Jedro

78. člen ZVO nasprotno pa 9. člen ZVO vzpostavlja odškodninsko odgovornost le v primeru čezmernih obremenitev okolja.(1) Po prvem odstavku 9. člena ZVO je namreč povzročitelj čezmerne obremenitve okolja (t.j. obremenitve, ki presega predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje – 6.2. točka 5. člena ZVO) kazensko in odškodninsko odgovoren v skladu z zakonom. Nadaljnjih predpostavk odškodninske odgovornosti citirano določilo ne določa, niti jih ZVO ne ureja v drugih določilih. Ureditev je primerljiva z ureditvijo iz tretjega odstavka 156. člena ZOR, ki kot posebnost odškodninskega prava določa obveznost povračila škode, čeprav ta izhaja iz opravljanja zakonite (dovoljene) dejavnosti. Gre za civilnopravno različico sodobnega načela na področju varstva okolja „povzročitelj obremenitve plača“.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Odločilo je, da je dolžan toženec plačati vsakemu tožniku 45.902,19 EUR z 8% obrestmi, ki tečejo od 14.11.2001 do plačila (prvi odstavek izreka) ter jim povrniti stroške pravdnega postopka v višini 20.653,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do plačila (drugi odstavek izreka).

Zoper takšno odločitev sta se po svojih pooblaščenkah pravočasno pritožila toženec in stranska intervenientka.

Toženec je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijal iz vseh pritožbenih razlogov. Poudaril je, da prejemajo tožniki od leta 1996 denarno nadomestilo v obliki mesečne denarne rente (višino ter način plačevanja katere so predlagali prebivalci sami), oproščeni so plačevanja stroškov odvoza in odlaganja odpadkov ter taks za obremenjevanje okolja (v letu 2001 je bila pogodba v tem delu sporazumno podaljšana za pet let), prejeli so odškodnino zaradi širitve odlagališča, asfaltirano jim je bilo cestišče do njihovih stanovanjskih hiš. Skupna do sedaj prejeta korist tožnikov iz teh naslovov znaša že 56.460,26 EUR oz. v valorizirani vrednosti na dan razsoje sodišča prve stopnje 69.166,11 EUR. Pred izdajo gradbenega dovoljenja je toženec pridobil poročilo o vplivih razširitve deponije na okolje, o čemer so bili seznanjeni vsi okoliški prebivalci, pridobljeni so bili vsi z zakonom predvideni podatki, soglasja in izjave, zato je bilo v letu 2000 izdano tudi uporabno dovoljenje. V istem letu je bil na odlagališču opravljen inšpekcijski pregled Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, ki ni zahteval izvedbe dodatnih ukrepov (po njegovih zaključkih je v celoti ostal zaščitni pas gozda v vzhodni strani deponije, odstranjen je bil le del na robu odlagališča, kjer je kanal za meteorne vode, na brežini proti hišam tožnikov so zasajene grmovnice in smreke, nameščena je zaščitna mreža, odpadki se pokrivajo z zemljo), ponovno so bile opravljene meritve in vplivi hrupa ter prahu, pri čemer je bilo ugotovljeno, da na nobenem merilnem mestu niso presežene kritične ravni. Upoštevajoč navedeno toženec meni, da je zadostil vsem formalnim pogojem in zahtevam ter da je izvedel vse ukrepe, ki zagotavljajo najmanjše možne negativne vplive, ter da ti dovoljenih mej ne presegajo. Vse navedeno je ugotovil tudi izvedenec ekološke stroke M.D., izhaja pa tudi iz izpovedb prič – zaposlenih pri tožencu, njegovega zakonitega zastopnika in drugih. Sodišče je dokaz z zaslišanjem prič ocenilo kot izpovedbo s tožencem povezanih oseb, ker so izpovedale enako kot toženec. Takšna dokazna ocena je nerazumljiva in predstavlja neutemeljeno negacijo strokovnosti zaslišanih prič kot strokovnjakov na svojem področju. Zaključek o nespoštovanju zahtevane razdalje med odlagališčem in hišami tožnikov je sodišče oprlo na določila Pravilnika o odlaganju odpadkov, ki v času pridobitve gradbenega dovoljenja še ni bil v veljavi, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo načelo vezanosti na ustavo in zakon. V pravilniku predpisana razdalja velja za novogradnje, pri čemer retroaktivna veljava pravilnika in obveznosti prilagoditve obstoječih gradenj novi zakonodaji v njem ni določena. Pomembno je, da v času gradnje in širitve odlagališča razdalja, ki bi jo naj kršil toženec, sploh ni bila določena. Zaključek o manjvrednosti nepremičnin tožnikov je sodišče oprlo na mnenji izvedencev M. in P., čeprav sta slednja manjvrednost nepremičnin ocenila pavšalno in brez upoštevanja kriterijev ter meril stroke in čeprav je toženec mnenju obeh vseskozi nasprotoval (povzel je mnenje izvedenca Š.S., katerega je potrdil tudi izvedenec M.D., v zvezi s čimer je izpostaviti, da se je od dneva, ko je bilo izdelano mnenje slednjega, stanje na odlagališču še izboljšalo). Izvedenec M. je izrecno navedel, da „zaradi neobstoječe baze podatkov o transakcijah z nepremičninami, mnenje ni zanesljivo ter temelji zgolj na njegovi oceni“, izvedenec P. pa je navedel, da ni pooblaščen za izračunavanje manjvrednosti nepremičnin, zato izračuna ni opravil. Kljub temu je izvedenec M. ocenil zmanjšanje vrednosti nepremičnin „za okoli 20%“ (izhajajoč iz pavšalno določenega razpona 10 do 30%), izvedenec P. pa „do 30%“. Sodišče bi moralo takšni izvedenski mnenji, ki so tudi v nasprotju z ugotovitvami monitoringa za leto 2006, kritično oceniti in ju bodisi ne upoštevati, bodisi zahtevati od izvedencev dopolnitev izdelanega mnenja. Po mnenju toženca tožniki do odškodnine na podlagi 78. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO) niso upravičeni (niso namreč določeni posegi v okolje, za katere bi bilo že vnaprej jasno, da bodo razvrednotili okolje, ter merila za določanje najnižje odškodnine) in tudi ne na podlagi 9. člena ZVO, po katerem je odškodninska odgovornost podana le, če prihaja do čezmernih obremenitev. Slednjih tožniki niso dokazali in tudi sodišče ni ugotavljalo, ali so posegi nedopustni oz. čezmerni. Upoštevalo tudi ni mnenj izvedencev, po ugotovitvah katerih vplivi na okolje ne presegajo dovoljenih mej, prav tako ni opravilo s strani tožnikov predlaganega ogleda, niti ni odločilo o tem dokaznem predlogu. Po zaključku sodišča prve stopnje je toženec storil več opustitvenih dejanj, kar ne drži. Razen že omenjenega neutemeljenega očitka o kršitvi „predpisane“ razdalje med odlagališčem in hišami tožnikov, sodišče tožencu očita tudi, da odlagališča ni zavaroval z varnostno ograjo, da ni pravilno ravnal na samem odlagališču in da ni spoštoval projekta odlagališča in zakonskih predpisov, kar vse je v nasprotju z ugotovitvami izvedencev D. in P.. Glede na to, da so tožniki že prejeli določeno odmeno, ki je bila dogovorjena v sporazumu z njimi, niso upravičeni zahtevati ničesar več. V kolikor pa to zahtevajo, morajo dokazati obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti iz 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), pri čemer je potrebno upoštevati (ustrezno valorizirane) koristi, ki so jih iz vtoževanega naslova že prejeli. Tega sodišče prve stopnje ni storilo. Ne glede na navedeno in ne glede na to, da tožniki obstoja nove škode niso dokazali, je odločitev slednjega po višini v objektivnem pogledu (glede na podobne primere) pretirana in v nasprotju z 200. členom ZOR arbitrarno določena. Sodišče bi moralo pri odmeri odškodnine upoštevati tudi, da so tožniki na tem območju zgradili novo hišo v letih 1994 – 1997, čeprav je tam odlagališče obratovalo že več let. S tem so zavestno sprejeli odločitev o življenju v bližini odlagališča in pristali na morebitne škodne posledice. Kljub temu, da je stranska intervenientka ugovarjala zastaranje, je sodišče tožnikom priznalo odškodnino za obdobje daljše od treh let, ne da bi se opredelilo do podanega ugovora. Ker zamuda ne more nastati pred ugotovitvijo obsega škode, ta pa je lahko ugotovljena šele po pridobitvi izvedenskega mnenja, je zmotna tudi odločitev sodišča glede teka zamudnih obresti. Upoštevajoč vse navedeno je toženec primarno predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožnikom pa naloži obveznost povrnitve njegovih stroškov postopka, podrejeno pa je predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Hkrati je priglasil stroške pritožbenega postopka.

Iz vseh pritožbenih razlogov ter z enakim predlogom kot toženec se je pritožila tudi stranska intervenientka. Meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj se ni opredelilo do njenih navedb, podanih v pripravljalnih vlogah, in do smiselno enakih navedb toženca, prav tako ni presojalo in izvajalo predlaganih in predloženih dokazov. Gradbenega in uporabnega dovoljenja ni presojalo skladno z 224. členom ZPP in načelom prirejenosti postopkov, ker je dovolilo tožnikom izpodbijati njuno dokazno informacijo in ker je zaključilo, da so bili tožniki pri tem uspešni in da je toženec ravnal protipravno. S tem ko je zaključilo, da so vse s strani toženca predlagane priče z njim povezane in je zaradi tega v celoti ovrglo njihovo dokazno vrednost, je dejansko ravnalo enako, kot če bi zavzelo vnaprejšnjo dokazno oceno. Ignoriralo je določbe 253. in 254. člena ZPP, saj je sodbo oprlo na izvedenski mnenji, čeprav sta jima toženec in stranska intervenientka nasprotovala. Sodba nadalje nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so si ti v nasprotju, nasprotje pa obstoji tudi med razlogi sodbe o vsebini listin in med vsebino teh listin. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do ugovora zastaranja, odškodnino pa je prisodilo za čas od leta 1997 do vložitve tožbe (14.11.2001), čeprav iz predloženih dokazov izhaja, da je pričelo razširjeno odlagališče obratovati šele v letu 2000. Ugotavljalo tudi ni, ali so bile z razširitvijo odlagališča odpadkov povzročene čezmerne obremenitve okolja oz. prekomerne emisije, ki dajejo na podlagi 156. in 200. člena ZOR ter 9. člena ZVO pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ampak je odločalo o odškodninskem zahtevku na podlagi 78. člena ZVO, ki pa ne daje pravice do odškodnine za tovrstno škodo. Slednji predvideva plačilo rente kot odmene za škodo, ki se kaže v prisiljenosti v neposredni bližini komunalnih odlagališč živečega prebivalstva, bivati v manj ugodnih pogojih. Takšno rento tožniki prejemajo, v sporazumu z njimi jim je bila izplačana odškodnina in nadomestilo za razvrednotenje okolja (tudi zaradi razširjenega odlagališča, čas obratovanja katerega je bil omejen), zato iz tega naslova (78. člena ZVO) ne morejo več uveljavljati nobenih upravičenj. Do dodatne odškodnine bi bili tožniki upravičeni le, če bi bilo ugotovljeno, da so zaradi izvršenih posegov ob gradnji razširjenega odlagališča nastale čezmerne obremenitve okolja, kakršnega ob sklenitvi pogodb, ob normalnem teku stvari, ni bilo mogoče pričakovati. Tožnikom pa je bila ocena zmanjšanja vrednosti nepremičnin zaradi širitve odlagališča vendar znana in predvidljiva ter je bila pri določanju rente, odškodnine in dodelitvi dodatnih bonitet tožnikom ob sklepanju pogodb z njimi v celoti upoštevana. Seveda bi lahko tožniki izkoristili možnost sodne določitve odškodnine, a se za to niso odločili, očitno zato, ker so se z višino strinjali, prav tako pogodb nikoli niso izpodbijali oz. zahtevali njihove razveze. Sodišče prisodi samostojno odškodnino za vsako obliko nepremoženjske škode, zato mora biti temu ustrezno postavljen tudi odškodninski zahtevek. Sodišče prve stopnje je škodo zaradi manjvrednosti nepremičnin tožnikov (ki ima naravo premoženjske škode) zmotno štelo za nepremoženjsko škodo in je napačno določilo enotno odškodnino ob upoštevanju 78. člena ZVO, sklicujoč se na krivdno ravnanje toženca in čezmerne obremenitve okolja. Odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi ni presojalo z vidika pravnega standarda „pravične denarne odškodnine“ in primerljive sodne prakse. Po nadaljnjem zatrjevanju stranske intervenientke toženec z razširitvijo odlagališča odpadkov tožnikom ni povzročil čezmerne obremenitve okolja (zaključki sodišča o tem so protispisni), zato njegova odškodninska odgovornost ni podana niti po določilih 9. člena ZVO v zvezi s 156. členom ZOR.

