Jedro

Revizija, ki jo vloži stranka z interesom zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila odpravljena odločba upravnega organa prve stopnje in zadeva vrnjena temu organu v ponovni postopek, ni dovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Stranka z interesom A. sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo II. točko izreka odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35407-104/2006-391 z dne 20. 1. 2014, in zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek ter odločilo o stroških postopka. Z navedeno II. točko izreka odločbe je upravni organ prve stopnje v ponovljenem postopku ter po delnem umiku in spremembi zahteve upravljavca naprave A. (stranke z interesom v tem upravnem sporu), za izdajo okoljevarstvenega dovoljevanja za obratovanje naprave za proizvodnjo cementa (naprave, ki lahko povzroči onesnaževanje večjega obsega), izdal okoljevarstveno dovoljenje, s katerim je opredelil obseg dovoljenja, okoljevarstvene zahteve za emisije snovi v zrak, za emisije snovi in toplote v vode, okoljevarstvene zahteve za odpadke, za emisije hrupa in določil ukrepe za čim višjo stopnjo varstva okolja kot celote, ukrepe za obratovanje naprave v izrednih razmerah in ukrepe po dokončnem prenehanju obratovanja naprave, druge posebne pogoje za obratovanje naprave, obveznost obveščanja o spremembah, čas veljavnosti dovoljenja, in navedel, da pritožba stranskega udeleženca ne zadrži izvršitve tega dovoljenja. Upravni organ prve stopnje je napravo, na katero se nanaša okoljevarstveno dovoljenje, obravnaval kot obstoječo napravo po 172. členu Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) v zvezi z 90. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZVO-1 (v nadaljevanju ZVO-1B) ter določbo drugega odstavka 87. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZVO-1 (v nadaljevanju ZVO-1F). Tožena stranka je z odločbo, št. 35402-8/2014/5 z dne 18. 4. 2014, zavrnila pritožbo tožnikov zoper izpodbijano okoljevarstveno dovoljenje.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da obravnavane naprave ni mogoče šteti za obstoječo napravo, saj drugi odstavek 87. člena ZVO-1F ne more biti podlaga za opredelitev naprave kot obstoječe, ne glede na zakonitost njenega obratovanja oziroma ne glede na obseg sprememb njenega delovanja. Takšna razlaga zakona bi privedla do kršitev 6. člena Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija) in bi bila v nasprotju s cilji Direktive 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja ter sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-49/10, Evropska komisija proti Sloveniji. Ker ne gre za obstoječo napravo iz prvega odstavka 172. člena ZVO-1, ni mogoče odločati o izdaji okoljevarstvenega dovoljenja po postopku, ki je predviden v 90. členu ZVO-1B za te naprave, niti se na ta postopek ne more nanašati zahteva iz prvega odstavka 87. člena ZVO-1F za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Ob ugotovitvi, da ne gre za obstoječo napravo, je treba o izdaji okoljevarstvenega dovoljena odločati po postopku za novo napravo, kar med drugim pomeni, da mora biti izveden tudi postopek po 71. členu ZVO-1F. Zato je sodišče prve stopnje vrnilo zadevo prvostopenjskemu upravnemu organu, da o vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja odloči po postopku za novo napravo. Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka je sodišče prve stopnje presodilo tudi o utemeljenost nekaterih drugih tožbenih ugovorov.

3. Zoper navedeno sodbo je revizijo vložila stranka z interesom A. (v nadaljevanju revidentka). Navaja, da ji je poznano stališče Vrhovnega sodišča, da ob takšnih odločitvah sodišča prve stopnje, pravnega interesa za revizijo ne priznava (tudi revidentki v primeru odločanja s sklepom X Ips 164/2010), vendar meni, da je obravnavani primer drugačen. Pravni interes za revizijo utemeljuje z dejstvom, da se je postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja začel z vlogo stranke že 30. 10. 2006 in do danes še ni končan. To pomeni, da je bila revidentki kršena pravica do odločanja v razumnem roku, ki jo varuje Ustava RS v 23. členu, enako pa tudi Listina Evropske unije o temeljnih pravicah ter praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, ki poudarja pomen pravice do odločanja v razumnem roku v upravnih zadevah(1) in torej stranke v upravnih zadevah tudi uživajo varstvo iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Poleg tega se sklicuje na določbo 87. člena ZVO-1F in na namen zakonodajalca, da se čim prej zaključijo postopki izdaje okoljevarstvenih dovoljenj za obstoječe naprave. Sodišče prve stopnje pa je s takšno odločitvijo revidentki odvzelo posebno pravno varstvo, ki ga je za zaščito njene pravice do odločanja upravnih organov in sodišč v razumnem roku uvedel zakonodajalec ob sprejemanju ZVO-1F. Meritorna odločitev Vrhovnega sodišča o reviziji in drugačna opredelitev pojma „obstoječe naprave“ s strani Vrhovnega sodišča bi tako glede na specifičnost te zadeve lahko bistveno izboljšala pravni položaj revidentke in vodila do pravne vezanosti upravnih organov v zvezi z uporabo 87. člena ZVO-1F.

Dovoljenost revizije utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Meni, da gre v zadevi za pomembna pravna vprašanja. Izpostavi vprašanje: “Katere naprave se skladno z drugim odstavkom 87. člena ZVO-1F in drugim odstavkom 172. člena ZVO-1 štejejo za obstoječe naprave?“ in „ Ali je glede na določbe 3. točke prvega odstavka 87. člena ZVO-1F dopustno, da je upravno sodišče, ko je ugotovilo, da je tožba utemeljena, odločbo odpravilo in vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek?“ Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi reviziji, spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbo ter potrdi odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 20. 1. 2014, podredno pa da ugodi reviziji, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi revizijske stroške.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Revizija je po določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Njen namen je zagotoviti pravilno in zakonito sodno odločbo v konkretnem upravnem sporu ter enotnost pravnega reda in s tem povezano enotno uporabo zakonov. Uresničevanje navedenega namena je smotrno, ko je postopek odločanja o upravni zadevi zaključen oziroma v celoti končan. Upravni spor je namreč namenjen zagotavljanju sodnega varstva pravic in pravnih interesov posameznikov in organizacij zoper odločitve in dejanja organov javne oblasti (1. člen ZUS-1), revizija pa je končno in zadnje izredno pravno sredstvo, ki takšno sodno varstvo zagotavlja.

6. V obravnavani zadevi je s prvostopenjsko sodbo odpravljen v upravnem sporu izpodbijani upravni akt ter zadeva vrnjena pristojnemu upravnemu organu v ponoven postopek. To pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe upravnega organa prve stopnje, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi revidentke ni dokončno odločeno. Zaradi pravnih učinkov, določenih z zakonom (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1), bo moral upravni organ izdati nov upravni akt v 30-tih dneh od dneva, ko je prejel sodbo.

7. Sodba, s katero sodišče prve stopnje ugodi tožbi, odpravi izpodbijani upravni akt ter zadevo vrne v ponovno odločanje, ni odločitev, s katero bi bil postopek odločanja o upravni zadevi končan, saj z njo ni odločeno o pravici niti pravnem interesu posameznika oziroma organizacije. Takšna sodba se tudi ne izvršuje v smislu določb 102. člena ZUS-1. 8. Zato v obravnavani zadevi, ko je bilo z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ugodeno tožbi, odpravljena odločitev upravnega organa prve stopnje in je ta postal kot državni organ zavezanec za izvršitev pravnomočne sodbe po določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, se je zaradi učinkov odprave v upravnem postopku zadeva vrnila v stanje pred izdajo odločbe, kar pomeni, da tudi v upravnem postopku še ni dokončno odločeno, revizija ni dovoljena. Takšna odločitev predstavlja že ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča (npr. zadeve X Ips 1390/2005, X Ips 820/2007, X Ips 679/2008, X Ips 305/2010, X Ips 495/2010, X Ips 164/2011, X Ips 108/2012, X Ips 135/2012).

9. Revidentkine revizijske navedbe v zvezi s posebnim pravnim interesom za to revizijo na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati. Revidentki je bil namreč dostop do sodišča omogočen, s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno, da v obravnavanem primeru ne gre za obstoječo napravo. Glede na posledice odločitve sodišča prve stopnje, navedene v 6. točki obrazložitve tega sklepa ter ob upoštevanju četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, ki določa, da je upravni organ v primeru, da mu je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek, vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, po presoji Vrhovnega sodišča pravnega interesa za predmetno revizijo ni mogoče utemeljevati z zatrjevanjem kršitve pravice do odločanja v razumnem roku in sklicevanjem na sodbo SEU v zadevi C-49/10 ter na določbe 87. člena ZVO-1F.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Ker revidentka z revizijo ni uspela, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1) : Sklicuje se na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah König v. Germany in Nowicky v. Austria.