Jedro

Razlaga, za kakršno se zavzema pritožnik (da se torej premoženje, ki spada v posebno stečajno maso in ga ni mogoče unovčiti, sicer lahko prenese na navadnega upnika, vendar le-temu ni potrebno plačati stroškov iz četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP, razen davka na promet nepremičnin), pomeni neenakopravno obravnavanje navadnih in ločitvenih upnikov pri prevzemu neunovčljivega premoženja. Za kaj takega v zakonu ni najti opore.

Kdaj gre pri določenem premoženju za premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti, se presoja v vsakem posameznem primeru, upoštevajoč okoliščine vsakega konkretnega primera. Oceno o tem v prvi vrsti opravi upravitelj.

Dejstvo, da določenega premoženja v okviru stečajnega postopka ni mogoče unovčiti, še ne pomeni, da je vrednost takega premoženje enaka 0,00 EUR ali da je celo negativna.

Izrek

Pritožba se zavrže v delu, ki se nanaša na točko 3. izreka izpodbijanega sklepa.

Pritožba zoper 1. in 2. točko izreka se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o končni razdelitvi: **(1.)** delno ugodilo ugovoru upnika A. d. o. o. (p.d. 127), proti načrtu končne razdelitve premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, tako, da se v končnem načrtu končne razdelitve upošteva zadnja izklicna cena v višini 1.000,00 EUR kot vrednost premoženja, ki je predmet prenosa, in se upniku naloži plačilo 825,70 EUR, v preostalem ugovor upnika ni utemeljen in se zavrne, **(2.)** (2.1.) končno razdelitev premoženja, ki ga ni bilo mogoče unovčiti (nepremičnine ID znak: parcela 000 001, ID znak: parcela 000 002 in ID znak: parcela 000 003, v deležu do ½ od celote), opravilo na podlagi končnega načrta končne razdelitve z dne 20. 9. 2018 (p.d. 132), ki je sestavni del izreka in je bil objavljen 21. 9. 2018, (2.2.) upniku A. d. o. o. naložilo plačilo zneska 825,70 EUR, in sicer na fiduciarni račun upravitelja v roku 15 dni, naložilo pa mu je tudi plačilo pripadajočega davka na promet nepremičnin, **(3.)** (3.1.) ugotovilo pravnoorganizacijsko obliko, prek katere upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja, (3.2.) odmerilo sorazmerni del nadomestila upravitelja za razdelitev splošne razdelitvene mase, kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa ter **(4.)** na upnika A. d. o. o., matična številka ..., preneslo premoženje, ki ga ni bilo mogoče unovčiti in ki je v izpodbijanem sklepu izrecno navedeno.

2. Zoper 1., 2. in 3. točko navedenega sklepa se je pritožil upnik iz dveh razlogov: (1) neobstoja pravne podlage za naložitev stroškov ter (2.) napačne vrednosti premoženja.

3. Upravitelj je pritožbenima navedbam nasprotoval ter predlagal potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba zoper 3. točko izreka ni dovoljena, zoper 1. in 2. točko izreka pa ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 8. 1. 2019 ugodilo pritožnici Republiki Sloveniji z dne 21. 12. 2018 (p.d. 145) in 3. točko izreka sklepa o končni razdelitvi z dne 10. 12. 2018 (p.d. 144) v celoti razveljavilo. To pomeni, da pritožnik v tem delu nima pravnega interesa za pritožbo (4. odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Tudi sicer pritožnik glede 3. točke izreka ni navedel nobenega pritožbenega razloga). Višje sodišče je zaradi navedenega pritožbo v tem delu zavrglo (352. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

6. Plačilo stroškov, ki mu jih je naložilo sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, da v primeru, ko ne pride do unovčenja stečajne mase in premoženje prevzame upnik, le-tega bremenijo stroški postopka, pritožnik izpodbija z navedbami, da premoženja ne bo prevzel na podlagi določbe 2. ali 3. točke 1. odstavka 374. člena ZFPPIPP, ampak na podlagi 1. točke 1. odstavka 374. člena ZFPPIPP, saj ni ločitveni, pač pa navadni upnik.

7. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Ni sporno, da premoženje, ki ga ni bilo mogoče unovčiti v tem stečajnem postopku (zemljiške parcele z ID znaki 000-001, 000-002 in 000-003, vse k.o. X, v lasti dolžnika do ½), predstavlja posebno stečajno maso. Prav tako ne more biti sporno, da so v zvezi z unovčevanjem posebne stečajne mase oziroma premoženja, ki ga predstavlja posebna stečajna masa, nastali določeni stroški. Pritožnik ni nasprotoval plačilu davka na promet nepremičnin (14. odstavek 374. člena ZFPPIPP), meni pa, da glede na izrecno določbo 13. odstavka 374. člena ZFPPIPP ni dolžan plačati stroškov iz 4. odstavka 226. člena ZFPPIPP, saj ni ločitveni, pač pa navadni upnik.

