Jedro

V pravilih obveznega zdravstvenega varstva ni izrecno določeno, kdo v primeru napotitve zavarovanca k zdravniku specialistu odloča o njegovi zadržanosti z dela. Takšna opustitev predpisa (pravna praznina) pa ne pomeni, da za odobritev začasne zadržanosti od dela za ta primer ne bi bil pristojen in zadolžen osebni zdravnik, katerega izrecna dolžnost pod točko 1 prvega odstavka 173. člena je na podlagi 80. člena ZZVZZ prav ugotavljanje začasne zadržanosti od dela (do 30 dni).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveljavi odločba tožene stranke št. 1700-618/3-98 z dne 2.11.1998 v celoti oziroma podredno njen del, ki se glasi: "V dneh od 15.4.1998 do 18.6.1998 odsotna z dela zaradi preiskav oziroma pregleda pri zdravniku specialistu odobri njen izbrani osebni zdravnik, če teh ni mogla opraviti izven rednega delovnega časa." Ugotovilo je, da je bila odločitev tožene stranke o začasni nezmožnosti za delo tožničine delavke M. Č. pravilna in zakonita. S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, s katero je tožeča stranka zahtevala razveljavitev bolniškega lista št. 01896107 z dne 1.6.1998, saj za njeno vsebinsko obravnavanje niso bile izpolnjene procesne predpostavke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka, ki uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka je po navedbah revizije storilo sodišče s tem, ker so razlogi v njegovi sodbi sami s seboj v nasprotju. Če sodišče ugotavlja, da mnenja o zadržanosti od dela zavarovanke M. Č. za čas opravljanja specialističnih pregledov v času od 14.5.1998 do 18.5.1998 ni podala zdravniška komisija I. stopnje oziroma zdravniška komisija II. stopnje, temveč za to pooblaščeni osebni zdravnik, ni razumljivo, zakaj je lečeči zdravnik zahteval mnenje zdravniške komisije. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi revizija v pravni presoji sodišča, da je bil za odobritev začasne zadržanosti zavarovanke od dela za poln delovni čas v spornem obdobju (14.5. do 18.5.1998) pristojen osebni zdravnik, ki po ugotovitvah istega sodišča bolniškega staleža ni odobril za nazaj. Zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev bolniškega lista z dne 1.6.1998, temelji na kršitvi pravil postopka v zvezi z njegovo izdajo, saj tožnici - vsled pomanjkanja pravnega pouka na njem - ni bilo zagotovljeno pravno varstvo. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da se obe sodbi nižjih sodišč razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP (1977), ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - v tem postopku še uporabiti) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP (1977), kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti. Tudi očitana bistvena kršitev določb iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (1977) (sedaj 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) ni bila ugotovljena.

Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe (na strani 3 v četrtem odstavku) navedlo, da mnenja o zadržanosti od dela zavarovanke M. Č. za čas opravljanja specialističnih pregledov ni podala ZK I. oziroma ZK II. stopnje, ampak izbrani osebni zdravnik, ki je časovno opredelil mnenje ZK I. stopnje z dne 28.5.1998 oziroma ZK II. stopnje z dne 10.7.1998. Ti razlogi, ki si med seboj ne nasprotujejo, niti ne obstaja nasprotje med njimi in vsebino listin, pomenijo dejansko ugotovitev sodišča. Zato očitana pomanjkljivost sodbe, po presoji revizijskega sodišča, ni podana. Z uveljavljanjem obstoja absolutnih bistvenih kršitev določb postopka tožeča stranka dejansko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. To pa ni revizijski razlog. Po izrecni prepovedi iz 3. odstavka 385. člena ZPP (1977) izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja kot podlage spora na revizijski stopnji ni več dopustno.

