Jedro

Eden izmed uveljavljenih in strokovno utemeljenih načinov ugotavljanja vrednosti premoženja je tudi javno zbiranje ponudb. Informacija o prodaji je bila objavljena v različnih medijih, zato so imeli zainteresirani kupci možnost izvedeti za prodajo delnic.

Nezadostne so trditve tožeče stranke v smeri, da je zaradi premajhne aktivnosti in po njenih trditvah nepravilne prodaje spornega deleža tožeči stranki nastala zatrjevana škoda.

Na tožnici je bilo, da zatrdi in dokaže, da so boljši kupci obstajali in s tem izkaže vzročno zvezo med neskrbno izvedbo prodaje, da bi tudi realno, ne le teoretično, bilo mogoče doseči boljšo ceno, in s tem nastalo škodo. Pri pravilu poslovne presoje namreč ni mogoče izhajati iz idealnega sveta, kjer obstaja množica kupcev, ki bodo pripravljeni plačati ocenjeno vrednost, pač pa je potrebno presojati ex ante v trenutku poslovne odločitve, ali so tedaj obstajali kupci, ki bi bili pripravljeni plačati ocenjeno vrednost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v

I.1. točki izreka razveljavi v delu, kjer je odločeno, da sta tretji toženec A. A. in četrti toženec B. B. dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati 92.638,96 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča dalje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, se sodba sodišča prve stopnje potrdi in pritožba zavrne.

III. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da toženca A. A. in B. B. tožeči stranki nerazdelno plačata 1.265.974,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča dalje (I.1. točka izreka), da toženci A. A., B. B., C. C. in D. D. tožeči stranki nerazdelno plačajo znesek 34.817,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča dalje (I.2. točka izreka), da toženca C. C. in D. D. tožeči stranki nerazdelno plačata znesek 72.200,00 EUR od dneva izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča dalje (I.3. točka izreka). Tožeča stranka je dolžna tožencem povrniti stroške in sicer C. C. znesek 11.429,28 EUR, D. D. v znesku 11.293,54 EUR, A. A. v znesku 11.358,26 EUR in B. B. v znesku 11.358,26 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek zoper tretjega in četrtega toženca do višine 1.012.470,00 EUR zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodba sodišča prve stopnje je izpodbijana v delu, v katerem se odločitev nanaša na prodajo delnic družbe C. d.d. z dne 6. 6. 2006 in storitve A. V. Z., kar je pritožnica v uvodu pritožbe izrecno navedla. Navedla je še, da prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na Klicni center in na dvojno plačilo DVD in VHS iz programa Z., ne izpodbija. Vendar pa iz samih pritožbenih razlogov v nadaljevanju pritožbe izhaja (stran 12 pritožbe), da pritožnica izpodbija tudi del sodbe, ki se nanaša na izplačilo dividend družbe C. d.d., v višini 277.695,00 EUR. Tako ni povsem jasno, zoper kateri del sodbe se pritožnica pritožuje. Pritožbeno namreč zahteva plačilo 1.012.470,00 EUR, kar predstavlja seštevek zahtevka, ki se nanaša na odprodajo delnic družbe C. d.d. v višini 919.831,00 EUR in za storitev A. V. Z. v višini 92.638,96 EUR. Iz razlogov smotrnosti je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi del sodbe, ki se nanaša na plačilo dividend. Pritožnica predlaga, da sodišče ugodi tožbenemu zahtevku v višini 1.012.470,00 EUR zoper tretjega in četrtega toženca, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tretjemu in četrtemu tožencu pa naloži plačilo stroškov postopka. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo sta odgovorila tretji in četrti toženec in predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila sta tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je vložila tožbo zaradi odškodninske odgovornosti zoper štiri člane uprave, ki so jo sestavljali od 1. 6. 2003 do 7. 5. 2009. Kor rečeno tožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje le zoper tretjega in četrtega toženca, ki sta bila člana njene uprave v času od 1. 6. 2003 do 10. 9. 2007. 6. Določba 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) določa, da mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe - 1. Člani organa vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti - 2. Za odškodninsko obveznost članov uprave (vodenja in nadzora) veljajo splošne predpostavke odškodninske obveznosti iz obligacijskega prava, torej poleg obstoja škodnega dejanja še nastanek škode, vzročna zveza med škodnim dejanjem in nastalo škodo ter odškodninska odgovornost(1). Temeljno pravilo za ravnanje uprave je določeno v prvem odstavku 263. člena ZGD-1, torej morajo ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Če ne ravnajo tako, so odgovorni za škodo, razen če dokažejo, da so vestno in pošteno opravljali svoje dolžnosti, torej je postavljeno obrnjeno dokazno breme in morajo člani uprave dokazati, da so ravnali pošteno in vestno in ne, tako kot ostale elemente, oškodovanec. Obveznost členov uprave družbe niso obveznosti rezultata, temveč obveznost (skrbnega) prizadevanja(2). Upravi je zaupano upravljanje tujega premoženja in je odgovornost članov uprave krivdna. Vendar pa je potrebno pri presoji odškodninske odgovornosti upoštevati tudi v slovenski teoriji in sodni praksi vedno pogosteje uporabljeno pravilo poslovne presoje, da so vsakdanje poslovne odločitve rizične in notranje nasprotne in je iz tega razloga potrebno upravi omogočiti, da brez strahu sprejema odločitve(3).

Glede prodaje delnic družbe C. d.d. z dne 6. 6. 2006

7. V konkretni zadevi je tožeča stranka sprva zatrjevala, da je bila prodaja delnic družbe C. d.d. izvedena po prenizki ceni in škodo predstavlja razlika med prodajno ceno in ceno, ki jo je kot tržno zatrjevala tožnica ter v izvedeniškem mnenju potrdila izvedenka. V zadnji pripravljalni vlogi pred prvim narokom (l. št. 298) pa je še (dodatno) zatrjevala, da je bila prodaja izvedena na nepravilen način, saj bi toženca morala prodajo izvesti tako, da bi najprej ocenila vrednost prodajane družbe. Postopek zbiranja ponudb pri družbi M. d.o.o. naj bi bil zgolj „pro forma“, le formalizirana krinka sicer neskrbnega ravnanja tretjega in četrtega toženca, ki je vzrok za prenizko ceno prodanih delnic.

8. Pritožnica izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila prodaja delnic družbe C. d.d. z dne 6. 6. 2006, ki jih je prodajala takratna uprava V. (tretji in četrti toženec), pravilno izvedena. Pritožnica vztraja pri tem, da sta tretji in četrti toženec izvedla prodajo delnic ob sodelovanju družbe M. d.o.o. zgolj „pro forma“, torej zato da bi se ustvaril videz pravilne prodaje, čemur je sodišče prve stopnje nepravilno sledilo. Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi priče E. E. glede upravljanja sredstev tožnice v vzajemnih skladih in da zaradi tega angažiranja družbe M. d.o.o. ni bilo zgolj navidezno, česar tožena stranka ni trdila, sicer glede (ne)podanih trditev tožencev glede vzajemnih skladov drži, vendar pa na zakonitost in pravilnost sodbe takšna ugotovitev sodišča prve stopnje ni vplivala, saj to dejstvo ni bistveno za odločitev. Tudi ostala pritožbena izvajanja glede zaslišanja priče E. E.(4) po oceni pritožbenega sodišča niso relevantna za samo odločitev v tej zadevi, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, saj se nanašajo na protipravnost kot element škodnega delikta, ki naj bi bil v ne dovolj skrbnem ravnanju tožencev. Razlogi za zavrnitev pritožbe pa so pri vzročnosti.

9. Glede pritožbenega očitka pod točko 1.14 pritožbe, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede teh tožbenih navedb, pa ni povsem jasno glede katerih. Če pritožnica meri na navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pogodbene cene, kar bi lahko izhajalo iz konteksta te točke pritožbe, pritožbeno sodišče odgovarja, da ta očitek ni utemeljen, saj se celotna točka 10.E prvostopenjske sodbe ukvarja s pogodbeno ceno, katero je ugotavljala tudi izvedenka in je sodišče prve stopnje njene ugotovitve povzelo (točka 10.F obrazložitve).

10. Pritožnica izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da izvedba javnega zbiranja ponudb preko družbe M. d.o.o. ni bila le zaradi forme, pač pa zaradi izvedbe postopka prodaje delnic. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ko navede, da je eden izmed uveljavljenih in strokovno utemeljenih načinov ugotavljanja vrednosti premoženja tudi javno zbiranje ponudb, da je bilo informiranje o prodaji objavljeno v različnih medijih in da so imeli zainteresirani kupci možnost izvedeti za prodajo delnic. Prav tako je izkustveno in življenjsko edino logična ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi morebitna cenitev delnic sama po sebi ne bi mogla zagotoviti, da bi bi bile delnice prodane po višji ceni, kot je bila plačana, sploh ker tožnica ne zatrjuje, da so obstajali kupci, ki bi bili pripravljeni plačati takšno ceno, kot jo sama zatrjuje in jo je ugotovila izvedenka. Orientacijska vrednost delnic pa je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje obstajala na podlagi predhodno izvedenih cenitev družbe K. (res da z dne 18. 5. 2005).

