Jedro

Vloga toženke, naslovljena kot ugovor zoper sklep o začasni odredbi, ne vsebuje obveznih sestavin, ki jih mora vsebovati odgovor na tožbo po 278. členu ZPP. Tega navedena vloga nima in je zato ni mogoče šteti (vsebinsko) kot odgovor na tožbo.

V primeru kršitve osebnostnih pravic za prepovedni zahtevek zadostuje, da je bila dokazana kršitev osebnostne pravice; kršitev pravice torej zadostuje za obstoj ponovitvene nevarnosti. Obstoj konkretne nevarnosti uresničitve določene bodoče kršitve izhaja že iz samih zahtevkov tožnikov. Gre za pravno obarvana dejstva (trditve o dejstvih), kajti v kolikor pri tožnikih nevarnosti bodoče kršitve osebnostnih pravic (do časti in dobrega imena ter zasebnosti) ne bi bilo, prepovednih zahtevkov ne bi uveljavljala, upoštevajoč pri tem seveda, da gre za zamudno sodbo, ki je posledica dejstva, da nasprotna stranka na tožbo ni odgovorila ter da s tem priznava kot resnična dejstva, ki so navedena v tožbi.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdijo zamudna sodba ter dopolnilni sklep z dne 2. 9. 2013 in sklep z dne 20. 12. 2012. II. Toženka je dolžna tožnikoma v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 468,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku navedenega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 20.12.2012 je sodišče prve stopnje ugovor toženke z dne 10. 10. 2012 zoper sklep o začasni odredbi z dne 28. 9. 2012 štelo za umaknjen zaradi neplačane (nepravočasno plačane) sodne takse za ugovor (rok za plačilo sodne takse je iztekel 14. 10. 2012, toženka pa je sodno takso plačala šele 20. 11. 2012). Skladno z 29.b členom v povezavi z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je zato sodišče prve stopnje ugovor toženke štelo za umaknjen.

2. Z zamudno sodbo je nato sodišče prve stopnje toženki prepovedalo na spletni strani … .si in v vseh drugih medijih, ki jih izdaja, objavljati fotografije, ki so bile dne 23. 3. 2012 objavljene na spletni strani … .si v članku z naslovom „X“. Toženki je prepovedalo tudi objavo kakršnihkoli drugih fotografij, na katerih bi bila prikazana prvi in/ali drugi tožnik v družbi žensk, oblečenih enako ali podobno kot ženske na objavljenih fotografijah ter v točki II izreka sodbe navedene navedbe o prvem in/ali drugem tožniku (da se v hotelu X dogajajo divje zabave direktorja B.L. in vodje rezervacij O.Š., da direktor B.L. najema prostitutke in pije, za podrejene pa ni denarja, da se tožnika nahajata v družbi treh najetih domnevnih prostitutk, da sta tožnika vidno alkoholno okajena in nemarno oblečena ter da se v pisarni B.L. dogaja mnogo žurk in da se B.L. ne more upreti alkoholu, da se na zabavah v pisarni B.L. konzumirajo tudi mehke droge in da naj bi L. „grozil“ celo H.R. …). Toženki je prepovedalo na spletni strani … .si in v vseh drugih medijih, ki jih izdaja, objavljati tudi druge navedbe, podobne citiranim v točki II. sodbe. Toženki je še naložilo, da v petnajstih dneh po vročitvi sodbe objavi na spletni strani … .si opravičilo z vsebino, kot je navedena v točki IV. izreka sodbe. Toženki je še naložilo, da mora opravičilo objaviti na način, določen v točki V. izreka. Poleg tega je toženki naložilo (točka VI. izreka), da ne sme ob objavi opravičila objaviti svojega komentarja tega opravičila ali objavljati kakršnihkoli drugih zapisov ob/ali pod opravičilom, ki bi izničili ali okrnili vsebino opravičila. Posledično je toženki naložilo, da tožnikoma v petnajstih dneh plača stroške postopka v znesku 538,80 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da so po oceni sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) za izdajo zamudne sodbe, še posebej da utemeljenost zahtevkov izhaja iz tožbenih trditev.

