Jedro

Tožnik utemeljeno ugotavlja, da izpodbijani sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu ni obrazložen, ker ne vsebuje navedbe pravne podlage, na podlagi katere je toženec odločil, da subvencionirana zaposlitev delavca v okviru programov aktivne politike zaposlovanja izključuje pravico do delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo tega delavca. To pa po presoji sodišča predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča preizkus njegove zakonitosti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11064-9281/2021-3 z dne 30. 1. 2021 v 1. točki izreka v delu, v katerem se pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za A. A., odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženec je z izpodbijanim sklepom med drugim odločil, da se tožniku prizna pravica do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo za obdobje, ki ga je navedel v vlogi; da se tožniku delno povračilo izplačanih plač delavcem na začasnem čakanju na delo izplača za enega delavca, napotenega na začasno čakanje na delo in za obdobje čakanja na delo, ki je naveden v prilogi 1 k izpodbijanemu sklepu; ter da se pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za A. A. (1. točka izreka). Odločil je še, da se delno povračilo nadomestila plače povrne v višini 80 odstotkov izplačanega nadomestila za posameznega delavca in je omejeno v skladu z veljavno zakonodajo. Delodajalec, ki izjavi, da iz naslova državnih pomoči po interventnih zakonih ni oziroma ne bo presegel 800.000 EUR, je za mesec november do izteka obdobja iz vloge upravičen do sto odstotnega povračila izplačanega nadomestila plače. V nadomestilo plače, ki ga krije Republika Slovenija, je vključeno nadomestilo plače in prispevki za vsa socialna zavarovanja (bruto I). Delodajalec, ki je neposredni ali posredni uporabnik proračuna Republike Slovenije oziroma proračuna občine, katerega delež prihodkov iz javnih virov je bil v letu 2019 nižji od 70 odstotkov, uveljavlja povračilo nadomestila dela plače le v višini deleža, ki je enak deležu njegovih prihodkov iz nejavnih virov. Delodajalec pa ne more uveljavljati delnega povračila nadomestila plače za posameznega delavca, napotenega na začasno čakanje na delo za obdobje, ko delavec (1) koristi letni dopust ali (2) uveljavlja pravico do odsotnosti z dela po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zdravstvenem zavarovanju ali starševskem varstvu ter pravico do ustreznega nadomestila ali plačila prispevkov ali (3) v drugih primerih, v katerih je delavec upravičen do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače, ki ne bremeni delodajalca (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da se pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za A. A., saj je iz podatkov toženca dne 30. 1. 2021 razvidno, da ima tožnik zanjo sklenjeno pogodbo o vključitvi v javna dela oziroma o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov aktivne politike zaposlovanja. V skladu z mnenjem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ) pa delodajalci za delavce, ki so jih zaposlili v okviru programa aktivne politike zaposlovanja in iz tega naslova prejemajo subvencijo, za isto obdobje ne morejo uveljavljati delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo ali subvencije zaradi odreditve dela s skrajšanim polnim delovnim časom, ker se ukrepi razlikujejo po namenu.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in tožbo vlaga iz vseh razlogov po določbah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V njej ob sklicevanju na določbe 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v bistvenem navaja, da izpodbijani sklep v zavrnilnem delu ni ustrezno obrazložen, saj ne vsebuje navedbe pravne podlage in se ga ne da preizkusiti. Dalje meni, da v obrazložitvi ni navedeno, kakšna je vsebina mnenja MDDSZ, kakšen naj bi bil namen ukrepa subvencioniranja zaposlitve v okviru programov aktivne politike zaposlovanja, kakšen naj bi bil namen ukrepa delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo ter zakaj in kako naj bi se ta ukrepa razlikovala po namenu. Zato po njegovi oceni izpodbijani sklep tudi v tem delu ni ustrezno obrazložen in se ga ne da preizkusiti. Tožnik dalje ob sklicevanju na določbe ZUP in Ustave Republike Slovenije (URS) izpostavlja, da morajo upravni organi delovati zakonito in v skladu z URS, njihovi akti pa morajo temeljiti na zakonih ali zakonitih predpisih, ki morajo biti pred začetkom veljavnosti objavljeni. V obravnavani zadevi pa je toženec odločitev oprl na (neznano) mnenje MDDSZ, ki po tožnikovi oceni, če dejansko obstaja, ni splošni akt oziroma zakoniti predpis, zato je izpodbijani sklep v zavrnilnem delu že iz tega razloga nezakonit. Tožnik obširno navaja še, da je izpodbijana odločitev tudi materialnopravno napačna, saj določba tretjega odstavka 78. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP) določa, da se subvencija lahko kombinira tudi z drugimi ukrepi za podporo ohranjanju delovnih mest, če kombinirana podpora ne povzroči prekomernega nadomestila za stroške plač posameznega delavca. Zato mu po njegovem mnenju za zaposleno delavko A. A. pripada razlika med 41,60 EUR, kolikor je za zaposleno prejel kot zaposlitveno subvencijo, in 968,00 EUR, kolikor bi mu pripadalo po ZZUOOP in Zakonu o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUOPDVE), tj. 926,40 EUR. Nasprotno ne bi pomenilo le kršitve določb ZZUOOP, temveč tudi kršitev določb 2. in 14. člena URS. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep v 1. in 4. točki izreka ter prilogo 1 k izpodbijanem sklepu, kolikor se nanašajo na zaposleno A. A., odpravi in mu pravico do povračila izplačanih nadomestil plač prizna tudi za to delavko oziroma podrejeno v navedenem obsegu vrne zadevo tožencu v ponovni postopek, v obeh primerih pa tožencu naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženec v odgovoru na tožbo ponavlja stališča iz izpodbijanega sklepa in v bistvenem navaja, da je v obravnavanem primeru pomembna le razlaga določb 74. člena ZZUOOP. Oporeka tudi stroškovnemu zahtevku tožnika. Sodišču predlaga, naj – ker je sporno le pravno vprašanje – odloči čim prej, brez izvedbe glavne obravnave.

