Jedro

Zgolj dejstvo, da materialni predpis ne zahteva od tožnika kot služnostnega upravičenca, da toženca kot tistega, ki je na služečem zemljišču nasul kamenje in zato tožnika oviral v uporabi te poti, pred vložitvijo tožbe opomni, še ne pomeni, da je takojšnja vložitev tožbe bila potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep o stroških (točka II. sodbe) potrdi .

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave pod točko I. ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem se toženi stranki nalaga, da z dela poti na parceli št. 660 k.o. P., odstrani nasuto kamenje ter se tožencu v bodoče prepoveduje takšno ali podobno poseganje ali oviranje služnosti poti tožeče stranke. Pod točko II. izreka sodbe pa je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi 88.384,00 sit pravdnih stroškov, v 15 dneh in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, pod izvršbo.

Zoper sklep o stroških, vsebovan v navedeni sodbi, se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, skupaj s pritožbenimi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik meni, da je sklep o stroških neobrazložen in ga ni moč preizkusiti, ter da je tudi nepravilen. Navaja, da je že med postopkom opozoril sodišče prve stopnje, da tožena stranka s pripoznavo zahtevka zlorablja pravice iz ZPP. Že v tožbi je predlagal kot pričo P.K., ki bi povedal, da je tožnik dobro vedel, da načrtno ovira pot z nasipavanjem kamenja na to pot; dejstvo pa je tudi, da toženec kamenja še vedno ni odstranil, le nekoliko odmaknil ga je. Toženec že vrsto let tudi sam uporablja to pot, zato je dobro vedel, da bo z nasutjem kamenja onemogočil, zagotovo pa vsaj bistveno otežil prevoz tožniku po tej poti. Le če bi toženec poleg pripoznave zahtevka, kamenje tudi takoj umaknil, bi še bilo moč razpravljati o uporabi 157. člena ZPP; tudi v tem primeru pa bi sodišče prve stopnje za pravilno odločitev o stroških moralo raziskati, ali je toženec takoj po prejemu tožbe kamenje v celoti tudi umaknil s poti. Navaja pa še, da sodišče svoje trditve, da toženec ni dal povoda za tožbo sploh ni pojasnilo v razlogih sklepa in opozarja na določbo 212. člena Stvarno pravnega zakonika - SPZ, katera ne določa, da mora služnostni upravičenec pred vložitvijo tožbe zaradi posega v služnost prositi motilca, da s posegi preneha, ampak določa, da upravičenec s tožbo zahteva prenehanje motenja. Povod za tožbo je bil dan v trenutku, ko je toženec na pot nasul kamenje, pri tem pa vedel, da s tem ovira in celo onemogoča njeno uporabo in da to počne tožniku. Zaradi tega po mnenju tožnika niso izpolnjeni pogoji za stroškovni izrek v korist toženca in je potrebno izpodbijani sklep o stroških spremeniti, ali pa ga razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da pred ponovnim odločanjem o stroških razišče pomembne okoliščine za odločitev o stroških in jih nato tudi obrazloži. Hkrati v pritožbi uveljavlja poleg stroškov na prvi stopnji še pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preverjanju pravilnosti izpodbijanega dela sodbe (točka II. izreka sodbe) - odločitve o stroških postopka, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je naložilo tožeči stranki, da tožencu povrne njegove stroške, pravilna. Tožnik neutemeljeno očita pomanjkanje razlogov v izpodbijani sodbi, saj je sodišče prve stopnje med razlogi sodbe navedlo, da je o stroških postopka odločilo na podlagi določbe 157. člena ZPP, ker je toženec pripoznal tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, v tem pa jasno opredelil, da ni dal povoda za tožbo. S tem je sodišče prve stopnje očitno sledilo tožencu, da mu razen s tožbo, tožnik ni nikoli omenil, niti ga opozoril, da z nalaganjem kamenja posega v služnostno pot in da tožnika s tem ovira ter da je kljub kamenju, tožnik pot normalno uporabljal in zavijal z avtomobilom s poti na svojo parcelo. Te okoliščine, namreč, da tožnik ni toženca opozoril, da ga ovira v uporabi služeče poti in da je tožnik kljub kamenju pot še naprej uporabljal, priznava tudi tožnik, so pa glede na naravo spora takšne, ki utemeljujejo zaključek, da toženec ni dal povoda za tožbo. Tožnik je v tožbi navajal, da je toženec nasul kamenje na del poti, iz fotografij, ki jih je priložil tožbi in mapne kopije ter zemljiškoknjižnih izpiskov (priloga A 2 do A 5 spisa) je razvidno, da se kamenje nahaja na skrajnem robu poti in deloma izven poti tik ob vhodni ograji hiše s številko 16, to pa je (očitno) toženčeva hiša, medtem ko ima tožnik naslov Š., hišna številka 13 pa iz fotografij ni razvidna, oziroma ni razvidno, da je dostop do hiše s hišno številko 13 zaradi nasutega kamenja onemogočen. Stanje nasutega kamenja, ki je razvidno iz fotografij in drugih listinskih dokazov tožnika, kakor tudi tožbene navedbe, so take, ki omogočajo zaključek, da toženec ni dal povoda za tožbo. Dejstva, da toženca ni opomnil, da je oviran v uporabi poti, tožnik ne zanika, celo izrecno ga potrjuje, pri tem pa se sklicuje na določbo 212. člena SPZ, kateri da ne predpisuje posebnega opomina služnostnega upravičenca pred vložitvijo konfesorne tožbe. Res je, da po tej določbi, lahko služnostni upravičenec s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha od vsakogar, kdor ga neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, vendar pa pri presoji, ali je toženec dal povod za tožbo, ali pa je tožnik tožil brez potrebe in je zaradi svoje krivde, kljub temu, da je v tožbi uspešen, dolžan nositi svoje stroške in tudi stroške svojega nasprotnika, potrebno upoštevati vse okoliščine primera. Zgolj dejstvo, da materialni predpis ne zahteva od tožnika kot služnostnega upravičenca, da toženca kot tistega, ki je na služečem zemljišču nasul kamenje in zato tožnika oviral v uporabi te poti, pred vložitvijo tožbe opomni, še ne pomeni, da je takojšnja vložitev tožbe bila potrebna. Pri presoji, ali je toženec dal povod za tožbo, ni mogoče izhajati zgolj iz predpisanih zahtev v materialnem predpisu, ampak je potrebno izhajati iz okoliščin, ki jih je na podlagi tožbenih navedb, njej priloženih dokazov in navedb toženca v odgovoru na tožbo, lahko ugotovilo sodišče prve stopnje. Te pa so mesto in obseg nasutja kamenja in možnost uporabe poti kljub motilnemu dejanju, ko je evidentno, da je kamenje nasuto pred toženčevo hišo in da uporaba poti zaradi tega ni v celoti onemogočena. Ob teh okoliščinah ter, ker tožnik ni toženca opomnil, da ga z nasutjem kamenja ovira v uporabi poti, je odločitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru toženec ni dal povoda za tožbo, pravilna. Glede na ugotovljene okoliščine, zlasti pa obseg in način motilnega dejanja, so nesprejemljive pritožbene navedbe tožnika o načrtnem oviranju poti z nasipavanjem kamenja na to pot. Ob taki pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče, in ob nadaljnjem nespornem dejstvu, da je toženec tožbeni zahtevek pripoznal že v odgovoru na tožbo, se izkaže uporaba sicer izjemne določbe 157. člena ZPP o stroških postopka, ki jih je dolžan nositi tožnik kljub temu, da je s tožbo uspel, pravilna.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ni uradoma upoštevnih kršitev postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. odstavek 365. člena ZPP). Posledično tej odločitvi mora tožnik sam nositi svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP ).