Jedro

Prvi odstavek 157. člena ZGO-1 res, ko govori o zavezancu, na prvo mesto postavlja investitorja oziroma lastnika nedovoljene gradnje, za njim pa (če le-tega ni mogoče ugotoviti) lastnika zemljišča. Nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora je sankcija zaradi nedovoljene gradnje. Ta je vezana na uzurpirano in degradirano zemljišče. V danem primeru je investitor znan, vendar ni več lastnik predmetne nepremičnine. S prenosom lastninske pravice na nedovoljeni gradnji in na zemljišču pa je tudi zaveza za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora prešla na novo lastnico, to je tožnico.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožnici naložil plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora zaradi nelegalne gradnje, prizidave v velikosti 43 m2 v kletni etaži in nadzidave v velikosti 96 m2 k obstoječemu stanovanjskemu objektu na zemljišču parc. št. 315/3 k.o. ... v skupnem znesku 844,80 € v v odločbi navedenem roku na v odločbi naveden račun. Iz obrazložitve izhaja, da je Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Maribor-Murska Sobota tožnici dne 28. 2. 2014 izdal odločbo št. 06122-1568/2013/15 izdal odločbo zaradi odstranitve zgoraj navedene nelegalne gradnje. Ta odločba je postala pravnomočna 11. 11. 2014. 2. Prvostopni organ je svojo odločitev sprejel na podlagi 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), po katerem je tožnica kot lastnica nedovoljene gradnje dolžna plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora potem, ko ji je pristojni inšpektor izdal odločbo na podlagi določb 152. do 155. člena ZGO-1. Vrsta in stopnja degradacije in uzurpacije se ugotavljata glede na vrsto in obseg nedovoljenega posega, njegovih posledic na možnosti uporabe prostora in glede na območje, na katerem je bil izveden nedovoljeni poseg. Znesek nadomestila je izračunan na podlagi 5. do 17. člena Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba).

3. Prvostopni organ je stopnjo degradacije in uzurpacije izračunal v skladu z Uredbo in ugotovil, da ta znaša 105,60 točk, kar je pomnožil z vrednostjo točke, ki je 8,00 €, in tako skupni znesek znaša 844,80 €.

4. Razen tega prvostopni organ še pojasnjuje, da na odločitev ne vpliva s strani tožeče stranke podan ugovor, da je tožnica v osebnem stečaju. Omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika ureja 386. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), to pa ne vpliva na sposobnost tožeče stranke biti stranka v predmetnem upravnem postopku.

5. Glede nadaljnjega predloga tožeče stranke, naj se v postopek pritegne A.A. zaradi izjave o okoliščini, ali je pridobil ustrezno gradbeno dokumentacijo za gradnjo prizidka in nadzidave, pa upravni organ pojasnjuje, da je bilo ugotavljanje dejstev glede legalnosti predmetne gradnje predmet že pravnomočno zaključenega inšpekcijskega postopka, na podlagi katerega je pristojni gradbeni inšpektor izdal obravnavano odločbo.

6. Tožnica se je zoper takšno odločitev pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo. Tudi iz odločbe drugostopnega organa izhaja, da je tožnica kot lastnica nedovoljene gradnje v skladu s prvim odstavkom 157. člena ZGO-1 dolžna plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Bistveno za odločitev je, da je bilo v inšpekcijskem postopku, končanem s pravnomočno odločbo gradbenega inšpektorja, ugotovljeno, da za prizidavo in nadzidavo stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 315/3 k.o. ..., gradbeno dovoljenje ni bilo izdano. Po pravnomočni odločbi gradbenega inšpektorja je nedovoljena prizidava izvedena v kletni etaži v tlorisni velikosti 43 m2, nadzidava pa v tlorisni velikosti 96 m2 in v etažnosti K + P. 7. Drugostopni organ je sicer ugotovil, da je prvostopni organ glede na obseg nedovoljene gradnje v skupni tlorisni velikosti 139 m2 napačno preračunal po 11. členu Uredbe podlago za določitev F3, vendar pa pritožbeni organ zaradi varstva koristi tožeče stranke in prepovedi odločanja v njeno škodo tega ni spreminjal. Glede na to je tožnica kot lastnica nedovoljene gradnje dolžna plačati odmerjeno nadomestilo na način in pod pogoji, kot je navedeno v izreku prvostopne odločbe. Razen tega drugostopni organ pojasnjuje, da morebitni spori v zvezi s prodajo ali nakupom sporne nepremičnine ali drugi postopki začeti pred sodiščem splošne pristojnosti v danem primeru ne morejo vplivati na odločitev o stvari sami, kot to zmotno navaja tožeča stranka v pritožbi. Obročno plačilo odmerjenega nadomestila pa je mogoče le, če stranka o tem vloži vlogo do izdaje odločbe o odmeri nadomestila na prvi stopnji (drugi odstavek 26. člena Uredbe).

8. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da ni inšpekcijski zavezanec, ker je s prodajno pogodbo z dne 22. 5. 2003 predmetno nepremičnino kupila od A.A. s posredovanjem nepremičninske agencije B. Predmetno nepremičnino je kupila v prepričanju, da je objekt legalen, kot ji je zatrjeval prodajalec. Dne 29. 10. 2014 je tožeča stranka zoper prodajalca vložila tožbo zaradi neveljavnosti prodajnih pogodb, razveljavitve sodne poravnave in sklepa o izvršbi, vrnitve zneska v višini 48.259,39 € in povrnitve škode. Nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora bi zato po mnenju tožeče stranke bil dolžan plačati A.A. Da je predmetna gradnja črnogradnja, je tožnica izvedela šele z odločbo inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor z dne 28. 2. 2014. V zvezi z ugotavljanjem teh dejstev, je tožnica v upravnem postopku predlagala zaslišanje A.A., upravni organ pa temu predlogu ni sledil in tudi ni podal razlogov, zakaj tega ni storil, s čimer je kršil načelo kontradiktornosti in načelo materialne resnice. Ker v obrazložitvi tega ni navedel, je s tem kršil tudi prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Za tožnico pa je nejasna tudi opredelitev črne gradnje iz izpodbijane odločbe.

9. Razen tega tožnica dodaja, da je zoper njo uveden osebni stečaj, kar po njenem mnenju prav tako preprečuje izdajo izpodbijane odločbe, saj je ni mogoče realizirati. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

10. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

13. Investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt, je dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora (prvi odstavek 157. člena ZGO-1). Vrsta in stopnja degradacije in uzurpacije prostora se ugotavljata glede na vrsto in obseg nedovoljene gradnje, posledice takšne gradnje oziroma objekta na možnosti s prostorskimi akti opredeljene namenske rabe prostora in glede na območje, na katerem je bila izvedena ali se izvaja takšna gradnja oziroma stoji takšen objekt (drugi odstavek 157. člena ZGO-1). Kriterije za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in način njegovega plačila z Uredbo določi Vlada Republike Slovenije (tretji odstavek 157. člena ZGO-1). Inšpekcijski zavezanec plača nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ali spremembe gradbenega dovoljenja ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje ali, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena tega zakona (peti odstavek 157. člena ZGO-1).

14. Po presoji sodišča so bila v predmetni zadevi navedena določila pravilno uporabljena. S pravnomočno odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Maribor-Murska Sobota, št. 06122-1568/2013/15 z dne 28. 2. 2014 je bila tožnici naložena odstranitev nedovoljene gradnje in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, to odločbo pa je pristojni inšpektor poslal tudi prvostopnemu organu. S tem je bila po petem odstavku 157. člena ZGO-1 podana podlaga za izdajo odločbe za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v skladu s prvim odstavkom 157. člena ZGO-1 namreč nastane z izdajo odločbe gradbenega inšpektorja o inšpekcijskem ukrepu v skladu z določili 152. do 155. člena ZGO-1. 15. Tožnica tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Prvi odstavek 157. člena ZGO-1 res, ko govori o zavezancu, na prvo mesto postavlja investitorja oziroma lastnika nedovoljene gradnje, za njim pa (če le-tega ni mogoče ugotoviti) lastnika zemljišča. Trditev tožeče stranke je, da je investitor nedovoljene gradnje njen pravni prednik, od katerega je odkupila predmetno nepremičnino, po presoji sodišča pa to na zavezo tožeče stranke, da plača nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ne vpliva. Nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora je sankcija zaradi nedovoljene gradnje. Ta je vezana na uzurpirano in degradirano zemljišče. V danem primeru je investitor znan, vendar ni več lastnik predmetne nepremičnine. S prenosom lastninske pravice na nedovoljeni gradnji in na zemljišču pa je tudi zaveza za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora prešla na novo lastnico, to je tožnico.

16. Na pravilnost izpodbijane odločitve tudi navedba, da tožeča stranka od prodajalca s tožbo pred rednim sodišče zahteva razveljavitev kupoprodajnih pogodb ne vpliva. Škodo, ki tožnici nastaja zaradi napak na predmetni nepremični, mora uveljavljati od prodajalca. Ker torej okoliščine v zvezi z nakupom predmetne nepremične na odločitev v tej zadevi ne vplivajo, je zaslišanje priče A.A. nepotrebno, zato v zvezi z neizvedbo tega dokaza niso bile storjene kršitve pravil postopka. Prav tako na odločitev ne vpliva okoliščina, da je tožnica v osebnem stečaju. Omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika je urejena v 386. členu ZFPPIPP, vendar pa to ni ovira za tek tega upravnega postopka.

17. Po obrazloženem je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.