Jedro

Odločitev o pravdnih stroških je enovita (ni delne ugoditve oziroma delne zavrnitve), zato lahko pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano celotno stroškovno odločitev, pa čeprav se je pritožila le tožeča stranka (tej so bili stroški prisojeni), in sicer zaradi bistvene kršitve določil procesnega prava in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Državno pravobranilstvo je upravičeno do povrnitve stroškov postopka po tarifi o odvetniških storitvah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 93.896,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je od 17.01.2002 dalje do plačila.

Proti citirani odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava - iz 3. točke prvega odstavka

338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa v smeri priznanja tožeči stranki celotnih priglašenih pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in preizkusu zadeve tako v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, kot tudi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tokrat glede na dejanske ugotovitve povsem pravilno odločilo, ko je tožniku priznalo pravdne stroške glede na uspeh v pravdi, in sicer v višini 93.896,00 SIT, ter jih naložilo v povrnitev toženi stranki. Razlogi izpodbijanega sklepa so izčrpni in pravilni, pri svojem delu pa sodišče prve stopnje tudi ni storilo tistih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Slednje zato v celoti povzema razloge izpodbijanega sklepa, glede na pritožbena izvajanja pa le še dodaja: Ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da je odločba pritožbenega sodišča (l. št. 220 v spisu), s katero je razveljavilo izpodbijano stroškovno odločitev sprejeto v sodbi z dne 17.01.2002 (l. št. 134 v spisu), nezakonita, ker da je pritožbeno sodišče ravnalo v nasprotju s temeljnim pravnim načelom "in peius", ko je razveljavilo celotno odločitev o pravdnih stroških, čeprav je "dejansko sklep o stroških sodišča v neizpodbijanem delu 143.500,00 SIT postal pravnomočen", in da, ker se je zoper stroškovno odločitev pritožila le tožeča stranka, pritožbeno sodišče ne bi smelo o izpodbijani odločitvi odločiti v njeno škodo. Pritožbeno sodišče glede navedenih izvajanj le poudarja, da sodišče prve stopnje, ko odloča o priglašenih pravdnih stroških pravdnih strank, ne odloča, v kolikšnem obsegu so stroški utemeljeni in zato prisojeni, oziroma v kolikšnem obsegu niso utemeljeni in zato zavrnjeni, temveč je odločitev o pravdnih stroških enovita in predstavlja celoto, zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da je pritožbeno sodišče z razveljavitvenim sklepom z dne 01.10.2000, opr.

št. Cp ..., zmotno odločilo, ko je razveljavilo celotno stroškovno odločitev, ker da je prvotna odločitev o pravdnih stroških v prisojenem obsegu 143.500,00 SIT že postala pravnomočna. Tožeča stranka se je namreč zoper odločitev o pravdnih stroških pritožila, pritožbeno sodišče pa je takšno odločitev zaradi pomanjkanja razlogov, ker slednje ni moglo preizkusiti, v celoti razveljavilo. S tem tudi ni kršilo določila 359. člena ZPP, kar mu očita pritožba, saj po omenjenem zakonskem določilu sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, če se je pritožila samo ona.

Omenjeno določilo se tako nanaša na spremembo izpodbijane sodbe, medtem ko je v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče zaradi bistvene kršitve določb procesnega prava izpodbijano stroškovno odločitev kot celoto razveljavilo.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zato povsem pravilno znova odločalo o stroških pravdnega postopka, in sicer glede na uspeh pravdnih strank, katerega je ugotavljalo po posameznih fazah spremembe tožbenega zahtevka, pravilno pa je tudi presodilo, za katera pravdna dejanja in v kolikšni višini so bili stroški upravičeni.

Tega pritožba niti ne graja.

Prav tako ni moč pritrditi nadaljnjemu pritožbenemu očitku, da ima tožena stranka po določilu 162. člena ZPP le pravico do povračila stroškov, nima pa pravice do nagrade. V obravnavani zadevi je tožena stranka RS, M. za n. z., ki jo po zakonu zastopa Državno pravobranilstvo - 1. člen Zakona o državnem pravobranilstvu - ZDPra, po 16. členu istega zakona pa se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah, slednja pa ne predvideva nagrade, temveč le izdatke in stroške zastopanja za opravljene odvetniške storitve po 2. členu Odvetniške tarife - OT. Sodišče prve stopnje je tako državnemu pravobranilcu, ki je zastopal toženo stranko, pravilno priznalo stroške v skladu z veljavno OT, zato tudi glede tega ni utemeljena pritožbena graja, da je v tem obsegu, ker da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo neupravičeno "pravico do nagrade", izpodbijani sklep nezakonit. Po vsem navedenem pritožbi ni bilo moč priznati uspeha, zato jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje - 2. točka

365. člena ZPP.

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 366. členom ZPP.