Tožniki na pritožbi niso odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

Izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D veljavnega 350. člena ZPP) ter zaključilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V obravnavani zadevi zahtevajo tožniki plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki naj bi jo (u)trpeli zaradi bivanja v neposredni bližini odlagališča odpadkov. Iz njihove trditvene podlage izhaja, da je toženec v letu 1999 sprejel odločitev o širitvi odlagališča odpadkov in jo tudi realiziral. Odlagališče odpadkov se je s tem pomaknilo na posestno mejo nepremičnin tožnikov, s čimer naj bi se njihovi bivalni, življenjski in ekološki pogoji bistveno poslabšali, ogrožena naj bi bila kakovost okoliške pokrajine, vode in zraka (z odlagališča se širi hrup, smrad in prah, odpadne vode in olja zaradi neustreznega ravnanja z njimi pronicajo v podtalnico, veter odnaša smeti čez ograjo na nepremičnine tožnikov, mačke in psi na smetišču pobirajo organske odpadke in jih puščajo na njihovih nepremičninah, zaradi česar so zlasti otroci izpostavljeni okužbam in boleznim, posekan je zeleni pas med njihovimi nepremičninami in odlagališčem, ne da bi bil zasajen nov, kot bi moral biti po upravnih aktih, in so zato negativni vplivi z odlagališča še večji, neprijeten je pogled na okolico in odlagališče...). Po zatrjevanju tožnikov toženec odlagališča ni zgradil in ga ne vzdržuje tako, kot to zahtevajo tehnični in upravni predpisi, ter ne ravna v skladu z upravno dokumentacijo, pridobljeno v zvezi z obratovanjem razširjenega odlagališča. Zaradi takšnega protipravnega ravnanja naj bi tožnikom nastala in jim nastaja škoda, do povračila katere so upravičeni po načelu toženčeve krivdne odgovornosti, slednji pa je odgovoren tudi zaradi posega v njihovo ustavno varovano pravico do zdravega življenjskega okolja. Ker je po nadaljnjem mnenju tožnikov zaradi povečanih negativnih vplivov in škodljivih posegov v okolje mogoče govoriti o čezmerni obremenitvi okolja in razvrednotenju okolja, je tožbeni zahtevek utemeljen tudi na podlagi 78. člena ZVO, ki daje pravico do odškodnine za zmanjšano uporabno in dejansko vrednost nepremičnin, zmanjšano kakovost bivalnega okolja in za izgubljen dobiček.

Kot izhaja iz navedenega, so tožniki utemeljevali tožbeni zahtevek na treh (različnih) pravnih podlagah in sicer na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti po prvem odstavku 154. člena v času nastanka odškodninskega razmerja veljavnega ZOR, na podlagi 72. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), konkretiziranega v 9. členu ZVO in tretjem odstavku 156. člena ZOR, ter na podlagi 78. člena ZVO. Iz zaključkov sodišča prve stopnje je mogoče povzeti, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz vseh zatrjevanih pravnih podlag, saj naj bi tožnikom nastala škoda tako zaradi toženčevih opustitvenih ravnanj kot zaradi čezmernih obremenitev okolja, izpolnjeni pa naj bi bili tudi pogoji iz 78. člena ZVO.

