Jedro

Pritožnik je večji del pritožbenih trditev usmeril v očitek sodišču prve stopnje, da ni ustrezno upoštevalo dejstva, da upraviteljica ni izvršila pravnomočne sodne odločbe, ki jo je dosegel v sporu s stečajnim dolžnikom.

Pritožbeno sodišče se strinja, da je z vidika pravice do sodnega varstva pomembno spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb. Vendar je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa pojasnilo, da ne gre za samovoljo upraviteljice pri odločitvi, da ne izvrši pravnomočne sodbe. Pričakovanje sodišča in upraviteljice je, da bo pravnomočna sodba odpravljena, medtem ko je pritožnik prepričan, da mora obstati. Upraviteljica se kot zakonita zastopnica stečajnega dolžnika z raznimi dovoljenimi pravnimi sredstvi upira plačilu na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na očitek, da je upraviteljica neutemeljeno vložila nasprotno izvršbo, da ni utemeljen; sklicevalo se je na vloženo izredno pravno sredstvo na Vrhovno sodišče RS, ki je postopek prekinilo in čaka na odločitev Ustavnega sodišča RS (Vrhovno sodišče je ob presoji vprašanja, ali se lahko upnik občasnih stroškov stečajnega postopka iz 1. točke 355. člena ZFPPIPP, ki so potrjeni v pravnomočnem sklepu o predračunu stroškov stečajnega postopka, poplača iz stečajne mase tudi na podlagi pravnomočne sodbe, postopek prekinilo do odločitve o zahtevi za presojo ustavnosti 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Na podlagi navedenih pojasnil sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik ni uspel izpodbiti, pritožbeno sodišče ni sledilo očitku pritožnika o kršitvi njegove pravice do sodnega varstva, ker se ta razteza v konkretnem primeru tudi v polje odločitve o izrednem pravnem sredstvu po nadaljevanju prekinjenega postopka v zvezi z ustavno presojo določbe 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP. V tem smislu pa je prepričljiv tudi odgovor upniku, da drug upravitelj ne bi mogel ravnati drugače, razen če bi prišlo do poravnave, to pa je poskušala z upnikom doseči tudi upraviteljica, vendar neuspešno, zaradi česar je sodišče prve stopnje presodilo, da je ne bi sklenil upnik niti s katerim drugim upraviteljem, če bi bil imenovan v tem postopku namesto upraviteljice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo upnika E. d. o. o., Ljubljana za razrešitev upraviteljice A. A., ki jo je vložil dne 27. 9. 2019, v zvezi z vlogami, ki so bile vložene 23. 9. 2019, 2. 10. 2019, 7. 10. 2019, 10. 10. 2019, 16. 10. 2019, 22. 10. 2019, 23. 10. 2019, 4. 11. 2019, 12. 11. 2019, 13. 11. 2019, 15. 11. 2019, 25. 11. 2019, 24. 1. 2020, 24. 1. 2020, 4. 2. 2020, 14. 2. 2020, 7. 7. 2020, 14. 7. 2020, 31. 7. 2020, 18. 2. 2021, 9. 4. 2021, 26. 4. 2021, 17. 5. 2021 in 18. 5. 2021. 2. Upnik E. d. o. o., Ljubljana se je zoper sklep pravočasno pritožil. Navedel je, da uveljavlja kršitev človekovih in ustavnih pravic pritožnika in evropskega prava, bistveno kršitev določb postopka, zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z napotkom, da naj razreši upraviteljico A. A. in imenuje novega upravitelja.

3. Sodišče je pritožbo upnika poslalo v odgovor upraviteljici, ki je nanjo odgovorila. Vztrajala je pri stališču, da postopek vodi v skladu z zakonom in navodili sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je zahteval razrešitev upraviteljice iz krivdnih razlogov upnik E. d. o. o., ki ima tudi pravico do pritožbe proti sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje njegovo zahtevo zavrnilo (sedmi odstavek 119. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP).

