Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec na dne 2. 3. 2021 opravljeni narok za glavno obravnavo ni pristopil, čeprav je bil nanj pravilno vabljen in ni izkazal upravičenih razlogov za izostanek z naroka oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da iz upravičenih razlogov ni mogel priti na narok, in ker je bil na posledice izostanka opozorjen tudi v vabilu na narok, je sodišče na podlagi določila tretjega odstavka 454. člena ZPP brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je zahtevku tožeče stranke ugodilo (sodbo na podlagi pripoznave), ker je ugotovilo, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (I., III. in V. točka izreka sodbe) potrdi sodba na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave, ki jo je izdalo 18. 3. 2021, razsodilo: (I.) da sklep o izvršbi tega sodišča št. VL 138790/2016 z dne 28. 12. 2016 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka tako, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna plačati tožeči stranki 157,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od 4,35 EUR od 21. 11. 2015 dalje do plačila, od 6,46 EUR od 20. 12. 2015 dalje do plačila, od 34,69 EUR od 22. 1. 2016 dalje do plačila, od 46,37 EUR od 20. 2. 2016 dalje do plačila, od 26,65 EUR od 19. 3. 2016 dalje do plačila, od 27,11 EUR od 21. 4. 2016 dalje do plačila, od 11,54 EUR od 21. 5. 2016 dalje do plačila, in delno v 3. odstavku za izvršilne stroške v znesku 18,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2017 dalje do plačila; (II.) da se sklep o izvršbi tega sodišča št. VL 138790/2016 z dne 28. 12. 2016 v 3. odstavku izreka delno razveljavi za izvršilne stroške v znesku 37,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2017 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne; (III.) da sklep o izvršbi tega sodišča št. VL 119365/2017 z dne 12. 12. 2017 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka tako, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna plačati tožeči stranki 179,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od 12,28 EUR od 23. 11. 2016 dalje do plačila, od 23,66 EUR od 23. 12. 2016 dalje do plačila, od 35,06 EUR od 21. 1. 2017 dalje do plačila, od 50,58 EUR od 22. 2. 2017 dalje do plačila, od 29,41 EUR od 22. 3. 2017 dalje do plačila, od 15,97 EUR od 22. 4. 2017 dalje do plačila, od 12,21 EUR od 21. 5. 2017 dalje do plačila, in delno v 3. odstavku za izvršilne stroške v znesku 18,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2018 dalje do plačila; (IV.) da se sklep o izvršbi tega sodišča št. VL 119365/2017 z dne 12. 12. 2017 v 3. odstavku izreka delno razveljavi za izvršilne stroške v znesku 37,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2018 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne; in (V.) da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 634,64 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) v pritožbi zoper uvodoma navedeno sodbo na podlagi pripoznave navaja, da sodbo izpodbija v vseh petih točkah izreka sodbe, razen v delih, kjer je podana delna razveljavitev, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Toženec predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in v celoti zavrne izpodbijano sodbo kot neutemeljeno in predmetno pravdo vrne v ponovno (zakonito) sojenje. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe iz obširne pritožbe so v izogib ponavljanju povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmetni spor je spor majhne vrednosti. Sodbe v sporih majhne vrednosti je po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Pritožnik zato v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti izdalo na podlagi določbe tretjega odstavka 454. člena ZPP, ki med drugim določa, da če je izvedbo naroka zahtevala tožena stranka, pa ne pride, čeprav je bila v redu vabljena, izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec na dne 2. 3. 2021 opravljeni narok za glavno obravnavo ni pristopil, čeprav je bil nanj pravilno vabljen in ni izkazal upravičenih razlogov za izostanek z naroka oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da iz upravičenih razlogov ni mogel priti na narok, in ker je bil na posledice izostanka opozorjen tudi v vabilu na narok, je sodišče na podlagi določila tretjega odstavka 454. člena ZPP brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je zahtevku tožeče stranke ugodilo (sodbo na podlagi pripoznave), ker je ugotovilo, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Sodišče je tako izdana sklepa o izvršbi v delu, s katerima je bilo tožencu naloženo, da v roku 8 dni poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev (tč. I izreka) vzdržalo v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna plačati glavnici v znesku 157,17 EUR in 179,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posamičnega zneska do plačila, kakor je razvidno iz tč. I in III izreka sodne odločbe.

7. Toženec v pritožbi navaja, da sta s pričo P. Š. zoper sodečo sodnico vložila kazenske ovadbe dne 18. 5. 2020, 18. 2. 2021 in 17. 3. 20211 in da je bila sodnica o vloženi kazenski ovadbi z dne 18. 2. 2021 zoper njo obveščena v dopisu toženca in dopisu vabljene priče P. Š. Navaja, da je v dopisu z dne 24. 2. 2021 sodnici zaradi nerešene ovadbe z dne 18. 5. 2020 ter vložene ovadbe z dne 18. 2. 2021 obrazloženo predlagal preklic naroka za nedoločen čas, opravičil izostanek iz naroka in podal zahtevo za izločitev sodnice M. P. ter predsednice sodišča P. K., istega dne je tudi priča P. Š. vložil obrazloženo opravičilo za izostanek iz naroka. Pritožbeno sodišče na podlagi podatkov v spisu in obrazložitve izpodbijane sodne odločbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje bilo seznanjeno o vloženi zahtevi toženca za izločitev razpravljajoče sodnice in predsednice sodišče, in ocenjuje, da je povsem upravičeno 2. 3. 2021 ob 12.15 uri (na zahtevo pravdnih strank) opravilo narok za glavno obravnavo kljub temu, da toženec nanjo ni pristopil, saj je ugotovilo, da je Višje sodišče v Celju že pred tem s sklepom Su 104/2021-11 z dne 26. 2. 2021 zavrnilo zahtevo za izločitev predsednice Okrajnega sodišča v Celju P. K., s sklepom Okrajnega sodišča v Celju Su 80/2021 z dne 1. 3. 2021 pa je bila po predsednici sodišča okrajni sodnici P. K. zavrnjena tudi zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice. Kot je obrazloženo še v nadaljevanju, toženec s pritožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti pravilnosti odločitev v navedenih sklepih. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določilo 442. člena v zvezi s prvim odstavkom 74. člena ZPP, da lahko sodnik, če gre za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP (ali če oceni, da je zahteva za izločitev po 1. do 5. točki 70. člena ZPP očitno neutemeljena), opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred tem sodiščem konča. Sodišče prve stopnje je zato v skladu z zakonskimi določbami opravilo narok, izdajo sodne odločbe pa utemeljeno odložilo do vročitve obeh prej citiranih sklepov tožencu (pritožbeno ni izpodbijano, da sta mu bila sklepa vročena z nadomestno vročitvijo 18. 3. 2021, kot izhaja iz povratnice pripete k listni št. 160 v spisu). Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je dne 24. 2. 2021 toženec poleg predloga za izločitev sodnice in predsednice sodišča vložil tudi predlog za preklic naroka, razpisanega za dne 2. 3. 2021 in opravičilo izostanka z navedenega naroka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je predlog toženca za preložitev naroka2 neutemeljen, ker iz vsebine predloga ne izhajajo takšne okoliščine, ki bi upravičevale preklic naroka oziroma opravičen in utemeljen izostanek tožene stranke z navedenega naroka. Pravilno je obrazložilo, da s strani toženca vložena kazenska ovadba z dne 18. 2. 2021 pri NPU zoper razpravljajočo sodnico, s katero sploh še ni bila seznanjena in se o njej tako sploh še ni odločalo, pa tudi druge zatrjevane ovadbe zoper tožečo stranko, P. d.o.o. in njune predstavnike, druge sodnice in ki se nanašajo na že oziroma še ne sprejete sodne odločitve, na kar se kot razlog za preklic sklicuje toženec, ne daje zadostne podlage za dvom o sodnikovi nepristranskost in delo v skladu s pravili ZPP in ne predstavlja upravičenega razloga za preklic oziroma izostanek tožene stranke z naroka (obrazložitev v 10. točki izpodbijane sodne odločbe)3. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da razpravljajoča sodnica na predlog za preklic naroka oziroma opravičili za izostanek z naroka oziroma zaslišanja ni podala dolžnega odgovora (niti njemu niti priči, kot navaja na drugem mestu v pritožbi) in da tega celo namerno ni storila, saj zakon ne predpisuje obveznosti sodišča, da bi moralo o sprejetem sklepu, da prošnji za preložitev naroka ne bo ugodilo, obvestiti stranko, ki je preložitev predlagala (115. člen ZPP). Neutemeljena je zato toženčeva graja, da je zaradi odsotnosti odgovora sodišča sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 13. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na pravilnost odločitve tudi ne vpliva, da je sodnica odredila vročitev sklepov o zahtevanih izločitvah šele po razpisanem naroku. Pritožbene navedbe, da sta bila toženec in priča primorana zoper sodnico podati kazenski ovadbi z dne 9. 3. 2021 in 19. 3. 2021 zaradi suma nezakonite izvedbe naroka, opustitve dolžnega ravnanja, suma, da bo izdana kriva sodba na podlagi pripoznavanja in nezakonite povezanosti s P. d.o.o. ... oz. direktorjem G. K., ker sodnica namerno ni odgovorila na prejeta dopisa in naroka preklicala, kakor tudi navedba, da je pristojni S. Celje kazenski ovadbi prejel v obravnavo v odstopnih dopisih NPU z dne 12. 3. 2021 in 19. 3. 2021, torej pravočasno pred izdajo krive sodbe (kar tudi sicer ne drži, ker je bila izpodbijana sodna odločba izdana 18. 3. 2021), ne predstavljajo nobenega od dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 458. člena ZPP, zato se pritožbeno sodišče do teh navedb ne bo posebej opredeljevalo. Toženec pravilnega zaključka iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave ne more izpodbiti z navedbami, da Okrožno državno tožilstvo nobene od navedenih kazenskih ovadb ni zavrglo kot neutemeljene in da dokler ne bodo zavržene, sumi v vloženih kazenskih ovadbah ostajajo v veljavi.

8. Toženec v pritožbi navaja, da je v zapisniku obravnave z dne 12. 2. 2020 v pravdni zadevi P 310/2018 sodnica Okrajnega sodišča v Celju M. K. zapisala, da vložena kazenska ovadba zoper razpravljajočo sodnico onemogoča opravo poravnalnega naroka in naroka za glavno obravnavo, dokler se ne izvedejo preiskovalna dejanja policije in drugih organov, in posledično narok preklicala za nedoločen čas. Toženec meni, da ni dvoma, da gre za absolutno in za sodnico vselej zavezujočo ugotovitev in da vložena kazenska ovadba z dne 18. 2. 2021 zoper sodnico M. P. onemogoča opravo poravnalnega naroka in naroka razpisanega za dne 2. 3. 2021 v P 90/2017, zato je bila tudi sodnica M. P. dolžna razpisani narok preklicati. Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne strinja. Sklep o preklicu naroka in o preložitvi naroka je sklep procesnega vodstva. Sklepi procesnega vodstva sodišča v skladu s tretjim odstavkom 298. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP ne zavezuje, sploh pa sodišča ne zavezuje procesni sklep, ki ga je sodišče sprejelo v drugi pravdni zadevi. Tudi sicer pa zoper sklep o (ne)preložitvi naroka v skladu s šestim odstavkom 115. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP in drugim odstavkom 270. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP ni pritožbe. Po obrazloženem ni relevantna pritožbena navedba, da je z izjavo v sklepu Su 80/2021 z dne 1. 3. 2021, da s kazensko ovadbo še ni seznanjena, razpravljajoča sodnica potrdila, da je za kazensko ovadbo vedela pred razpisanim narokom, in je neutemeljen očitek pritožnika, da je neutemeljena navedba sodnice v 10. točki obrazložitve sodbe, da s strani toženca vložena kazenska ovadba zoper razpravljajočo ne predstavlja upravičenega razloga za preklic naroka. Nerelevantne so po obrazloženem pritožbene navedbe, da je sodnica v navedbi izpustila, da jo je kazensko ovadila tudi priča P. Š., in da je navedeno prepoved v praksi potrdila sama sodnica M. K. v P 145/2016 dne 15. 2. 2021, ko je zaradi kazenske ovadbe z dne 29. 1. 2021 preklicala narok za dne 17. 2. 2021. Sploh pa ni relevantno, kaj je slednja sodnica v drugi pravdni zadevi zapisala kot razlog za preklic naroka, zato so navedbe v zvezi s tem nepomembne in ne terjajo pritožbene presoje. Toženec po vsem obrazloženem neutemeljeno vztraja, da je bil njegov izostanek z naroka dne 2. 3. 2021 opravičen zaradi vloženih nerešenih kazenskih ovadb.

9. Toženec se glede na navedbe v pritožbi pritožuje tudi zoper sklep predsednice Okrajnega sodišča v Celju P. K. Su 80/2021 z dne 1. 3. 2021 in zoper sklep predsednika Višjega sodišča v Celju B. A. Su 104/2021-11 z dne 26. 2. 2021 (v obeh sklepih je v pravnem pouku navedeno, da zoper ta sklep ni posebne pritožbe, zato je, kljub določbi prvega odstavka 447. člena ZPP, pritožbeno sodišče presodilo tudi te pritožbene navedbe), a po oceni pritožbenega sodišča njegove pritožbene navedbe niso utemeljene. Glede na to, da je predsednik Višjega sodišča v Celju z navedenim sklepom, ki je bil izdan, preden je predsednica okrajnega sodišča odločala o zahtevi za izločitev razpravljajoče sodnice, zavrnil zahtevo za izločitev predsednice Okrajnega sodišča v Celju, je smela predsednica Okrajnega sodišča v Celju odločati o zahtevi za izločitev razpravljajoče sodnice. Na pravilnost njene odločitve ne vpliva, da je navedla, da je sodnica M. P. kazensko ovadena, ne pa tudi, da je tudi sama kazensko ovadena v povezavi s P 73/2016 oziroma I 692/2018 in s predmetno zadevo, saj je bilo to navedeno v zahtevi za izločitev predsednice sodišča, o kateri je odločal predsednik višjega sodišča, in pravilno ocenil, da navedbe tožene stranke ne omajajo videza nepristranskosti predsednice Okrajnega sodišča v Celju. Toženec zmotno sklepa, da osebno mnenje sodnice M. P. in zapis tega mnenja s strani predsednice sodišča P. K. v sklepu Su 80/2021 z dne 1. 3. 2021 oziroma podana sodna presoja v 10. tč. obrazložitve sodbe, da vložena kazenska ovadba z dne 18. 2. 2021 ne daje podlage za dvom o sodnikovi nepristranskosti, presega predmet in pristojnosti sodišča pri odločanju o zahtevi za izločitev sodnice na podlagi ZPP. Predsednica sodišča prve stopnje je utemeljeno zavrnila zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice. V obrazložitvi sklepa je povsem upravičeno, glede na navedbe v zahtevi, povzela vsebino izjave razpravljajoče sodnice, med drugim, da o vloženi ovadbi še ni bila seznanjena, ter pravilno zaključila, da tudi vložitev kazenske ovadbe zoper razpravljajočo sodnico, s katero sploh še ni seznanjena, sama po sebi še ne more biti zadostna podlaga za dvom v sodnikovo nepristranskost, prav tako pa tudi videz nepristranskosti sojenja zaradi tega ne more biti okrnjen. Predsednica sodišča je upravičeno ocenila, da na razpravljajočo sodnico, ki šteje to kot zlorabo procesnih pravic, in na njeno delo to očitno ne in ne bo vplivalo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča take okoliščine ne morejo vplivati na sodnika in ne morejo pomeniti nastanek dvoma o sodnikovi nepristranskosti. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da izjava sodnice, da gre za neutemeljeno kazensko ovadbo in zlorabo procesnih pravic, ki ne more in ne sme imeti pravnega varstva, ne more biti podlaga za sodno presojo, da vložena kazenska ovadba ne predstavlja dvoma v nepristranskost in delo sodnice in upravičenega razloga za preklic naroka oz. upravičen izostanek iz naroka. Zmotno je, glede na vse zgoraj že obrazloženo, sklepanje pritožbe, da zapisana izjava sodnice kazenske ovadbe ni odpravila in sodnici ni omogočila zakonite izvedbe naroka dne 2. 3. 2021 in izdaje sodbe. Pritožbeni očitek, da je odločitev predsednice Okrajnega sodišča v Celju v navedenem sklepu neutemeljena zaradi vložene kazenske ovadbe zoper njo, po obrazloženem ni utemeljen. Prav tako ne drži, da je obravnavo izločitve sodnice po predsednici sodišča nezakonito omogočil predsednik Višjega sodišča v Celju B. A. Toženec je v zahtevi za izločitev obeh sodnic navedel, da sta s pričo P. Š. zoper obe sodnici dne 18. 2. 2021 vložila kazensko ovadbo pri NPU, a te navedbe, kar se tiče predsednice sodišča ni konkretiziral tako, da bi lahko bilo to okoliščino poleg ostalih navedb tudi šteti kot zatrjevano okoliščino, s katero zatrjuje izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP. Predsedniku višjega sodišča se zato ni bilo potrebno opredeliti do te navedbe. Ne drži, da je ugotovitev predsednika višjega sodišča o toženčevem zatrjevanju pristranskosti predsednice sodišča P. K. zgolj na načelni ravni in da je zato namerno pavšalna in napačna. Predsednik višjega sodišča je namreč glede na vsebino zahteve za izločitev pravilno ocenil: da tožena stranka na povsem načelni ravni predsednici očita, da toženi stranki ne zagotavlja sojenja v razumnem roku; da neobrazloženo in neutemeljeno ne sprejema toženčevega stališča o tem, da izločevana sodnica zanj ni primerna; da je predsednica sodišča pristranska kot razpravljajoča sodnica; da je bila dodelitev zadev določenemu razpravljajočemu sodniku v neskladju z zakonom oziroma s Sodnim redom; da je predsednica sodišča odgovorna za dodelitev zadev razpravljajoči sodnici. Pritožniku je še enkrat potrebno pojasniti, da je iz že zgoraj opisanih razlogov zmotno njegovo stališče, da razpravljajoča sodnica zaradi kazenske ovadenosti do ugotovitev organov pregona ni imela pravne podlage za izvedbo naroka in da že opisano priznanje in praksa pri sodnici M. K. v identični situaciji to potrjuje.

10. Po obrazloženem niso utemeljeni niti očitki, da je predsednica sodišča z nezakonitimi in brezpredmetnimi zapisi glede vložene kazenske ovadbe v Su 80/2021 kazensko ovadeni sodnici omogočila, da je na podlagi nezakonito razpisanega naroka dne 2. 3. 2021 - ob upravičeni odsotnosti toženca in priče, sprejela sodbo na podlagi pripoznave v korist tožnice. Ne drži, da predsednica sodišča v sklepu konkretnih odgovorov na druge navedbe toženca o pristranskosti sodnice ni podala, saj se je o teh opredelila v točkah 7 do 13 sklepa z dne 1. 3. 2021, na vsebino katerih se pritožbeno sodišče sklicuje in je v izogib ponavljanju ne povzema. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je kriva sodba v P 90/2017 rezultat storjenih kaznivih dejanj (in kaznivega izjavljanja o neutemeljenosti in zlorabi kazenskih ovadb) in tudi sama izkazuje kaznivo dejanje. Ne drži, da nezavržena kazenska ovadenost potrjuje pristranskost v korist tožeče stranke, in da sta zato pri izdaji sodbe sodelovali predsednica sodišča in sodnica, ki bi morali biti izločeni iz procesa odločanja. Očitane bistvene kršitve pravdnega postopka iz 2., 7. in 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako niso podane, sodišče pa tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

11. Pritožbena navedba, da tudi datum sodbe potrjuje, da ni izdana na podlagi opravljenega naroka dne 2. 3. 2021, je ovržena z zapisnikom o poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo v sporu majhne vrednosti pri Okrajnem sodišču v Celju dne 2. 3. 2021 (listna št. 160), iz katerega je tudi razviden sklep sodišča, da sodna odločba izide po vročitvi sklepov predsednika Višjega sodišča v Celju in predsednice Okrajnega sodišča v Celju o zahtevi tožene stranke za izločitev.

12. V obeh obravnavanih, združenih pravdnih zadevah sta izvedbo naroka predlagali obe pravdni stranki. Glede na sprejeto odločitev, ki je posledica toženčevega neupravičenega izostanka z naroka, ni relevantno, da je tožnica prva zahtevala izvedbo naroka za glavno obravnavo s predlaganim zaslišanjem prič, zato ne drži pritožbena navedba, da izvedba naroka ni bila odvisna od toženca in da je na obvezno prisotnost na naroku bila vezana le tožnica ter da zato določba iz 454. člena ZPP4 toženca ni zavezovala. Zapisnik o opravljenem naroku dne 2. 3. 2021 v prisotnosti pooblaščenca tožeče stranke odvetnika R. F. je v spisu pod listno št. 160, zato ne drži, da ga sodnica ni izkazala. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da gre za nasprotje med dejstvi v sodbi in vsebino podanih vlog in da je podana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec glede na obrazloženo zmotno meni, da sodnica, zato ker mu zapisnik z naroka ni bil vročen, ni izkazala navedbe v obrazložitvi sodbe, da je bil dne 2. 3. 2021 opravljen narok. 124. člen ZPP določa, kako se sestavlja zapisnik in pravice strank na naroku, ne določa pa dolžnosti sodišča, da stranki vroči zapisnik, če le-ta ni prisotna na naroku. V takem primeru sme stranka, ki ima sicer pravico vpogledati v sodni spis, prositi za prepis zapisnika, zato toženec zmotno meni, da je bila sodnica dolžna zapisnik poslati tožencu. Smiselno zatrjevano kršitev pravice do vročitve zapisnika in posledično kršitev pravice do obrambe bi tako lahko sodišče zagrešilo samo v primeru, če strankini zahtevi za vpogled v spis in za vročitev kopije oziroma prepisa zapisnika o naroku brez utemeljenega razloga ne bi ugodilo, česa takega pa toženec v pritožbi ne zatrjuje. Zapisnik tako izkazuje opravljen narok, zato niso utemeljeni očitki, da brez zapisnika ni dokaza o opravljenem naroku, o prisotnosti tožnice, ni dokaza o priglašenih stroških tožnice in o dogajanju na naroku, zaradi česar je po mnenju toženca sodba brez pravne podlage in pravnega učinka. Neutemeljen je zato očitek, da odsotnost zapisnika pomeni zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnem dejstvu, da je bil opravljen narok, ne obstaja nasprotje med razlogi sodbe in zapisnikom. Sodba na podlagi pripoznave ni bila izdana v nasprotju z določbami ZPP, zato ni podana očitana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa niso podane očitane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka tega člena, saj se sodba da preizkusiti, ker je v spisu zapisnik o naroku dne 2. 3. 2021. 13. Toženec navaja, da v P 90/2017 ni bilo pravne podlage za predodelitev sodnici M. P., saj sodnica M. K. ni bila izločena. Zato trdi, da M. P. ni zakonita sodnica v tej zadevi. Tudi ta navedba ni utemeljena. Že sodišče prve stopnje je tožencu v 11. točki obrazložitve pojasnilo (v zvezi z zatrjevanim razlogom za preložitev in preklic naroka), da predodelitev, opravljena z odredbo predsednika Okrožnega sodišča v Celju, temelji na 17. členu Zakona o sodiščih in 158. členu Sodnega reda. Gre za ukrep sodne uprave, ki ga upravičujejo sistemski razlogi in zoper katerega pravdne stranke nimajo nobenih pravnih sredstev.

14. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da je prišlo do nezakonite združitve zadev dne 17. 2. 2020. Navedbe, da je do tega prišlo več kot dve leti in pol v P 90/2017 in več kot leto in pol v P 56/2018, ko se v obeh pravdah ni dogajalo ničesar, in da je šlo za nezakonito zavlačevanje, ki ga lahko označimo kot mirovanje postopka, čeprav gre za spora majhne vrednosti; da je dejansko v obeh pravdah že pred združitvijo nastal sodni zaostanek; da predodelitev zadeve sodnici M. P. tega dejstva ni odpravila, zato je bilo zadevi potrebno dodeliti drugemu sodišču; da sta v obeh pravdah sodnici čakali, da bi toženec zaradi izvršb E. ... na stanovanje v I 459/2017,1 714/2017,1 649/2018 in I 692/2018 priznal P. d.o.o. Celje za upravnika stavbe ali pa bi to postal s sodbami pod P 310/2018 (P 173/2015, P 24/2016), P 145/2016, P 90/2018 in P 304/2019 (v vseh sodeča s. M. K.), po neveljavni in nezavezujoči pogodbi 121/12 z dne 12. 1. 2012, v tem času pa je E. ... nezakonito zaračunavala pribitek na dobavljeno toploto; da je razlog ekonomičnosti, naveden v obrazložitvi sklepa, služil le prikrivanju večletne opustitve pravdnega postopka po sodnicah M. P. in M. K., saj bi pravdi morali biti že zdavnaj rešeni z izdajo sodbe, saj gre za postopka v sporu majhnih vrednosti, niso relevantne, saj ne predstavljajo nobenega od dopustnih pritožbenih razlogov, zato se do njih pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Glede na obrazložitev v sklepu o združitvi, da se je sodišče odločilo za združitev izključno iz razloga ekonomičnosti postopka, ker se bo s skupnim obravnavanjem obeh zadev pospešil postopek, kakor tudi zmanjšali stroški, saj gre v obeh primerih za pravdo med istima osebama, za zahtevka iz istega naslova na isti pravni podlagi (gre le za različni časovni obdobji), v obeh zadevah pa je tožena stranka podala smiselno enake ugovore in v obeh zadevah sta stranki predlagali več istih dokazov, je sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa pravilno uporabilo 300. člen ZPP in pri tem ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve, zato je neutemeljen očitek, da je sodnica protipravno združila obe zadevi. Toženec zmotno meni, da pravdi ne moreta biti združeni, ker je pridobivanje dovoljenih vlog in dokazov v obeh potekalo samostojno. Toženec ne izkazuje pravnega interesa za podajo očitka, da sodnica v P 56/2018 sodnica M. P. ni obravnavala tožničinega predloga za intervenienco (vstop v pravdo) P. d.o.o. Celje, saj je sam predlagano zavračal. Prav tako ne drži, da združitev pod P 90/2017 sploh ni logična, saj ima P 56/2018 kasnejšo letnico, ker pravila o združevanju zadev določajo, da se zadevi združita tako, da se poslej zadeva vodi pod opravilno številko, ki jo ima starejša zadeva. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da glede na določbo prvega odstavka 300. člen ZPP lahko zgolj senat sodišča s sklepom odloča o združevanju, ne pa sodnik posameznik. Pritožniku je pojasniti, da je novela ZPP-D v pravdnem postopku v celoti odpravila senatno sojenje. Tako ZPP v 15. členu določa, da v pravdnem postopku sodi sodnik posameznik, z zakonom pa je določeno, v katerih primerih sodi senat. ZPP take določbe nima, saj je bil 34. člen ZPP z novelo črtan. Senatno sojenje na prvi stopnji je v določenih primerih po določbi 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih predvideno v delovnih in socialnih sporih, v katerih se subsidiarno uporablja ZPP. To je tudi razlog, da ZPP na določenih mestih še vedno omenja senat oziroma predsednika senata in s tem (za primer senatnega sojenja) natančneje določa opravila, ki jih sme predsednik senata opravljati samostojno. Ni pa seveda s tem na kakršenkoli način poseženo v pristojnosti sodnika posameznika, ki jih ima po tem zakonu. Ta zato v postopku, za katerega je pristojen, opravlja ne le opravila, ki jih pri senatnem sojenju lahko opravi predsednik senata, ampak tudi tista, ki so sicer pridržana senatu. Ker je v konkretni zadevi bil za sojenje na prvi stopnji pristojen sodnik posameznik, je bil zato pristojen tudi za izdajo sklepa o združitvi pravdnih zadev5. Tožencu pa je potrebno tudi pojasniti, da ZPP v določbah, ki veljajo za spore majhne vrednosti, ne določa, da se združevanj takih pravd ne dovoljuje. Njegovo nasprotno mnenje je zato zmotno.

15. Ne drži, da je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodne odločbe napačno navedeno, da je razpravljajoča sodnica narok v združeni pravdi za 2. 3. 2021 razpisala dne 10. 12. 2020, saj je odredba sodnice na listni št. 138 datirana z datumom 10. 12. 2020, izvedena pa je bila 15. 12. 2020 (na vabilih je slednji datum). To pa ne predstavlja nobene postopkovne kršitve, saj je bistveno, da so stranke vabilo prejele pravočasno. Popolnoma nepomembno je, da je pred tem sodnica M. K. dne 16. 11. 2020 v P 145/2020, kot navaja pritožnik, razpisala narok za dne 17. 2. 2021, saj razpravljajoča sodnica ni vezana na odločitve sodišča v drugih pravdnih zadevah. Zato ni moč sprejeti sklepanja v pritožbi, da iz navedenega sledi, da je M. P. protizakonito razpisala narok le dvanajst dni po razpisanem naroku v P 145/2016. Toženec z navedbami: da je bil o preklicu naroka v P 145/2016 seznanjen šele dne 4. 3. 2021, po datumu razpisanega naroka v P 90/2017; da mu je takšen razpis naroka onemogočal, da se seznani s sodbo v P 145/2016 pred izvedbo naroka v P 90/2017; da je izvedba dveh narokov, v dveh različnih pravdah, v dvanajstih dneh, služila zaščiti obeh tožnikov, ki nimata ustrezne listinske trditvene podlage, in obeh sodnic, da bi sprejeli usklajeni sodbi v korist tožnikov, ne more izkazati, da je imel od prejema vabila na narok premalo časa za pripravo na narok, saj je relevantno le, ali je vabilo v predmetni zadevi prejel pravočasno (in tega je, glede na obrazložitev v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, ki pritožbeno ni izpodbijana), sodišče prve stopnje pa mu je tudi pravilno obrazložilo, da njegovega sklicevanja na razpisan narok v drugi pravdni zadevi in s tem trditve o kršitvi 15-dnevnega roka (drugi odstavek 280. člena ZPP) ni upoštevati, saj ne gre za pravno upoštevno podlago za preložitev naroka. Res je sodnica odredbo za razpis naroka izdala v času razglašene epidemije covid - 19, a je narok razpisala na 2. 3. 2021, ki je torej potekal po tistem, ko je predsednik Vrhovnega sodišča 28. 1. 2021 izdal Odredbo, s katero je določeno, da s 1. 2. 2021, skladno z omejitvami, kot izhajajo iz strokovnih priporočil NIJZ, vsa sodišča znova opravljajo naroke in druga procesna dejanja, odločajo, vročajo sodna pisanja in izvajajo uradne ure v vseh zadevah. Prav tako se s tem datumom nadaljuje tudi tek procesnih rokov in rokov za uveljavljanje pravic v sodnih postopkih, ki so bili začasno ustavljeni. Tudi to je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v točki 12 pravilno pojasnilo. Glede na obrazloženo, zaradi navedenega postopanja sodnice tožencu ni bila kršena pravica do obrambe, saj mu ni bila onemogočena priprava na narok. Tožencu je od prejema vabila na narok do naroka ostalo več kot 15 dni. Nobene kršitve, ki bi jo lahko toženec uveljavljal, tudi ne predstavlja pritožbena navedba, da je sodnica narok razpisala za 12.15. uro, čeprav prej ni imela razpisane druge obravnave. Po vsem obrazloženem se izkaže za neutemeljeno zatrjevanje toženca o zmotni uporabi materialnega prava za navedbe v 3., 11. in 12. točki obrazložitve sodbe.

16. Po vsem zgoraj obrazloženem in še iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (-) iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodnica M. P. v P 90/2017 ni zakonita sodnica; (-) iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker zaradi sodnega zaostanka sodnica M. P. oziroma Okrajno sodišče v Celju ni (krajevno) pristojno sodišče; (-) iz 13. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba temelji na nezakoniti združitvi, nezakonito razpisanem naroku za dne 2. 3. 2021, nedovoljeni povezanosti s sodnicama M. K., M. G., tožečo stranko E. ... in P. d.o.o. ..., ki izkazuje znake kaznivega dejanja; (-) iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženec zatrjuje v zvezi z vsemi navedbami.

17. Po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je stvarno ali krajevno pristojno. Toženec ni podal ugovora krajevne pristojnosti, zato sodišče prve stopnje o tem ni odločalo. Očitek o kršitvi te zakonske določbe zato že iz tega razloga ni utemeljen.

18. Toženec v pritožbi obširno povzema odločitve v drugih pravdnih zadevah med istima strankama oziroma med tožencem in P. d.o.o. in navaja, da sodnici za ugotovitev, da so vsi tožbeni zahtevki tožnika, tudi v predmetnih P 90/2017 in P 56/2017 za vtoževani pribitek na toploto neutemeljeni, ni bil potreben narok z zaslišanjem prič, pač pa le upoštevanje svojih ugotovitve v P 564/2013. Tega stališča pritožbeno sodišče ne more sprejeti, ker je v predmetni zadevi sam toženec, kot je že zgoraj obrazloženo, predlagal izvedbo naroka. Sodišče pa je v sporu majhne vrednosti dolžno izvesti narok, če tako predlagajo stranke (454. člen ZPP). Glede na to, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave (torej brez oprave glavne obravnave), niso pravno pomembne pritožbene navedbe, da je nedvomno sodnica M. P. hotela v celoti ponoviti sojenje v P 73/2016, to je brez predložene pogodbe o upravljanju, na podlagi zaslišanja neimenovane nove priče G. K. direktorja P. d.o.o. ..., ponovno določiti P. d.o.o. ... za upravnika, in ker v nameri zaradi kazenskih ovadb ni uspela, je spisala krivo sodbo na podlagi pripoznave. Zato ni utemeljena niti graja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti graja, da je, zato ker sodnica glavne obravnave z zaslišanjem priče P. Š. ni opravila, podana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za odločitev o pritožbi pa so pravno nepomembne tudi še naslednje pritožbene navedbe: (-) o odločitvah in sojenju v drugih pravdnih zadevah, v katerih so iste stranke ali pa bodisi P. d.o.o. kot tožeča stranka; (-) o tem, zakaj toženec meni, da je kriva, pristranska in nezakonita sodba Višjega sodišča v Celju Cp 29/2021 z dne 3. 3. 2021 zoper sodbo na podlagi pripoznave Okrajnega sodišča v Celju P 310/2018 z dne 21. 10. 2020, popravljeno s sklepom o popravi z dne 9. 11. 2020; (-) ter tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na podane kazenske ovadbe zoper druge osebe. V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pritožbeno sodišče teh navedb ni povzelo in jih tudi ni presojalo.

19. Toženec zmotno sklepa, da prikriti predmet tožbe (ker da sodišče v obrazložitvi sodbe ni povzelo toženčeve pripravljalne vloge), in toženčeve vložene pripravljalne vloge dokazujejo, da toženec ni pripoznal tožbenega zahtevka in da je zato, ker ta pogoj iz 316. člena ZPP ni bil izpolnjen, sodba na podlagi pripoznave brez pravne podlage. Pogoje iz 316. člena ZPP, ki morajo biti izpolnjeni v primeru, ko se sodba na podlagi pripoznave izda na podlagi tretjega odstavka 454. člena ZPP, se upošteva tako, da se sodba na podlagi pripoznave ne izda, če sodišče spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo pogoje v 15. točki obrazložitve, toženec pa zmotno meni, da je potrebno upoštevati, da v vlogah ni pripoznal tožbenega zahtevka. Če bi v namreč toženec v vlogi pripoznal tožbeni zahtevek, bi moralo sodišče prve stopnje takoj, brez nadaljnjega obravnavanja, izdati sodbo (izključno) na podlagi 316. člena ZPP. Sodba na podlagi pripoznave, izdana na podlagi tretjega odstavka 454. člena ZPP, zato ni bila izdana v nasprotju z določbami ZPP. Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava in tudi ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Toženec izpodbija tudi stroškovno odločitev. Ker ni uspel s pritožbeno navedbo, da ni izkazanega zapisnika zapisnika o opravljenem naroku dne 2. 3. 2021, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da so vsi stroški, priznani tožeči stranki za ta narok, zaradi neizkazanega zapisnika neutemeljeni. Sicer pa toženec izpodbija stroškovno odločitev z vezanjem na morebitni uspeh s pritožbo. Ker s pritožbo ni uspel, je posledično neutemeljena tudi pritožba, da so glede na zapisano v pritožbi pravne osnove o tem, kateri stroški so v pravdi potrebni in v kakšni višini, navedene v 16. in 18. točki obrazložitve, posamično našteti priznani stroški tožnici ugotovljeni v 16. točki in 19. točki ter zbirno našteti stroški, ugotovljeni v 20. točki obrazložitve sodbe v skupni višini 634,34 EUR, v celoti neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno o povrnitvi stroškov odločilo na podlagi 442. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, saj je tožnica v celoti uspela z glavnim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, kateri stroški so bili potrebni za pravdo in stroške odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Same odmere pravdnih stroškov toženec ne izpodbija konkretizirano, uradni preizkus pa ni pokazal nepravilnosti pri odmeri.

21. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo na podlagi pripoznave (353. člen ZPP).

1 In sicer, kot navaja toženec, zaradi utemeljenih sumov kaznivih dejanj, ki se nanašajo na izdajo protizakonite in pristranske sodbe v P 73/2016 v korist E. ..., nevročitev sodbe Višjega sodišča v Celju (za P 73/2016) tožencu, na podlagi katere je E. ... sprožila nezakonito izvršbo po nepravnomočni in neizvršljivi sodbi v postopku I 692/2018 sodeče P. K. ter protizakonito ravnanje in povezanost s sodnico M. K. v P 90/2017 ter P 56/2018 v korist E. ... ter protizakonito vsebinsko in procesno povezanost s tožnikom P. d.o.o. ... oziroma zakonitima zastopnikoma direktorjem in prokuristom. 2 Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da v skladu z prvim odstavkom 115. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Tak upravičen razlog pa v skladu s sodno prakso predstavlja le nujna in nepredvidljiva ter neodložljiva obveznost, ki je stranki onemogočila pristopiti na narok. 3 V 11. točki je sodišče prve stopnje nadalje obrazložilo, da tudi predodelitev pravdne zadeve P 90/2017 sodnice M. K. sedaj razpravljajoči sodnici ne predstavlja upravičenega razloga za preklic in preložitev naroka, v 12. točki pa še, da tudi toženčevo sklicevanje na razpisan narok v drugi pravdni zadevi in s tem kršitev 15-dnevnega roka ni upoštevati, saj ne gre za pravnoupoštevno podlago za preložitev. 4 Tretji odstavek 454. člena določa: ″Če je tožeča stranka zahtevala izvedbo naroka, pa ne pride, čeprav je bila v redu vabljena, izda sodišče sodbo na podlagi odpovedi, če so izpolnjeni pogoji iz 317. člena tega zakona. Če je izvedbo naroka zahtevala tožena stranka, pa ne pride, čeprav je bila v redu vabljena, izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena tega zakona. Če sta obe stranki zahtevali izvedbo naroka, pa nobena ne pride, čeprav sta bili v redu vabljeni, se šteje, da je tožba umaknjena.″ 5 Primerjaj z odločbo VSL II Cp 1537/2014.