Jedro

Bistveni sestavni del sklepa sodišča prve stopnje o ureditvi meje je ugotovitev vrednosti spornega mejnega prostora. To vrednost ugotovi sodišče, ki mora svojo odločitev obrazložiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom uredilo mejo med parcelo št. 150, k. o. X, v solasti predlagateljev in parcelo št. 151/1, k. o. X, v lasti nasprotne udeleženke. Mejo je določilo po zadnji mirni posesti, in sicer tako da sodno določena meja poteka od nespornega mejnika v točki A na tromejo parcelnih št. 150, 149 in 151/1, vse k. o. X, preko točke C na meji med parc. 150 in 151/1, obe k. o. X do obstoječega mejnika v točki B (meja je razvidna iz skice sodnega izvedenca geodeta). O stroških postopka sodišče ni odločalo, saj jih udeleženci niso priglasili.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pravočasno pritožuje prva nasprotna udeleženka. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se nepravdni postopek ustavi, po pravnomočnosti pa se zadeva nadaljuje pravdi. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidna površina spornega mejnega prostora, kar je sicer bistven del izreka sklepa pri sodni določitvi meje (drugi odst. 138. člena ZNP). Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj meje ni uredilo na podlagi močnejše pravice, ki je skladna z mejo, določeno v zemljiškem katastru. Sodišče tudi ne obrazloži svoje odločitve glede določitve meje po zadnji mirni posesti. Zgolj povzemanje izjav posameznih prič tako ne zadošča. Ker iz izpovedb prič izhaja posest nasprotne udeleženke, bi moralo sodišče pojasniti, zakaj šteje, da sta imela zadnjo mirno posest na vsem zemljišču vzhodno od sodno določene meje samo predlagatelja. Le ta sta tudi sicer zatrjevani potek meje tekom postopka spreminjala. Na mejni obravnavi je tako sporni prostor znašal le 37 m2, v predlogu za sodno ureditev meje pa že 50 m2. Tekom postopka je nato postalo sporno lastništvo zemljišča med parc. št. 150 in parc. št. 151/2, ki nista sosednji zemljišči, parc. št. 151/2 pa je celo last Občine M., ki ni udeleženka predmetnega postopka. Vztraja na stališču, da gre v konkretnem primeru za lastninski spor, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče nadalje ni obrazložilo, kaj predstavljata točki B in C, preko katerih poteka sodno določena meja. Meni, da je sodišče nekritično sledilo navedbam predlagateljev v pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2012, ki skušata v sodnem sporu ugotavljati pravilnost zarisane katastrske meje, kar ni dopustno. Meja se nadalje ne ugotavlja na podlagi skic, ampak s pomočjo izmerjenih podatkov, podanih s strani izvedenca ustrezne stroke, česar pa sodišče prve stopnje ni izvedlo.

3. Na pritožbo nasprotne udeleženke sta odgovorila predlagatelja in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Stvarnopravni zakonik (SPZ) kot temelj za ureditev meje določa kriterij močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena SPZ). Največkrat gre za lastninsko pravico, ki jo je posamezni od mejašev pridobil, s katerim od pravno veljavnih načinov (priposestvovanje, dogovor o poteku meje) ali publicijansko (bonitarno) lastnino. Pri urejanju meje na podlagi močnejše pravice mora sodišče najprej ugotoviti "staro mejo", oprto na pravico mejašev, nato pa, ali se je premaknila in zakaj, ali za premik obstaja pravna podlaga ali pa je posledica samovoljnega ravnanja enega od mejašev (1). Vendar je po tem kriteriju mogoče mejo urediti le, če je vrednost spornega prostora manjša od 4.000,00 EUR (dvakratna vrednost za določitev spora majhne vrednosti) ali če za to obstaja soglasje udeležencev postopka. Če je vrednost večja oziroma če soglasja ni, uredi sodišče mejo bodisi po zadnji mirni posesti bodisi po pravični oceni, udeleženci pa imajo možnost uveljavljati močnejšo pravico v pravdi. Bistveni sestavni del sklepa sodišča prve stopnje o ureditvi meje je zato tudi ugotovitev vrednosti spornega mejnega prostora (drugi odstavek 138. člena ZNP). To vrednost ugotovi sodišče, ki mora svojo odločitev obrazložiti.

6. V obravnavani zadevi sta predlagatelja obseg spornega mejnega prostora označila na 50 m2, hkrati pa predlagala ureditev meje po kriteriju zadnje mirne posesti. Nasprotna udeleženka je v odgovoru na predlog trdila, da vrednost spornega mejnega prostora znaša največ 2.960,00 EUR ter se sklicevala na potek meje, razvidne iz katastra. Med udeleženci je torej obstajal spor o vrednosti spornega mejnega prostora, zato bi moralo sodišče prve stopnje svojo odločitev, na podlagi katere je mejo določalo po zadnji mirni posesti, obrazložiti. Iz sklepa bi tako moralo izhajati, kakšen je obseg spornega mejnega prostora, da bi bilo mogoče ugotoviti ceno m2 zemljišča in jo primerjati z drugimi primerljivi cenami nepremičnin, kar bi sodišče moralo narediti po uradni dolžnosti na način, ki bi izkazoval še sprejemljivo verjetno vrednost (lahko bi vpogledalo v spletne strani zemljiškega katastra). Sodišče sklepa, s katerim je določilo vrednost spornega mejnega prostora, ni niti izdalo niti obrazložilo, zato se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, zaradi katere je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Vrednost spornega mejnega prostora, ki naj jo sodišče ugotovi in obrazloži svojo oceno, bo namreč narekovala metodo, po kateri bo sodišče uredilo mejo med udeleženci postopka, od uporabljenega kriterija pa bo tudi odvisno, katere so relevantne okoliščine za določitev meje.

7. Sodišče se bo v ponovljenem postopku moralo najprej opredeliti do vprašanja lastništva. Nasprotna udeleženka je namreč podala trditve, da konkretna zadeva predstavlja lastninski in ne mejni spor. V takih primerih mora sodišče skrbno preučiti predlog za ureditev meje in pri tem poleg velikosti in vrednosti spornega mejnega prostora posebno pozornost nameniti navedbam udeležencev ter ugotoviti, ali je zanje sporen potek meje in je zato prišlo do spornega mejnega prostora (ker stranki, kar bo najpogostejši primer, različno zatrjujeta potek meje ali pa ga zatrjujeta enako, vendar se zatrjevani potek meje razlikuje od meje po katastru) ali pa sam potek meje ni sporen, ampak so stranke v sporu glede površine, ki je v nekem delu omejena s sicer nesporno mejo. V tem primeru primeru bo moralo sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 17. člena ZNP s sklepom ustaviti nepravdni postopek, po pravnomočnosti sklepa pa se bo postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka pred pristojnim sodiščem. Če bo nasprotno štelo, da konkretni primer predstavlja mejni spor, pa bo moralo najprej ugotoviti vrednost spornega zemljišča. Če bo ugotovilo, da vrednost spornega zemljišča ne presega dvakratne vrednosti za določitev spora majhne vrednosti, bo lahko tudi brez soglasja strank uredilo mejo na podlagi močnejše pravice, pri tem pa bo moralo upoštevati, da se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku, ter da je ta domneva izpodbojna in se močnejša pravica lahko dokazuje tudi drugače. Če pa bo ugotovilo, da vrednost spornega zemljišča presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, pa bo moralo, če ne bo pridobilo soglasja strank za ureditev meje na podlagi močnejše pravice, (v konkretnem primeru je namreč predlagatelj predlagal, da sodišče določi mejo po zadnji mirni posesti) urediti mejo po zadnji mirni posesti. Gre za pravni standard, vsebino katerega je treba ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej. Gre za tisto stanje posesti, ki je glede na naravo mejnih zemljišč, njen pomen za udeleženca ter druge okoliščine primera nepretrgoma trajalo dalj časa pred trenutkom, ko je postala meja sporna, in ki sta ga oba udeleženca ves ta čas prostovoljno spoštovala (2). Če to ne bo mogoče, bo sodišče mejo razdelilo po pravični oceni.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 37. členom ZNP pridrži za končno odločbo.

(1) Primerjaj Kovačević, V., Ureditev meje v upravnem in sodnem nepravdnem postopku, Pravna praksa, 2010, str. 22. (2) Božič Penko, A.: Ureditev meje, v: Pravosodni bilten, št. 3/2001, str. 201-217.