11. Relevantne bi lahko bile le pritožbene navedbe v tistem delu, kjer se tožencema očita, da bi prodajo delnic morala izvesti tako, da bi bila njuna aktivnost večja (cenitev deležev, raziskava trga, neposredna pogajanja). Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so nezadostne trditve tožeče stranke v smeri, da je zaradi premajhne aktivnosti in (postopkovno) po njenih trditvah nepravilne prodaje spornega deleža tožeči stranki nastala zatrjevana škoda. Odškodninska odgovornost članov uprave je podana, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Ne glede na to pa morajo biti za odškodninsko odgovornost podane preostale predpostavke odškodninske obligacije, da so člani uprave ravnali v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, torej niso ravnali v dobro družbe, da je družbi zaradi te kršitve (protipravnega ravnanja) nastala škoda v obliki zmanjšanja premoženja, da je torej podana vzročna zveza s kršitvijo nalog članov uprave in nastalo škodo. Kot rečeno pa lahko člani uprave dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Vse ostale predpostavke odškodninske obligacije mora najprej zatrjevati in potem še dokazati tožeča stranka.

12. Ne držijo pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšen je bil način prodaje, saj je o tem podalo razloge (stran 10 sodbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bila sicer lahko izvedena prodaja skrbnejša v smislu postopanja tožencev, vendar pa tožeča stranka ni podala trditvene podlage, kako bi lahko z izvedbo na primer cenitve ipd., torej z večjo skrbnostjo tožencev dosegla višjo kupnino za prodane delnice družbe C. d.d. Tako ni na primer zatrjevala, da so na trgu obstajali (konkretni) zainteresirani subjekti, ki bi bili pripravljeni sporne delnice kupiti po (bistveno) višji ceni, oziroma po ceni, kot je opredeljena v tožbi in predstavlja škodo. Še posebej glede na to, da sta toženca ves čas postopka zatrjevala, da drugih primernih kupcev ni bilo in da je bila to najvišja cena, ki jo je bilo mogoče doseči. Upoštevaje pravila o trditveni in dokazni podlagi je bilo na tožnici, da najprej zatrjuje in potem še dokaže, da so na trgu obstajali boljši kupci. Njene trditve (tudi pritožbene) so ves čas le v smeri, da je bil postopek prodaje neskrben, ne odgovori pa na trditve tožencev, ki so zatrjevali negativno dejstvo, ki ga ni mogoče dokazati, da boljših kupcev ni bilo. Na tožnici je bilo, da zatrdi in dokaže, da so boljši kupci obstajali in s tem izkaže vzročno zvezo med neskrbno izvedbo prodaje, da bi tudi realno, ne le teoretično, bilo mogoče doseči boljšo ceno, in s tem nastalo škodo. Pri pravilu poslovne presoje namreč ni mogoče izhajati iz idealnega sveta, kjer obstaja množica kupcev, ki bodo pripravljeni plačati ocenjeno vrednost, pač pa je potrebno presojati ex ante v trenutku poslovne odločitve, ali so tedaj obstajali kupci, ki bi bili pripravljeni plačati ocenjeno vrednost. Pritožnica pravilno trdi, da gre pri odgovornosti članov uprave za obligacijo prizadevanja, obenem pa vztraja pri obligaciji rezultata (zgolj ocenjena vrednost delnic je tista, ki ni škodljiva). Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede nezatrjevane (in posledično neizkazane) vzročnosti (stran 12 sodbe). Pritožbeno sodišče zaključuje, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, ko ni izvedlo dokaza z izvedencem, ki bi v konkretnem primeru podal mnenje, kakšen način prodaje delnic bi bil primeren, saj to glede na (pomanjkljive) trditve tožnice glede vzročne zveze med zatrjevanim neskrbnim ravnanjem tožencev in posledično zatrjevano prenizko ceno prodanih delnic ni bilo potrebno. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Procesno pravo uveljavlja povezanost med trditvenim in dokaznim bremenom, stranka mora najprej zatrjevati dejstva in šele nato se izvajajo dokazi v potrditev teh dejstev. Glede na navedeno so tudi odveč pritožbene navedbe, da je sodišče napačno povzelo oziroma se ni opredelilo do zaslišanja izvedenke ... glede načina prodaje.

