Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 1003/2012

ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.1003.2012 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

pravila vračanja kdaj se ne more zahtevati vrnitev
Višje delovno in socialno sodišče
14. februar 2013
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

191. člen OZ določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka je v drugem individualnem delovnem sporu kot toženka poravnala svojo obveznost, ki ji je bila dosojena z nepravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila v pritožbenem postopku spremenjena tako, da je bil zahtevek nasprotne stranke zavrnjen. Tožeča stranka, ki je zoper sodbo sodišča prve stopnje že pred plačilom toženki po tej sodbi vložila pritožbo, ni bila v zmoti in je vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna, saj sodba sodišča prve stopnje ni bila pravnomočna. Prav tako ni dokazala, da si je najkasneje ob plačilu po nepravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, pridržala vračilo plačila, zato ne more zahtevati vrnitev plačila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska v višini 11.237,32 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo na znesek 1.763,93 EUR od 21. 7. 2008 dalje do plačila in na znesek 9.473,39 EUR od 13. 8. 2008 dalje do plačila (točka I/1 izreka sodbe) in za plačilo stroškov tožeči stranki (točka I/2 izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke v višini 555,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Navaja, da sodišče prve stopnje tožeče stranke ni pravilno vabilo na zaslišanje na narok za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju z določbo 2. odstavka 261. člena ZPP, saj pooblaščenka tožeče stranke ni prejela vabila za zaslišanje zakonite zastopnice. To vabilo je bilo zakoniti zastopnici vročeno osebno, kljub temu, da se po noveli ZPP-D vabilo stranki na zaslišanje vroči le njenemu pooblaščencu. Sodišče s tem nezakonitim postopanjem tožeči stranki ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, saj dokaza z izvedbo zaslišanja ravnateljice tožeče stranke ni izvedlo. Tako je napačno uporabilo materialno pravo, obenem pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, na kar je sodišče prve stopnje že na naroku za glavno obravnavo dne 10. 9. 2012 opozorila pooblaščenka tožeče stranke.

Nadalje opozarja na to, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ob izplačilu zneskov toženi stranki ni uveljavljala pridržka vračila plačila, ker to naj ne bi izhajalo iz dopisov, ki jih je poslala toženi stranki. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) pisnosti pridržka v 191. členu ne določa. Tožeča stranka je v dokaz temu, da je pridržek podala ob izplačilu, predlagala zaslišanje zakonite zastopnice.

Materialno pravno napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da visoke zamudne obresti ne predstavljajo izognitve sili v smislu 191. člena OZ. Iz komentarja 191. člena izhaja, da se pod pojem izogniti se sili uvršča tudi primere, ko stranka z izpolnitvijo prepreči škodo. Tožeča stranka je s plačilom po prvostopenjski sodbi preprečila škodo v višini visokih zamudnih obresti, ki bi se natekle v primeru zavrnitve njene pritožbe. To je izhodišče za razlago pojma sile. Dovolj je namreč, da so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju. Zakonske zamudne obresti bi bile v primeru kasnejšega plačila s strani tožeče stranke nedvomno višje, kot so bile v času njenega plačila.

Sodišče prve stopnje se do navedb tožeče stranke o nastanku škode v primeru neplačila ni opredelilo, zato se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje pa je odločilo mimo trditvene podlage tožeče stranke, ker se je spuščalo v presojo, ali je tožeča stranka utemeljeno pozvala toženo stranko, naj se zglasi pri njej zaradi vpisa delovne dobe v delovno knjižico in ali je tožeča stranka utemeljeno izpolnila sodbo v tem delu. V tej zvezi tožeča stranka ni podala nikakršnih navedb. V kolikor so se te okoliščine sodišču prve stopnje zdele bistvene, bi moralo tožečo stranko na podlagi 285. člena ZPP opozoriti na pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi z okoliščinami, ki jih je štelo za pomembne za odločbo. Sodišče prve stopnje je tako svojo odločbo oprlo na dejstvo, glede katerega tožeči stranki ni bila dana možnost, da se o njem izjavi in ji je bila tako odvzeta ustavna pravica do izjave v postopku in do sodnega varstva. Sodišču prve stopnje pritožba očita tudi napačno uporabo materialnega prava glede določbe 283. člena Zakona o davčnem postopku, saj je bil dan plačila dohodka tedaj, ko je tožeča stranka toženi stranki dejansko izplačala plačo po prvostopenjski sodbi in ne tedaj, ko je sodba postala pravnomočna in izvršljiva.

