok, v katerem je bil toženec dolžan opraviti vse obveznosti, bistvena sestavina pogodbe ali ne in ali je tožeča stranka odstopila od pogodbe. Takšno ugotavljanje bi prišlo v poštev le v primeru, če bi pogodba o izrednem študiju sicer vsebovala rok, v katerem je toženec dolžan opraviti vse obveznosti, ničesar pa ne bi določala glede posledic, če tožnik tega ne bi storil v dogovorjenem roku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se tožencu naloži, da ji plača znesek 2.715,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da tožencu povrne stroške postopka v višini 923,41 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje določbe pogodbe o izrednem študiju razlagalo z uporabo splošnih načel civilnega prava, čeprav sploh ni šlo za pomensko odprte določbe, temveč za povsem jasno določbo, ki govori v prid roku kot bistveni sestavini pogodbe. Pogodbena določila so bila povsem jasna (datumsko določen rok za izpolnitev obveznosti, obveznost vračila sredstev če toženec študija ne bo zaključil v roku), zato ni bila potrebna kakršnakoli razlaga teh določb oziroma iskanje namena pogodbenih strank. Tožeča stranka je svoje pogodbene obveznosti spoštovala, prav tako pa bi jih moral tudi toženec. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpovedbo priče, ki je izpovedala, da so pri tožeči stranki v preteklosti v primeru nepravočasne izpolnitve pogodbe o izobraževanju sklepali dodatne anekse in izpolnitev odlagali v prihodnost, vendar pa to ne pomeni, da bi bila tožeča stranka dolžna skleniti še kak aneks s tožencem, če za to ni bilo razlogov. Če je delodajalec v preteklosti bil morda bolj velikodušen in je več kot enkrat podaljšal izpolnitveni rok, to še ne pomeni, da bi tako moral ravnati v vseh primerih. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da rok, določen v pogodbi za izpolnitev obveznosti, ni bil bistvena sestavine pogodbe. Strankama ni bilo potrebno eksplicitno navesti, da je rok za izpolnitev obveznosti fiksen, saj na fiksnost roka kaže to, da sta ga stranki datumsko navedli in da poznejša izpolnitev ni možna. V takšnem primeru pa se že na podlagi zakona šteje, da je pogodba razdrta in da je vsaka stranka dolžna vrniti, kar je prejela. Celo v primeru, če bi šteli, da rok ni bil fiksen in da ni bil bistvena sestavina pogodbe, bi sodišče prve stopnje ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in ob uporabi 105. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) moralo priti do enakega zaključka. Tožeča stranka je s tožencem sklenila aneks k pogodbi o izrednem študiju, s katerim mu je omogočila izpolnitev obveznosti leto dni kasneje, s čemer mu je dala naknadni rok za izpolnitev. V primeru, ko obveznosti niso izpolnjene niti v naknadnem roku, pa so v skladu z OZ posledice enake, kot takrat, ko je rok fiksen. Šteje se, da je pogodba razdrta po samem zakonu. Pogodbeno določilo o vračilu stroškov bi lahko razložili tudi kot pogodbeno kazen. V skladu z 268. členom OZ stranki pogodbene kazni nista dolžni določiti v nekem denarnem znesku, temveč jo lahko tudi na kakršenkoli drug način. Prav tako stranki nista dolžni pogodbene kazni posebej nasloviti kot pogodbeno kazen, saj že po samem zakonu velja, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo, če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega. Stranki sta se dogovorili, da je delavec dolžan plačati prejete stroške, če obveznosti ne izpolni do dogovorjenega datuma. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi šlo v tej zadevi za neekvivalentnost dajatev. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec je v odgovoru na pritožbo navedel, da je tožeča stranka pogodbo o izobraževanju pripravila zlasti v svojo korist, saj se je toženec izobraževal v njenem interesu. V primeru uspešnega zaključka študija je bil toženec zavezan ostati pri njej v delovnem razmerju, v primeru neuspeha pa bi ji moral povrniti vse stroške. Pogodba je bila očitno nesorazmerno bolj v korist tožeče stranke, vendar jo je toženec podpisal, saj ni imel možnosti, da bi se pogajal o njeni vsebini. Določbe pogodbe je zato potrebno razlagati v korist toženca, hkrati pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabnih izrazov, temveč je potrebno iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. V konkretnem primeru so bili podani objektivni, utemeljeni in opravičeni razlogi za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti (... fakulteta je postrožila pogoje za napredovanje v višji letnik, razporeditev toženca na novo delovno mesto s 1. 