Jedro

V postopku izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve se obstoj terjatve presoja s stopnjo verjetnosti. Pri presoji verjetnega obstoja terjatve zaradi zatrjevane navideznosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, zlasti naravo in obseg prevzetih obveznosti ter njihovo dejansko izvrševanje. Sama okoliščina, da ob sklenitvi pogodbe ni bilo mogoče predvideti potrebe po intenzivni in dolgotrajni oskrbi preživljanca, sicer ne zadošča za sklep o navideznosti pogodbe, lahko pa skupaj z drugimi okoliščinami predstavlja indic, da pogodba prikriva darilo.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju med zakoncema je dopustna, vendar je treba v primeru spora o njeni navideznosti presoditi, ali je preživljalec prevzel in dejansko izvrševal obveznosti, ki po svojem obsegu in vsebini presegajo običajno medsebojno pomoč med zakoncema.

Zgolj okoliščina, da je tožnik od zapustnika prejel darilo, sama po sebi še ne izključuje možnosti njegovega prikrajšanja pri nujnem deležu. Za ugotovitev, ali je nujni delež dejansko prikrajšan, je treba najprej ugotoviti obračunsko vrednost zapuščine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1.V predmetni pravdni zadevi je sodišče prve stopnje dne 24. 11. 2025 izdalo začasno odredbo, s katero je prvi toženki prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnini parc. št. 527/6 in parc. št. 527/7, obe k. o. X, ter odločilo, da začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti sodbe, izdane v tej zadevi. Zoper začasno odredbo je prva toženka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo (II. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tudi razveljavilo sklep z dne 24. 11. 2025 v delu, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. 527/7 k. o. X in postopek zavarovanja v tem delu ustavilo (I. točka izreka).

2.Zoper II. točko izreka se pritožuje prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zahteva tudi plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je bil zapustnik ob sklenitvi Pogodbe o dosmrtnem preživljanju SV 449/12 z dne 24. 5. 2012 (v nadaljevanju: Pogodba) zdrav. Pokojni A. A. je bil srčni bolnik, trpel je za demenco in nepokretnostjo. Leta 2006 je bil operiran zaradi zamenjave aortne zaklopke, leta 2012 pa mu je bila diagnosticirana okvara živčevja. Bil je na doživljenjski antikoagulacijski terapiji, kar je predstavljalo povečano tveganje za zaplete in smrt. Pritožbi prilaga nov dokaz, in sicer odločbo o odmeri invalidske pokojnine iz leta 1987, iz katere izhaja, da je bil A. A. razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, zaradi česar ni bil zdrav in sposoben za vsa dela. Pogodba je bila sklenjena zaradi zavedanja o pešanju zdravja zapustnika in potrebe po njegovi bodoči oskrbi. Nega in pomoč, ki ju je nudila svojemu pokojnemu možu, sta bistveno presegali običajen standard vzajemne pomoči med zakoncema, poleg tega pa je skrbela tudi za kmetijo. Poleg navedenega je tudi tožnik že leta 1999 od zapustnika prejel obsežno darilo, in sicer nepremičnine v vrednosti 358.300,00 EUR, zaradi česar je njegov nujni delež že preplačan. Nepravilna je tudi zgolj številčna primerjava nepremičnin, ki jih je prejel tožnik (tri) in nepremičnin, ki jih je prejela toženka (petnajst), saj je tožnik prejel novozgrajeno hišo in gospodarska poslopja, ki so vredna več kot manjša gozdna in kmetijska zemljišča, ki jih je prejela toženka. Glede nepremičnine parc. št. 527/6, k. o. X, prva toženka navaja, da je nima namena odtujiti, temveč jo potrebuje kot varnost.

3.Tožnik je na pritožbo odgovoril in meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Navaja, da je prva toženka takoj, ko je izvedela, da bo tožnik uveljavljal nujni delež in izpodbijal Pogodbo, prenesla vse svoje premoženje, razen dveh zemljišč, na četrtega toženca. Tik pred izdajo začasne odredbe je odtujila še nepremičnino parc. št. 527/7 k. o. X. Glede darila, ki ga je tožnik od zapustnika prejel leta 1999, pojasnjuje, da je bila nepremičnina takrat v tretji gradbeni fazi in ni bila v takšnem stanju, kot je danes. Poleg tega je prišlo do bistvenega povečanja vrednosti nepremičnin zaradi aktivnosti tožnika, zlasti postopkov za spremembo namembnosti zemljišča iz kmetijskega v stavbno zemljišče.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijani sklep ni obremenjen z očitanimi formalnimi pomanjkljivostmi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb pravdnih strank, sprejeto odločitev pa je utemeljilo z jasnimi, popolnimi in med seboj skladnimi razlogi.

6.Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ter prvi odstavek 272. člena ZIZ). V zvezi z nedenarno terjatvijo mora upnik verjetno izkazati še eno izmed predpostavk, naštetih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik izkazal oba kumulativna pogoja, in sicer verjetnost obstoja svoje terjatve ter predpostavko iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena.

Glede verjetnosti obstoja terjatve tožnika:

7.Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede verjetno izkazanega obstoja tožnikove terjatve oprlo na ugotovitev, da je bil zapustnik ob sklenitvi Pogodbe leta 2012 zdrav, in posledično štelo, da je bila Pogodba zato verjetno navidezna. Iz izpodbijanega sklepa takšen zaključek ne izhaja. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bil zapustnik zdrav, temveč je presodilo, da njegovo zdravstveno stanje ob sklenitvi pogodbe ni bilo takšno, da bi bilo mogoče predvideti potrebo po težki in dolgotrajni oskrbi. Ob tem je izrecno poudarilo, da za veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni nujno, da preživljanec pomoč potrebuje že ob njeni sklenitvi, vendar je v konkretnem primeru zaradi okoliščine, da je bila Pogodba sklenjena med zakoncema, upoštevalo tudi, da običajna pomoč v starosti in bolezni sodi med zakonske dolžnosti zakoncev. Pri tem je pravilno izhajalo iz sodne prakse, po kateri je pogodba o dosmrtnem preživljanju med zakoncema dopustna, vendar je treba v primeru spora o njeni navideznosti presoditi, ali je preživljalec prevzel in dejansko izvrševal obveznosti, ki po svojem obsegu in vsebini presegajo običajno medsebojno pomoč med zakoncema.

8.Prav tako ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je že zgolj zaradi obstoja zdravstvenih težav zapustnika podan element aleatornosti. V konkretnem primeru za presojo, ali je bila pogodba navidezna oziroma ali prikriva darilo, ni odločilno zgolj zdravstveno stanje preživljanca, temveč tudi vprašanje, ali je prva toženka prevzela obveznosti, ki po svoji vsebini presegajo običajno medsebojno pomoč med zakoncema. Prav to izhodišče pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo pri presoji vsebine pogodbenih obveznosti in njihovega dejanskega izvrševanja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je prva toženka z zapustnikom živela že pred sklenitvijo Pogodbe in zanj skrbela na enak način tudi pred njeno sklenitvijo, pri čemer je večina pogodbenih obveznosti po svoji vsebini ustrezala običajnim zakonskim dolžnostim med zakoncema. Poleg tega je ugotovilo, da je tožnik z verjetnostjo izkazal, da je po letu 2018 kmečka opravila, ki jih je po Pogodbi prevzela prva toženka, opravljal sam, čeprav je bila po Pogodbi prva toženka dolžna opravljati tudi različna kmečka opravila. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje štelo vsa ravnanja in skrb prve toženke do zapustnika zgolj kot izpolnjevanje zakonskih dolžnosti med zakoncema in jih zato opredelilo kot neodplačna. Iz izpodbijanega sklepa takšen zaključek, kot je že navedeno, ne izhaja. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ob upoštevanju nižjega dokaznega standarda, ki velja v postopku izdaje začasne odredbe, takšna presoja sodišča prve stopnje za zdaj zadošča, dokončna ugotovitev dejanskega obsega oskrbe in izvrševanja pogodbenih obveznosti pa bo predmet nadaljnjega dokaznega postopka.

9.Ker je bila Pogodba sklenjena v času, ko se po ugotovitvah sodišča prve stopnje še ni nakazovala potreba po posebnem obsegu oskrbe, je sodišče to okoliščino štelo za indic, ki vzbuja dvom o pravem namenu sklenitve Pogodbe in kaže na možnost, da je ta prikrivala darilo. Tudi šele v pritožbi predložena odločba o priznanju invalidnosti iz leta 1987 sama po sebi ne omaje pravilnosti takšne presoje. Dejstvo, da je bil zapustnik že od leta 1987 invalid I. kategorije, namreč še ne izkazuje, da je prva toženka že ob sklenitvi Pogodbe prevzela obveznosti, ki bi presegale običajno pomoč med zakoncema. Enako velja za pritožbene navedbe o operaciji srca leta 2006 in okvari živčevja leta 2012. Navedene okoliščine sicer potrjujejo, da je imel zapustnik določene zdravstvene težave, vendar same po sebi še ne izključujejo zaključka sodišča prve stopnje, da ob sklenitvi Pogodbe ni bilo mogoče predvideti potrebe po intenzivni in dolgotrajni oskrbi zapustnika.

10.Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj okoliščina, da ob sklenitvi Pogodbe ni bilo mogoče predvideti težke in dolgotrajne oskrbe, sama po sebi ne zadošča za sklep o navideznosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Vendar pa vse okoliščine konkretnega primera, presojane kot celota in ob upoštevanju nižjega dokaznega standarda verjetnosti, za zdaj utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje o verjetno izkazanem obstoju terjatve.

11.Drži pritožbena navedba, da sta trditveno in dokazno breme glede verjetnega obstoja terjatve na tožniku. Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da je prva toženka to verjetnost uspela izpodbiti z navedbami in dokazi o darilu, ki ga je tožnik prejel leta 1999. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj okoliščina, da je tožnik od zapustnika prejel darilo, sama po sebi še ne izključuje možnosti njegovega prikrajšanja pri nujnem deležu. Za ugotovitev, ali je nujni delež dejansko prikrajšan, je treba najprej ugotoviti obračunsko vrednost zapuščine v skladu z 28. členom Zakona o dedovanju (ZD), nato vrednost vseh daril ter njihovega vračunavanja v dedni delež. Brez predhodne ugotovitve obračunske vrednosti zapuščine ni mogoče ugotoviti obsega morebitnega prikrajšanja nujnega deleža. Poleg navedenega je napačen tudi toženkin izračun, ki ga sicer podaja šele v pritožbi, saj temelji zgolj na vrednosti nepremičnin leta 2025 in ne upošteva določbe 30. člena ZD, ki določa, da se vrednost darila ugotavlja po njegovem stanju ob daritvi in po njegovi vrednosti ob zapustnikovi smrti. Ali je bil tožnikov nujni delež že v celoti pokrit z darilom, ki ga je prejel, bo predmet nadaljnjega postopka. Prva toženka s pavšalnimi navedbami, da je tožnikov nujni delež že presežen zaradi prejetega darila, ni uspela omajati zaključka sodišča prve stopnje o verjetno izkazanem obstoju terjatve tožnika.

12.Glede številčne primerjave nepremičnin, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje v zvezi z ugovori prve toženke, da tožnik ni bil prikrajšan pri svojem nujnem deležu, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v postopku odločanja o začasni odredbi takšna primerjava zadošča za presojo utemeljenosti predloga. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da se v tej fazi postopka dejstva ugotavljajo zgolj s stopnjo verjetnosti in da ni potrebno prepričanje o posameznem odločilnem dejstvu, kot je to potrebno pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati dejanske vrednosti nepremičnin, obračunske vrednosti zapuščine, natančne vrednosti nujnih deležev ali vrednosti daril. Takšna presoja bi presegla namen postopka izdaje začasne odredbe, ki temelji na hitrem in sumarnem odločanju.

Glede nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ):

13.Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je izpolnjena tudi predpostavka za izdajo začasne odredbe iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da je upnik izkazal nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Nesporno je, da je tožnik 24. 10. 2024 napovedal izpodbijanje Pogodbe, prva toženka pa je 26. 11. 2024 sporne nepremičnine prenesla na četrtega toženca s pogodbo o preužitku. Navedbe prve toženke, da je pogodbo o preužitku pripravila že pred tožnikovo napovedjo, zaradi zagotovitve svoje socialne varnosti, ne izključujejo dejstva, da je bila odsvojitev opravljena v času, ko je bila prva toženka že seznanjena z nastalim oziroma vsaj pričakovanim sporom glede obsega zapuščine. Kot dodatna okoliščina je pomembno tudi dejstvo, da je prva toženka eno izmed nepremičnin (parcelo št. 527/7 k. o. X) odsvojila v času, ko je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe. Takšno ravnanje skupaj s predhodnim razpolaganjem, tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljuje sklep, da bi bila brez izdaje začasne odredbe tožnikova uveljavitev terjatve lahko onemogočena ali precej otežena.

14.Ker niso podani niti uveljavljeni niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo prve toženke kot neutemeljeno zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Primerjaj sklep Višjega sodišča v Kopru Cp 355/99 z dne 9. 11. 1999.