8. V skladu z določbo 13. odstavka 374. člena ZFPPIPP sodišče s sklepom o končni razdelitvi naloži ločitvenemu upniku, na katerega prenese premoženje po 2. ali 3. točki 1. odstavka navedenega člena, da stečajnemu dolžniku plača znesek v višini stroškov iz 4. odstavka 226. člena ZFPPIPP. Dejstvo, da pritožnik ni ločitveni upnik, pač pa navadni upnik, ne more pomeniti, da mu ni treba nositi stroškov, nastalih v zvezi z unovčevanjem posebne stečajne mase oziroma premoženja, ki ga prevzema v poplačilo svoje terjatve, in sicer tako, kot bi te stroške nosil ločitveni upnik. Ne samo, da navadni upnik s prevzemom premoženja, ki predstavlja posebno stečajno maso, prejme ločeno poplačilo, ostali navadni upniki pa ne, tudi sicer ni najti nobene razumne razlage, zakaj bi stroške iz 4. odstavka 226. člena ZFPPIPP nosil le ločitveni upnik, ne pa tudi navadni upnik, če se nanj prenese premoženje po 2. ali 3. točki 1. odstavka 374. člena ZFPPIPP. Takšna razlaga, za kakršno se zavzema pritožnik (da se torej premoženje, ki spada v posebno stečajno maso in ga ni mogoče unovčiti, sicer lahko prenese na navadnega upnika, vendar le-temu ni potrebno plačati stroškov iz 4. odstavka 226. člena ZFPPIPP, razen davka na promet nepremičnin), pomeni neenakopravno obravnavanje navadnih in ločitvenih upnikov pri prevzemu neunovčljivega premoženja. Za kaj takega v zakonu ni najti opore, ne glede na to, da 13. odstavek 374. člena ZFPPIPP (redakcijsko nedosledno) govori (zgolj) o ločitvenem upniku, ki mora v primeru, da se nanj prenese premoženje po 2. ali 3. točki 1. odstavka tega člena, plačati znesek v višini stroškov iz 4. odstavka 226. člena ZFPPIPP.

9. Ker torej premoženje, katerega razdelitev se ureja z izpodbijanim sklepom o končni razdelitvi, predstavlja posebno stečajno maso, je upravitelj načrt končne razdelitve izdelal v skladu s pravili za razdelitev posebne razdelitvene mase (kot da bi bila posebna stečajna masa unovčena in oblikovana posebna razdelitvena masa ter pri tem upoštevani stroški iz 3., 4. in 5. odst. 226. člena ZFPPIPP, ki ureja razdelitev posebne razdelitvene mase), kar višje sodišče potrjuje kot pravilno.

10. Pritožnik uveljavlja tudi napačno vrednost premoženja, ki je predmet načrta končne razdelitve. Zatrjuje, da je vrednost premoženja enaka 0,00 EUR oziroma da ima premoženje celo negativno vrednost, kar utemeljuje z dejstvom, da na javno dražbo ni pristopil nihče. 11. Zakon za opredelitev določenega premoženja kot premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, ne zahteva ugotovitve, da je premoženje ocenjeno na 0,00 EUR. Določa le, da ga ni mogoče unovčiti ali bi z njegovim unovčenjem nastali nesorazmerni stroški (1. odstavek 374. člena ZFPPIPP). Kdaj gre pri določenem premoženju za premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti, se presoja v vsakem posameznem primeru, upoštevajoč okoliščine vsakega konkretnega primera. Oceno o tem v prvi vrsti opravi upravitelj. To je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno, ko je upravitelj po petih neuspešnih prodajnih postopkih sodišču predlagal, da se pozove upnike na prevzem premoženja, ki ga je opredelil kot premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti. V predlogu za poziv upnikom, da dajo soglasje za prevzem premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, z dne 4. 5. 2018 (p.d. 91), je upravitelj (skladno s 6. odstavkom 374. člena ZFPPIPP) med drugim navedel, da je za izhodiščno ceno nepremičnine v zadnjem prodajnem postopku zavezujočega zbiranja ponudb predlagal izhodiščno ceno 1.000,00 EUR. Sodišče se je z oceno upravitelja očitno strinjalo ter upnika pozvalo na prevzem, upnik pa je soglasje za prevzem tega premoženja tudi podal. 12. Dejstvo, da določenega premoženja v okviru stečajnega postopka ni mogoče unovčiti, še ne pomeni, da je vrednost takega premoženje enaka 0,00 EUR ali da je celo negativna, kot zatrjuje pritožnik. To bi namreč pomenilo, da bi v postopku odmere davka na promet nepremičnin (ki znaša 2% od transakcijske vrednosti nepremičnega premoženja) upnik kot prevzemnik in pridobitelj premoženja lahko celo uveljavljal plačilo negativnega davka. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče v obvestilu upravitelju z dne 18. 9. 2018 upravitelju posredovalo navodilo, da pri pripravi končnega načrta končne razdelitve kot vrednost premoženja upošteva vrednost 1.000,00 EUR, kar je bila zadnja izklicna cena. Četudi se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pri opredelitvi vrednosti premoženja sklicuje na sodno prakso, ki je ne navede, to za vprašanje pravilnosti odločitve ne more biti relevantno. V ZFPPIPP namreč ni podlage za določitev vrednosti premoženja 0,00 EUR v primeru, da premoženja ni mogoče prodati, kot to zmotno meni pritožnik, višje sodišče pa ne vidi nobenega razloga, da višino tega zneska ne bi mogla predstavljati zadnja izklicna oziroma izhodiščna cena, za katero tega premoženja ni bilo mogoče prodati (prim. sklep VSL Cst 236/2015 z dne 22. 4. 2015).

13. Pritožnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo zoper 1. in 2. točko izreka kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.