3. Z dopolnilnim sklepom z dne 2. 9. 2013 pa je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožnikoma v petnajstih dneh plača še stroške postopka v znesku 256,00 EUR s pripadki v primeru zamude, ker sta tožnika z vlogo z dne 22. 4. 2013 podala predlog za dopolnitev zamudne sodbe glede stroškov, o katerih sodišče ni odločilo z zamudno sodbo (in sicer o stroških iz naslova sodnih taks za postopek na prvi stopnji in za postopek o predlogu za zavarovanje po ZIZ).

4. Zoper zamudno sodbo, dopolnilni sklep in sklep z dne 20. 12. 2012 se pritožuje toženka. V pritožbi zoper sklep z dne 20. 12. 2012 navaja, da je do zamude plačila sodne takse za predmetno zadevo prišlo zaradi tehnične napake toženke pri prevzemu sodne pošte. Ker gre za postopek, ki je po vsebini zelo pomemben za toženko, toženka pa je sodno takso tudi dejansko plačala, sodišču predlaga, da pritožbi toženke ugodi in postopek nadaljuje.

5. Pritožbo zoper zamudno sodbo toženka vlaga zaradi bistvene kršitve postopkovnih določb in zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni tako, da zahtevke tožnikov zavrne, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je zamudna sodba izdana v nasprotju z določbami ZPP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopkovnih določb iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je na tožbo odgovorila z vlogo z dne 10. 10. 2012, ki jo je sodišče prve stopnje nepravilno in nezakonito obravnavalo le kot ugovor zoper sklep o začasni odredbi. Ker za presojo vloge toženke ni odločilno njeno imenovanje, pač pa vsebina, napačno poimenovanje vloge za stranko ne sme imeti škodljivih posledic. Poleg tega je bilo ravnanje sodišča zavajajoče, ko je tožbo in sklep o začasni odredbi vročilo skupaj, kar je pri toženki, prava nevešči stranki, povzročilo zmedo, zaradi česar je bila prikrajšana do enakega varstva pravic. Tožnika sta tudi v točkah I - III zahtevka uveljavljala t. i. prepovedni zahtevek, ki pa je utemeljen le v dveh primerih, in sicer če prizadetemu grozi dejanje, ki pomeni kršitev, ali pa obstoji nevarnost, da se bo kršitev ponovila. Prepovedni zahtevek je torej utemeljen le, če je dokazana konkretna nevarnost uresničitve določene bodoče kršitve. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je pri presoji utemeljenosti obravnavanih zahtevkov presojalo le, ali je prišlo do kršitve osebnostnih pravic. Ni pa ugotavljalo, ali sta tožnika zatrjevala in izkazala konkretno nevarnost uresničitve bodoče kršitve. Opozarja na umik spornega članka in fotografij takoj po prejemu poziva tožnikov, zaradi spornega načina umika fotografij in članka pa je toženka ugodila tožnikom tudi glede navedb v zvezi z umikom spornega članka. Dejstvo, da je toženka fotografije in navedbe objavila v preteklosti, ne daje podlage za zaključek, da bo takšno ravnanje ponovila tudi v prihodnosti, sploh upoštevajoč tožbene navedbe o umiku spornih fotografij in navedb s spleta. Tožnika se v tožbi sicer sklicujeta na komentar B.P. pod „umikom članka“, a naveden komentar ne kaže na ponovitveno nevarnost, pa tudi ni žaljiv in v ničemer ne posega v osebnostne pravice tožnikov. Nasprotno, sodba o tem nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopkovnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pa ni navedlo niti katere dokaze tožnikov je presojalo. Poleg tega po prepričanju toženke objava spornih fotografiji ni protipravna, zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika nista privolila v to, da se del njune zasebnosti razkrije javnosti, pa je protispisen in nasprotuje predloženim dokazom, saj iz priloženih člankov in fotografij izhaja, da sporne fotografije niso bile posnete na skrivaj. Iz fotografij je razvidno, da so nastale z dovoljenjem tožnikov, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo poseglo v pravico toženke do svobode izražanja misli, govora, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Zaključek sodišča, da tožnika nista javni osebi (zaradi česar naj ne bi obstajal upravičen interes javnosti, da se v zvezi z omenjenimi dogodki poroča), je v nasprotju s tožbenimi navedbami in dokazi ter v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Že iz tožbenih navedb je razvidno, da je prvi tožnik direktor enega najbolj znanih slovenskih hotelov in se je zelo velikokrat pojavljal v različnih medijih, pa tudi poslovanje hotela X je predmet zanimanja javnosti, o katerem se je v medijih pogosto poročalo. Problem, ki je v spornem članku postavljen v ospredje, je prikaz spornosti ravnanja vodstva ob dejstvu, da obstajajo težave s plačili zaposlenim. Zato je protispisen zaključek, da obravnavani članek nima nobene informativne vrednosti. Protispisen je tudi zaključek, da je sporni članek zapisan na žaljiv način. Toženka je namreč le prenašala/posredovala informacijo, ki jo je prejela od vira in ni v ničemer žaljiva do tožnikov. Pri tem ni mogoče spregledati, da je članek napisan tako, da si vsak bralec po svoji lastni kritični presoji ustvari mišljenje glede predmeta poročanja. Pa tudi če temu ne bi bilo tako, ima žaljivo izražanje v okviru izvrševanja časnikarskega poklica element protipravnosti le takrat, če je bilo izražanje uporabljeno z namenom zaničevanja. Tega pa tožnika niti zatrjevala nista. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo tudi v delu, ko je zapisalo, da je bistveno zgolj to, kakšne posledice je imela objava za tožnika v okolju, v katerem se nahajata, saj s tem protipravnost v objektivnem smislu ni podana. V materialnem smislu ni niti podlage za zahtevek za objavo opravičila s točno določeno vsebino in na točno določen način. Pa tudi glede opravičila ne drži, da so navedbe v članku z dne 23. 3. 2012 lažne. Opozarja tudi na vsebino spornega članka, česa toženka ni zatrjevala in kaj je zapisala, tožnika pa v tožbi niti nista zatrjevala, da je vsebina spornega članka neresnična, to je da so neresnične trditve, da je toženka prejela pismo zaposlenega v hotelu X, da je njegovo ime in priimek znano toženki, da ima pismo zaposlenega z vsebino, ki je povzeta v članku. Tožnika poleg tega nista niti zatrjevala, da je toženka informacije pridobila od neverodostojnega vira. Navsezadnje tožnika niti ne zatrjujeta, da je sporne komentarje pod člankom zapisala toženka in tudi ne dejstev, ki bi dajala podlago za sklep, da je za objavo navedenih komentarjev odgovorna prav toženka. Sicer pa je odločitev o tem, na kakšen način je toženka dolžna objaviti opravičilo, neobrazložena, saj izpodbijana sodba v zvezi s tem ne vsebuje razlogov. In ker ni niti trditev, je zahtevek v tem delu nesklepčen. Sodišče pa ni imelo niti podlage za zaključek, da obstaja verjetnost, da bo toženka v primeru objave opravičila ob/ali pod opravičilo objavila tekste, ki bodo izničili namen opravičila; kaj takega iz tožbenih navedb in predloženih dokazov ne izhaja. Kaj takega pa ne izhaja niti iz navedb v zvezi z umikom spornega članka.

6. Pritožba zoper dopolnilni sklep pa toženka vlaga zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopkovnih določb in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja na zakonske določb glede izdaje dopolnilnega sklepa, kar v konkretnem primeru ni bilo podano, saj je sodišče prve stopnje z VII. točko zamudne sodbe o stroških postopka že odločilo. Predlog tožečih strank za dopolnitev zamudne sodbe glede stroškov zato predstavlja pritožbo zoper ta del zamudne sodbe. Pri tem pa je dejstvo, da tožnika stroškov iz naslova plačila sodne takse nista (pravočasno) priglasili, zato zahtevku tožnikov ni mogoče ugoditi. Sicer pa bi bila tožnika upravičena do stroškov postopka le v primeru, da bi v postopku uspela, pri čemer toženka opozarja na pritožbo zoper zamudno sodbo in njeno vsebino, ki jo praktično v celoti povzema. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlog za izdajo dopolnilne sodbe zavrže, podrejeno pa ga zavrne, tožnikom pa naloži, da toženki povrneta stroške postopka.

7. Na pritožbi toženke zoper sklep z dne 20. 12. 2012 in zamudno sodbo sta odgovorila tožnika s predlogom, da pritožbeno sodišče toženkini pritožbi zavrne in ji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožnikov. V odgovoru na pritožbo zoper sklep 20. 12. 2012 tožnika poudarjata, da gre v primeru domneve umika ugovora zaradi neplačila sodne takse za neizpodbojno pravno domnevo, pri čemer ne igra nobene vloge dejstvo, da je toženka kasneje, torej po izteku roka za plačilo sodne takse, sodno takso plačala. Opozarjata še, da v takem primeru vrnitev v prejšnje stanje ni dopustna.

8. V odgovoru na pritožbo zoper zamudno sodbo pa tožnika opozarjata, da je napačno stališče toženke, da bi sodišče prve stopnje njeno vlogo z dne 10. 10. 2012, poimenovano kot „ugovor zoper sklep o začasni odredbi,“ moralo obravnavati kot odgovor na tožbo zaradi njene vsebine. Tako iz naslova kot tudi iz vsebine navedene vloge je jasno razvidno, da gre za ugovor zoper sklep o začasni odredbi. Ne gre le za napačno poimenovanje vloge, saj vloge tudi vsebinsko ni mogoče šteti za odgovor na tožbo. Če bi toženka želela preprečiti izdajo zamudne sodbe, bi morala na tožbo pravočasno in obrazloženo odgovoriti, pri čemer je nujna sestavina obrazloženost in navedba, ali toženec nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu, teh nujnih sestavin pa navedena vloga toženke nima in je zato ni mogoče obravnavati kot odgovor na tožbo. Graja tudi stališče toženke glede prepovednega zahtevka. Res je prepovedni zahtevek utemeljen, če je dokazana konkretna nevarnost uresničitve določene bodoče kršitve, a je v primeru kršitve osebnostnih pravic ta pogoj izpolnjen, če je bila dokazana kršitev osebnostne pravice. Kršitev pravice torej zadostuje za obstoj ponovitvene nevarnosti. Res je načeloma ponovitvena nevarnost v obravnavanem primeru malo verjetna, če že ne izključena, a tega toženka ni pravočasno zatrjevala. Poleg tega obstaja ponovitvena nevarnost, saj je toženka članek umaknila le zato, da bi se izognila sodnemu postopku, česar z umikom članka ni dosegla. Graja tudi očitke, da naj bi sodišče v sodbi ne navedlo, katere dokaze je presojalo, saj je takšno stališče toženke napačno. V skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP sodišče preizkuša le, ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi, kakšna posebna navedba v sodbi pa v zvezi s tem ni potrebna. Glede očitka, da naj bi bilo dejstvo, da so bile fotografije tožnikov objavljene brez njunega dovoljenja, kar naj bi bilo v nasprotju z dokazom (predloženimi fotografijami), tožnika opozarjata na neutemeljeno stališče toženke. Res sta tožnika vedela, da se ju fotografira, a to ne dokazuje, da sta dala tudi soglasje, da se njune fotografije objavijo. Glede očitka, da naj bi bil napačen zaključek sodišča, da tožnika nista javni osebi, v nasprotju s tožbenimi navedbami in dokazi ter splošno znanimi dejstvi opozarjata, da predstavljajo pritožbene trditve nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, saj bi morala toženka trditve, da naj bi bila tožnika javni osebnosti, postaviti že v postopku na prvi stopnji; tega sedaj ne more toženka več storiti. Toženka glede prvega tožnika navaja tudi dejstva, ki niso splošno znana. Nenazadnje pa je potrebno opozoriti na ugotovitev sodišča, ki jim pritožba ne oporeka, da je intimna sfera varovana vsakomur ne glede na njegovo vlogo v javnosti in da spolno življenje nedvomno spada v intimno sfero, zaradi česar v konkretnem primeru ni mogoče dati prednosti pravici javnosti do popolnega informiranja pred pravico tožnikov do zasebnosti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi bil napačen zaključek sodišča, da obravnavani članek nima informativne vrednosti, v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, kar prav tako predstavlja nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Toženka bi morala trditve o tem, da naj bi bila tožnika javni osebnosti, postaviti že v postopku na prvi stopnji, v pritožbenem postopku pa tega ne more več storiti. Poleg tega toženka v zvezi s prvim tožnikom navaja dejstva, ki niso splošno znana in predlaga dokaz, glede katerega je prekludirana. Opozarja pa še na ugotovitev sodišča, ki ji pritožba ne oporeka, da je intimna sfera varovana vsakomur ne glede na njegovo vlogo v javnosti in da spolno življenje nedvomno spada v intimno sfero. Glede trditev, da naj bi bil zaključek sodišča, da obravnavani članek nima informativne vrednosti, v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, pa take trditve prav tako predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Trdi tudi, da gre za zapise neresničnih trditev, za objavo neresničnih zapisov pa ni javnega interesa. Glede odgovornosti toženke za objavo komentarjev spornega članka pa je pritožbeno sodišče toženke napačno. Za presojo njene odgovornosti ni pomembno, kdo je komentarje pisal, ampak kdo jih je objavil. Glede obstoja velike nevarnosti, da bo tudi v primeru objave opravičila toženka ob/ali pod opravičilom objavila tiste, ki bodo izničili namen opravičila in zatrjevanih napačnih ugotovitev, predstavljajo pritožbene trditve prav tako izpodbijanje dejanskega stanja, ki ni dovoljeno. Poleg tega toženka spregleda, da sta tožnika v tožbi pojasnila, da sta do takega sklepa prišla na podlagi dejstva, da je toženka pod umikom člana in pojasnilom na vprašanje, ali je bila jutranja fotografija „fejkana“, objavila odgovor avtorja članka, B.P.: „Ne jutranje fotografije niso bile „fejkane“. Članek smo umaknili zaradi očitkov, da gre za objavo „zasebnih fotografij“ in posega v „osebnostne pravice“ dveh članov vodstva hotela X“.

9. Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi zoper sklep z dne 20. 12. 2012:

10. Zakaj je ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi štelo za umaknjen, je toženki pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ter ji pojasnilo tudi zakonsko podlago za tako odločitev. Pritožbene trditve, da je do zamude plačila prišlo zaradi tehnične napake toženke pri prevzemu sodne pošte v vložišču na sedežu toženke ter da gre v predmetni zadevi za postopek, ki je po vsebini zelo pomemben za toženko in da je toženka sodno takso tudi dejansko plačala, niso pravno pomembne in ne spremenijo odločilnega dejstva, da sodna taksa v določenem roku ni bila plačana, zaradi česar se po tretjem odstavku 29.b člena v zvezi z 239. členom ZIZ ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi šteje za umaknjen. Izpodbijani sklep je torej pravilen v dejanskem in pravnem pogledu in ga pritožba, ki ne vsebuje kakšnih relevantnih razlogov, v ničemer ne omaja. Pritožbeno sodišče, ki kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ali zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo (presoja po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K pritožbi zoper zamudno sodbo:

11. Zamudna sodba se po drugem odstavku 338. člena ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato pritožbeno sodišče ni moglo in smelo upoštevati tistih pritožbenih trditev, s katerimi toženka uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, posredno ali neposredno, in tega posebej ne obrazlaga. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami prvega odstavka 318. člena ZPP ter s tem neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločanju zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje vloge toženke, naslovljene kot ugovor zoper sklep o začasni odredbi, ni vsebinsko presojalo, ker da gre pri tem za odgovor na tožbo. Ne le, da je toženka navedeno vlogo naslovila kot ugovor zoper sklep o začasni odredbi, temveč tudi v besedilu navaja, da v zakonitem roku vlaga ugovor zoper sklep o začasni odredbi, navedla je da v celoti oporeka sklepu o začasni odredbi in nenazadnje trdi, da je zapisan in izdan sklep o začasni odredbi, izdan izrazito na škodo toženke, ker brez izvedenega kontradiktornega postopka prejudicira odločitev o zahtevku, zato sodišču predlaga, da sklep o začasni odredbi zavrne. Vloga toženke, naslovljena kot ugovor zoper sklep o začasni odredbi, tudi ne vsebuje obveznih sestavin, ki jih mora vsebovati odgovor na tožbo po 278. členu ZPP, ki določa, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen; iz obrazložitve mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti, ali deloma in v katerem delu (prvi odstavek); tožena stranka mora odgovor na tožbo priložiti listine in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru (drugi odstavek). Tega navedena vloga nima in je zato ni mogoče šteti (vsebinsko) kot odgovor na tožbo, za kar si neutemeljeno prizadeva toženka v pritožbi in je neutemeljena pritožbena graja zaključka sodišča prve stopnje, da toženka na tožbo ni odgovorila.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neobstoju razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče v obrazložitvi zamudne sodbe na podlagi petega odstavka 324. člena ZPP navede samo razloge, ki opravičujejo tako sodbo. Zato dejstva, da je izpolnjen negativen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP (da tožbene trditve niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi), ni potrebno posebej obrazlagati. Nasprotno, da je ta potreben negativen pogoj izpolnjen, je potrebno razložiti takrat, kadar gre za prikrito nesklepčnost, ko so trditve v nasprotju s predloženimi dokazi oziroma splošno znanimi dejstvi, saj v takem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Sicer pa je sodišče prve stopnje neobstoj tega negativnega pogoja ugotovilo, temu nasprotne pritožbene trditve pa so povsem neutemeljene.

13. Neutemeljen pa je tudi temeljni pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbe oziroma da iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost zahtevkov tožnikov. Presojo, da utemeljenost tožbenih zahtevkov tožnikov izhaja iz v tožbi navedenih dejstev (trditev), izpolnjenost pogoja iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, je v obravnavani zadevi ugotovilo in obširno obrazložilo že sodišče prve stopnje na straneh 6 do 17 izpodbijane sodbe (v točkah 10 do 19) in pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na pravilne in argumentirane razloge v celoti sklicuje, in sicer tako glede posegov v pravico do časti in dobrega imena vsakega od tožnikov ter glede posega v pravico do zasebnosti vsakega od tožnikov, kot udi glede vseh uveljavljanih, posebej pa še prepovednih zahtevkov, katerih materialnopravna podlaga je v 134. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in glede zahtevkov za objavo opravičila (ki imajo podlago v 178. členu OZ). Kolikor toženka glede prepovednih zahtevkov meni, da so taki zahtevki utemeljeni le, če je dokazana konkretna nevarnost uresničitve določene bodoče kršitve, pa na drugi strani pa tožnika v odgovoru na pritožbo opozarjata, da v primeru kršitve osebnostnih pravic zadostuje, da je bila dokazana kršitev osebnostne pravice; kršitev pravice torej zadostuje za obstoj ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da obstoj konkretne nevarnosti uresničitve določene bodoče kršitve izhaja že iz samih zahtevkov tožnikov. Gre za pravno obarvana dejstva (trditve o dejstvih), kajti v kolikor pri tožnikih nevarnosti bodoče kršitve osebnostnih pravic (do časti in dobrega imena ter zasebnosti) ne bi bilo, prepovednih zahtevkov ne bi uveljavljala, upoštevajoč pri tem seveda, da gre za zamudno sodbo, ki je posledica dejstva, da nasprotna stranka na tožbo ni odgovorila ter da s tem priznava kot resnična dejstva, ki so navedena v tožbi.

