Jedro

Sodišče je pravilno zavrnilo predlog za zaslišanje tožnice, saj ne razpolaga s strokovnim znanjem medicinske stroke in ne bi moglo oceniti, ali je bila tožnica v času sklenitve izpodbijanega pravnega posla poslovno sposobna. Ocena njenega fizičnega stanja v času sklepanja spornega pravnega posla je bila zato naložena strokovnjakinjama, ki sta v zvezi s tem vprašanjem podali argumentirano in jasno oceno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo ničnost darilne pogodbe z dne 12. 1. 2015, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 18/2015 pri notarki J. U., s katero je tožnica darovala tožencu denarni znesek v višini 94.000,00 EUR (I. točka izreka). Tožencu je bilo naloženo, da tožnici vrne 94.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka), v III. točki izreka pa mu je bilo naloženo povračilo 5.868,31 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo pravdne stroške. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik izpostavlja neprepričljivost izvedenskih mnenj, še zlasti ob upoštevanju vseh drugih izvedenih dokazov. Izvedenki sta svoje zaključke napravili na podlagi domnev, ki ne vzdržijo kritične strokovne presoje. Tožbenemu zahtevku bi bilo mogoče ugoditi le v primeru, ko bi bilo na podlagi izvedenskega mnenja mogoče z gotovostjo ugotoviti, da v času sklepanja sporne darilne pogodbe tožnica ni mogla razumeti (in ni razumela) pomena sklenitve darilne pogodbe in torej ni razumela posledic svojega ravnanja. Izvedensko mnenje je sodniku zgolj v pomoč, sodba pa ne more temeljiti samo na izvedenskem mnenju, pač pa mora sodnik napraviti dokazno oceno. Poudarja, da se v spisu ne nahaja medicinska dokumentacija, na podlagi katere bi bilo mogoče z gotovostjo sklepati, da tožnica v času sklepanja darilne pogodbe ni razumela njenega pomena in vsebine. Iz odpustnega pisma P. klinike z dne 4. 12. 2014 to ne izhaja. V njem je govora le o zmernem kognitivnem upadu. Pritožnik v nadaljevanju pritožbe razloguje, kaj pravzaprav pomeni zmerni kognitivni upad in poudarja, da slednji še ne more z gotovostjo potrditi domneve o tožničini nerazsodnosti v času sklepanja darilne pogodbe. Izvedensko mnenje izvedenke dr. B. A. A. sodišča ni prepričalo, zato je postavilo še enega izvedenca. Prva izvedenka ni jasno odgovorila, ali je bila tožnica sposobna razumeti, da sklepa z nečakom darilno pogodbo in mu podarja kupnino za stanovanje. Z njenim zaključkom, da tožnica ni bila sposobna razumeti posledic darilne pogodbe, se ni moč strinjati. Pri tem pa razumevanje t. i. kompleksnih pravnih poslov ni odločilno. Mnenje izvedenke dr. F. C. pa je še bolj nestrokovno. Slednja je ponovila ugotovitve prejšnje izvedenke, čeprav ni bilo nobenih zanesljivih medicinskih podatkov in strokovnih argumentov, ki bi z gotovostjo kazali, da tožnica ni razumela pomena, podpisa in sklenitve darilne pogodbe. V obravnavani zadevi je zelo pomembno zaslišanje notarke J. U., pa tudi osebne tožničine zdravnice dr. L. Š. F. Notarka je prepričljivo izpovedala, da pri tožnici ni bilo prav nobenih znakov, ki bi kazali, da ne razume pomena in vsebine sklenjenih poslov. Čeprav osebna zdravnica dr. Š. s tožnico v kritičnem obdobju ni bila v stiku, pa je pomembno, da ni nikoli zaznala, da bi bilo s tožnico v psihičnem smislu kar koli narobe. Rahla demenca oziroma zmerni upad umskih sposobnosti še ne pomenita, da je bila tožnica nerazsodna. Toženec je v dokazne namene predlagal postavitev novega izvedenca, vendar pa mu sodišče ni sledilo. Tudi iz zapisnika ob sprejemu v Dom starejših občanov z dne 12. 1. 2015 izhaja, da je tožnica povsem prisebna. Poleg tega bi moralo sodišče za pravilno razsojo tožnico zaslišati; tako bi dobilo vtis, kakšno je njeno trenutno psihično stanje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pravilno osredotočilo na vprašanje obstoja okoliščin, ki utemeljujejo ničnost darilne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama v obliki notarskega zapisa SV 18/2015 dne 12. 1. 2015. Sprejeta odločitev je rezultat skrbno izvedenega dokaznega postopka in je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna, neutemeljena pritožbena zatrjevanja pa je ne morejo omajati.

6. Poslovna sposobnost je sposobnost osebe, da sama z lastnimi dejanji in lastno voljo pridobiva pravice in prevzema dolžnosti v pravno poslovnih razmerjih. Izhodišče poslovne sposobnosti je posameznikova psihofizična zrelost, da se zaveda svojega vedenja in ravnanja ter da zna presoditi, kakšen pomen in posledice imajo njegova voljna ravnanja1. 7. V pritožbi izpostavljena neprepričljivost izvedenskih mnenj - upoštevaje vse druge izvedene dokaze - pri čemer pritožba ne pove, kateri naj bi bili ti dokazi, je neutemeljena.

8. Pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče zahtevku ugoditi le v primeru, ko bi bilo mogoče na podlagi izvedenskega mnenja z gotovostjo ugotoviti, da tožnica ni mogla razumeti pomena sklenitve darilne pogodbe in posledic svojega ravnanja. Pravna teorija loči več stopenj materialne resnice, med njimi tudi gotovost, ki je najmočnejša stopnja in o kateri govorimo pri popolni skladnosti subjektivne predstave z obstoječimi dejstvi. Vendar pa je za vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku potrebno prepričanje o pravno relevantnih dejstvih, ne pa gotovost, zato je pritožbeno sklicevanje na gotovost zmotno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov s stopnjo prepričljivosti ugotovilo, da tožnica 12. 1. 2015 ni imela sposobnosti razsojanja, kar ima za posledico ugotovitev ničnosti notarskega zapisa.

9. Ne drži pritožbena trditev, da izvedenki mnenji temeljita le na domnevah. Pritožnik želi ustvariti vtis, da je medicinska dokumentacija izredno pomanjkljiva. Vendar pa sta imeli izvedenki na razpolago opisa duševnih stanj, izdelana s strani specialistov psihiatrov na dan 4. 12. 2014 in 19. 1. 2015 - torej ravno za čas kritičnega obdobja. Ta dokumentacija je tudi izvedenkama predstavljala eno od podlag za ugotovitev, da tožnica ni bila sposobna razumeti pomena svojega dejanja in njegovih posledic.

10. Pritožba v pretežni meri izpodbija sprejeto dokazno oceno prvega sodišča in ponuja svojo interpretacijo izvedenih dokazov. Pritožbeno razglabljanje, da iz odpustnega pisma P. klinike v Ljubljani z dne 4. 12. 2014 ne izhaja tožničina neprisebnost, saj je govora le o zmernem kognitivnem upadu, ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča. Pritožnik nima strokovnih znanj, ki bi mu omogočala razlago zdravniške dokumentacije, poleg tega pa je treba - kot izhaja iz izvedenskega mnenja - upoštevati širši spekter okoliščin. Med drugim tudi dejstvo, da so na tožničino psihično stanje in razsodnost vplivala njena preostala bolezenska stanja. Pritožbena navedba, da iz obstoječe medicinske dokumentacije ni mogoče razbrati, da bi ostale telesne oziroma fizične bolezni kakor koli vplivale na psihično stanje tožnice, predstavlja subjektivno oceno. Enako velja tudi glede pritožnikovega razglabljanja, kaj pomeni diagnoza zmerni kognitivni upad. Izvedenki sta enotno in prepričljivo pojasnili, da tožnica v kritičnem obdobju ni bila sposobna oblikovati svoje lastne, svobodne in prave volje, saj je bilo to zanjo glede na zdravstveno stane in dane okoliščine prezahtevno. Pritožbena razglabljanja, da izvedensko mnenje dr. B. A. A. sodišča ni prepričalo in da se mu ni zdelo strokovno do te mere, da bi mu bilo moč slediti, predstavlja subjektivno pritožnikovo interpretacijo, ki je iz izpodbijane sodbe ni moč povzeti. Dejstvo je, da je bila prva izvedenka postavljena še pred izvajanjem preostalih dokazov - zaslišanjem stranke in prič - medtem ko je imela izvedenka dr. F. Z. možnost upoštevati tudi že izvedene dokaze. Vendar je kljub temu prišla do povsem enakih ugotovitev o tožničinih sposobnostih v času sklepanja sporne pogodbe. Pritožnikovi oceni o nestrokovnosti mnenja izvedenke dr. F. Z. ni moč pritrditi. Dejstvo, da izvedenka ni sledila toženčevim zatrjevanjem še ne more biti razlog za njeno strokovno diskvalifikacijo. Toženec za zatrjevano nestrokovnost izvedenke ni ponudil nobenih dokazov, ki bi vzbudili dvom. Ocena o nezanesljivosti medicinskih podatkov in strokovnih argumentov pa ne more biti stvar toženčeve presoje, saj slednji zanjo ni usposobljen.

11. Prvo sodišče je izpovedbo notarke J. U. presojalo v kontekstu njenih pristojnosti, ki pa ne gredo v smeri ugotavljanja tožničine poslovne sposobnosti. Dejstvo, da notarka pri tožnici ni opazila nič nenavadnega in je bila prepričana v tožničino razsodnost, nima odločilne teže. Sodišče je v zvezi s tem pravilno poudarilo, da se klinična prezentacija lahko oceni šele, ko strokovnjaki psihiatri bolnika spremljajo v hospitalnem ali pa v institucionalnem okolju. Upoštevaje visok inteligenčni nivo in njeno komunikativnost je tožnica lahko prikrila pomanjkljivosti, ki so bile posledice zdravstvenega deficita. Zato je prvo sodišče pravilno dalo večji poudarek podatkom iz odpustnega pisma P. klinike ter izvedenskima mnenjema in izpovedbama izvedenk, ki sta strokovno utemeljili tožničino stanje v času sklepanja sporne darilne pogodbe.

12. Še toliko manjšo težo ima izpovedba tožničine osebne zdravnice, saj tožnice v kritičnem obdobju ni videla. Četudi ni nikoli zaznala, da bi bilo s tožnico v psihičnem smislu kar koli narobe, pa to - upoštevaje zdravstveno dokumentacijo in ugotovitve izvedenk - ne more imeti vpliva na odločitev.

13. V obravnavani zadevi ni bilo nobenega utemeljenega razloga, da bi sodišče postavilo novega izvedenca psihiatrične stroke, saj sta obe izvedenki prišli do enakih ugotovitev, ki sta jih jasno in prepričljivo argumentirali tako v pisnem izvedenskem mnenju kot tudi pri njegovi ustni podaji. Enako velja glede dokaznega predloga za zaslišanje tožnice. Tega je sodišče pravilno zavrnilo, saj ne razpolaga s strokovnim znanjem medicinske stroke in ne bi moglo oceniti, ali je bila tožnica v času sklenitve izpodbijanega pravnega posla poslovno sposobna. Ocena njenega fizičnega stanja v času sklepanja spornega pravnega posla je bila zato naložena strokovnjakinjama, ki sta v zvezi s tem vprašanjem podali argumentirano in jasno oceno.

14. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato jo je na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

15. Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP), zato tožnica nosi stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.

1 Primerjaj II Ips 297/2009.