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno presodilo, da ne obstajajo razlogi za razrešitev upraviteljice. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da upraviteljica uživa zaupanje prvostopnega sodišča, ki vodi stečajni postopek. Delo upraviteljice je sodišče prve stopnje ocenilo kot organizirano in učinkovito. Pojasnilo je, da so premoženje po otvoritveni vrednosti 6.423.047,61 EUR, ki ga v stečajnem postopku ni bilo mogoče unovčiti, prevzeli ločitveni in navadni upniki; nadalje, da je bilo v stečajnem postopku unovčeno premoženje in ustvarjeni prihodki v skupni višini 4.190.269,79 EUR, od tega je bila ločitvenim upnikom razdeljena stečajna masa v skupni višini 2.599.843,82 EUR, upniki iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP pa so prejeli 400.000,00 EUR. Ugotovilo je še, da so trije upniki, ki imajo terjatve iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP (torej terjatve, ki so nastale od začetka postopka neuspešne prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka nad dolžnikom) v letu 2018 skupaj z ostalimi upniki teh terjatev (ki so potrjene s sklepom o potrditvi predračuna občasnih stroškov stečajnega postopka), prejeli v okviru plačila 400.000,00 EUR, 15,07% delež poplačila; poleg tega pa so sami trije dosegli še poplačilo dela terjatev z izvršbo na sredstva stečajnega dolžnika. Ni sicer zapisalo, da je stečajna upraviteljica ves čas postopka opravljala svoje obveznosti v skladu s standardi iz 98. člena ZFPPIPP, vendar iz generalne ocene uspešnosti poteka stečajnega postopka glede na specifiko postopka (postopek prisilne poravnave se je neuspešno končal z začetkom stečajnega postopka, prvi stečajni upravitelj je bil razrešen) in obsega ter vrste premoženja stečajnega dolžnika izhaja, da sodišče prve stopnje ocenjuje, da stečajna upraviteljica opravlja delo v skladu s pravili stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge osebe.

7. Navedeno izhaja tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo do konca leta 2012 unovčeno premoženje v višini 641.589,00 EUR, v letu 2013 v višini 820.091,74 EUR, v letu 2014 v višini 1.609.046,78 EUR, v letu 2015 v višini 801.271,97 EUR, v letu 2016 v višini 148.581,18 EUR, v letu 2017 v višini 36.676,08 EUR, v letu 2018 v višini 97.089,53 EUR, nato pa v letih 2019 in 2020 v višini 35,923,44 EUR, in da je bila od tega ločitvenim upnikom razdeljena stečajna masa v višini 2.599.843,82 EUR. Glede plačila upnikom iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP pa je pojasnilo, da jim glede na navedeno prej kot leta 2018 ni bilo mogoče izplačati 400.000,00 EUR, prav gotovo pa ne niti v višjem procentu.

8. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa zavzelo stališče o pomenu pravice upnikov do enakega obravnavanja terjatev istega vrstnega reda in navedlo, da pričakuje, da bo stečajna upraviteljica uspela s postopki, ki tečejo zoper vlagatelja zahteve za razrešitev upraviteljice (kot enega izmed treh upnikov iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, ki so dosegli zase plačilo terjatev izven stečajnega postopka, ni pa z njim upraviteljica uspela doseči poravnave tako kot jo je sklenila z ostalima dvema). Na strani 8 izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam stečajne upraviteljice, da bo lahko dosegla vrnitev sredstev, ki so jih izterjali trije upniki iz stečajne mase in razdelitev med vse upnike občasnih stroškov stečajnega postopka, s čimer bi bili slednji poplačani v višini 6,5%. Povzelo je še trditve upraviteljice, da se z unovčevanjem stečajne mase oblikujejo še dodatna sredstva, ki bodo na razpolago tudi za dodatno poplačilo terjatev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, zaradi česar po mnenju sodišča stečajnega postopka še ni mogoče zaključiti. Na 11. strani obrazložitve pa je sodišče prve stopnje prav tako poudarilo svoje strinjanje z upraviteljico, da stečajnega postopka še ni mogoče zaključiti vse dokler obstaja stečajna masa in možnost za njeno povečanje ter s tem še za višje poplačilo upnikov. Iz nadaljnje obrazložitve tudi izhaja prepričanje sodišča prve stopnje, da se bo premoženje stečajnega dolžnika za bistveno več povečalo od njegovega zmanjšanja zaradi plačila tekočih stroškov vodenja sodnih postopkov in izterjave. Na načelo zagotovitve najboljših pogojev za poplačilo upnikov in načelo enakopravnega poplačila upnikov je oprlo svojo presojo, da bo plačilo teh tekočih stroškov potrebno zato, da se doseže vrnitev denarja, ki ga je pritožnik izterjal in nato za plačilo sorazmernega dela med vse upnike iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP. Izrecno se je opredelilo do tega, da v skladu s takim stališčem sodišča deluje v tem stečajnem postopku tudi upraviteljica, zaradi česar ni razloga za njeno zamenjavo.