Dejansko in ne materialnopravno vprašanje je tudi, kdaj je bil zavarovanki odobren bolniški stalež, ali od 14.5.1998 dalje ali za nazaj. Ob dejanski ugotovitvi sodišča, da je bil M. Č. dne 14.5.1998, ko se je zglasila pri izbranem osebnem zdravniku, odprt bolniški stalež za poln delovni čas, revizijsko sodišče utemeljenosti nasprotne trditve tožeče stranke, ni več preizkušalo (3. odstavek 385. člena ZPP (1977)).

Po oceni revizijskega sodišča je materialnopravna presoja sodišča druge stopnje pravilna. Podlago o sprejeti odločitvi so predstavljale dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, na katero je vezano tudi revizijsko sodišče. Z revizijskimi očitki o zmotni presoji posameznih dokazov izvedenih v postopku in njihove dokazne vrednosti, tožeča stranka, kot že povedano, graja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da so pri zavarovanki M. Č. v času od 28.11.1997 do 19.6.1998 obstajali zdravstveni in drugi razlogi (opravljanje specialističnih pregledov) za njeno začasno zadržanost z dela za poln ali skrajšani delovni čas, je pravilna njuna pravna presoja, da je odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije zakonita.

Na njeno zakonitost ne morejo vplivati zatrjevanja o pomanjkanju pooblastila izbranemu osebnemu zdravniku za ugotovitev začasne zadržanosti z dela zavarovanki za poln delovni čas od 14.5. do 18.5.1998. Po določbi 173. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 3/98 - pravila) je osebni zdravnik pooblaščen in dolžan med drugim napotiti zavarovano osebo k zdravniku specialistu na ambulantno ali bolnišnično obravnavo na ustrezni ravni oziroma na konzilijarne preglede k drugim zdravnikom na isti ravni (3. točka prvega odstavka). Po določbi prvega odstavka 175. člena prenaša izbrani osebni zdravnik pooblastila na zdravnika specialista, ki je izvajalec v skladu s pravili (178. člen) z napotnico. V pravilih obveznega zdravstvenega varstva sicer res ni izrecno določeno, kdo v primeru napotitve zavarovanca k zdravniku specialistu odloča o njegovi zadržanosti z dela. Takšna opustitev predpisa (pravna praznina) pa ne pomeni, da za odobritev začasne zadržanosti z dela za tak primer ne bi bil pristojen in pooblaščen osebni zdravnik, katerega izrecna dolžnost pod točko prvega odstavka 173. člena je v skladu z drugim odstavkom 80. člena ZZVZZ prav ugotavljanje začasne zadržanosti od dela (do 30 dni). Zato ni videti utemeljenega razloga, da osebni zdravnik v primeru ravnanja iz 3. točke prvega odstavka 173. člena (napotitve zavarovanca k zdravniku specialistu) ne bi bil upravičen odobriti mu začasno zadržanost z dela.

Ker je v obravnavanem primeru osebni zdravnik zavarovanki M. Č.

odobril bolniški stalež za poln delovni čas od 14.5. do 18.5.1998, ko je opravljala specialistične preglede - in to na podlagi mnenja ZK I. stopnje z dne 28.5.1998: "da je poln bolniški stalež utemeljen samo za dneve pregledov pri zdravniku", ni prišlo do kršitve določb pravil, kot jih uveljavlja tožeča stranka. Zato je bil njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrglo tožbo tožeče stranke na razveljavitev bolniškega lista št. 01896107 z dne 1.6.1998, ima zakonito podlago. Po določbi - v času njegove izdaje še ustavno veljavnega - prvega odstavka 82. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 do 99/2001 - ZZVZZ) je imel delodajalec pravico zahtevati presojo mnenja pooblaščenega zdravnika in zdravniške komisije I. stopnje v roku treh dni, ko mu je bilo mnenje sporočeno (2. odstavek). Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da tožeča stranka te presoje ni zahtevala, ni bila podana procesna predpostavka iz 30. člena v zvezi s 33. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) za njuno meritorno odločanje.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.