Jedro

Zavarovanec tožene stranke voznika, ki ga zaradi neustrezne prometne signalizacije (cestno ogledalo) ni videl, niti ga ni mogel videti, tudi ni mogel spustiti mimo pri vključevanju na cesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 5.418,20 EUR utemeljen do polovice. Odločilo je še, da se odločitev o stroških pridrži do izdaje končne odločbe.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je tožena stranka za škodni dogodek odgovorna v celoti, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnik v pritožbi povzema izvedensko mnenje sodnega izvedenca prometne stroke P. L.. Navaja, da je sodišče napačno povzelo nekatere ugotovitve izvedenca in prič. Ni se opredelilo do dejanskih ugotovitev izvedenca, da je do nesreče prišlo zaradi več dejavnikov. Nevarno situacijo, ki je privedla do prometne nesreče, je povzročil zavarovanec toženke, ki se je nepravilno vključeval v promet. Sodišče je prezrlo ugotovitev izvedenca, da tožnikovo ravnanje ni z ničemer prispevalo k nastanku prometne nesreče. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je napačno uporabilo materialnopravno določilo 3. odstavka 154. člena OZ. Zaključek sodišča, da nobena izmed pravdnih strank za prometno nesrečo ni kriva, ni pravilen. Sodišče bi moralo oceniti ravnanje enega in drugega udeleženca, ugotoviti v čem je protipravnost njune vožnje in kako je to vplivalo na nastanek obravnavanega trčenja. Sodišče je glede vožnje zavarovanca tožene stranke uporabilo 1. odstavek 27. člena ZVCP-1, vendar je napačno, v nasprotju z izvedenskim mnenjem ocenilo, da je bila vožnja zavarovanca tožene stroke v skladu s pravili varne vožnje. Tožniku glede na dejanske ugotovitve ni moč očitati nobenih kršitev. Po mnenju pritožnika je sodišče premalo dokazno ocenilo vse dokaze, ki bi kazali na odgovornost zavarovanca tožene stranke. Prezrlo je ključno vprašanje vzročne zveze med vožnjama obeh udeležencev nesreče in nastankom nesreče. Sodišče ob ugotovitvi, da se je zavarovanec tožene stranke vključeval na prednostno cesto, ni uporabilo določbe 1. odstavka 44. člena ZVCP-1, ki določa, da mora voznik pri vključevanju v cestni promet in v promet na prednostni cesti pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, kadar se vključuje v promet na cesti s parkirnega prostora ali z druge površine, ki ni cesta. Moralo bi skrbneje in določneje oceniti dejanske ugotovitve izvedenca prometne stroke in ugotoviti, ali je zavarovanec tožene stranke ravnal tako, kakor bi v danih okoliščinah ravnal vsak drug razsoden in pazljiv voznik. Zavarovanec tožene stranke ni upošteval pravil o prednosti in je zapeljal na prednostno cesto, kljub temu, da ni mogel natančno oceniti in videti oddaljenosti in hitrosti tožnika. Od zavarovanca tožene stranke se glede na prometno situacijo, ko se je vključeval na prednostno cesto z neprednostne, pričakuje večja pozornost in spremljanje situacije na prednostni cesti, še posebej, ker je v križišču zavijal levo. Glede soodgovornosti tožnika, niti iz ocene sodišča, niti iz ugotovitev izvedenca, ne izhaja, da bi s čemerkoli kršil prometne predpise in predpise o varni vožnji, niti da ne bi ravnal skrbno, saj je ob tem, ko je videl, da bo prišlo do trčenja, začel zavirati in se umikati. To je pravilna reakcija, kar je potrdil tudi izvedenec. Dovoljene hitrosti ni prekoračil, sodišče pa je prezrlo, da je nevarna situacija nastala zaradi kršitve pravil zavarovanca tožene stranke. Mnenje tožnika potrjujejo tudi primeri iz sodne prakse: sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 618/99 z dne 18.11.1999, sodba Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 1178/2003 z dne 5.1.2005, sodba Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 899/2006 z dne 10.5.2007, sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 1196/2004 z dne 14.3.2006, sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 335/2007 z dne 30.5.2007, sodba Vrhovnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ips 563/2005 z dne 13.12.2007, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 181/99 z dne 19.11.2000, sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1940/2010 z dne 15.9.2010. Sodišče je prezrlo, da zavarovanec tožene stranke telesnih poškodb ni utrpel, medtem ko je bil tožnik huje poškodovan, utrpel pa je tudi premoženjsko škodo. Ugotovitve sodišča, da je sprejeta odločitev pravična, ni mogoče sprejeti.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pri nesreči premikajočih se motornih vozil v primeru, ko ni kriv nobeden izmed udeležencev, odgovarjata imetnika po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega (3. odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Da v obravnavanem primeru ni podana krivda nobenega udeleženca, izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca cestnoprometne stroke P. L.. Izvedensko mnenje je strokovno argumentirano, razumljivo in obrazloženo, sodišče prve stopnje ga je pravilno povzelo in se do ugotovitev izvedenca tudi opredelilo.