9. Iz tako pojasnjenih stališč sodišča prve stopnje o delu upraviteljice izhaja, da se je sodišče prve stopnje jasno in določno opredelilo do ugovorov upnika, ki je predlagal razrešitev stečajne upraviteljice. Odgovorilo je, da so predlogi stečajne upraviteljice v tem postopku skladni s stališči sodišča in očitno tudi ostalih upnikov stečajnega postopka, medtem ko upnik, ki je predlagal razrešitev stečajne upraviteljice, zasleduje le svoje lastne interese. Ker so s tem lahko prizadete pravice drugih upnikov, je sodišče prve stopnje dalo prednost njihovim interesom. Takemu stališču sodišča prve stopnje ni mogoče odreči pravilnosti. S tem pa se izkažejo kot neutemeljene trditve pritožnika, da ga upraviteljica zaradi neupravičenega sklicevanja na načelo enakopravnega obravnavanja upnikov obravnava na diskriminatoren način ter z napačno argumentacijo zavaja sodišče. 10. Razloge sodišča prve stopnje o pravilnem postopanju upraviteljice pri predlaganju soglasja v letu 2018 za plačilo občasnih stroškov postopka iz potrjenega predračuna stroškov le v sorazmernem delu glede na razpoložljivo stečajno maso, pritožnik izpodbija s trditvami, da ni vse v denarju in da bi lahko upraviteljica ponujala premoženje v prevzem v primeru posebnih stečajnih mas ločitvenim upnikom, v primeru splošne stečajne mase pa upnikom iz prisilne poravnave, kar je po 7 letih tudi delno naredila, vmes pa erodirala premoženje, oziroma ga ni povečevala niti ohranjala njegove vrednosti, temveč ga je zmanjševala, saj je upnikom iz prisilne poravnave namesto 100% poplačila oziroma v višini 91% uspelo na podlagi predloga upraviteljice pridobiti samo 15%. V pritožbi trdi, da je v konkretnem primeru nedopustno vodenje stečajnega postopka v breme in škodo upnikov občasnih stroškov postopka kot se je zgodilo in se še dogaja v tem stečajnem postopku. Poudarja, da je dejstvo, da tudi nobeno premoženje iz posebnih stečajnih mas ni bilo unovčeno za več kot znašajo terjatve upnikov, ki so bile zavarovane s tem premoženjem. Iz teh trditev smiselno izhaja, da pritožnik meni, da bi upraviteljica lahko predlagala drugačen potek postopka, kot ga je v konkretnem primeru in kot ga je potrdilo sodišče prve stopnje, vendar navedenih stališč pritožnika o možnem drugačnem načrtu poteka stečajnega postopka ni mogoče upoštevati kot razlog zaradi katerega bi moralo sodišče prve stopnje na predlog upnika imenovati drugega upravitelja, saj bi se postopek lahko končal le v skladu z že potrjenimi načrti poteka stečajnega postopka. Zato s trditvami in zahtevami v to smer pritožnik ni uspel prepričati pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko njegovi zahtevi za razrešitev stečajne upraviteljice iz krivdnih razlogov ni ugodilo.