Tako tožeča stranka glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter ji naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožeče stranke kot neutemeljene, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako je tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter sprejelo pravilno odločitev. Ker je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo 2. odstavka 261. člena ZPP, ker zakonite zastopnice tožeče stranke ni vabilo preko pooblaščenke. Po 1. odstavku tega člena se vabilo na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem strank, vroči osebno stranki oziroma osebi, ki naj se zasliši kot stranka. Po 2. odstavku pa se, če ima stranka pooblaščenca, šteje, da je vabilo iz prejšnjega odstavka stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu. Pravilno je torej osebno vabljenje strank na zaslišanje, vendar pa se za osebno vročeno vabilo stranki šteje tudi vabilo, ki ji je bilo vročeno po pooblaščencu. Tako je sodišče prve stopnje pravilno vabilo zakonito zastopnico tožeče stranke na zaslišanje, saj jo je vabilo skladno s 1. odstavkom 261. člena ZPP, zato pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je nezakonito postopalo in ji s tem ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Zakoniti zastopnici tožene stranke je bilo osebno vabilo na zaslišanje vročeno, zato bi se zaslišanja lahko udeležila. Ker pa se vabilu ni odzvala in svoje odsotnosti ni opravičila, je sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Ni res, kar v pritožbi navaja tožeča stranka, da je pooblaščenka na naroku za glavno obravnavo dne 10. 9. 2012 opozorila sodišče prve stopnje na kršenje določbe 2. odstavka 261. člena ZPP. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo to ne izhaja, ampak je pooblaščenka tožeče stranke odsotnost zakonite zastopnice opravičila z njeno službeno odsotnostjo, za kar pa ni predložila nobenega dokazila. Povedala pa je tudi, da odvetniška pisarna ni prejela vabila za zaslišanje zakonite zastopnice. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki naroka ni preložilo in je sprejelo sklep, da se dokaz z zaslišanjem strank zaradi neopravičene odsotnosti obeh strank ne izvede.

191. člen OZ določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka je v drugem individualnem delovnem sporu kot toženka poravnala svojo obveznost, ki ji je bila dosojena z nepravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila v pritožbenem postopku spremenjena tako, da je bil zahtevek nasprotne stranke zavrnjen. Tožeča stranka, ki je zoper sodbo sodišča prve stopnje že pred plačilom toženki po tej sodbi vložila pritožbo, ni bila v zmoti in je vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna, saj sodba sodišča prve stopnje ni bila pravnomočna. Prav tako ni dokazala, da si je najkasneje ob plačilu po nepravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, pridržala vračilo plačila, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pridržek vračila ni razviden iz nobenega dopisa, ki ga je tožeča stranka posredovala toženi stranki, kot pa pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, so navedbe o ustnem pridržku, o katerem bi lahko izpovedala zakonita zastopnica, če bi bila zaslišana kot stranka, pritožbena novota.

Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti ne predstavljajo takšne sile, zaradi katere bi tožeča stranka (glede na 191. člen OZ) zahtevala vrnitev zneska, ki ga je plačala toženi stranki. Ob tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje o nastanku škode ni opredelilo, saj je v drugem delu točke 7 obrazložitve natančno obrazložilo, da zakonske zamudne obresti ne bi presegle niti 10 % glavnice v višini neto plač in neto regresa za letni dopust, da zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči šele od pravnomočnosti sodbe dalje in da zakonske zamudne obresti od davkov in prispevkov, ki jih je bila tožeča stranka dolžna odvesti za toženko, začnejo teči šele z dnem izplačila dohodka. Ob tem je pritožbeno sodišče še ugotovilo, da je sodišče prve stopnje 283. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006) pravilno uporabilo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage tožeče stranke, ker se je spuščalo v presojo ali je tožeča stranka toženko utemeljeno pozvala, da se zglasi pri njej zaradi vpisa delovne dobe v delovno knjižico. Sodišče prve stopnje je presojalo dokaze, ki sta jih stranki vložili v spis (konkretno dopis tožeče stranke z dne 21. 7. 2008 v prilogah pod B2), pri tem pa se ni spuščalo v utemeljenost poziva, ampak je le obrazložilo razloge za odločitev v tej zadevi.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve, zato skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia