Jedro

Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito kot razlog za odhod iz izvorne države navedel izključno ekonomski razlog, in torej drugače, kot v zahtevku, ko kot razlog navaja (tudi) spor zaradi zemlje. Tožnik ni navajal novih dejstev, torej dejstev, ki bi nastala po izdaji predhodne odločbe, ampak je navajal dejstva, ki so nastala še pred njegovim odhodom iz Afganistana, bi jih bilo tudi po presoji sodišča mogoče upoštevati kot dejstva v smislu prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 le, če bi jih tožnik brez svoje krivde ob podaji prošnje ne mogel uveljavljati, tožnik pa niti ne opravičuje, da bi teh navedb prej ne mogel podati.

Le bistveno poslabšanje varnostnih razmer po tožnikovem odhodu iz Afganistana, in ki bi ga tožnik v zahtevku izkazal ali prepričljivo podal z navedbo dejstev, lahko predstavljalo novo dejstvo v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, torej ki pomembno povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, in kar bi dajalo organu podlago za dovolitev tožniku vložitve ponovne prošnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrglo prvi zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik v zahtevku spor zaradi zemlje opisal popolnoma drugače kot ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, čeprav je informacije, ki jih je navedel v svojem zahtevku, imel že ob vložitvi svoje prošnje za mednarodno zaščito, kajti po njegovih izjavah naj bi se vse dogajalo leto pred njegovim odhodom iz izvorne države in je bil tako dolžan te navedbe podati že ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 22. 10. 2015. Upravni organ je poleg tega ugotovil še, da je tožnik svoje izjave v povezavi s tem, da je iz izvorne države odšel izključno zaradi ekonomskega razloga, v svojem zahtevku spremenil tako, da je navedel, da je imel finančne težave zato, ker se ni mogel svobodno gibati, saj bi ga tako lahko nasprotniki počakali v zasedi in ubili. Če bi bil njegov odhod iz izvorne države povezan z njegovim zatrjevanim strahom pred maščevanjem s strani družine, s katero naj bi bili v sporu zaradi zemlje, bi to moral navesti že v svoji prošnji za mednarodno zaščito z dne 22. 10. 2015, saj so ta dejstva obstajala že pred njeno vložitvijo. Upravni organ je nadalje ugotovil, da je tožnik v svojem zahtevku navedel, da se je morala njegova družina zaradi njega preseliti, tako da ne ve, kje je, kar je v popolnem nasprotju s tem, kar je navedel v svoji prošnji za mednarodno zaščito, da se je njegova družina, žena in otroka, ker jih ni mogel preživljati, odselila nazaj k ženini družini. Poleg tega je tožnik v svojem zahtevku glede zaprtja očeta navedel, da je oče zaprt zaradi njega in da so na tak način želeli izvedeti, kje je, na prošnji za mednarodno zaščito pa je nasprotno zatrjeval, da je oče zaprt in bo zaprt toliko časa, dokler sorodnikom ne bo dal zemlje. Tudi v teh primerih ne gre za nova dejstva, ki bi nastala po izdaji odločbe, s katero je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena; obstajala so že ob sami vložitvi prošnje za mednarodno zaščito ter jih je bil tožnik dolžan, če so resnična, navesti že takrat. Poleg tega je tožnik v zahtevku zgolj pavšalno navedel, da naj bi imel resne težave tudi s talibani, ki naj bi bili v njegovem kraju sedaj na oblasti, vendar v povezavi s tem ni predložil nikakršnih dokazov. Ne glede na to je upravni organ preveril splošno znane in vsem dostopne informacije, ki se nanašajo na provinco Laghman, iz katere prihaja tožnik, in okraja Qarghayi, kjer se nahaja njegova vas Kargaye. Iz proučenih informacij izhaja, da na območju province Laghman od leta 2011 deluje 23 različnih talibanskih skupin. Okraj, iz katerega prihaja tožnik, je v provinci Laghman eden mirnejših okrajev, vsaj kar se tiče varnostnih incidentov, saj jih je bilo v obdobju od januarja do oktobra 2014 samo 70. Po zadnjih dostopnih informacijah se je sicer v glavnem mestu Laghman province nadlegovanje s strani talibanov povečalo, vendar kakšnih drugih težav v proučenih poročilih ni bilo mogoče zaslediti. Talibani so imeli že v času njegovega bivanja v izvorni državi, torej leta 2015, velik vpliv v provinci Laghman, zato tožnikove navedbe v zahtevku, da se boji vrnitve v Afganistan zaradi ogroženosti s strani talibanov, niso novo dejstvo, ki bi nastalo po tožnikovem odhodu iz izvorne države oziroma po izdaji odločbe, s katero mu je bila mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji zavrnjena. Upravni organ zaključuje, da tožnik ni predložil nobenih novih dokazov ali navedel novih dejstev, ki bi bistveno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Zato niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je upravni organ tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) s sklepom zavrgel. 2. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je že v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je Afganistan zapustil iz dveh razlogov: ekonomskega in zaradi spora glede zemlje; zadnji navedeni razlog je tudi povezan z njegovim strahom pred talibani. Upravni organ neupravičeno opira svojo odločitev (kot že predhodno v odločbi z dne 24. 12. 2015) zgolj na ekonomske razloge, nepravilno pa ovrednoti spor glede zemlje in s tem povezan strah tožnika pred krvnim maščevanjem in pred talibani. Da je krvno maščevanje lahko razlog za priznanje mednarodne zaščite, izhaja vsaj iz tuje azilne prakse. Tožnik se sklicuje na Priporočila UNHCR za Afganistan iz 2013, kjer se navaja, da je v Afganistanu prisotno krvno maščevanje, ter kako se vrši in proti komu je usmerjeno. Po oceni UNHCR so osebe, vpletene v krvno maščevanje (odvisno od okoliščin posameznega primera), lahko upravičene do mednarodne zaščite na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini. Prav tako so lahko do mednarodne zaščite upravičeni (znova na podlagi posebnih okoliščin) tudi družinski člani, partnerji in drugi, ki so odvisni od osebe, ki je vpletena v krvni spor, na podlagi njihove povezave z ogroženo osebo. Tožnik dalje navaja, da mu organ v izpodbijanem sklepu očita neskladje med izjavami, podanimi v prošnji za mednarodno zaščito in podanimi v zahtevku, vendar glede nobenega očitanega neskladja tožniku ni bila dana možnost, da to pojasni oziroma se o tem izreče; že iz tega razloga je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti. V izjavi o tem, kje se družina nahaja, pa sploh ni očitanega neskladja. Tožnik namreč z „moja družina“ ni mislil žene in otrok, ki so se preselili k ženinemu očetu že prej, temveč je mislil s tem očeta, mamo in brate; če bi bil o tem povprašan, bi tudi to pojasnil. Tožnik še navaja, da so težave glede zemlje, ki jih ima s širšo družino (strici in bratranci), pred kratkim dosegle takšno stopnjo, da je bila družina zaradi tega prisiljena zapustiti dom. Gre torej za novo dejstvo, ki je nastalo po tem, ko je bila njegova prošnja zavrnjena, zato o tem ni mogel povedati enako, kot ob podaji prošnje. Težave z zemljo so bile ob prvi prošnji ocenjene kot nerelevantne, tožnik pa zatrjuje, da ravno razvoj novih dogodkov (zapustitev vasi s strani njegove družine) kaže na to, da se je povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Tožnik nima le strahu pred sorodniki in krvnim maščevanjem, temveč tudi pred talibani, ki so sicer imeli vpliv v provinci že pred odhodom tožnika iz Afganistana, vendar je v tožnikovem primeru bistveno, da so prav podporniki talibanov pregnali njegovo družino z doma, ki zato nima realnih možnosti, da bi se tja vrnila. Spor glede zemlje ni zgolj star spor, ki ne predstavlja dejstva, ki bi opravičevalo obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, kot je navedel organ v odločbi z dne 24. 12. 2015. Spor je še kako aktualen, posledice so vidne še danes in se zaostrujejo. Iz poročila EASO Country of Origin Information Report: Afganistan – Security Situation, na katero se sklicuje organ, izhaja, da je provinca Laghman nemirna, od 1. 9. 2015 do 31. 5. 2016 (torej vse po odhodu tožnika) je beležila 852 varnostnih incidentov, od tega 70 v okraju Qarghayi. Enako število incidentov v tem okraju sicer navaja tudi organ, a za starejše obdobje, vseeno pa se tožnik ne strinja, da je ob 70 incidentih mogoče okraj označiti kot miren. Razlogi za zapustitev Afganistana so takšne narave, da vplivajo na tožnikovo življenje v tej meri, da se boji in se ne želi vrniti v Afganistan. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek. V dokazne namene tožnik predlaga vpogled v upravni spis, svoje zaslišanje, vpogled v poročilo, kot ga citira ter v odločbo sodišča na Novi Zelandiji z dne 5. 11. 2009, na katero se sklicuje v tožbi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Med drugim še dodaja, da je tožnik v tožbi izpostavil podatke za obdobje od 1. 9. 2015 do 31. 5. 2016, ki izhajajo iz poročila EASO in ki v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni bilo dostopno; sklicevanje na te podatke je zato po mnenju toženke nedopustna tožbena novota. Toženka še navaja, da je bilo na podlagi proučenih javno dostopnih informacij ugotovljeno, da se razmere v povezavi s talibani poslabšujejo, vendar ne gre za drastično poslabšanje razmer, predvsem pa ne v tožnikovem okraju. Tožnikov okraj še naprej ostaja mirnejši predel province Laghman, saj število varnostnih incidentov ostaja enako in je bistveno nižje kot v drugih okrožjih province Laghman.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev organa, da se zavrže prvi zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Upravni organ odločitev opira na določbe 64. in 65. člena ZMZ-1 ter na ugotovitve, da tožnik zahtevka ne opira na dejstva, ki bi bila nova in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik pa ugovarja, da upravni organ nepravilno opira odločitev zgolj na ekonomske razloge za tožnikov odhod iz izvorne države ter da nepravilno vrednoti spor glede zemlje ter s tem povezan tožnikov strah pred krvnim maščevanjem in pred talibani.

6. V 64. členu ZMZ-1 je (v za obravnavano zadevo relevantnih določbah) določeno, da mora državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti novo prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve; lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek).

7. Po 65. členu ZMZ-1 pa oseba (med drugim iz prvega odstavka prejšnjega člena) vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). O prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom; če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje (četrti odstavek).

8. Sodišče se strinja s presojo organa, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi bila nova in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njegovim zaključkom, da pogoji 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni (kar obrazloži v nadaljevanju).

9. Sodišče (najprej) pritrjuje ugotovitvi organa, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito kot razlog za odhod iz izvorne države, Afganistana, navedel izključno ekonomski razlog, in torej drugače, kot v zahtevku, ko kot razlog navaja (tudi) spor zaradi zemlje. Iz prošnje, podane dne 22. 10. 2015, izhaja: da je Afganistan zapustil, ker tam ni imel zaposlitve ter zaradi tega ni mogel preživljati žene in otrok; Afganistan je zapustil v upanju, da bi nekaj zaslužil in da bi bila tako njegova družina preskrbljena; odšel je, ker ni imel službe, če bi imel službo ne bi odšel. Glede na tak naveden razlog je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito, kot izhaja iz odločbe organa z dne 24. 12. 2015, zavrnjena kot očitno neutemeljena na podlagi (med drugim tudi) določbe 1. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ (po kateri se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena, če iz nje nedvoumno izhaja, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov) in 3. točke prvega odstavka tega člena (po kateri se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (ki se nanašata na lastnosti dejanj preganjanja in na resnost škode, ki bi prosilcu grozila ob vrnitvi v izvorno državo)). Odločba organa z dne 24. 12. 2015 pa je pravnomočna, pri čemer je bila potrjena najprej s sodbo Upravnega sodišča I U 129/2016 z dne 5. 4. 2016 in nato še s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 136/2016 z dne 18. 5. 2016, v kateri je to sodišče med drugim zavrnilo tožnikovo navedbo, da naj bi v postopku prišlo do nesporazuma glede osnovnega motiva tožnika za odhod iz izvorne države ter je presodilo, da je pravilna ugotovitev, da je bil bistveni razlog za odhod ekonomski, in tudi ni sprejelo njegovih navedb, da bi pri sorodstvenem sporu šlo za politični spor.

10. Sodišče tožniku ne pritrjuje, da je bil spor s sorodniki zaradi zemlje nepravilno ovrednoten že v (prej omenjeni) odločbi z dne 24. 12. 2015, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito, in da je nepravilno ovrednoten tudi v izpodbijanem sklepu ob odločanju o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. V prošnji je tožnik navajal, da (sicer) imajo družinski spor s sorodniki zaradi zemlje, ki traja že štiri do pet let, zaradi česar so se že tepli, pred dvema letoma je bratranec tudi zabodel strica, ki pa posledic nima, vendar pa, kot je tožnik ob podaji prošnje odgovoril na izrecno vprašanje, on osebno zaradi tega spora ni bil ogrožen, nikoli ga tudi niso pretepali. Ob takih dejstvih je organ v odločbi, s katero je zavrnil tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno, upošteval kot odločilni razlog za odhod tožnika iz izvorne države ekonomski razlog. V zahtevku za uvedbo ponovnega postopka pa je tožnik o sporu zaradi zemlje navajal povsem drugače (in tako povzema organ tudi v izpodbijanem sklepu), namreč da je imel v Afganistanu težave zaradi zemlje in da so imeli težave s talibani, ker je bil oče proti njim; da se je tožnik zapletel v strelski obračun z bratrancem, ob čemer je bil ranjen drug bratranec, ki je kasneje umrl; tožnik se je skril, odšel je živet v drugo vas, ker so se mu hoteli maščevati; navedeno streljanje se je zgodilo eno leto pred tožnikovim odhodom iz Afganistana. Ker tožnik ni navajal novih dejstev, torej dejstev, ki bi nastala po izdaji predhodne odločbe (24. 12. 2015), ampak je navajal dejstva, ki so nastala še pred njegovim odhodom iz Afganistana, bi jih bilo tudi po presoji sodišča mogoče upoštevati kot dejstva v smislu prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 le, če bi jih tožnik brez svoje krivde ob podaji prošnje ne mogel uveljavljati, tožnik pa niti ne opravičuje, da bi teh navedb prej ne mogel podati.

11. Tožnik je sicer ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka na prej navedena dejstva v zvezi s sporom zaradi zemlje, ki so se vsa nanašala na čas pred tožnikovim odhodom iz Afganistana, navezal še nova, kasneje nastala dejstva, in sicer da je izvedel po tem, ko je bilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odločeno negativno, da se je njegova družina zaradi njega morala preseliti iz province Laghman, da so jim grozili sorodniki, ki pa so povezani s talibani, in da se tožnik boji njihovega maščevanja. Vendar navedena nova (posledična) dejstva (strah pred maščevanjem in pred talibani, s katerimi naj bi bili njihovi sorodniki povezani, izselitev družine) ostanejo brez logične navezave na zatrjevana predhodno nastala (vzročna) dejstva (strelski obračun, v katerega je bil vpleten tožnik eno leto pred odhodom iz Afganistana, in ki naj bi bila razlog za možno maščevanje sorodnikov), ki po že navedenem (v 10. točki obrazložitve) ne morejo biti upoštevana kot dejstva iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, neverodostojna. Ob tem bi bilo (že) mogoče pritrditi zaključku organa, da tožnik ni predložil novih dokazov ali navedel novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

12. Tožnik ob navedenem tudi ne more uspeti z navedbami, da se mu v izpodbijanem sklepu brez podlage očita neskladje med izjavama, danima ob podaji prošnje za mednarodno zaščito oziroma ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, glede selitve družine, saj naj bi se navedbe ob podaji prošnje nanašale na njegovo ženo in otroka, navedbe ob podaji predmetnega zahtevka pa na tožnikova starša in brate. Navedenim tožbenim navedbam sodišče sicer sledi ter jih sprejema, vendar to ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Sodišče se je namreč v predhodni točki obrazložitve te sodbe že opredelilo, da navajanega novega dejstva izselitve družine zaradi strahu pred maščevanjem sorodnikov in pred talibani ni mogoče sprejeti kot izkazanega, ker se (vzročno) posledično navezuje na dejstva, ki jih organ tudi po presoji sodišča ni mogel upoštevati kot dejstev iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, saj jih tožnik ob podaji prošnje brez opravičila (tako) ni navedel, čeprav so se nanašala na preteklo obdobje. Glede na to je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da bi sodišče moralo izpodbijani sklep odpraviti že iz razloga (kršitve kontradiktornosti), ker tožniku pred izdajo sklepa ni bila dana možnost pojasnitve očitanega neskladja; očitano neskladje se namreč ne nanaša na odločilna dejstva.

13. Na drugačno presojo sodišča tako tudi ne more vplivati tožnik z navedbami, da je krvno maščevanje lahko razlog za priznanje mednarodne zaščite ter da je krvno maščevanje prisotno tudi v Afganistanu. Po navedenem namreč tudi po presoji sodišča ni izkazal oziroma prepričljivo navedel dejstev v smislu prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, ki bi razlog za krvno maščevanje nad tožnikom ali njegovo družino lahko bila.

14. Enako presoja kot neutemeljene sodišče tožbene navedbe, da je tožnik ogrožen s strani talibanov. Tožnik je talibane in svojo ogroženost z njihove strani prvič navedel v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, in sicer v povezavi s sorodniki, s katerimi so v sporu zaradi zemlje in ki naj bi bili povezani s talibani. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v zvezi s sporom za zemljo tožnik ni navajal strelskega obračuna s sorodnikom, v katerega naj bi bil vpleten, in njegove posledične ogroženosti s strani sorodnikov zaradi krvnega maščevanja in s strani talibanov, s katerimi so sorodniki povezani. Po že navedenem v tej sodbi tožnik namreč ni izkazal oziroma prepričljivo navedel dejstev v smislu prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, ki bi razlog za njegovo ogroženost s strani talibanov lahko bila (10. in 11. točka obrazložitve).

15. Tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na varnostne razmere v Afganistanu, so po presoji sodišča neutemeljene. Varnostnih razmer v Afganistanu tožnik ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni niti izpostavil, razen kolikor je v navedenem smislu mogoče razumeti, in kakor je to očitno razumel tudi organ, njegovo navedbo, da „bi zdaj imel resne težave s talibani, ki so zdaj v našem okraju na oblasti“. Ob preverjanju varnostnih razmer, kot izhajajo iz splošnih znanih in vsem dostopnih informacij, in ki se nanašajo predvsem na provinco Laghman in okrožje Qarghayi, od koder prihaja tožnik, v zadnjih nekaj letih organ ni ugotovil njihovega poslabšanja; okraj Qarghayi je eden mirnejših okrajev v provinci; talibani pa so sicer imeli že v času tožnikovega bivanja v Afganistanu velik vpliv v provinci Laghman. Tožnik, ki tožbene navedbe opira na isto poročilo, na katero se sklicuje organ, vendar za obdobje po odhodu tožnika iz izvorne države (1. 9. 2015 do 31. 5. 2016), navaja prav tako ugotovljenih 70 varnostnih incidentov, kot jih za obdobje devetih mesecev v letu 2014 navaja organ, s to razliko, da tožnik števila incidentov ne komentira z vidika morebitnih sprememb glede na preteklo obdobje, pač pa v pomenu, da tako število ne kaže na to, da bi šlo za miren okraj. Po mnenju sodišča pa bi le bistveno poslabšanje varnostnih razmer po tožnikovem odhodu iz Afganistana, in ki bi ga tožnik v zahtevku izkazal ali prepričljivo podal z navedbo dejstev, lahko predstavljalo novo dejstvo v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, torej ki pomembno povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, in kar bi dajalo organu podlago za dovolitev tožniku vložitve ponovne prošnje. Ob tem sodišče še dodaja, da mora po že citirani določbi prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 oseba, ki vlaga zahtevek za uvedbo postopka, v zahtevku sama predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek.

16. Po vsem navedenem tudi po presoji sodišča tožnik (ki je v zahtevku sicer navajal dejstva, ki so se nanašala na razlog njegovega odhoda iz izvorne države, na razloge preganjanja ter na škodo, ki bi mu ob vrnitvi grozila) ni navedel novih dejstev, ki bi nastala po izdaji prejšnje odločbe oziroma pred tem, pa bi jih tožnik tedaj brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, in ki bi pomembno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Zato sodišče pritrjuje odločitvi organa, ki je njegov zahtevek, ker ni izpolnil pogojev iz 64. člena ZMZ-1, zavrglo.

17. Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo na seji ter predlaganih dokazov ni izvedlo. Tožnik je namreč predlagal naslednje dokaze: vpogled v upravni spis, svoje zaslišanje, vpogled v poročilo, ki ga citira v tožbi ter v odločbo sodišča na Novi Zelandiji z dne 5. 11. 2009, na katero se sklicuje v tožbi. Presojo zakonitosti izpodbijanega akta ob vpogledu v upravni spis, da ob tem ugotovi, ali je treba izvedene dokaze dopolniti ali ponoviti, sodišče lahko opravi, tudi kadar odloči brez glavne obravnave, na seji, kot v tem primeru, ko je ob tem tudi presodilo, da v zadevi lahko odloči na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov. Tožnik je predlagal tudi svoje zaslišanje, pri čemer niti ni navedel, o čem bi izpovedal. Sodišče se ob tem ponovno sklicuje na prvi odstavek 65. člena ZMZ-1, po katerem mora prosilec že v zahtevku sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Kolikor pa naj bi tožnik pojasnjeval, da očitanega neskladja med njegovimi izjavami o selitvi družine ni, je sodišče že v 12. točki obrazložitve te sodbe navedlo, da sprejema take tožbene navedbe, da pa se sicer očitano nesoglasje tudi ne nanaša na odločilna dejstva, in je to svoje stališče tudi obrazložilo. Prav tako kot nepotrebnih sodišče ni izvedlo dokazov z vpogledom v priporočilo UNCHR iz avgusta 2013, iz katerega naj bi po navedbah tožnika izhajalo, da je v Afganistanu prisotno krvno maščevanje, in v odločbo sodišča na Novi Zelandiji z dne 5. 11. 2009, po stališču katere je krvno maščevanje lahko razlog za priznanje mednarodne zaščite, kajti kot je sodišče navedlo že v 13. točki obrazložitve te sodbe, tožnik v svojem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni izkazal oziroma prepričljivo navedel dejstev v smislu prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, ki bi lahko predstavljala razlog za krvno maščevanje nad njim ali njegovo družino.