11. Pritožnik je večji del pritožbenih trditev usmeril v očitek sodišču prve stopnje, da ni ustrezno upoštevalo dejstva, da upraviteljica ni izvršila pravnomočne sodne odločbe, ki jo je dosegel v sporu s stečajnim dolžnikom. Zaradi nespoštovanja pravnomočne sodne odločbe se je pritožnik skliceval na kršitev človekovih in ustavnih pravic ter na kršitev evropskega prava. Ponovil je, da razpolaga s pravnomočno sodbo I Pg 430/2018 z dne 7. 12. 2018, ki mu daje pravico do plačila celotne terjatve iz stečajne mase, ki za to plačilo tudi zadošča. Ker pa upraviteljica ne spoštuje pravnomočne sodbe in se plačilu neutemeljeno upira, pritožnik vztraja pri stališču, da je njegov predlog za razrešitev upraviteljice utemeljen, ker bo le z zamenjavo upraviteljice lahko dosegel poplačilo iz stečajne mase.

12. Pritožbeno sodišče se strinja, da je z vidika pravice do sodnega varstva pomembno spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb. Vendar je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa pojasnilo, da ne gre za samovoljo upraviteljice pri odločitvi, da ne izvrši pravnomočne sodbe. Pričakovanje sodišča in upraviteljice je, da bo pravnomočna sodba odpravljena, medtem ko je pritožnik prepričan, da mora obstati. Upraviteljica se kot zakonita zastopnica stečajnega dolžnika z raznimi dovoljenimi pravnimi sredstvi upira plačilu na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na očitek, da je upraviteljica neutemeljeno vložila nasprotno izvršbo, da ni utemeljen; sklicevalo se je na vloženo izredno pravno sredstvo na Vrhovno sodišče RS, ki je postopek prekinilo in čaka na odločitev Ustavnega sodišča RS (Vrhovno sodišče je ob presoji vprašanja, ali se lahko upnik občasnih stroškov stečajnega postopka iz 1. točke 355. člena ZFPPIPP, ki so potrjeni v pravnomočnem sklepu o predračunu stroškov stečajnega postopka, poplača iz stečajne mase tudi na podlagi pravnomočne sodbe, postopek prekinilo do odločitve o zahtevi za presojo ustavnosti 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Na podlagi navedenih pojasnil sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik ni uspel izpodbiti, pritožbeno sodišče ni sledilo očitku pritožnika o kršitvi njegove pravice do sodnega varstva, ker se ta razteza v konkretnem primeru tudi v polje odločitve o izrednem pravnem sredstvu po nadaljevanju prekinjenega postopka v zvezi z ustavno presojo določbe 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP. V tem smislu pa je prepričljiv tudi odgovor upniku, da drug upravitelj ne bi mogel ravnati drugače, razen če bi prišlo do poravnave, to pa je poskušala z upnikom doseči tudi upraviteljica, vendar neuspešno, zaradi česar je sodišče prve stopnje presodilo, da je ne bi sklenil upnik niti s katerim drugim upraviteljem, če bi bil imenovan v tem postopku namesto upraviteljice A. A. Sicer pa iz razlogov izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da bo v primeru, če tudi pred Vrhovnim sodiščem v sporu zmaga upnik, ta prejel v tem stečajnem postopku vse, kar mu je prisojeno na podlagi sodbe, ker je zanj upraviteljica sredstva rezervirala. Zato pritožnik neutemeljeno vztraja pri stališču, da so očitno zneski, ki pripadajo upniku na podlagi pravnomočne sodbe, namenjeni v tem stečaju za druge namene. To pa pomeni, da ni mogoče sklepati, da po končanju sodnih postopkov, v primeru, če z njimi stečajni dolžnik ne uspe, upraviteljica ne bo spoštovala pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, do tega glede na denarna sredstva, ki so še na razpolago v stečajni masi, tudi ne more priti.

13. Pritožnik je v pritožbi natančno in z argumenti podprto pojasnil svoje stališče, da načelo enakopravnega obravnavanja upnikov, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru ni kršeno, ker je enakopravnost upnikov stroškov stečajnega postopka zagotovljena v ZFPPIPP v njihovi pravici, da individualno vložijo tožbo zoper stečajnega dolžnika, ki jim stroškov noče izplačati, in v primeru, če ni denarja za poplačilo teh stroškov, v dolžnosti upravitelja, da predlaga ustavitev postopka v skladu z določbo 378. člena ZFPPIPP. Če tega ne stori, mora biti upniku stroškov postopka zagotovljeno sodno varstvo izven stečajnega postopka. Dejstvo nastanka različnih položajev upnikov stroškov stečajnega postopka pa nastopi zaradi njihove aktivnosti ali pasivnosti in ne na podlagi neposredne uporabe načela enakega obravnavanja upnikov.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ravno navedena vprašanja predmet presoje v sporih, ki tečejo izven stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje se je odločilo, da na izid postopkov počaka, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Pritožnik pa neutemeljeno pričakuje tudi od pritožbenega sodišča, da v tej fazi postopka predvidi končni izid postopka v sporu med E. d. o. o. in K. d. o. o. - v stečaju. Tudi v primeru, če bi se pritožbeno sodišče strinjalo s katerim od zavzetih stališč pritožnika, pa to še ne pomeni, da bi lahko dajalo navodila prvostopenjskemu sodišču glede nadaljnjega vodenja stečajnega postopka v skladu z upnikovim predlogom, torej da upraviteljici naloži izpolnitev obveznost po pravnomočni sodbi in odstop od vseh drugih sodnih postopkov, ki se vodijo v smeri preprečitve tega plačila. Takega stališča pritožnik ni uspel omajati niti s trditvami, da bo v primeru razveljavitve 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP prisiljen tako odločitev izpodbijati pred sodiščem EU in Evropskim sodiščem za človekove pravice; za škodo pa bo tožil Republiko Slovenijo.

15. Neutemeljen je predlog pritožbenemu sodišču, da neposredno uporabi pravo EU oziroma sodno prakso na temelju evropskega prava, ki se nanaša na odnos do neizvršitve pravnomočne sodne odločbe. V konkretnem primeru ne gre za onemogočanje izvršitve pravnomočne sodbe iz razlogov, ki bi bili očitno neutemeljeni, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje, pritrjuje pa mu tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče ni presojalo vsebine odločb, na katere se je skliceval pritožnik v pritožbi, povzema pa iz Komentarja Ustave RS (Nova univerza,2021): „Pomen instituta pravnomočnosti z vidika pravice do sodnega varstva“, Aleš Galič 2011 (objava na internetu), da ESČP revizijo kot jo ureja ZPP, ne šteje za izredno pravno sredstvo (po avtonomni opredelitvi ESČP, kaj so redna in izredna pravna sredstva), pač pa za nadaljevanje postopka. V tem smislu pa postopek v obravnavanem primeru glede na okoliščine konkretnega primera in postopke, ki še tečejo tudi v zvezi z nasprotno izvršbo, še ni končan. Pritožbeno sodišče pa na tem mestu pritrjuje sodišču prve stopnje, da bo moralo, ne glede na posledice, počakati na odločitev Vrhovnega sodišča. S tem pravic pritožnika ne bo kršilo. Iz podatkov spisa pa je tudi razvidno, da je sodišče prve stopnje ob čakanju na odločitev Vrhovnega sodišča (postopek odločanja o reviziji je še vedno prekinjen), neposredno poslalo dopis na Ustavno sodišče, v katerem je zaprosilo za podatek o stanju zadeve in opozorilo na dejstvo, da je stečajni postopek v zaključni fazi ter tudi že prejelo odgovor, kdaj bo predvidoma zadeva na vrsti pred Ustavnim sodiščem. Zato je mogoče pričakovati, da nadaljnje trajanje postopka v zvezi s čakanjem na rešitev odprtih spornih zadev med pritožnikom in stečajnim dolžnikom ne bo povzročilo nesorazmerno visokih tekočih stroškov postopka, tako kot je svojo odločitev obrazložilo tudi sodišče prve stopnje.

