Jedro

Vprašanje pristnosti podpisa je dejansko vprašanje glede katerega je (načeloma) potrebno strokovno znanje, zaključek, ali je podpis na hrbtni strani oporoke običajen in logičen, pa je pravni zaključek, ki ga napravi sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča in drugotožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, ki sta zahtevali da se ugotovi, da je lastnoročna oporoka zapustnice R. K., nazadnje stanujoče … , sestavljene dne 15. 1. 1991, neveljavna. Sodišče prve stopnje je tožečima strankama še naložilo, da morata drugotoženi stranki povrniti 965,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka 15 dni dalje do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožujeta tožeči stranki in navajata, da podpis na drugi strani lista A3 oporoke nima logične vsebinske povezanosti z besedilom oporoke. Stališču sodišča, da je podpis oporočiteljice sestavni del listine oziroma besedila oporoke, nasprotuje logična interpretacija razlage besedila 63. člena Zakona o dedovanju, še posebej zato, ker med pogoje za veljavnost oporoke spada tudi sposobnost za razsojanje. Pod to spada tudi določena zrelost preudarka oporočitelja, ki bi se vsekakor moral na oporoko podpisati na način, da bi njegov podpis jasno in določno spadal v besedilo oporoke. Iz analize kopije oporoke je razvidno, da oporočiteljica ni napravila na koncu zadnjega stavka besedila stavčnega ločila, s katerim bi zaključila tekst. Mogoče je, da je oporočiteljica želela nadaljevati z besedilom oporoke, lahko pa bi bilo nadaljevanje oporoke na kakšnem drugem listu. Za podpisom oporočiteljice se verjetno nahaja stavčno ločilo – vejica, kar kaže na to, da je oporočiteljica morda na tem listu želela še nekaj napisati, zato niti ni nujno, da gre za njen podpis. Vse navedene lastnosti besedila in podpisa bi lahko ugotovil tudi predlagani izvedenec grafološke stroke, ki ga sodišče prve stopnje ni imenovalo in s tem zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, ker ni dovolj natančno raziskano besedilo in nastanek besedila oporoke, glede na to pa tudi zmotno uporabljene določbe materialnega prava. Sodišče ne pojasni, na podlagi česa se je odločilo, da je podpis na spodnji hrbtni strani lista oporoke vsebinsko povezan z besedilom oporoke na prvi strani. Morebitna podobnost pisave ne določa vsebine oporoke. Sodba ni obrazložena, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče se pri obrazložitvi sklicuje tudi na vložene skice, ki jih sicer ni mogoče obravnavati kot dokaz, ker jih je narisala tožena stranka sama. Skica ne more sama po sebi izkazovati volje oporočiteljice. Sodišče se do trditve nemogočega predmeta ni opredelilo. Tožeči stranki sta trdili, da je njun predmet neuporaben, nedostopen in neizdelan, zaradi česar njima naklonjen zapuščinski delež pravzaprav ni vreden nič. Za določitev prave volje zapustnice, ki bi prinesla tudi ustrezno izvršljivost oporoke v naravi, bi bilo treba imenovati izvedenca nepremičninske stroke, da se potrdi trditev, da je predmet oporoke nemogoč.

3. V odgovoru na pritožbo drugotožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaz z izvedencem grafološke stroke in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Postavitev ločil je irelevantna za pravo voljo oporočiteljice. Izvedenec grafološke stroke bi lahko kvečjemu primerjal, ali je pisava v oporoki resnično pisava oporočiteljice, vendar to med strankama ni sporno. Pravilno je bil zavrnjen tudi dokaz z zaslišanjem izvedenca nepremičninske stroke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP).

6. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da v pritožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč za svojo odločitev navedlo jasne, podrobne, prepričljive in logične razloge, s katerimi se višje sodišče tudi v celoti strinja. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedencev grafološke in nepremičninske stroke. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da bi lahko izvedenec grafološke stroke ugotovil, ali je podpis na hrbtni strani oporoke običajen in logičen. Tožeči stranki sta predlagali določitev izvedenca grafologa, da bi pregledal pristnost podpisa zapustnice (list. št. 41). Vprašanje pristnosti podpisa je dejansko vprašanje glede katerega je (načeloma) potrebno strokovno znanje (prim. 243. člen ZPP), zaključek, ali je podpis na hrbtni strani oporoke običajen in logičen, pa je pravni zaključek, ki ga napravi sodišče. Postavitev izvedenca grafologa za ugotovitev pristnosti podpisa pa tudi ni bila potrebna, ker sta tožeči stranki ta dokaz predlagali brez ustrezne trditvene podlage ali povedano drugače, sploh nista trdili, da podpis na hrbtni strani oporoke ni podpis oporočiteljice ali pa npr. navedli okoliščin, zaradi katerih vsaj sumita, da ne gre za podpis oporočiteljice.

7. Zmotno je tudi nadaljnje stališče pritožbe in sicer, da bi moralo sodišče imenovati izvedenca nepremičninske stroke, ki bi potrdil trditev, da je predmet oporoke nemogoč. Vprašanje predmeta oporoke je pravno vprašanje, o katerem je sodišče prve stopnje navedlo že izčrpne in prepričljive razloge (stran 11 in 12 obrazložitve), s katerimi se višje sodišče strinja in se nanje sklicuje, da jih ne bi ponavljalo.

8. Pritožnika nazadnje še zmotno menita, da skice (priloga B4), ni mogoče obravnavati kot dokaz, ker jo je narisala tožena stranka sama, in da skica sama po sebi ne more izkazovati volje oporočiteljice. Tožeči stranki sta se imeli možnost v zvezi s predlaganim dokazom izjaviti (tega nista storili), zato jo je sodišče prve stopnje lahko upoštevalo v dokazni oceni in jo ob upoštevanju ostalih dokazov (8. člen ZPP) ustrezno ovrednotilo.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti je pritožbo tožečih strank zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožeči stranki s pritožbo nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor na pritožbo drugotožene stranke pa za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).