Izvedenec P. L. je v mnenju ugotovil, da vožnja zavarovanca tožene stranke, ki se je vključeval iz neprednostne ceste (parkirišče) na prednostno in zaprl pot tožniku, ni osnovni vzrok za nastanek prometne nesreče. Po mnenju izvedenca je vzrok za nesrečo neustrezna cestnoprometna signalizacija, ki ni omogočala varnega vključevanja na prednostno cesto. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik vozil s hitrostjo 45 do 50 km/h. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik s svojo vožnjo določila 2. odstavka 30. člena ZVCP-1 (1) ni prekršil, zato ni ravnal protipravno. Vendar pa tudi zavarovanec tožene stranke ni ravnal protipravno, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca P. L. , zaslišanja zavarovanca tožene stranke R. R. in priče sopotnice I. R. Zavarovanec tožene stranke je s parkirišča na cesto zapeljal na mestu, kjer je bila preglednost največja, prevoznost ceste je preveril s pogledom levo in desno, pri čemer tožnika ni videl, saj ga ni bilo v njegovem vidnem polju. Pri vključevanju na cesto tožnika zaradi nepreglednosti ni mogel videti, saj je bil tožnik takrat skrit za strmim travnatim pobočjem, zavijanje v levo pa ni bilo prepovedano. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke pri vključevanju na cesto ni kršil določila 1. odstavka 27. člena ZVCP-1 (ni ravnal protipravno).

Sklicevanje pritožnika na kršitev določila 44. člena ZVCP-1, ki določa, da mora voznik pri vključevanju v cestni promet in v promet na prednostni cesti pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, kadar se vključuje v promet na cesti s parkirnega prostora ali z druge površine, ki ni cesta, ni utemeljeno. V obravnavanem primeru je namreč, kot je ugotovil izvedenec P. L., prometna signalizacija (ni bilo cestnega ogledala) onemogočila varno vključevanje zavarovanca tožene stranke na cesto. Zavarovanec tožene stranke R. R. tožnika zaradi neustrezne prometne signalizacije (cestno ogledalo) ni videl, niti ga ni mogel videti in zato tudi ne spustiti mimo pri vključevanju na cesto.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ocenilo ravnanja enega in drugega udeleženca in ugotavljalo protipravnosti njune vožnje ter kako je to vplivalo na nastanek obravnavanega trčenja. Sodišče prve stopnje je vožnjo obeh udeležencev analiziralo, pri tem pa je na podlagi izvedenskega mnenja, izpovedb tožnika ter prič R. R. in I. R., policijskega zapisnika in fotografij, utemeljeno ugotovilo, da udeleženca nista kršila prometnih predpisov. Neupoštevno je sklicevanje pritožnika na judikate vrhovnega sodišča in višjih sodišč, ker ne gre za primerljive zadeve. V primerih, na katere se pritožnik sklicuje, je bila podana obojestranska krivda udeležencev motornih vozil, v obravnavanem primeru pa krivde udeležencev ni. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (pritožbeno vztrajanje, da bi zavarovanec tožene stranke lahko preprečil nesrečo), prometne označbe zavarovancu tožene stranke niso nalagale, da zavije desno (namesto levo) in na preglednem mestu obrne.

Tožnik je v nesreči utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo, zavarovanec tožene stranke pa le premoženjsko škodo. Tožnik ni utrpel hujših telesnih poškodb, kot trdi v pritožbi, pač pa lažje, in sicer zvin in nateg vratne hrbtenice, ledvene in križne hrbtenice, udarce, udarnine in odrgnine (trditvena podlaga tožbe). V bolniškem staležu je bil le od 17.8.2008 do 16.9.2008. Posledično ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi pravičnost terjala drugačno porazdelitev odgovornosti.

Ob ugotovitvi, ki je pritožnik ni uspel izpodbiti, da nobeden izmed udeležencev ni bil kriv za prometno nesrečo, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno uporabilo določilo 3. odstavka 154. člena OZ.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V skladu z določilom 164. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za poznejšo sodbo.

(1) Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) : Ur. l. RS, št. 83-3690/2004, stran 10017 s spremembami