Uvodoma sodišče druge stopnje poudarja, da je pravica do zdravega življenjskega okolja ustavnopravno zagotovljena in varovana pravica (72. člen URS). Kot vrsti osebnostne pravice ji je treba nuditi pravno varstvo, kot ga pravni red nudi takšnim pravicam. Če je do posega v osebnostno pravico že prišlo, ima prizadeti pravico do povračila nastale premoženjske škode oz. do ustrezne denarne satisfakcije kot odmene za duševne bolečine zaradi takšnega posega (tretji odstavek 72. člena URS). ZVO predvideva odškodninsko odgovornost povzročitelja obremenitve okolja v 9. in 78. členu. Kot pravilno opozarjata pritožnika, pa namen zakonske ureditve in posledično predpostavke odškodninske odgovornosti po navedenih določilih niso identične.

Določbe 78. člena ZVO urejajo razmerja pri plačevanju odškodnin v primeru tistih posegov v okolje, katerih izvedba in obratovanje oz. delovanje sta sicer skladna z okoljevarstvenimi predpisi (okolje torej obremenjujejo v dopustnih mejah), vendar zaradi svojih lastnosti, velikosti in lokacije povzročajo med drugim tudi njegovo razvrednotenje. Zaradi tega v določenem vplivnem območju lahko zmanjšujejo kakovost bivanja, uporabno in dejansko vrednost nepremičnine ter možni dobiček (prvi odstavek 78. člena ZVO). 78. členu ZVO nasprotno pa 9. člen ZVO vzpostavlja odškodninsko odgovornost le v primeru čezmernih obremenitev okolja.(2) Po prvem odstavku 9. člena ZVO je namreč povzročitelj čezmerne obremenitve okolja (t.j. obremenitve, ki presega predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje – 6.2. točka 5. člena ZVO) kazensko in odškodninsko odgovoren v skladu z zakonom. Nadaljnjih predpostavk odškodninske odgovornosti citirano določilo ne določa, niti jih ZVO ne ureja v drugih določilih. Jasno je določeno le, da je odškodninska odgovornost pogojena s čezmerno obremenitvijo okolja, kar pomeni, da dopustno obremenjevanje okolja na tej pravni podlagi še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti. Takšna ureditev je primerljiva z ureditvijo iz tretjega odstavka 156. člena ZOR, ki kot posebnost odškodninskega prava določa obveznost povračila škode, čeprav ta izhaja iz opravljanja zakonite (dovoljene) dejavnosti. Gre za civilnopravno različico sodobnega načela na področju varstva okolja „povzročitelj obremenitve plača“. Glede na to, da gre za vprašanje povrnitve škode, ki izvira iz splošno koristne dejavnosti, krivda v tovrstnih primerih sicer ni predpostavka odškodninske odgovornosti, pač pa je uspešnost odškodninskega zahtevka odvisna od pritrdilnega odgovora na vprašanje, ali je obremenitev okolja čezmerna in posledično, ali je nastala oz. ali nastaja škoda, ki presega normalne meje. (3) Po zaključku sodišča prve stopnje povzroča toženec z obratovanjem razširjenega odlagališča čezmerne obremenitve okolja, ki se odražajo na nepremičnah tožnikov oz. obremenitve, ki presegajo normalne meje. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je neargumentiran, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Iz razlogov sodbe namreč izhaja zgolj pavšalen zaključek o prekomernosti zatrjevanih emisij, ne da bi bilo pojasnjeno, kakšna je njihova normalna obremenitev oz. kakšne so mejne vrednosti le-teh in kolikšne so imisije v obravnavanem primeru. Kot utemeljeno opozarjata pritožnika, je razen tega sodišče prve stopnje tekom postopka izvedlo dokazovanje s štirimi izvedenci, pri čemer po mnenju izvedencev M.D. (izvedenca ekološke stroke), Š.S. (izvedenca gradbene stroke) in B.P. (izvedenca gradbene, kmetijske in ekološke stroke) mejne vrednosti imisij oz. okviri dovoljenih posegov v okolje v obravnavanem primeru niso (bile) presežene (po mnenju izvedenca P. so mejne vrednosti presežene samo v izrednih in podzemnih vodah). Ne da bi zavzelo ustrezno dokazno oceno, je sodišče prve stopnje kljub takšnim mnenjem, ki so v razlogih izpodbijane sodbe tudi povzeta, in ugovorom toženca, da čezmernih obremenitev okolja ne povzroča, zaključilo, da opravlja toženec dejavnost, ki presega normalne meje po določilih ZVO (prvi odstavek na strani 27 obrazložitve sodbe) in da je s prekomernimi posegi v okolje le-tega razvrednotil ter povzročil degradacijo naravnih vrednot in naravnih pogojev, ki imajo pomen za kakovostno življenje tožnikov (drugi odstavek na strani 24 obrazložitve sodbe). Zaradi takšne pomanjkljive in z vsebino izvedenega dokaznega postopka nasprotujoče dokazne ocene pravilnosti odločitve o obstoju temelja tožbenega zahtevka na obravnavani pravni podlagi (72. členu URS in 9. členu ZVO v zvezi s tretjim odstavkom 156. člena ZOR) ni mogoče preizkusiti. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa sodbe ni mogoče preizkusiti niti glede ostalih vtoževanih pravnih podlag, ki naj bi bile po zaključku sodišča prve stopnje prav tako podane.

Kot sedaj v pritožbi, sta toženec in stranska intervenientka že tekom postopka nasprotovala očitkom tožnikov o protipravnem ravnanju toženca pri obratovanju in vzdrževanju razširjenega odlagališča z obširnimi navedbami, da je bilo pri gradnji, obratovanju in vzdrževanju razširjenega odlagališča odpadkov zadoščeno vsem formalnim pogojem in zahtevam ter da so bili izvedeni vsi ukrepi, ki zagotavljajo najmanjše možne negativne vplive na okolje. V tej zvezi sta zatrjevala zlasti, da opravlja toženec svojo dejavnost na predmetnem območju v skladu z veljavnimi upravnimi dovoljenji in projektno dokumentacijo (poskrbljeno je za zaščitni zeleni pas na zunanjem robu odlagališča, postavljena je zaščitna mreža, odpadki se redno pokrivajo z zemljo, ustrezno je ravnanje z odpadnimi vodami, izvaja se odplinjevanje...) in da so bili tekom obratovanja razširjenega odlagališča opravljeni inšpekcijski pregledi, po opravi katerih niso bili zahtevani nobeni dodatni ukrepi. Iz izvedenskega mnenja izvedenca M.D., na katerega se v pritožbenih navedbah sklicuje toženec, izhaja, da je slednji postopek razširitve predmetnega odlagališča vodil korektno in v skladu z zakonodajo ter da je odlagališče ustrezno vzdrževano (opravlja se obratovalni monitoring, odpadki se odlagajo na ustrezno mesto, prekrivajo se v skladu s projektno dokumentacijo, deponija je ograjena z žičnato mrežo, nasip v smeri tožnikovih nepremičnin je urejen ter posajen z grmovnicami in smrečicami – zelen gozdni pas med deponijo in nepremičninami tožnikov se sicer krči, vendar ne na nepremičninah toženca), da je odlagališče urejeno in vzdrževano v skladu z izdanimi dovoljenji in predpisi, pa meni tudi izvedenec B.P.. Zaključek sodišča prve stopnje, da zatrjevanja tožnikov o protipravnem ravnanju toženca „potrjujejo izvedenska mnenja“ (drugi odstavek na strani 23 obrazložitve izpodbijane sodbe) je tako v nasprotju s podatki spisa, dokazna ocena v tem delu pa je tudi sicer pomanjkljiva. Kot namreč utemeljeno opozarjata pritožnika, je bilo tekom postopka zaslišanih več prič, predlaganih s strani toženca, izpovedbe katerih pa je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo zgolj s poenostavljeno ugotovitvijo, da izpovedujejo smiselno enako, kot v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah zatrjuje toženec (tretji odstavek na strani 16 obrazložitve izpodbijane sodbe). Enako je zaključilo tudi glede navedb stranske intervenientke (tretji odstavek na strani 9 obrazložitve sodbe), ne da bi o njenih ugovorih in ugovorih toženca v zvezi z očitki tožnikov o protipravnem ravnanju toženca zavzelo ustrezne dokazne zaključke. Kot še utemeljeno opozarjata pritožnika, je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, ne da bi se opredelilo do ugovora zastaranja, ki ga je podala stranska intervenientka v pripravljalni vlogi z dne 25.7.2007 (list. št. 308 – 312 spisa).

