Jedro

Toženka ni uspela dokazati izjeme, ki bi naloge v zvezi s stražo izključila s področja uporabe Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Straža ni dejavnost, ki bi potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaških operacij v pravem pomenu besede, temveč predstavlja redno dejavnost Slovenske vojske. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, temveč je bila načrtovana vnaprej. Šlo je za običajno službo v mirnem času brez posebnosti. Na objektih, na katerih je stražo opravljala tožnica, je bilo stražo mogoče organizirati tudi v sistemu rotacije. Glede na takšne ugotovitve je pravilen zaključek, da toženka ni dokazala okoliščin, ki bi kazale na to, da se je delo tožnice na straži opravljalo v okviru izjem, kot jih je opredelilo SEU v sodbi C-742/19, in ki izključujejo uporabo Direktive.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača prikrajšanje pri plači za mesece: junij, julij, avgust, oktober in december 2017, februar, marec, julij, avgust in september 2018, maj 2019, junij, julij, avgust in september 2020, februar, marec, april, maj, junij, julij, avgust in september 2021, in sicer neto zneske od bruto osnov, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek glede zahtevanega prikrajšanja pri plačah za mesece april, maj in junij 2018, marec, maj, junij in oktober 2019, januar, februar in september 2020, september in oktober 2021 ter za mesec februar 2022 v zneskih, kot izhajajo iz izreka, je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 757,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točka II izreka) in odločitev o stroških postopka (točka IV izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sledilo stališču VSRS v zadevi opr. št. VIII Ips 196/2018, ki je Sodišču EU postavilo predhodno vprašanje, ali se pripravljenost na delo, ki je bila odrejena tožniku, šteje v delovni čas ali ne. Iz sodbe Sodišča EU C-742/19 z dne 15. 7. 2021 izhaja, da uporaba določb Direktive 2003/88/ES načeloma ni izključena, razen kadar posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti oboroženih sil neizogibno nasprotujejo tej Direktivi. V tem primeru se uporabi nacionalno pravo, kar pomeni, da se pripravljenost za delo presoja po pravilih ZObr in KPJS. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da že sama narava spornih vojaških dejavnosti (straža, varovanje državne meje) ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Napačno se sklicuje na 64. točko sodbe Sodišča EU, ki govori o tem, da oboroženih sil kot takih ni mogoče v celoti in trajno izključiti iz področja uporabe direktive. Iz te sodbe je očitno, da je Sodišče EU državam članicam omogočilo, da celotne kategorije vojaških dejavnosti izvzamejo iz področja uporabe te direktive, saj bi spoštovanje pravil direktive v takem primeru pomenilo oviro za učinkovito izvedbo vojaške operacije. Meni, da je sodišče na toženko preložilo dokazno breme, vendar pa bi morala tožnica dokazati izjemo od izjeme. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je sodba zanjo sodba presenečenja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb toženke, da straža predstavlja tako posebno dejavnost, da sistem rotacije zanjo ni primeren in jo je zavrnilo zgolj s sklicevanjem na sodbo v zadevi VSRS VIII Ips 196/2018, ki ni primerljiva. Ni se opredelilo do navedb toženke, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur in tudi ne do navedb, da je temu tako iz razloga, da je interes državne varnosti, da se stražarska služba izvaja neprekinjeno in da je straža vojaška naloga s posebno naravo. Sodišče tudi ni ocenilo vseh predloženih listinskih dokazov, ki so bili v zvezi s stražo predloženi. Toženka je tudi podrobno pojasnila razloge za razlikovanje med posameznimi oblikami vojaških dejavnosti, navedla okoliščine za razlikovanje glede na cilje posamezne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je dokazni postopek brez dvoma pokazal, da je bolj smotrno, da se objekti varujejo na daljše obdobje in ne s sistemom rotacij, kar je razvidno tudi iz stanja sedaj, ko je bil sistem rotacij uveden. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da 97.e člen ZObr ne omenja različnih razlogov za odrejanje pripravljenosti in da zato ni pomembno, iz katerega razloga je bila odrejena. Iz tretjega odstavka 97.e člena ZObr namreč izhaja, da primere in način izvajanja pripravljenosti na delu v vojski določi načelnik Generalštaba. Ker je sodba glede straže brez razlogov, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Prilaga stroškovnik.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve, in se nanje sklicuje. Presoja pa le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo in se tudi opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev strank.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno razporedilo dokazno breme. Toženka je zatrjevala, da je tožnica v spornem času opravljala delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe Direktive, oziroma je bila vključena v posebne dejavnosti, ki njeni uporabi neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme. Tako sodba sodišča prve stopnje za toženko ne more biti sodba presenečenja.

8. Tožnica je bila pri toženki razporejena na formacijsko dolžnost vojak specialist vezist v nazivu poddesetnik v Logistični brigadi, ... logističnem polku v četi za oskrbo. V vtoževanem obdobju je na podlagi ukazov toženke opravljala naloge straže, in sicer varovanje vojaških terenov ter naloge v zvezi z izvajanjem vaj oziroma usposabljanj na terenu tudi v načinu pripravljenosti na delo. Med strankama število ur, ko je bila tožnici odrejena pripravljenost za delo, ni sporno in tudi ne višina s strani toženke plačanih ur, prav tako pa tudi ni sporno, da je bila tožnica v času pripravljenosti na delo na odrejenem kraju, ki ga ni smela zapustiti. Tožnica pa za to obdobje vtožuje prikrajšanje pri plači, ker ji toženka tega obdobja ni vštela v delovni čas in ji je plačala le dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % osnovne plače. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na stražo, ugodilo, ker je tožnica dokazala, da straža predstavlja običajno službo v mirnodobnem času.

9. Pravilno je zaključilo, da aktivnosti v času straže niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva). Ker je morala biti tožnica v času pripravljenosti za delo takoj na razpolago toženki in ni smela zapuščati odrejenega kraja, s svojim časom ni mogla razpolagati in se ni mogla brez omejitev posvečati svojim interesom, pa je pravilen zaključek, da se ta čas šteje v delovni čas, za katerega ji pripada 100 % plačilo osnovne plače. 10. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica v pripravljenosti zaradi opravljanja straže vojaških objektov na lokaciji A. in B. Varovanje teh objektov je potekalo po sistemu večdnevnega varovanja, in sicer je potekala 7 dni v tednu v razporeditvi 12 ur dela, 12 ur pripravljenosti. V času pripravljenosti ni mogla razpolagati s svojim časom in se brez omejitev posvečati svojim interesom, objekta ni bilo dovoljeno zapustiti, saj je bila obvezna nenehna prisotnost na območju objekta, tako v času opravljanja dela, kot v času stalne pripravljenosti.

11. Sodišče prve stopnje je pri odločanju v osnovi izhajalo iz določb 97.e), 97.č) člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. - ZObr) ter 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl. - KPJS), ki urejajo pripravljenost na delo. Pri tem je glede vprašanja, ali straža spada v "običajno službo" in se Direktiva uporablja tudi za ta primer ter ali se pripravljenost na delo, ki je bila odrejena tožnici, šteje v delovni čas ali ne, utemeljeno sledilo tudi stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 196/2018, ki se nanaša na plačilo za čas stalne pripravljenosti vojaške osebe, torej gre za enako pravno podlago. Svojo odločitev je utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu, pri pravni presoji pa je izhajalo zlasti iz stališč, zavzetih v sodbi Sodišča EU v zadevi C-742/19. Iz te izhaja splošen napotek o restriktivnem tolmačenju izjem, pa tudi konkretno stališče, da organizacija delovnega časa vojaških oseb ni izključena s področja uporabe prava EU, pri čemer se Direktiva ne uporablja le v primerih, kadar ji posebne značilnosti nekaterih dejavnosti javnih služb neizogibno nasprotujejo. Na podlagi ugotovitve, da je bilo stražo mogoče organizirati drugače kot s pripravljenostjo na delo (z rotacijo), tako da bi bil zagotovljen čas počitka po Direktivi, je pravilno presodilo, da to delo ni izjema, ki izključuje uporabo Direktive.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da toženka ni uspela dokazati izjeme, ki bi naloge v zvezi s stražo izključila s področja uporabe Direktive. Pravilno je ugotovilo, da straža ni dejavnost, ki bi potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaških operacij v pravem pomenu besede, temveč predstavlja redno dejavnost Slovenske vojske. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, temveč je bila načrtovana vnaprej. Šlo je za običajno službo v mirnem času brez posebnosti. Na objektih, na katerih je stražo opravljala tožnica, je bilo stražo mogoče organizirati tudi v sistemu rotacije (tako se tudi sicer izvaja od decembra 2022 dalje). Glede na takšne ugotovitve je pravilen zaključek, da toženka ni dokazala okoliščin, ki bi kazale na to, da se je delo tožnice na straži opravljalo v okviru izjem, kot jih je opredelilo SEU v sodbi C-742/19, in ki izključujejo uporabo Direktive.

13. Ni sporno, da se delo na straži od leta 2022 opravlja v sistemu rotacij. Ob dejstvu, da je torej mogoče te aktivnosti učinkovito organizirati tudi brez odrejene pripravljenosti in po sistemu rotacije pripadnikov, in da toženka te aktivnosti od leta 2022 dalje v praksi na ta način (zopet) izvaja, so neutemeljene pavšalne navedbe toženke, da sistem rotacij za te aktivnosti ni primeren. Do splošnih trditev, da je straža bolj učinkovita in so objekti bolje varovani, če pripadniki ne rotirajo, ter da imajo rotacije zaposlenih lahko nepopravljive posledice, kar toženka ponavlja tudi v pritožbi, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti. Tudi če bi bilo morda določeno nalogo mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, to ne pomeni, da te aktivnosti ni mogoče izvesti na način, ki omogoča spoštovanje Direktive. Pritožbeno zatrjevana neobrazloženost kot bistvena kršitev postopka tako ni podana.

14. V obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določb 97.č) člena ZObr, ki določa, da se vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, ure, v katerih ne opravljajo dejanskega dela, ne štejejo v delovni čas, ampak kot pripravljenost za delo na delovnem mestu, 97.e) člena ZObr, da se pripravljenost na delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti in 46. člena KPJS, po katerem se čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas, saj iz njih v bistvenem izhaja, da se ne glede na konkretne okoliščine, pripravljenost na delo ne všteva v delovni čas, razen, če je delavec v tem času delo dejansko opravljal. Ker pa iz vsebine obravnavane zadeve izhaja, da se ta čas, ne glede na dejansko opravljanje dela, opredeli za delovni čas, kot ga pojmuje pravo EU, se je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno oprlo neposredno na določbe Direktive (1. točka 2. člena).

15. Glede na zaključkek, da se tožničina pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno splošna pravila o plačilu, tako da tožnici pripada plačilo, kot izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. 16. Iz navedenega izhaja, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato po določbi 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna povrniti pritožbene stroške skladno z OT in sicer za sestavo odgovora na pritožbo (500 točk), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 373,32 EUR. V primeru zamude ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti.