Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo obrambno tezo, da je bil obdolženec v dejanski zmoti glede nastopa pravnomočnosti odločbe o prekršku. Pravilno je ugotovilo, da je obdolženec bil seznanjen s plačilnim nalogom in odločbo o prekršku ter je torej vedel za okoliščino predhodne kaznovanosti, vendar je kljub temu na to vprašanje v razpisnih pogojih odgovoril negativno in zato neresnično.

Neznatnost prekrška ni utemeljena že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim sodišče pripiše posebno težo. Obdolženec odgovorna oseba se je zavedal predkaznovanosti, pa je kljub temu v zvezi s tem v ponudbi dal neresnično izjavo in mu je bilo vseeno za posledico, ki je bila odkrita šele s posredovanjem neizbranega ponudnika in je imela škoden vpliv na izvedbo javnega naročila.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženca morata plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, in sicer pravna oseba v znesku 1.875,00 EUR in odgovorna oseba v znesku 75,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženo pravno in odgovorno osebo spoznalo za odgovorna storitve prekrška po 5. točki prvega odstavka 112. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3). Obdolženi pravni osebi je na podlagi tretjega odstavka 112. člena ZJN-3 izreklo globo 12.500,00 EUR, medtem ko je obdolženi odgovorni osebi na podlagi petega odstavka 112. člena ZJN-3 izreklo globo 500,00 EUR. Odločilo je, da se obdolženi pravni osebi stranska sankcija izločitve iz postopkov javnega naročanja ne izreče. Odločilo je še o stroških postopka in je obdolženi pravni osebi naložilo plačilo sodne takse v znesku 1.250,00 EUR, medtem ko je obdolženi odgovorni osebi naložilo plačilo sodne takse v znesku 50,00 EUR.

2. Zoper sodbo se z vsebinsko enakima pritožbama pritožujeta oba obdolženca po skupni zagovornici iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka o prekršku, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve materialnih določb zakona in zaradi odločitve o prekrškovnih sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Predlagateljica postopka Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil na pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženec A. A. s krivdno obliko eventualnega naklepa v ponudbi predložil neresnično izjavo, s tem ko je navedel, da pravna oseba v zadnjih treh letih pred potekom roka za oddajo ponudbe (rok za oddajo ponudbe je iztekel dne 9.12.2019) ni bila najmanj dvakrat pravnomočno kaznovana zaradi prekrškov s področja kršitve delovnopravne zakonodaje, kar ni bilo res, saj je pravni osebi bila s plačilnim nalogom z dne 22.5.2017, ki je postal pravnomočen dne 31.5.2017, izrečena globa zaradi kršitve v zvezi s plačilom za delo, z odločbo o prekršku z dne 28.2.2019, ki je postala pravnomočna dne 19.11.2019, pa ji je bila izrečena globa zaradi kršitve v zvezi z zaposlovanjem na črno.

6. Obe pritožbi uveljavljata, da je glede na okoliščine plačilnega naloga in odločbe o prekršku sodišče prve stopnje zmotno presodilo zavestno sestavino eventualnega naklepa ter zagovarjata stališče, da se obdolženec neresničnosti izjave ni zavedal. Glede plačilnega naloga pritožbi zatrjujeta, da je obdolženec v roku plačal polovično globo in je s tem mislil, da je zadeva zaključena ter se ni zavedal, da bi to dejstvo lahko kadarkoli vplivalo na njegovo poslovanje v prihodnosti, medtem ko glede odločbe o prekršku zatrjujeta, da se obdolženec ni zavedal, da je odločba o prekršku v zvezi s sodbo o zahtevi za sodno varstvo postala pravnomočna, kar utemeljujeta z navedbami, da je pravni osebi bila sodba vročena na zunanje organiziranem računovodstvu, medtem ko jo je za odgovorno osebo prevzel njegov 82 let star tast, ki obdolženca o prejeti pošiljki ni seznanil, prav tako pa obdolžencema sodbe ni pravočasno posredovala niti odvetnica.