**K I. točki izreka:**

5. Tožba je utemeljena.

6. V skladu z določbami prvega odstavka 214. člena ZUP obrazložitev odločbe obsega: (1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; (2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; (3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; (4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; (5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in (6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

7. Tožnik utemeljeno ugotavlja, da izpodbijani sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu ni obrazložen, ker ne vsebuje navedbe pravne podlage, na podlagi katere je toženec odločil, da subvencionirana zaposlitev delavca v okviru programov aktivne politike zaposlovanja izključuje pravico do delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo tega delavca. To pa po presoji sodišča predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča preizkus njegove zakonitosti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Toženčevega zaključka, da se tožniku pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za pri njem zaposleno A. A., ker ima zanjo sklenjeno pogodbo o vključitvi v javna dela oziroma o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov aktivne politike zaposlovanja, namreč ni mogoče preizkusiti, če organ ne navede pravne podlage, na katero je oprl tako presojo (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Toženec se v izpodbijanem sklepu sklicuje na mnenje MDDSZ, ki pa ni pravni vir, to je zavezujoč predpis, na katerega bi lahko oprl svojo odločitev, ki jo tožnik izpostavlja tudi s sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 78. člena ZZUOOP.

8. Sodišče je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo 1. točko izreka izpodbijanega sklepa v delu, s katerim se pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za A. A., ker je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), in v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo v tem obsegu vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral toženec izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa bo moral svojo odločitev ustrezno obrazložiti v skladu z določbami prvega odstavka 214. člena ZUP, tako da bo obrazložitev vključevala (tudi) navedbo pravne podlage, na kateri bo odločitev temeljila (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

9. Sodišče pa izpodbijanega sklepa ni odpravilo tudi v 4. točki izreka in prilogi 1 k sklepu, saj v tem delu ni bilo odločeno o izpodbijanem zavrnilnem delu. Če bo tožnik v ponovnem postopku uspel glede zahtevka za A. A., se bo takšna 4. točka samodejno raztezala na to odločitev.

10. Ker je sodišče tožbi ugodilo iz že navedenega postopkovnega razloga, se ni opredeljevalo do preostalih tožbenih ugovorov.

11. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

12. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa sta v postopku zastopala pooblaščenca, ki sta odvetnika, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).