Jedro

Za tožbo na ugotovitev pravic, ki so enake že vpisanim v zemljiško knjigo, ni pravega interesa. Zato je treba tako tožbo zavreči.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika izključna imetnika pravice uporabe na parc. št... k.o.., določeni s parcelacijo št... GU K., ki jo izkazuje mapna kopija, izdana pod št... GU K. Ugotovilo je, da sta tožnika pri navedeni parceli vknjižena kot imetnika pravice uporabe in da jima toženca tega nista nikoli odrekala. Zaradi tega je njuna tožba nepotrebna.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Prvostopnim razlogom je dodalo izčrpno pravno pojasnilo o pomenu zemljiške knjige in katastra ter dodalo, da z zahtevkom, kakršnega je postavila tožeča stranka, ni mogoče rešiti mejnega spora.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ima pravni interes za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka, saj ji tožena stranka odreka lastninsko pravico na par. št... k.o..., ko trdi, da stoji prizidek na njeni parceli. Meni, da je zahtevek natančno opredeljen s tem, da se sklicuje na podatke geodetske uprave. Trdi, da gre za klasičen šolski primer ugotovitvene tožbe.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP. Ta zakon se še uporablja v obravnavani zadevi na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999).

Revizija ni utemeljena.

Potek mejne črte, ki je sporna, med dvema sosednjima parcelama, ugotovi sodišče v postopku za ureditev mej po določbah 131. do 139. člena Zakona o nepravdnem postopku ali pa v pravdi. V obeh primerih sodišče odloča o prostorsko opredeljenem zahtevku, s katerim predlagajoča oz. tožeča stranka uveljavlja lastninsko pravico na točno določenem delu sosednje parcele, last nasprotne oz. tožene stranke.

Tožba na ugotovitev lastninske pravice pa je mogoča le v primeru, če se zemljiškoknjižni podatki o lastništvu spornih parcel ne ujemajo s stanjem, ki ga zatrjuje tožeča stranka. V primeru, kakršen je obravnavani, ugotovitvena tožba ni dovoljena (2. odstavek 187. člena ZPP). Za ugotovitveno tožbo mora tožnik izkazati pravno korist. Te pa tožeča stranka v obravnavanem primeru nima, kajti zahteva ugotovitev pravice, ki je izkazana s podatki zemljiške knjige. Tožeča stranka ne more imeti nobene koristi od tega, da sodišče s sodbo ugotovi to, kar že izhaja iz zemljiške knjige. Zato ne gre za šolski primer utemeljene ugotovitvene tožbe, ampak obratno za primer, ko ugotovitveni tožbi manjka bistvena predpostavka, to je pravni interes. Tožeča stranka želi, da bi sodba potrdila meje njene parcele. Vendar s takšnim ugotovitvenim zahtevkom, kakršnega je postavila v tej pravdi, omenjenega namena ne more doseči. Če meni, da je sporna meja med parcelama, mora postaviti ustrezen zahtevek. Če meni, da tožena stranka posega v njeno parcelo, ima na voljo negatorno tožbo po 42. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Za tožbeni zahtevek na ugotovitev pravic, ki so enake že vpisanim v zemljiško knjigo, pa ni pravnega interesa. Zato je pravilno drugostopno stališče , da bi bilo treba v tem primeru tožbo zavreči (2. odstavek 288. člena ZPP).

Tožeča stranka ni opredelila, katere revizijske razloge uveljavlja s posameznimi revizijskimi navedbami. Splošna navedba, da uveljavlja vse revizijske razloge, ne zadostuje, kajti revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, po uradni dolžnosti pa pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru tega preizkusa revizijsko sodišče ugotavlja, da ni zmotne uporabe materialnega prava in tudi ne navedene kršitve določb postopka. Zato je revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).