Jedro

Glede na čas bivanja tožnika v RS in tudi njegove nesporne sorodstvene vezi z dvema hčerkama, obstaja po presoji sodišča v konkretni zadevi pozitivna obveza države, da realizira tožnikovo pravico do spoštovanja njegovega zasebnega življenja, torej, da uredi njegov položaj. To namreč državi nalaga določba prvega odstavka 8. člena EKČP.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Piran, št. 214-379/2018-18 z dne 6. 9. 2018 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Upravna enota Piran (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov. V obrazložitvi uvodoma citira utemeljitev prošnje, ki jo je tožnik vložil po svojem pooblaščencu in opisuje potek upravnega postopka. Tožena stranka pojasnjuje, da večletno dejansko prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji, na katerega se sklicuje kot na razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po prvem odstavku 51. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), po določbi prvega in drugega odstavka 35. člena tega zakona ni razlog, zaradi katerega bi tujec lahko pridobil tako dovoljenje. Tujcu se namreč dovoljenje za začasno prebivanje po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 izda iz drugih z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli in običaji utemeljenih razlogov. Zakon teh razlogov ne določa, prav tako to ni urejeno s podzakonskimi predpisi. Vsebino tako nedoločenega pravnega pojma pa je izoblikovala dolgoletna upravna praksa, vendar pa dolgotrajno bivanje v Republiki Sloveniji ni bilo sprejeto kot drug utemeljen razlog, ki bi dopuščal pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje tujca. Prav tako ta razlog tudi ni 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), na katerega se sklicuje tožnik. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do spoštovanja zasebnosti in družinskega življenja, kar je zagotovljeno tudi v ZTuj-2, saj ureja izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine, kar pa mora prosilec izkazati. Če si je tožnik v Republiki Sloveniji ustvaril družino, bi bil, ob izpolnjevanju preostalih pogojev, upravičen do izdaje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve z družino, ne more pa biti spoštovanje do družinskega življenja podlaga za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2. Po določbi drugega odstavka 35. člena ZTuj-2 se tujcu dovoli zadrževanje na območju Republike Slovenije za čas 24 mesecev tudi v primeru, če njegova odstranitev iz države ni dovoljena zaradi spoštovanja načela nevračanja, kar pa ureja drugi odstavek 51. člena ZTuj-2. Tožena stranka v nadaljevanju citira določbo 33. člena in določbo prvega odstavka 51. člena ZTuj-2. Meni, da je upravna praksa, tudi glede prej veljavnega Zakona o tujcih, oblikovala stališče, da med druge razloge, ki dopuščajo izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, na primer, sodijo: uživanje pravic, ki izhajajo iz dela, skrbništvo ali rejništvo, nepopolna posvojitev, nepremično premoženje v Republiki Sloveniji, bolnišnično zdravljenje, dolgotrajen najem nepremičnine, ipd.

2. Tožnik v Republiki Sloveniji kot tujec prebiva že več kot 35 let. Je brez potnega lista in brez sredstev za preživljanje. Tožena stranka meni, da dolgotrajnega prebivanja tožnika ni mogoče šteti med razloge, ki bi dopuščali izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih razlogov. Takega razloga ne pozna niti upravna praksa, enako pa je stališče Ministrstva za notranje zadeve. Tožnik je imel v preteklosti izdana dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in ne zaradi združitve družine oziroma pravice do družinskega življenja. V tem času bi lahko tudi pridobil veljavno potno listino, česar pa ni storil. Obstaja tudi razlog za domnevo, da se ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije, saj je bilo s plačilnimi nalogi, ki jih je iz dala policija in sodbo Upravnega sodišča RS, št. III U 281/2014-8 odločeno, da je v času med leti 2015 in 2017 nezakonito bival v Republiki Sloveniji. Izpodbijano odločitev torej toženi stranki narekuje tudi načelo zakonitosti.