7. O okoliščinah plačilnega naloga in vročitve sodbe o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku je že v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navedlo razloge, ki so obrazloženi z razumnimi pravnimi argumenti in so tudi logično vzdržni ter se pritožbeno sodišče z njimi strinja in ugotavlja, da niso obremenjeni z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka. V zvezi s pritožbenimi navedbami višje sodišče še dodaja, da obdolženec zaradi polovičnega plačila globe iz plačilnega naloga ni imel nobene resne podlage za sklepanje, da za prekršek iz plačilnega naloga obdolžena pravna oseba ni bila pravnomočno kaznovana, zaradi česar je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, s katerim je zavrnilo obrambno tezo, da je obdolženec bil v zmoti, saj za ugotovitev zmote ni upravičenih razlogov glede na dejstvo, da se je vprašanje v razpisnih pogojih, na katerega je obdolženec neresnično odgovoril, nanašalo na kršitev, ki je bila predmet plačilnega naloga. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo obrambno tezo, da je bil obdolženec v dejanski zmoti glede nastopa pravnomočnosti odločbe o prekršku. Obdolženca sta v zagovoru trdila, da v času oddaje ponudbe za pravnomočnost odločbe o prekršku še nista vedela, ker naj bi jima odvetnica sodbo o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku posredovala prepozno. To trditev je sodišče prve stopnje preverilo in je pridobilo podatke o vročitvi sodbe o zahtevi za sodno varstvo ter je ugotovilo, da je bila sodba obdolženi pravni osebi vročena dne 21.11.2019, medtem ko je obdolžencu odgovorni osebi bila sodba vročena po pooblaščencu dne 2.12.2019, oboje torej pred oddajo ponudbe, zaradi česar obdolženec dne 6.12.2019, ko je ponudbo oddal, ni mogel biti v zmoti glede nastopa pravnomočnosti odločbe, s katero je bila pravna oseba kaznovana za prekršek v zvezi z zaposlovanjem na črno. Z navedbami, da je bila sodba pravni osebi vročena na zunanjem računovodskem servisu in da jo je za obdolženca prevzel njegov tast, pa pritožnika ne prepričata, da s sodbo nista bila seznanjena in da sta bila v zmoti glede njene pravnomočnosti. Pritožnika niti ne povesta kje naj bi zatrjevani zunanji računovodski servis bil, medtem ko iz podatkov spisa izhaja, da je sodba bila pravni osebi vročena na njenem sedežu na naslovu L., obdolžencu pa na naslovu, na katerem je tudi sam prijavljen in na katerem je pooblaščenca za vročanje pooblastil. Na podlagi povedanega se tako izkaže, da pritožnika sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da je napačno presodilo okoliščine plačilnega naloga in odločbe o prekršku v zvezi s sodbo o zahtevi za sodno varstvo ter da je o odgovornosti zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženec bil seznanjen s plačilnim nalogom in odločbo o prekršku ter je torej vedel za okoliščino predhodne kaznovanosti, vendar je kljub temu na to vprašanje odgovoril negativno in zato neresnično, se pritožnika na zmoto neutemeljeno sklicujeta tudi pri izpodbijanju sankcije za prekršek. Za očitani prekršek je na podlagi tretjega odstavka 112. člena ZJN-3 za pravno osebo predpisana globa od 12.500,00 do 50.000,00 EUR, na podlagi petega odstavka 112. člena ZJN-3 pa je za odgovorno osebo predpisana globa od 500,00 do 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je obdolžencema izreklo globo na spodnji meji predpisane, pri čemer je pravilno upoštevalo le splošne okoliščine iz 26. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ki na odmero vplivajo in ni imelo nobenega razloga, da bi zmoto upoštevalo kot posebno olajševalno okoliščino. Zato pritožba, ko se tudi pri uveljavljanju tega pritožbenega razloga sklicuje na zmoto, neutemeljeno sodbi očita, da je sankcija nesorazmerna in v nasprotju s sodno prakso, pri čemer niti ne pove, od katere sodne prakse in okoliščin podobnega primera sodba odstopa. Pritožnika sicer pravilno povzemata, da se na podlagi 6.a člena ZP-1 prekršek neznatnega pomena presoja po dveh kriterijih, ki morata biti izpolnjena kumulativno, in sicer: (1) storitev prekrška v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in (2) odsotnost škodljive posledice ali njena neznatnost. Vendar pa pritožnika posebno lahko okoliščino vidita v dejanski zmoti, ki ni izkazana, o čemer je že bilo govora, in v okoliščinah, za katere mislita, da imajo posebno naravo, vendar takšne narave v resnici nimajo. Navajata okoliščine, da pravna oseba še nikoli ni bila pravnomočno obsojena za prekršek na področju javnega naročanja, da je bil ESPD obrazec na novo uveden in nepregleden, da so pravila javnega naročanja kompleksna, da je pravna oseba po storitvi prekrška reorganizirala računovodsko in finančno službo ter da se očitana napaka nikoli več ni ponovila in da družba uspešno nadaljuje v postopkih javnega naročanja. Te okoliščine same zase nimajo narave posebnih olajševalnih okoliščin, niti njihov skupek nima posebno olajševalnega pomena. Neznatnost prekrška ni utemeljena že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim sodišče pripiše posebno težo. Očitno olajševalnih okoliščin pa tudi pritožbeno sodišče ni zaznalo, temveč pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da se je obdolženec odgovorna oseba zavedal predkaznovanosti, pa je kljub temu v zvezi s tem v ponudbi dal neresnično izjavo in mu je bilo vseeno za posledico, ki je bila odkrita šele s posredovanjem neizbranega ponudnika in je imela škoden vpliv na izvedbo javnega naročila. Tako se torej izkaže, da ni izpolnjen nobeden od obeh kumulativno zahtevanih kriterijev za prekršek neznatnega pomena in se pritožnika neutemeljeno sklicujeta, da nobenemu gospodarskemu subjektu in fizični osebi ni nastala škoda, ki ni bila povzročena niti javnim sredstvom.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po določilih 159. člena ZP-1. 10. Na podlagi 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče obdolženi pravni in odgovorni osebi naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeno odločanje, ker pritožbi nista bili uspešni. Pri odmeri sodne takse pravni osebi je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter je s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse, ki predstavlja 10 % izrečene globe ter bo morala pravna oseba plačati sodno takso v znesku 1.875,00 EUR. Pri odmeri sodne takse odgovorni osebi je ravno tako z upoštevanjem tarifnega dela ZST-1 s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse, ki predstavlja 10 % izrečene globe ter bo morala odgovorna oseba plačati sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 75,00 EUR. Sodno takso bosta morala pravna in odgovorna oseba plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo prisilno izterjala.