16. Pritožnik v pritožbi graja stališče sodišča prve stopnje, da predmetnega stečajnega postopka prej ni bilo mogoče zaključiti. Sodišče prve stopnje je avgusta 2021 izdalo sklep, da se stečajni postopek podaljša do 31. 12. 2021, zoper katerega je pritožnik vložil pritožbo, s katero je enako kot v pritožbi zoper obravnavani sklep zatrjeval, da bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti stečajni postopek, ker stečajna masa ne bo zadoščala za plačilo vseh občasnih stroškov postopka, ne pa ga še podaljševati in s tem producirati nove tekoče stroške postopka. Pritožba zoper sklep St 00/2011 z dne 3. 8. 2011 je bila predmet odločitve v drugi zadevi, ki se je vodila pred Višjim sodiščem v Ljubljani. S sklepom Cst 378/2021 z dne 6. 10. 2021 je Višje sodišče v Ljubljani pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Zavzelo je stališče, da niso izpolnjeni pogoji za končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, zato ponovne presoje teh trditev pritožnika v zvezi s pritožbo zoper sklep, da se zavrne predlog za razrešitev upraviteljice, senat v tem postopku ni obravnavaval. 17. V zvezi s trditvami, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo tudi konkretne kršitve obveznosti, ki jih je tekom postopka storila stečajna upraviteljica, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to drži, vendar je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa navedlo, zakaj meni, da zaradi navedenih ugotovljenih kršitev ne bo sledilo predlogu upnika za razrešitev upraviteljice. Razloge o tem je navedlo na straneh 23 do 27 obrazložitve sklepa, ki pa jih pritožnik izrecno ne izpodbija. Vztraja le pri stališču, da je izpodbijani sklep v nasprotju s sodno prakso in sicer s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 388/2012 z dne 27. 11. 2012, s katerim je bila zavrnjena pritožba razrešenega upravitelja B. B. zoper sklep o njegovi razrešitvi ravno zaradi izplačila stroškov stečajnega postopka brez sklepa sodišča. 18. Obravnavani sklep po stališču pritožbenega sodišča ni v nasprotju s sklepom Cst 388/2012, ker gre za različne okoliščine primera ravnanja upraviteljev, sicer v istem stečajnem postopku. Zato glede na neizpodbito dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga tehtalo v izpodbijanem sklepu z namenom instituta razrešitve upravitelja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog upnika za razrešitev upraviteljice. Ni sporno, da je bistvo očitkov pritožnika zoper delo upraviteljice in odločitve sodišča, ki vodi stečajni postopek, drugje, in sicer v očitku, da je treba upniku priznati, da je neplačan dolg legalno in tudi legitimno izterjal iz stečajne mase. Ugotovljene kršitve pri izplačevanju stroškov (na primer plačila sodne takse) sicer potrditvah pritožnika ovirajo tek postopka na način kot ga sam predlaga. Ker pa upnik po določbah ZFPPIPP ne vodi stečajnega postopka, je presoja, ali določene kršitve ovirajo tek postopka, predvsem na strani prvostopenjskega sodišča. V konkretnem primeru pa je to z zadostno mero in natančno analiziralo vsako posamezno ugotovljeno kršitev ter jih nato vse skupaj tudi ustrezno presojalo v luči namena pravnega instituta razrešitve upravitelja (njegov namen ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, temveč je njegov namen zagotoviti nemoten tek postopka zaradi insolventnosti). Zato pritožbeni očitek odločitve v nasprotju s sklepom, ki se nanaša na odločitev sodišča, ko je razrešilo prvega upravitelja, ni utemeljen.

19. Na podlagi odgovorov pritožbenega sodišča na bistvene pritožbene navedbe izhaja, da pritožnik s pritožbo ni uspel omajati odločitve sodišča prve stopnje, ki je njegov predlog za razrešitev upraviteljice A. A. zavrnilo. Ker pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi tudi ni zaznalo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).