Sodišče mora prepričljivo in argumentirano odgovoriti na vse relevantne navedbe strank in jasno argumentirati svoja pravna stališča. V tej zvezi mora polemizirati z vsemi dokazi, ki jih je izvedlo, zlasti s tistimi, ki utegnejo pomeniti podlago za utemeljenost zahtevkov ali pa izključevati ugotovitve, temelječe na obravnavanih dokazih. V kolikor sodišče tega ne stori, krši pravico strank do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Ker v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje z zgoraj opisanim ravnanjem ni argumentirano odgovorilo na vse pravnorelevantne trditve in ugovore toženca ter stranske intervenientke in ni (kritično) dokazno ocenjevalo vseh izvedenih dokazov, pri čemer je zavzelo tudi zaključke, nasprotujoče z vsebino izvedenih dokazov, izpodbijane sodbe že po temelju ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbama ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ob upoštevanju, da je razpravljajočemu sodniku na podlagi drugega odstavka 74. člena Zakona o sodniški službi sodniška funkcija z dnem 31.8.2009 prenehala (sklep Sodnega sveta z dne 8.6.2009), bo zadeva na podlagi določil Sodnega reda dodeljena v reševanje drugemu sodniku, za kar se sicer v pritožbi zavzema toženec.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve s tem, da bo ponovno pretehtalo okoliščine, pomembne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, vključno s tistimi, ki jih v pritožbi (pravočasno) izpostavljata pravdni stranki in na katere sodišče druge stopnje zaradi ugotovljene procesne kršitve ni odgovarjalo. Ob upoštevanju pravočasno podanih navedb pravdnih strank in rezultata izvedenega ter po potrebi dopolnjenega dokaznega postopka, bo moralo v nadaljnjem sojenju sodišče prve stopnje kritično presoditi zlasti utemeljenost podanega ugovora zastaranja in, v kolikor bo ugotovilo, da vtoževana terjatev ni zastarala, ali so podane predpostavke odškodninske odgovornosti po zatrjevanih pravnih podlagah. Kot je že bilo izpostavljeno zgoraj, bo moralo pri odločanju o temelju tožbenega zahtevka upoštevati, da opirajo tožniki tožbeni zahtevek na (tri) različne pravne podlage in da predpostavke odškodninske odgovornosti med njimi niso identične. Sodišče prve stopnje se bo moralo opredeliti do vseh pravnorelevantnih navedb in ugovorov pravdnih strank ter stranske intervenientke v tej zvezi in o njih zavzeti jasna materialnopravna stališča, zlasti o vprašanju čezmernih obremenitev okolja oz. prekomernih imisij ter o vprašanju protipravnega ravnanja toženca v zvezi z gradnjo, obratovanjem in vzdrževanjem odlagališča, pri čemer bo moralo zavzeti tudi stališče v zvezi z navedbami toženca in stranske intervenientke o tem, da so tožniki z izplačilom odškodnine, nadomestil in prejemom drugih koristi (v valoriziranem znesku) že prejeli ustrezno odmeno za vtoževana prikrajšanja (navedeno utegne biti relevantno zlasti pri presoji utemeljenosti odškodninskega zahtevka na temelju 78. člen ZVO).

Sodišče prve stopnje bo moralo torej kritično oceniti vsa (z vidika predpostavk odškodninske odgovornosti zaenkrat precej nekonkretno podana) zatrjevanja tožnikov ter odločiti o njihovi utemeljenosti po dosledni presoji utemeljenosti vseh navedb in ugovorov toženca in stranske intervenientke v tej zvezi. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o predlaganem ogledu predmetnega odlagališča odpadkov ter predlagani dokaz bodisi izvesti, bodisi ga argumentirano zavrniti (kot v pritožbenih navedbah utemeljeno opozarja toženec, namreč sodišče prve stopnje o tem dokaznem predlogu zaenkrat še ni odločilo), pri preizkusu utemeljenosti tožbenega zahtevka pa v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP zavzeti jasno dokazno oceno glede vseh izvedenih dokazov.