7. 2005, spremembama prakse tožeče stranke glede podaljševanja istovrstnih pogodb, nemoteno opravljanje rednega dela...). Tožeča stranka teh okoliščin sploh ni upoštevala, temveč je kar po avtomatizmu od toženca zahtevala vračilo nadomestil plač in potnih stroškov. Ravnanje tožeče stranke naj bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti, vestnosti in poštenja ter v nasprotju z moralnimi načeli. Tudi sicer je neprimerno, da je toženec za čas odobrenega študijskega dopusta dolžan vračati nadomestilo plače. Neuspešno dokončanje študija bi kvečjemu lahko imelo za posledico vračilo šolnine, ne pa tudi prikrajšanja za temeljno pravico iz delovnega razmerja. Pogodbeno določeni rok za izpolnitev toženčevih študijskih obveznosti za 3. letnik po programu fakultete, ni bistvena sestavina pogodbe v smislu 104. člena OZ. Sklenitev prvega aneksa k pogodbi o izrednem študiju je bila potrebna že zato, ker po programu fakultete 3. letnik traja dve leti. Tožeča stranka vseskozi zahteva vračilo stroškov izobraževanja, zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da naj bi v resnici šlo za pogodbeno kazen. Toženec je izpolnil vse obveznosti po pogodbi o izobraževanju, le z izpolnitvijo je nekoliko zamudil, pri čemer pa tožeči stranki ni povzročil nobene škode. Toženec se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 133/2005 z dne 22. 11. 2005 o tem, da je specializantka dolžna vrniti stroške specializacije, ker te sploh ni zaključila niti v pogodbenem roku niti kasneje, vse do njenega samovoljnega prenehanja delovnega razmerja. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Dejanske ugotovitve, s katerimi pritožba polemizira, ob pravilni uporabi materialnega prava, sploh ne morejo biti odločilno dejstvo v tem sporu. Tako v tem sporu ne more biti odločilno dejstvo, kakšna je bila v preteklosti praksa tožeče stranke v primeru, ko delavec ni v pogodbenem roku dokončal izobraževanja. Sicer pa tožeča stranka niti ne zanika, da je bila njena praksa v preteklosti drugačna, poudarja le, da to ne pomeni, da bi v vseh primerih morala več kot enkrat podaljšati izpolnitveni rok.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določbo 105. člena OZ o posledicah neizpolnitve pogodbe, če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe. Sodišče prve stopnje je pri tem prezrlo določbo 103. člena OZ, ki je uvodna določba k poglavju o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve. Ta določa, da če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Določbe tega poglavja, oziroma členi 103 do 111 OZ, tako pridejo v poštev le v primeru, če v sami pogodbi glede posledic neizpolnitve ni določeno kaj drugega. Pogodba o izrednem študiju (ob delu) na ... fakulteti pa v 6. členu vsebuje izrecno določbo, da se toženec obveže P. povrniti vse stroške iz te pogodbe, če po lastni volji ali krivdi preneha z izobraževanjem ali ga ne zaključi v roku, določenem v 2. členu te pogodbe. Pogodba tako sama določa, da mora toženec povrniti vse stroške iz te pogodbe, če izobraževanja ne zaključi v roku določenem v 2. členu. Ta rok je bil z aneksom k pogodbi podaljšan do 30. 9. 2005, toženec pa izobraževanja za 3. letnik ni zaključil v tem roku, zato je tožeči stranki dolžan povrniti vse stroške izobraževanja že na podlagi določbe 6. člena pogodbe o izrednem študiju. Sodišče prve stopnje je zato povsem po nepotrebnem ugotavljalo, ali je rok, v katerem je bil toženec dolžan opraviti vse obveznosti za 3. letnik pravne fakultete, bistvena sestavina pogodbe ali ne in ali je tožeča stranka odstopila od pogodbe. Takšno ugotavljanje bi prišlo v poštev le v primeru, če bi pogodba o izrednem študiju sicer vsebovala rok, v katerem je toženec dolžan opraviti vse obveznosti za 3. letnik, ničesar pa ne bi določala glede posledic, če tožnik tega ne bi storil v dogovorjenem roku.

Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je potrebno ugotavljati, ali je s pogodbo dogovorjeni rok za dokončanje vseh obveznosti za 3. letnik ... fakultete bistvena sestavina pogodbe, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje strank ni spodbudilo k temu, da se opredelita glede listin, s katerim je tožeča stranka dokazovala višino tožbenega zahtevka in se stranki o teh listinah v postopku dejansko tudi nista izrekli. Zaradi navedenega ni bilo pogojev za uporabo določbe tretje alinee 358. člena ZPP, ki omogoča spremembo izpodbijane sodbe tudi brez pritožbene obravnave, če sodišče prve stopnje ni presodilo listin v spisu, stranki pa sta imeli možnost obravnavanja teh dokazov pred sodiščem prve stopnje.

Zmotno je toženčevo stališče, da bi neuspešno dokončanje študija lahko imelo za posledico kvečjemu vračilo šolnine ne pa tudi vračila nadomestila plače za čas odobrenega študijskega dopusta. Pogodbenega določila, da je delavec dolžan povrniti vse stroške iz pogodbe o izrednem študiju, če izobraževanja ne zaključi v roku, ni mogoče tolmačiti tako, da to pomeni le stroške šolnine. Kaj so stroški iz pogodbe o izrednem študiju je potrebno razlagati glede na vsebino 3. člena te pogodbe. S to določbo se je tožeča stranka zavezala, da bo tožniku izplačevala nadomestilo plače za čas odobrenega študijskega dopusta, na podlagi računa povrnila stroške plačane šolnine za tekoči letnik, povrnila izkazane prevozne stroške in stroške bivanja, nastale v zvezi z izpolnjevanjem študijskih obveznosti. Vse navedeno predstavlja strošek iz pogodbe, zato je bila tožeča stranka upravičena od toženca zahtevati povračilo izplačanih nadomestil plač za čas odobrenega študijskega dopusta in izplačanih prevoznih stroškov v zvezi z izpolnjevanjem študijskih obveznosti.

Tožeča stranka tudi neutemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti že od dneva izvršenega izplačila posameznega zneska. Za takšen zahtevek v pogodbi o izrednem študiju ni podlage, saj je v 8. členu izrecno določeno, da je v primeru iz 6. in 7. člena te pogodbe delavec dolžan nakazati stroške na račun tožeče stranke v roku 30 dni po prejemu zahtevka za vračilo stroškov in da ima tožeča stranka v primeru zamude s plačilom pravico obračunati zakonske zamudne obresti. Ta določba pomeni, da so zakonske zamudne obresti lahko začele teči šele potem, ko je poteklo 30 dni od prejema zahtevka za vračilo stroškov. V spisu ni razvidno, kdaj je toženec prejel bremepis z dne 16. 5. 2006, ki dejansko pomeni zahtevo za vračilo stroškov izobraževanja. V kolikor v novem postopku ne bo ugotovljeno kdaj je bil bremepis tožencu vročen, bo potrebno šteti, da je 30-dnevni rok za prostovoljno izpolnitev začel teči 14. 6. 2006, ko je toženec na tožečo stranko naslovil dopis, s katero je zavrnil plačilo (priloga B12). Rok za prostovoljno izpolnitev bi se v tem primeru iztekel 14. 7. 2006. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče meni, da ne bi bilo smotrno, da bi se dokazi v zvezi z višino tožbenega zahtevka prvič izvajali šele v pritožbenem postopku, zato je ocenilo, da ne more samo odpraviti omenjene pomanjkljivosti. V novem postopku bo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek obravnavalo po višini, strankama bo omogočilo, da se opredelita do listin, s katerim je tožeča stranka utemeljevala vtoževani znesek in nato znova odločilo upoštevaje zgoraj navedene usmeritve.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.