13. Pritožbeno zatrjevana dejstva v postopku (točka 1.15 pritožbe), kako je ključno poznavanje potencialnih kupcev v panogi, izdelava memoranduma, pošiljanje dokumentov skrbno izbranim kupcem itd., so nova, kar ni dovoljeno, saj pritožnica ne navede, zakaj teh trditev ni podala pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pa tudi sicer te navedbe niso odločilne za odločitev pritožbenega sodišča upoštevaje gornjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP) Glede izplačila dividend družbe C. d.d. 14. V nadaljevanju pritožnica (točka 1.18 pritožbe) izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede izplačila dividend družbe C. d.d., katere pa v uvodu pritožbe in v pritožbenem znesku, od katerega je plačala sodno takso, ni navedla kot del sodbe, ki jo izpodbija. Ne glede na navedeno je pritožbeno sodišče tudi ta del pritožbe upoštevaje določbo prvega odstavka 350. člena ZPP obravnavalo. Ugotoviti je mogoče, da je ta del pritožbe nesubstanciran in samo povzema izpoved izvedenke in razloge sodbe, ne navede pa, kaj naj bi bila tista odločilna dejstva v zvezi z izplačilom dividend, o katerih sodba sodišča prve stopnje naj ne bi imela razlogov in je s tem podana kršitev pravdnega postopka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v tem delu pritožba ni utemeljena, saj je pavšalna in se pritožbeno sodišče o njej ne more izreči. 15. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo v delu, ki se nanaša na prodajo delnic družbe C. d.d. in izplačilo dividend družbe C. d.d. V. zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

Glede storitve A. V. Z. 16. Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na škodo iz pogodbe tožnice s C. d.d. o storitvi A. V. Z. in posledičnega plačila računa 92.638,96 EUR. Pritožba ima prav, da je zaključek sodišča prve stopnje protisloven v delu, ko navede, da naj bi bil očitek o neustrezni višini pogodbenega nadomestila nerelevanten, saj naj bi bil obstoj škode zatrjevan v kontekstu plačila računa, ne pa zaradi neustrezne višine pogodbenega nadomestila (pritožba l. št. 567, sodba l. št. 544). Tožnica je namreč v tožbi (l. št. 16 in 17) navajala, da je sporen način izračuna nadomestila, in da ni temeljil na stroškovni kalkulaciji, temveč je bil izračunan za vseh 1.130.000 zavarovancev V., kar izhaja tudi iz 14. člena Pogodbe 64787/05, sklenjene med tožnico in C. d.d. Sodišče prve stopnje je spregledalo trditve tožnice glede neustreznosti nadomestila, kar je pritožnica napačno utemeljila kot kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za kršitev 8. točke citiranega člena, ker je pomembna strankina navedba, ki predstavlja samostojno in zaključeno pravno celoto o temeljnem poslu, zaradi katerega naj bi nastala škoda, ostala preslišana(5) in ji je bila s tem kršena pravica do obravnavanja. Takšne kršitve pritožbeno sodišče ne more nadomestiti z obravnavanjem na drugi stopnji, saj mora biti pravica strank do kontradiktornega postopka zagotovljena na vseh stopnjah sojenja(6). Opredeljevanje pritožbenega sodišča do nosilnih dejanskih in pravnih argumentov stranke, ki jih je sodišče prve stopnje spregledalo, bi namreč pomenilo kršitev pravice do pritožbe, saj bi bili ti argumenti v zvezi z zatrjevanim neustreznim pogodbenim nadomestilom obravnavani le na eni stopnji(7).

17. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek zoper tretjega in četrtega toženca v višini 92.638,96 EUR in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava tožbene trditve glede neustreznosti pogodbenega nadomestila po pogodbi za storitve A. V. Z. in posledičnega plačila spornega računa.

18. Ker je sodišče druge stopnje zadevo vrnilo v novo sojenje, se pritožbeni stroški pravdnih strank pridržijo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Dolenc, Odgovornost uprave gospodarske družbe za škodo, povzročeno družbi, Pravni letopis, Inštitut za primerjalno pravo pri PF Ljubljana, letnik 2010, stran 117 in Bohinc, Bratina, Podgorelec, Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2 knjiga, GV založba, Ljubljana, 2014, stran 75. Op. št. (2): Dolenc, Odgovornost uprave gospodarske družbe za škodo, povzročeno družbi, Pravni letopis, Inštitut za primerjalno pravo pri PF Ljubljana, letnik 2010, stran 128. Op. št. (3): enako, stran 123; Podgorelec, Odškodninska odgovornost članov uprave poslovodstva- analiza nekaterih sodb VSRS, Podjetje in delo 5/2013; sodba in sklep VSRS III Ips 75/2008. Op. št. (4): da je protispisna navedba o tem, da se E. E. „ne spomni“ cen za izvedbo postopka javnega izbiranja ponudb Op. št. (5): Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, 2009, str. 301, str. 386 in str. 390. Op. št. (6): Odločba US Up 232/99 z dne 1. 2. 2000. Op. št. (7): Sklep VSRS II Ips 480/2003