V kolikor bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan, bo moralo ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka po višini. Pri tem pa bo moralo upoštevati, da zahtevajo tožniki plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (nastalo zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja) in za premoženjsko škodo (zaradi zmanjšanja vrednosti njihovih nepremičnin) in da so odškodninski zahtevek postavili v enotnem znesku za obe obliki škode, ne da bi pojasnili, kolikšno satisfakcijo zahtevajo za zatrjevane duševne bolečine in kolikšen znesek za zatrjevano premoženjsko škodo. Glede na to, da odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), v obravnavanem primeru pa ni jasno, kolikšen je zahtevek tožnikov za posamezno obliko (vrsto) škode, bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožnike v novem sojenju najprej pozvati k postavitvi tožbenega zahtevka, primernega za obravnavo, šele zatem bo lahko odločalo o njegovi utemeljenosti (tako po temelju, kot po višini).

Pri presoji utemeljenosti zahtevka iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnin tožnikov bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti tudi pomanjkljivosti dosedanjega dokaznega postopka, na katere v pritožbenih navedbah (drugi do četrti odstavek na strani 6 in stran 7 pritožbe) utemeljeno opozarja toženec. Izvedenec E.M., na mnenje katerega je sodišče prve stopnje nekritično oprlo odločitev o obsegu zmanjšanja vrednosti nepremičnin tožnikov, je namreč izrecno navedel, da zaradi neobstoja baze podatkov o transakcijah z nepremičninami v Sloveniji ne more podati zanesljive ocene padca tržne vrednosti nepremičnin, ki se nahajajo v bližini odlagališč odpadkov, vsled česar je podal zgolj orientacijsko oceno padca njihove tržne vrednosti (v razponu od 10 do 30%, pri čemer zneskovni izračun temelji na predpostavki 20% zmanjšanja vrednosti nepremičnin). Takšno izvedensko mnenje je preveč posplošeno, da bi lahko na njegovi podlagi temeljila odločitev o toženčevi odškodninski odgovornosti za zatrjevano premoženjsko škodo. Enako velja za izvedensko mnenje B.P., po mnenju katerega je vrednost nepremičnin tožnikov zmanjšana „do cca 30% osnovne vrednosti“ (pri čemer ocena „osnovne vrednosti“ niti ni podana). V novem sojenju bo moralo zato sodišče prve stopnje odpraviti tudi navedeno pomanjkljivost (z dopolnitvijo že izdelanih izvedenskih mnenj oz. s pritegnitvijo novega izvedenca ustrezne stroke, v kolikor pomanjkljivosti z istimi izvedenci ne bo mogoče odpraviti – 254. člen ZPP). Seveda bo moralo najprej ugotoviti, za katere nepremičnine tožniki pravzaprav vtožujejo premoženjsko škodo in ali so vsi tožniki tudi lastniki nepremičnin (od česar bo odvisna utemeljenost njihovih posameznih zahtevkov).

Po potrebi bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti še morebitne nejasnosti v zatrjevanjih pravdnih strank, kar lahko stori tudi v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), ter glede na izid tako izvedenega dokaznega postopka ponovno, tokrat argumentirano, preizkusiti utemeljenost tožbenega zahtevka (tako glede glavne kot akcesorne terjatve) ter odločiti o stroških celotnega pravdnega postopka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

op.št. 1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 1087/2006, in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 710/2005. op.št. 2 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 1087/2006, in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 710/2005. op.št. 3 Gre za pravni standard škode, ki ga ni mogoče enačiti s pravnim standardom krajevno običajne mere po stvarnopravnih predpisih. Pri zapolnitvi tega pravnega standarda so upravni predpisi o dovoljenih količinah emisij lahko orientacija, vendar sodišče pri njegovi presoji nanje ni vezano. Morebitno pomanjkanje ustreznih predpisov zato še ne pomeni, da z zatrjevanimi emisijami ni mogoče kršiti pravice do zdravega življenjskega okolja.