Jedro

Tožnica bi kot pravno priznano škodo morala glede na poškodbe, za katere zatrjuje, da so posledica ravnanja toženke, navesti kakšne fizične bolečine, duševne bolečine zaradi strahu in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je trpela. Vendar glede navedenih oblik pravno priznane škode tožnica ni podala ustreznih dejstev, ki bi utemeljevala nastanek pravno priznane škode, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od toženke plačilo odškodnine v znesku 18.250,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje dalje (I. točka izreka) ter odločilo, da stroške postopka nosi tožnica (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se laično pritožuje tožnica smiselno iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je toženka s svojim ravnanjem pri opravi gastroskopije storila kaznivo dejanje, za katerega zahteva odškodnino. Sodišču prve stopnje očita, da pri svoji odločitvi ni upoštevalo vsebine zaslišanja obeh strank in sicer trditev tožnice ter z njene strani predlaganih dokazov za namerno povzročeno škodo (overjeno potrdilo za poškodbo zoba D3, diktafonski posnetek in prepis tega) ter je vodilo postopek diskriminatorno, ker je dajalo prednost toženki. Tožnici pa ni bila dana možnost predstaviti dokaza zvočnega posnetka. Za uporabo mobitela na glavni obravnavi ji je sodišče prve stopnje neupravičeno naložilo denarno kazen. Meni, da njen zahtevek utemeljen na podlagi 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in da tožba ni nesklepčna. Nadalje sodišču prve stopnje očita opredelitev do njenih osebnostnih lastnosti in obravnavanju kot pravo neuko stranko ter da je izkazalo vso podporo nasprotni stranki. Poudarja, da sta za nastanek škode odgovorni tako toženka kot medicinska sestra, ki je zaposlena pri njej in jo je poškodovala z ustnikom, ki predstavlja nevarno stvar. Meni, da je njen zahtevek na plačilo odškodnine utemeljen, saj je predložila dokazilo o trajni poškodbi zoba v znesku 1.000,00 EUR, opredelila telesne bolečine, ki so bile kratkotrajne in trajale do zacelitve poškodbe (za katere zahteva 2.000,00 EUR), opisala strah, ki je bil paničen zaradi težav z dihanjem in je trajal do mesec dni (za kar zahteva 2.000,00 EUR) ter navedla začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti pri hranjenju in pitju (za katero zahteva 3.000,00 EUR). Nadalje očita toženki vstavitev klina v trebuh, ki ga je toženka opazila na UZ preiskavi trebuha dne 28. 3. 2018 in ji zato kasneje v letu 2019 prepovedala izvedbo UZ preiskave, za kar zahteva nadaljnjih 3.000,00 EUR, za napačno postavljeno diagnozo zahteva 5.000,00 EUR ter za protipravno ravnanje po 18. členu Zakona o zdravstvenem varstvu še 2.000,00 EUR. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Stroškov ne priglaša. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno materialno pravno kvalificiralo tožničino tožbo kot zahtevek na plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo iz pogodbenega razmerja med zdravnikom in pacientom na podlagi 239. člena OZ ter ugotavljalo ali so predpostavke odškodninske odgovornosti,1 ki morajo biti podane kumulativno, v zadostni meri glede na določila 7. in 212. člena v tožbi opredeljene z ustreznimi dejstvi in dokazi. Sodišče je ob ugotovitvi, da dejstva , ki jih je tožnica zatrjevala, niso takšna, da bi v primeru, če bi se v dokaznem postopku izkazala za resnična, povzročila ugoditev postavljenemu tožbenemu zahtevku, je tožnico kot prava neuko stranko v skladu z določilom 12. člena ZPP poučilo o možnosti, da si za zastopanje v postopku poišče pooblaščenca – odvetnika in da ima možnost zaprositi za brezplačno pravno pomoč na Okrožnem sodišču v Murski Soboti, v kolikor ji njeno premoženjsko stanje ne omogoča kritja stroškov pooblaščenca. Pri tem sodišče druge stopnje tožnici pojasnjuje, da sodišče zaradi številnih pravnih predpisov in postopkovnih pravil, ki so stranki, ki ni vešča pravdanja, nepoznana, vsako stranko, ki nima pooblaščenca obravnava kot prava neuko stranko in ji v sklopu določil materialno procesnega vodstva do neke mere pomaga, a je pri tej pomoči omejeno, saj ne sme stranke poučevati o tem, kako naj odpravi nesklepčnost tožbe, ker bi se s takim postopanjem postavilo v položaj odvetnika, kar bi bilo v nasprotju z načelom nepristranskosti in neenakopravnega obravnavanja obeh pravdnih strank. Tožnica se je kljub poduku sodišča prve stopnje odločila, da bo v postopku nastopala sama brez pooblaščenca, v posledici česar predmetne tožbe ni popravila tako, da bi bila v celoti primerna za obravnavanje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožba tožnice nesklepčna v delu, v katerem tožnica zahteva plačilo odškodnine za poškodbo zoba; vstavitev klina za peristaltiko v trebuh in uničenje postave; za napačno zdravljenje in napačno diagnozo ter za 18. člen »Zakona o zdravstvenem varstvu in ne zavarovanju«. Citirane postavke namreč ne predstavljajo pravno priznane škode iz 179. člena OZ, temveč prej opis protipravnih dejanj oz. očitkov toženki. Ker opisano protipravno ravnanje ne rezultira v nastanek katere od protipravno priznanih škod iz 179. člen OZ oz. le-te tožnica ne zatrjuje, to ne more pripeljati do odškodninske odgovornosti toženke.

8. Tožnica bi kot pravno priznano škodo morala glede na poškodbe, za katere zatrjuje, da so posledica ravnanja toženke, navesti kakšne fizične bolečine, duševne bolečine zaradi strahu in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je trpela. Vendar glede navedenih oblik pravno priznane škode tožnica ni podala ustreznih dejstev, ki bi utemeljevala nastanek pravno priznane škode, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo v izpodbijani sodbi. Glede fizičnih bolečin tožnica ni zatrjevala njihove intenzitete in trajanja, prav tako ni zatrjevala intenzitete strahu, kot tudi da bi sploh utrpela kakršno koli zmanjšanje življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje zato pravilno ob zaslišanju tožnice, ni postavljalo vprašanj, s katerimi bi konkretizirala zatrjevano škodo, saj izvedeni dokazi, kar je tudi zaslišanje tožnice, ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Edini dokaz, ki ga je tožnica predložila v potrditev svojih navedb je listina z naslovom Nalaz (priloga A 26), v verodostojnost katere sodišče prve stopnje dvomi, kar je tudi ustrezno obrazložilo, a le-ta kvečjemu dokazuje obstoj poškodbe zoba, ne pa tudi intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin.

9. Tožnica v pritožbi sicer izpostavlja, da so bile telesne bolečine kratkotrajne in trajale do zacelitve poškodbe (za katere zahteva 2.000,00 EUR), strah je bil paničen zaradi težav z dihanjem in je trajal do meseca dni, začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti pa se je kazalo pri hranjenju in pitju, vendar gre pri tem za pritožbene novote, ki v pritožbenem postopku niso dovoljene (337. člen ZPP). Ne glede na to, pa so le-te še vedno premalo za konkretizacijo nastale škode tožnici v škodnem dogodku, ki ga očita toženki.

10. Sodišče prve stopnje je že iz tega razloga pravilno štelo tožničin zahtevek v pravkar opisanem delu za nesklepčen. Tožnico je na pomanjkljivo trditveno podlago opozorila tako toženka kot sodišče, ki jo je poučilo tudi o možnosti pridobitve brezplačne pravne pomoči za angažiranje odvetnika, a tožnica kljub vsem opozorilom trditvene podlage v tožbi ni ustrezno dopolnila. Kot je bilo že navedeno zgoraj, lahko to storil le tožnica in ne sodišče. 11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obravnavalo kot sklepčen zahtevek na povrnitev stroškov zdravljenja za samoplačniško preiskavo UZ trebuha in stroškov prihoda na pregleda 13. 6. 2019 in 15. 7. 2019, pri čemer je oba obrazloženo zavrnilo kot neutemeljena. Kot je pravilno pojasnilo, se je tožnica na samoplačniški pregled UZ trebuha naročila sama in s toženko glede te preiskave sklenila posebno pogodbo, na podlagi katere se je toženka zavezala opraviti naročeno storitev, tožnica pa le-to plačati, pri čemer pa si tožnica ni pridržala pravico zahtevati vračilo plačila (191. člen OZ). Preiskava je bila opravljena torej na podlagi naročila tožnice in s samim očitanim protipravnim ravnanjem toženke nima nobene povezave. Tudi glede stroškov za prihod na pregleda dne 13. 6. 2019 in 15. 7. 2019 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici le-ti niso nastali zaradi protipravnega ravnanja toženke. Ugotovilo namreč je, da je bila tožnica napotena k toženki na podlagi napotnice s pooblastilom z oznako 123, kar pomeni, da je toženka opravila tiste preglede, ki so bili po njenem prepričanju potrebni za postavitev diagnoze. Tako je toženka dne 13. 6. 2019 opravila klinični pregled tožnice, na katerem se je odločila za nadaljnje preiskave in tožnico v skladu s Pravilnikom o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah, uvrstila na čakalni seznam za gastroskopijo in UZ trebuha dne 15. 7. 2019. Tako je toženka povsem korektno ravnala in tožnici ni neutemeljeno povzročila stroškov prihoda na pregled. Kot je tudi pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ima v skladu z določilom 153. člena Pravil zdravstvenega zavarovanja zavarovanec pravico terjati povračilo stroškov od ZZZS in ne od izvajalce zdravstvenih storitev (153. člen Pravil zdravstvene ga zavarovanja).

12. Sodišče prve stopnje se je kljub ugotovitvi, da tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na stroške prihodov na preglede in UZ preiskavo trebuha, nima nobene povezave s protipravnim ravnanjem toženke oz. da za del povrnitve stroškov le-ta sploh ni pasivno legitimirana, opredelilo tudi do očitanega protipravnega ravnanja toženke, ki ga je tožnica med drugim dokazovala tudi z zvočnim posnetkom pogovora med njo in toženko po zatrjevanem škodnem dogodku, ki pa je bil posnet brez privolitve toženke.

13. V tem primeru gre za uporaba dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic (v tem primeru pravice do zasebnosti), ki v pravdnem postopku ni nujno nezakonita, kot je to značilno v kazenskem postopku.2 V pravdnem postopku si nasproti stojita dve enakovredni stranki in v primeru, da uporabe določenega dokaza ne dopustimo, s tem pride do posega v pravice nasprotne stranke – v njeno ustavno pravico do dokaza kot del pravice do izjave v postopku.3 Ne glede na navedeno sodišče v pravdnem postopku praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti v pravdnem postopku lahko dopustna le, če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza mora imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje ustava. V takem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost.4 To je sodišče prve stopnje tudi storilo in dalo prednost tožničini pravici do izjave, tako da bi se kvečjemu toženka lahko pritoževala zaradi izvedbe tega dokaza in ne tožnica. Sodišče prve stopnje je omenjeni dokaz izvedlo in pravilno zaključilo, da zvočni posnetek ne dokazuje očitanega protipravnega ravnanja toženke, saj prikazuje dogajanje po očitanem protipravnem ravnanju, ko pa je razbrati, da je bila tožnica razdražena, toženka pa je ravnala povsem profesionalno in spoštljivo, očitanih protipravnih dejanj pa na posnetku ni priznala, tudi se ni zanje opravičila. Tako se izkaže očitek tožnice, da sodišče prve stopnje toženki ni dopustilo izvesti dokaza z zvočnim posnetkom za neutemeljen. Sodišče prve stopnje ne samo, da je tako »nezakonito« pridobljen dokaz izvedlo, ampak je tudi o njem zavzelo obširne razloge v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tako da je tožnici ustrezno pojasnilo, zakaj navedeni dokaz nima takšne dokazne vrednosti oz. ne dokazuje tistega, kar želi tožnica z njim dokazati – torej protipravnega ravnanja toženke.

14. Sodišče prve stopnje je predmetni postopek vodilo vse prej kot diskriminatorno, kar mu v pritožbi očita tožnica. Pravilno postopanje sodišča prve stopnje izhaja iz zapisnikov obeh narokov za glavno obravnavo ( l.št. 64-67 in 83 – 93). Ne samo, da je tožnico opozorilo na popravo tožbe, da bo sklepčna in na pravico do zastopanja po pooblaščencu, je izvedelo tudi dokaz, ki je bil sicer pridobljen brez privolitve nasprotne stranke in je posegal v njeno zasebnosti. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati, da bi dajalo prednost toženki. Tudi ne z opisom karakterjev obeh pravdnih strank, na kar opozarja tožnica v pritožbi in dejstvu, da je imela toženka pooblaščenca za zastopanje. Slednjega ni mogoče upoštevati pri odločitvi sodišča, saj sta imeli obe stranki, kot je bilo že navedeno, možnost zastopanja po pooblaščencu, ne samo toženka. Tožnica je bila glede tega posebej opozorjena in tudi poučena, da lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč, v kolikor nima finančnih sredstev za plačilo stroškov pooblaščenca. Sodišče prve stopnje je naredilo zares vse, da bi bili pravdni stranki enakopravno zastopani. Vendar tožnici ne more samo odrejati in nalagati, kaj mora storiti, ker se za zastopanje po pooblaščencu mora odločiti sama tožnica. Gre namreč za svobodno odločitev stranke, saj ZPP ne določa obveznega zastopanja. V odločitev po zastopanju po pooblaščencu je sodišče ne more prisiliti, četudi meni, da je zanjo to dobro. Zgolj iz razloga, ker tožnica ni sledila napotilom sodišča prve stopnje o angažiranju pooblaščenca za zastopanje, ne more sedaj od sodišča zahtevati, da se naj dejstvo, da nima pooblaščenca, toženka pa ga ima, upošteva pri odločanju v predmetni zadevi. Obe stranki sta imeli enake možnosti biti enakovredno zastopani pred sodiščem, česar tožnica ni izkoristila.

15. V zvezi z denarno kaznijo, ki je bila tožnici izrečena v znesku 1.000,00 EUR s sklepom P 31/2020 z dne 13.10.2020 in katere neupravičenost tožnica izpostavlja v obravnavani pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je tožnica zoper navedeni sklep pritožila in je Višje sodišče v Mariboru s sklepom I Cp 793/2020 z dne 3. 11. 2020 spremenilo izrečeno denarno kazen tako, da jo je znižalo na 400,00 EUR. Glede na to, da je o denarni kazni že pravnomočno odločeno, le-ta ne more biti predmet tega pritožbenega postopka.

16. Ker sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških postopka s pritožbo je odpadla, ker jih tožnica ni priglasila.

1 Predpostavke odškodninske odgovornosti so:kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja; vzrok za kršitev v sferi pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev; obstoj/nastanek pravno priznane škode. 2 Sodba VS RS opr. št. II Ips 325/2010 z dne 19. 1. 2012, sodba in sklep VS RS opr. št. II Ips 274/2010 z dne 5. 5. 2011. 3 A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 289. 4 Odločba Ustavnega sodišča Up-472/02 z dne 7. 10. 2004.