Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno določilo sokrivdo udeležencev v prometni nesreči. Pri tožnikovi krivdi 20 % je upoštevalo dejstvo, da je tožnik zapeljal preko namišljene sredinske črte in da bi lahko z intenzivnim zavojem v desno svoje vozilo ustavil za parkiranim "fičkom", toda v primerjavi s toženčevo povsem neprimerno vožnjo, ko je vozil hitro in sploh ni bil pozoren na dogajanje na cesti, zaradi česar ni obšel tožnikovega vozila ali vsaj poskusil zavreti pred trkom, je pravilno določilo njegovo krivdo na 80 %.

Sodišče pri določanju pravične odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem poškodb na glavi in na rokah ni navedlo koliko denarja je odbilo (če ga je) zaradi dejstva, da bi toženec z nošenjem zaščitne čelada v trenutku nesreče morda trpel manjše poškodbe.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je toženec dolžan izprazniti sobo v prvem nadstropju stanovanjske hiše št. 15 na Ž., katero si je prisvojil s tem, da je spomladi leta 1992 prebil steno in je dolžan steno pozidati in prostor, katerega si je prisvojil, praznega izročiti tožniku V.O. Zaradi take odločitve je prvo sodišče tožencu naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov.

Proti sodbi se je pritožil toženec in sicer zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prvega sodišča razveljavi in mu zadevo pošlje v novo odločanje. Sodišču predlaga, da za ugotovitev dejanskega stanja opravi ogled in navaja, da bi bilo potrebno zadevo presojati s stališča rabe sobe oziroma stanovanja, ne pa vindikacije in škode.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo prvega sodišča, saj je le-to pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno. Prvo sodišče je za podlago svoje odločbe pravilno uporabilo 37. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, po katerem lahko lastnik stvari zahteva vrnitev individualno določene stvari, ki je v posesti toženca. V tem primeru toženec ni imel pravne podlage, prav tako tudi ne dovoljenja s strani tožnika in si je sobo prilastil samovoljno. Prav tako ni spora o tem, da je lastnik hiše tožnik. Ogled, ki ga tožena stranka predlaga v pritožbi, v konkretnem primeru ne bi v ničemer pripeljal do drugačne odločitve sodišča, saj so razmere, v katerih je živel toženec, za ta primer nepomembne. Toženec namreč nima pravnega naslova za uporabo sobe.

Ker tako ni podan noben pritožbeni razlog, je bilo pritožbo potrebno na podlagi 368. čl. Zakona o pravdnem postopku kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.