14. Povsem neutemeljene so tudi pritožbene trditve glede objave spornih fotografij, ki da ni bila protipravna, saj je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika nista privolila v to, da se del njune zasebnosti razkrije javnosti, ni protispisen in v nasprotju s predloženimi dokazi in so temu nasprotne pritožbene trditve povsem neutemeljene. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo poseglo v pravico toženke do svobode izražanja misli, govora, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja, ki je ustavno varovana v 39. členu Ustave. Iz tožbenih trditev ne izhaja, da bi šlo za kakšen poseg v pravice toženke, predmet presoje pa je skladnost trditev z zahtevki, in ne morebitna kršitev toženkinih pravic. In končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da naj bi bil protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da je sporni članek napisan na žaljiv način. Pri tem pritožbeno sodišče k razlogom izpodbijane sodbe doda lahko le to, da je ob vpogledu v sporni članek mogoče jasno ugotoviti, da je protipravnost v objektivnem smislu podana in so temu nasprotne pritožbene trditve seveda neutemeljene.

15. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženke zoper zamudno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi zoper dopolnilni sklep:

16. Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe po prvem odstavku 325. člena ZPP predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni, kar smiselno upoštevajoč določbo 332. člena ZPP velja enako za sklep (stroškovno odločitev). V obravnavanem primeru sta tožnika pravočasno podala predlog za dopolnitev zamudne sodbe glede stroškov, o katerih sodišče prve stopnje še ni odločilo z zamudno sodbo, to je glede stroškov tožnikov iz naslova sodnih taks (za postopek na prvi stopnji in za postopek o predlogu za zavarovanje po ZIZ). Po oceni pritožbenega sodišča toženka v pritožbi neutemeljeno trdi, da iz VII. točke izreka zamudne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje o stroških postopka (vseh) že odločilo in da zato predlog za dopolnitev zamudne sodbe glede stroškov predstavlja pritožbo zoper zamudno sodbo. Ti pritožbeni očitki niso utemeljeni. O stroških sodnih taks tožnikov (za postopek na prvi stopnji in za postopek o predlogu za zavarovanje po ZIZ) ni bilo odločeno (ni bilo odločeno o delu uveljavljanih stroškov). Te stroške pa sta tožnika pravočasno uveljavljala (v vlogi z dne 22. 3. 2013, Urgenca za izdajo zamudne sodbe), a o njih sodišče prve stopnje ni odločilo. Iz obrazloženega jasno izhaja tudi neutemeljenost pritožbenega očitka toženke, da tožnika stroškov iz naslova plačila sodnih taks nista pravočasno uveljavljala. Izpodbijan dopolnilni sklep je torej pravilen v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih postopkovnih določb ni zasledilo. Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP tudi pritožbo toženke zoper ta sklep zavrnilo in potrdilo dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

Glede stroškovne odločitve:

17. Ker toženka s pritožbami ni uspela, je dolžna tožnikoma povrniti stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP (za obrazložen odgovor na pritožbo zoper zamudno sodbo), pri čemer pritožbeno sodišče pritožbenega odgovora pritožnikov na sklep z dne 20. 12. 2012 v skladu z določbo prvega odstavka 366. člena ZPP ni upoštevalo. V skladu z uveljavljanimi in dejansko nastalimi stroški ter Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) je sodišče prve stopnje tožnikoma kot pritožbene stroške priznalo nagrado pooblaščencu za postopek na II. stopnji 370,50 EUR ter 20,00 EUR pavšalnega zneska za materialne stroške, kar skupaj znaša 390,50 EUR, vse skupaj povečano za 20 % DDV, kar znaša še 78,10 EUR, ali skupaj 468,60 EUR.