Jedro

Stranki sta se v 19.3 členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili: "V primeru prenehanja Mandata (razen če gre za primer iz člena 19.2) samodejno preneha tudi Pogodba o zaposlitvi, brez odpovednega roka. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi kadarkoli, tudi brez odpovednega razloga in s 6‑mesečnim odpovednim rokom." Navedena določba ni nejasna, zato se uporablja tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena OZ). Tretjega odstavka 19. člena pogodbe o zaposlitvi se ne da razlagati na način, da tožnici pogodba o zaposlitvi samodejno preneha le, če jo toženka odpokliče iz krivdnega razloga. V primeru prenehanja mandata, ki ni posledica odstopne izjave tožnice, torej v primeru tako krivdnega kot nekrivdnega odpoklica tožnice z mesta direktorice s strani toženke, tožnici samodejno preneha veljati pogodba o zaposlitvi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je določba 19.3 člena pogodbe o zaposlitvi jasna. Ni jasno, v katerem primeru potem tožnici sploh pripada 6-mesečni odpovedni rok. Določbo tega člena je potrebno razlagati na način, da pogodba o zaposlitvi samodejno preneha veljati samo v primeru krivdnega odpoklica, v primeru nekrivdnega pa je dogovorjen 6-mesečni odpovedni rok. Toženka je namreč vztrajala, da velja 6-mesečni odpovedni rok za obe stranki. Napačno je tudi stališče, da toženka zaradi odpoklica ni bila dolžna odpovedovati pogodbe o zaposlitvi. Skladno s sodno prakso to velja le, če je takšen dogovor v pogodbi o zaposlitvi jasno definiran, kar v tožničinem primeru ni bil. Nadalje nasprotuje stališču, da ji je bil odpoklic pravilno vročen. Skladno z 88. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) se odpoved vroča osebno v prostorih delodajalca oziroma priporočeno s povratnico. Tožnici je bil odpoklic vročen preko elektronske pošte, kar je neveljavno. Prav tako ni bila veljavna vročitev odvetniku A. A., saj toženka ni imela pisnega pooblastila tožnice, da pooblašča Odvetniško pisarno A. d. o. o. za sprejem pisanj. Ker tožnici odpoklic ni bil pravilno vročen, ji pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati na podlagi sklepa družbenika o odpoklicu. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodbo pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je bila zakonita zastopnica toženke, s katero je imela sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor. Dne 19. 12. 2024 je edini družbenik toženke sprejel sklep o odpoklicu tožnice s položaja direktorice z iztekom 31. 12. 2024. Toženka je tožnico obvestila o odpoklicu dne 31. 12. 2024 preko elektronske pošte. Tožnici je delovno razmerje pri toženki prenehalo s 1. 1. 2025.

6.Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da ji z odpoklicem s položaja direktorice ni prenehala veljati tudi pogodba o zaposlitvi. Tožnica in toženka sta v 19. členu pogodbe o zaposlitvi uredili prenehanje delovnega razmerja in mandata. V prvem odstavku 19. člena pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da tožnici mandat preneha skladno z aktom o ustanovitvi oziroma sklepom družbenika. V drugem odstavku je urejena možnost podaje odpovedi s strani tožnice. Dogovorjeno je bilo, da lahko tožnica odpove pogodbo o zaposlitvi brez razloga s šestmesečnim odpovednim rokom, ki začne teči z dnem vročitve odpovedi družbeniku, odpoved pa se hkrati šteje tudi za odstopno izjavo, tako da tožnici mandat preneha najkasneje z iztekom odpovednega roka (19.2 člen pogodbe o zaposlitvi). Tretji odstavek 19. člena pogodbe o zaposlitvi pa ureja tako primer prenehanja mandata, ki ni posledica odstopne izjave tožnice, kot tudi možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani toženke brez odpovednega razloga. V nadaljnjih odstavkih je še urejeno prenehanje delovnega razmerja in mandata v primeru upokojitve tožnice, možnost podaje odpovedi v primerih in po postopkih iz ZDR‑1, uvajanje naslednika v času odpovednega roka in pravica do odpravnine.

7.Stališče sodišča prve stopnje, da je določilo 19.3 člena pogodbe o zaposlitvi jasno, je pravilno. Stranki sta se v 19.3 členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili: "V primeru prenehanja Mandata (razen če gre za primer iz člena 19.2) samodejno preneha tudi Pogodba o zaposlitvi, brez odpovednega roka. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi kadarkoli, tudi brez odpovednega razloga in s 6‑mesečnim odpovednim rokom." Navedena določba ni nejasna, zato se uporablja tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika). Tretjega odstavka 19. člena pogodbe o zaposlitvi se ne da razlagati na način, da tožnici pogodba o zaposlitvi samodejno preneha le, če jo toženka odpokliče iz krivdnega razloga. V primeru prenehanja mandata, ki ni posledica odstopne izjave tožnice, torej v primeru tako krivdnega kot nekrivdnega odpoklica tožnice z mesta direktorice s strani toženke, tožnici samodejno preneha veljati pogodba o zaposlitvi.

8.Pritožbene navedbe, da ni jasno, v katerem primeru velja šestmesečni odpovedni rok, so neutemeljene. Šestmesečni odpovedni rok iz drugega stavka 19.3 člena pogodbe o zaposlitvi je predviden za primer, če toženka tožnice ne bi odpoklicala, ampak bi ji odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez odpovednega razloga. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ima poslovodna oseba dvojni položaj. Tako korporacijski (nastop funkcije poslovodje z imenovanjem na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah) kot delovnopravni, če ima z družbo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Funkcija poslovodne osebe se lahko opravlja, čeprav poslovodja ni v delovnem razmerju pri družbi.1 Toženka bi tako tožnici lahko kadarkoli odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez odpovednega razloga s šestmesečnim odpovednim rokom, tožnica pa bi lahko kljub temu še naprej opravljala funkcijo direktorice. V primeru odpoklica z mesta direktorice, pa je bilo jasno dogovorjeno, da tožnici samodejno preneha veljati tudi pogodba o zaposlitvi.

9.Tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato se neutemeljeno sklicuje na način vročanja odpovedi, kot je določen v drugem odstavku 88. člena ZDR-1 v povezavi s 142. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnici je pogodba o zaposlitvi prenehala veljavi samodejno, ko je pričel učinkovati odpoklic, to je s 1. 1. 2025. Toženka je tožnici vročila obvestilo o odpoklicu in prenehanju delovnega razmerja preko elektronske pošte, vendar način vročitve obvestila o odpoklicu ne more vplivati na zakonitost prenehanja mandata in s tem pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila s prejemom elektronske pošte seznanjena z odpoklicem in s tem s prenehanjem delovnega razmerja, prav tako je pravočasno uveljavila sodno varstvo glede prenehanja delovnega razmerja, tudi zato so njene navedbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaradi napačnega vročanja neutemeljene.

10.Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Prvi odstavek 73. člena ZDR-1 določa, da poslovodna oseba lahko sklene pogodbo o zaposlitvi, torej delovno razmerje ni pogoj za opravljanje funkcije poslovodje družbe.