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Navaja, da se v predmetnem postopku, enako kot tudi v predhodno izvedenih postopkih v podobnih zadevah, ponavlja nesmiselna trditev, da načelo sorazmernosti prepoveduje prekomerno uporabo predpisa ter kaže na zgrešeno in slabo poznavanje problematike. Načelo sorazmernosti se namreč uporabi takrat, kadar pride pri interpretaciji posameznih predpisov ali prava kot celote do kolizije med posameznimi zakonskimi ali celo ustavnimi pravicami in je zato treba opraviti tehtanje kolidirajočih pravic oziroma vrednot ter kolizijo razrešiti po tem načelu. Če je kolizijo možno razrešiti že s pravilno ustavnoskladno interpretacijo zakona, lahko to naredi upravni organ sam, kadar pa taka interpretacija ni možna, pa presoje po načelu sorazmernosti sam ne more izvesti. Upravno sodišče pa ima možnost, da v takem primeru postopek odločanja prekine in zahteva odločitev Ustavnega sodišča. 4. Tožnik poudarja, da je bila enaka argumentacija, kot jo je tožena stranka sprejela v obravnavani zadevi, že zavrnjena v nekaj sodbah Upravnega sodišča RS. Tako kot je to navajal že v prošnji, se tudi v tožbi sklicuje na utemeljitve v sodbah v podobnih zadevah, in sicer II U 111/2017, II U 503/2017, I U 531/2017, v analogni zadevi I U 1195/2017 pa se v kratkem pričakuje enaka odločitev.

5. V prvem odstavku 7. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je določeno, da v upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno. V obravnavanem primeru je to potrebno zaradi varstva ustavnih pravic, zlasti pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP, do človeškega dostojanstva, do enakosti pred zakonom, do nediskriminacije in do drugih pravic, kar vse je iz celotnega spisa zadeve tako očitno, da ne potrebuje dodatnega utemeljevanja.

6. Tožnik sodišču predlaga, naj odloči v sporu polne jurisdikcije ter odloči: a) da se njegovi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 ugodi ter; b) da se mu priznajo enake pravice, kot pripadajo tistim, ki pridobijo enako dovoljenje po drugem odstavku istega člena, zlasti pravica do iskanja zaposlitve in pravica do denarne pomoči, če dela ne dobi ali če zanj ni sposoben. Sodišče naj o drugem delu tako postavljenega tožbenega zahteva odloči na podlagi smiselne, historične, sistemske in teleološke interpretacije 51. člena ZTuj-2 kot celote. Po teh metodah namreč ni mogoče najti razloga, ki bi narekoval oziroma utemeljeval ozko jezikovno razlago, da so pravice tistih, ki pridobijo dovoljenje po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2, različne od pravic tistih, ki pridobijo dovoljenje po drugem odstavku istega člena. To je bilo do neke mere sicer upoštevano z zadnjo novelo zakona, vendar pa so bili izrecno zajeti le primeri, ko so prosilci pred tem že dobili 24 mesečno policijsko "dovolitev zadrževanja". Toliko bolj je treba po interpretacijskem načelu a fortiori in po ustavnem načelu enakosti pred zakonom enake pravice priznati prosilcem, ki pridobijo dovoljenje za začasno prebivanje iz razlogov po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2, ne da bi pred tem od policije štirikrat zaporedoma pridobili "dovolitev zadrževanja". Če tujec v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, ni nobenega razumnega in stvarnega razloga za to, da bi ostal brez socialnih pravic po določbi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2, kot sicer pripadajo prosilcu v primeru, kolikor tako dovoljenje pridobi na podlagi poprejšnje štirikratne policijske "dovolitve zadrževanja". Pri legalizaciji "dolgotrajno toleriranega nezakonitega bivanja tujcev v državi", za kar gre v obravnavanem in podobnih primerih, bi bilo nesmiselno, da bi se zahtevala najprej štirikratna policijska "dovolitev zadrževanja" in šele nato pridobitev dovoljenja za bivanje ter priznanje socialnih pravic.

7. Kolikor sodišče taki argumentaciji ne bo pritrdilo, tožnik predlaga, naj sodišče konkretni postopek prekine ter pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek za oceno ali je tako razumljeni prvi odstavek 51. člena ZTuj-2 v skladu z ustavo, zlasti z načeli pravne in socialne države, z načeli enakosti pred zakonom in nediskriminacije ter z mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Slovenijo. Tožnik izrecno nasprotuje, da bi se ugodilo le prvemu delu njegovega tožbenega zahtevka in da bi se le glede drugega dela zahtevka sprožilo postopek za presojo ustavnosti, to pa zato, ker ima na podlagi dovolitve zadrževanja pravico do denarne pomoči po 75. členu ZTuj-2, česar pa mu je "golo" dovoljenje za začasno prebivanje po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 ne daje, prav tako ne daje niti možnosti iskanja zaposlitve, kolikor nima delovnega dovoljenja. V upravnem sporu, kjer gre za javnopravno razmerje, stranke ne razpolagajo prosto s svojimi zahtevki kakor v civilni pravdi, kar je treba upoštevati tudi pri oblikovanju tožbenih zahtevkov in izrekov sodb. Oblikovanje zahtevka v upravnem sporu je v večji meri kot v civilni pravdi odvisno od presoje, kakšne pravice tožniku po pravu pripadajo, saj te ne izhajajo le iz zakona, pač pa tudi iz določb EKČP. Po presoji tožnika določba prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 ni v skladu z ustavo, če bi jo sodišče razlagalo tako, kot da ta ne dovoljuje uporabe določbe drugega odstavka tega člena. Njegov tožbeni zahtevek naj se zato šteje kot enovit zahtevek, kolikor pa sodišče tej razlagi ne bo sledilo, naj postopek prekine in sproži postopek za oceno ustavnosti tako razumljenega 51. člena ZTuj-2 in njegovega razmerja do določbe drugega odstavka tega člena.

8. Ker so bili z novelo drugega odstavka 51. člena ZTuj-2, ki je stopila v veljavo z dnem 1. 1. 2018, pod režim tega odstavka poleg razloga non refoulement vključeni še nekateri drugi utemeljeni razlogi, zajeti v prvem odstavku tega člena, je postalo jasno, da je namen te zakonske določbe v ugodnejši ureditvi nekaterih specialnih primerov iz prvega odstavka 51. člena ZTuj-2. Bistveno manj ugodna ureditev po prvem odstavku pomeni celo očitno in ustavno nedopustno diskriminacijo tistih dobitnikov dovoljenja za prebivanje na podlagi "drugih utemeljenih razlogov" po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2, ki se od dobitnikov dovoljenja po drugem odstavku razlikujejo samo po tem, da so jim bili ti "drugi utemeljeni razlogi" priznani že na podlagi prošnje za to dovoljenje, ne da bi jim bila iz istih razlogov najprej štirikrat zaporedoma izdana policijska "dovolitev zadrževanja" in šele nato izdano dovoljenje za prebivanje. Prejemniki dovoljenj po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 so do ugodnosti oziroma socialnih pravih po drugem odstavku kvečjemu še bolj upravičeni, če pa se jim to ne prizna, je to nedopustna ustavna diskriminacija.

9. Tožena stranka, ki je sodišču poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

10. Tožba je utemeljena.

11. V zadevi ni sporno, da tožnik, državljan Iraka, ki je sedaj star 66 let, v Republiki Sloveniji dejansko prebiva že od leta 1981 dalje, torej 38 let. Zadnje dovoljenje za prebivanje, izdano zaradi dela, mu je prenehalo veljati z dnem 3. 10. 2013. Dne 21. 1. 2017 je Policijska postaja Piran tožniku izdala odločba o odstranitvi iz države, nato pa mu je Center za tujce Postojna z odločbo z dne 9. 5. 2017 dovolil šestmesečno zadrževanje v Republiki Sloveniji do 9. 11. 2017, to pa mu je bilo nato podaljšano z odločbo z dne 18. 1. 2018 za nadaljnjih šest mesecev do 9. 5. 2018. Tožnik je še pred iztekom tega roka dne 28. 4. 2018 pri toženi stranki vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2, obenem pa znova zaprosil za podaljšanje dovolitve zadrževanja. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, je bilo tej prošnji ugodeno ter tožniku dovoljeno zadrževanje do 9. 11. 2018, nato pa po ponovni prošnji še do 9. 5. 2019. 12. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločba tožene stranke, s katero je bila tožniku zavrnjena njegova prošnja za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje. Tožnik je to prošnjo vložil iz drugih utemeljenih razlogov po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2. Ta določa, da lahko pristojni organ tujcu, ki v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, izda dovoljenje za začasno prebivanje, in sicer za čas nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, vendar ne dlje od enega leta. Za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje mora tujec izpolnjevati tudi ostale pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje po tem zakonu, ki so določeni v 33. členu ZTuj-2. Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji mora imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji (tretji odstavek 33. člena ZTuj-2). V tožbi tožnik sodišču predlaga, naj odloča v sporu polne jurisdikcije, v katerem naj tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 ugodi ter mu obenem prizna enake pravice, kot pripadajo dobitnikom dovoljenja za začasno prebivanje po drugem odstavku istega člena.

13. Razumeti je, da želi tožnik s prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in obravnavano tožbo urediti svoj položaj oziroma status. Tožnik v Republiki Sloveniji namreč dejansko prebiva že 38 let, torej večji del svojega življenja in v pretežni meri na podlagi izdanih dovoljenj, saj mu je šele v letu 2013 (torej po 32. letih prebivanja v Sloveniji) prenehalo dovoljenje za prebivanje, izdano zaradi dela. V zadevi tudi ni sporno, da ima tožnik v Sloveniji dve odrasli hčerki ter da je zaprosil za izdajo potnega lista pri Veleposlaništvu Iraka na Dunaju, vendar pa mu ga do izdaje izpodbijane odločbe še ni uspelo pridobiti, pa četudi je to veleposlaništvo k izdaji potnega lista pozval tudi Center za tujce.

14. Tožnik je prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje utemeljeval s sklicevanjem na določbo 8. člena EKČP, to je s sklicevanjem na pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Po tej določbi ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja (prvi odstavek 8. člena EKČP), javna oblast pa se v izvrševanje te pravice ne sme vmešavati, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, ali zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi (drugi odstavek tega člena). Nedotakljivost posameznikove zasebnosti (zasebnega in družinskega življenja) zagotavlja tudi Ustava RS, ki obenem predvideva, da se nekatere človekove pravice medsebojno omejujejo in to s pravicami drugih v primerih, ki jih določa Ustava RS, torej tudi v primeru javnega interesa. Pri presoji, koliko je taka omejitev dopustna, je treba uporabiti načelo sorazmernosti.

15. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v zvezi s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja tujcev na območju države, v kateri nimajo državljanstva, sprejelo že več odločitev. ESČP v teh odločitvah poudarja, da so države v skladu z mednarodnim pravom in glede na sprejete pogodbene obveznosti sicer upravičene nadzorovati vstop tujcev na svoje ozemlje in njihovo prebivanje, vendar pa lahko kljub temu odločitve držav na področju imigracije v določenih primerih privedejo do posega v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, zlasti takrat, kadar so takšni posamezniki v državi gostiteljici razvili močne osebne ali družinske vezi (primeroma, odločitev ESČP Kurić in ostali proti Republiki Sloveniji z dne 13. 7. 2010). ESČP izpostavlja, da varovanje pravice do zasebnega in družinskega življenja ne pomeni le zaščite posameznika pred posegom oblasti v njegovo zasebno oziroma družinsko življenje, ampak vključuje tudi (pozitivno) obvezo države, da zagotavlja učinkovito varstvo posameznikovega zasebnega življenja (primeroma, odločitev v zadevi Osman proti Danski in zadevi Butt proti Norveški). Kot pojasnjuje ESČP, natančna definicija pozitivnih in negativnih obveznosti države sicer ni mogoča, v obeh primerih pa mora biti zagotovljeno ravnotežje (oziroma ustrezno sorazmerje) med interesi posameznika in skupnosti kot celote. Po presoji sodišča je zato treba določbo tako prvega kot tudi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 interpretirati tudi ob upoštevanju določbe 8. člena EKČP in v zvezi s tem sprejetih odločitev ESČP ter pri odločanju v posameznih primerih izhajati iz dejanskih okoliščin konkretne zadeve.

16. Kot je že bilo pojasnjeno v predhodnih odstavkih, nobenega spora ni, da je tožnik doslej pretežni del svojega življenja prebival v Republiki Sloveniji, to je že vse od 28 leta starosti dalje, sedaj pa je star 66 let. Sporno tudi ni, da je tožnik očitno vse do leta 2013 v Sloveniji delal, saj so mu bila izdana dovoljenja za prebivanje iz tega razloga, kot tudi ni sporno, da tu živita njegovi že odrasli hčerki. Iz teh podatkov gre z gotovostjo sklepati, da se tožnikovo življenje odvija v Sloveniji, saj iz spisa ni podatkov, ki bi kazali, da bi imel še kakršnekoli sorodstvene ali druge socialne stike izven Slovenije. Življenje namreč tvori paleta osebnih, socialnih, kulturnih, ekonomskih in drugih odnosov, vse to pa predstavlja zasebno življenje posameznika (primeroma, odločitev ESČP Maslov proti Avstriji). Zasebno življenje posameznika pa je, ne glede na obstoj ali neobstoj družinskega življenja, varovano s 35. členom Ustave RS in 8. členom EKČP in so zato stališča tožene stranke glede tolmačenja slednje določbe, kot tudi glede tolmačenja načela sorazmernosti, zmotna.

17. Glede na čas bivanja v Sloveniji in tudi nesporne sorodstvene vezi z dvema hčerkama (česar tožena stranka sicer ni niti presojala ali ocenjevala), obstaja pozitivna obveza države, da realizira tožnikovo pravico do spoštovanja njegovega zasebnega življenja, torej, povedano drugače, da uredi njegov položaj. To namreč državi nalaga prav zgoraj pojasnjena določba prvega odstavka 8. člena EKČP. V tem smislu je treba presojati tudi trditev tožene stranke, da obstajajo razlogi, ki kažejo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar utemeljuje s tem, da tožnik nima potnega lista (tega sicer že dlje časa skuša pridobiti pri veleposlaništvu, vendar pa mu ga, kljub temu, da je pri veleposlaništvu izdajo potnega lista zahteval tudi Center za tujce, doslej ni uspelo pridobiti) ter da je bil kaznovan zaradi prekrškov. Tožnik je bil namreč spoznan za storitev prekrškov prav zaradi neurejenega statusa in zato iz dveh tožniku izdanih plačilnih nalogov ni mogoče sklepati, da bi bili na tožnikovi strani podani razlogi, ki bi zaradi javne varnosti, ekonomske blaginje ali varovanja zdravja, morale oziroma pravic in svoboščin drugih ljudi ali preprečevanja kaznivih dejanj prevladali nad tožnikovo pravico do varovanja njegovega zasebnega življenja. Tega sodišče ni presojalo niti v sodbi III U 281/2014, na katero se sklicuje tožena stranka, pač pa je odločalo le o tem ali je bila odločitev tožene stranke, ki je tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrgla kot prepozno, utemeljena. Sodišče meni, da tožena stranka dejanskega stanja in za zadevo relevantnih okoliščin v tej smeri niti ni v celoti ugotavljala niti presojala, razlog za to pa je v nepravilni uporabi materialnega prava.

18. Skladno z vsem navedenim je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožnik je sicer sodišču predlagal, naj odloča v sporu polne jurisdikcije. Skladno z določbo 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo samo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V konkretnem primeru gre za izjemne okoliščine, glede na to, da tožnik od leta 2013 biva v Republiki Sloveniji brez urejenega statusa, očitno pa je, da je država to njegovo bivanje v tem času dopuščala, po vsej verjetnosti ob upoštevanju dejstva, da tožnik sicer prebiva v Sloveniji že skorajda 40 let, torej pretežni del svojega življenja. Sodišče iz tožnikovega predloga za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, jasneje pa iz tožbe povzema, da gre v konkretnem primeru v resnici za vprašanje upravičenosti tožnika do izdaje dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2. Ker je izdaja takega dovoljenja v določenem delu tudi tehnične narave (na primer, upravičencu se izda ustrezna izkaznica), za kar pa sodišče, ki opravlja sodno in ne izvršilno funkcijo, ni ustrezno usposobljeno, odločitve ni sprejelo v sporu polne jurisdikcije. Sodišče se tudi ni odločilo za razpis obravnave, saj ključni in za odločitev relevantni podatki v zadevi med strankama niti niso sporni.

19. V ponovljenem postopku bo torej moral upravni organ ugotoviti ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2, posledično tudi ali izpolnjuje pogoje za pridobitev pripadajočih pravic, ki izhajajo iz te zakonske določbe, pa četudi je svoj predlog vložil kot predlog za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi prvega odstavka 51. člena ZTuj-2. Tako je tudi stališče novejše sodne prakse (primerjaj, sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 1195/2017 z dne 29. 1. 2019). Pri tem bo moral upravni organ upoštevati mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, zlasti 8. člena EKČP, kot tudi upoštevati specifičnost tožnikovega primera. V tem smislu bo moral ugotavljati, kje je središče tožnikovega življenja in ali ima sploh še kakršnikoli povezavo z izvorno državo. Sklepati gre, da takih povezav nima, vendar pa mora te okoliščine tožena stranka preveriti in jih pri odločanju upoštevati. Kot je že bilo pojasnjeno, pravico do zasebnega in družinskega življenja je treba, tudi v upravnem postopku, razlagati prav skozi osebne in družinske vezi, ki jih posameznik oblikuje v državi gostiteljici, zlasti skozi dolgotrajno (dovoljeno in nato tolerirano) bivanje, ki od države zahteva pozitivno obvezo, da taki osebi uredi njen status. Prav tako bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku preveriti ali pri tožniku obstajajo razlogi za sum, da njegovo bivanje utegnilo pomeniti nevarnost za javni red in mir, varnosti ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznih dejanj. Doslej zbrani podatki takega suma ne izkazujejo, ugotavljanje tožene stranke, da se tožnik ne podreja pravnemu redu, ker je bil obravnavan zaradi prekrškov, ki so bili posledica njegovega neurejenega statusa, pa ne more biti odklonilni razlog, kar je pojasnjeno že v prejšnjih točkah obrazložitve. Tožena stranka bo morala tudi preveriti ali je tožniku uspelo pridobiti potno listino in, kolikor je ni, razloge za to, pri tem pa upoštevati posebnost tožnikovega primera glede njegovo dolgoletno odsotnost iz države izvora in po veliki verjetnosti pretrgane vezi s to državo. V tem smislu in ob upoštevanju konkretnega primera zato sodišče pripominja, da morebitna nepridobitev potnega lista iz objektivnih razlogov (kar je pojasnjeno že v predhodnih točkah te obrazložitve) ne more biti v breme tožnika. Glede izpolnjevanja pogoja najmanj 24 mesečnega dovoljenega zadrževanja v Republiki Sloveniji, ki ga določa zakonska določba drugega odstavka 51. člena ZTuj-2, sodišče za potrebe nadaljnjega postopka še pojasnjuje, da je bilo tako dovoljenje, kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, z odločbo Centra za tujce iz Postojne z dne 28. 11. 2018 tožniku nazadnje podaljšano do 9. 5. 2019 z možnostjo, da nato ponovno zaprosi za podaljšanje. Že s to odločitvijo je tožnik "dosegel" dveletno obdobje dovoljenega zadrževanja, ki ga drugi odstavek 51. člena ZTuj-2 določa kot pogoj za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, kar mora upravni organ upoštevati pri nadaljnjem odločanju.