Jedro

To, da sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, lahko predstavlja le razlog za vložitev predloga za izdajo dopolnilne sodbe, ne pa pritožben razlog.

Trditvena podlaga, ki jo je podala tožena stranka, je bila pomanjkljiva. Čim je tako, pa sodišče v zvezi s tem ne sme izvajati dokazov, saj ni dovolj substanciranih navedb, ki bi jih bilo treba dokazovati. Vprašanja, kdo in kdaj je bil direktor tožeče stranke, so se prvič pojavila šele ob zaslišanju, pred tem pa o tem ni bilo nobenih navedb. To pa pomeni, da se je z zaslišanjem dokazovalo dejstvo, ki sploh ni bilo zatrjevano, torej zunaj navedb strank, kar je v nasprotju s 7. in 212. členom ZPP.

Izrek

I. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se delno ugodi in se sodba v tem delu delno spremeni tako, da se ugotovi, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 5.574,51 EUR.

V preostalem delu, torej glede neobstoja terjatve tožene stranke v višini 4.497,25 EUR, se pritožba zavrne in se III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Pritožbi zoper IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se delno ugodi in se sodba v tem delu delno spremeni tako, da se po izvedenem pobotu terjatev iz II. in spremenjene III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 5.574,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 4.204,31 EUR za čas od 19.7.2006 dalje, od zneska 1.153,73 EUR za čas od 19.7.2006 dalje in od zneska 216,47 EUR za čas od 29.7.2006 dalje.

V preostalem delu, torej glede plačila 4.863,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.674,67 EUR za čas od 29.7.2006 do plačila, od zneska 1.767,45 EUR za čas od 22.9.2006 do plačila in od zneska 421,73 EUR za čas od 6.10.2006 do plačila, se pritožba zavrne in se IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

IV. Pritožbi zoper V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se delno ugodi in se ta točka izreka spremeni tako, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške izvršilnega in pravdnega postopka.

V. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 80048/2009 z dne 12.6.2009, (II.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 10.438,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (III.) ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 10.493,49 EUR, (IV.) toženi stranki naložilo v plačilo 10.438,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in (V.) toženi stranki naložilo povračilo stroškov tožeče stranke v višini 1.434,00 EUR in 50,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da se tožena stranka ne pritožuje zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, saj ta odločitev predstavlja sklep, tožena stranka pa izrecno navaja, da se pritožuje zoper sodbo, poleg tega pa v tem delu niti ni navedla nobenih vsebinskih razlogov.

6. Tožena stranka ima sicer prav, ko trdi, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odločilo o zahtevku v višini 55,13 EUR. Izrek izpodbijane sodbe tega namreč ne vsebuje, čeprav je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo, da zahtevka v tej višini ni priznalo. Glede na obrazložitev odločbe bi tako moralo zahtevek v tej višini zavrniti (v izreku sodbe). Vendar pa to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. To, da sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, lahko predstavlja le razlog za vložitev predloga za izdajo dopolnilne sodbe v smislu 325. člena ZPP, ne pa pritožben razlog. Zato se višjemu sodišču s to pritožbeno navedbo ni bilo potrebno podrobneje ukvarjati, saj je stvar sodišča prve stopnje, da odloči o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe.

7. Pravilna je sicer pritožbena navedba, da ne drži, da bi tožena stranka stranka priznala vtoževano terjatev, saj ji je delno ugovarjala zaradi reklamacij, delno pa zaradi dogovora o pobotu. Ker pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju razložilo tudi, da upravičenost reklamacije ni ne izkazana ne dokazana, zaradi napačne navedbe v 10. točki obrazložitve ni prišlo do nikakršne upoštevne kršitve določb pravdnega postopka. Najmanj glede trditev tožene stranke, da je v delu, ki ni bil reklamiran, prišlo do pobota zaradi dogovora pravdnih strank in E. Z., pa je navedba sodišča prve stopnje pravilna – v nereklamiranem delu je tožena stranka priznala, da je blago prejela, vendar pa da ga ni dolžna plačati zaradi dogovora o pobotu.

8. Tožeča stranka je uveljavljala, da je vtoževana terjatev neobstoječa v višini 204,31 EUR zaradi dobropisa, ki naj ga tožeča stranka ne bi upoštevala, in v višini 4.292,94 EUR zaradi reklamacij, znesek v višini 5.574,51 EUR pa je pobotan zaradi dogovora, da se bodo z dobavami tožeče stranke poplačale terjatve E. Z. do tožene stranke.

Dobropis št. 100544/06

9. Glede dobropisa za 204,31 EUR je ugotovljeno, da ga je tožeča stranka upoštevala pri vložitvi predloga za izvršbo, zato ugovor tožene stranke, da ga ni upoštevala, ni utemeljen, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da taka nasprotna terjatev tožene stranke ne obstaja.

Reklamacije

10. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi ukvarjalo tudi s pravočasnostjo reklamacij. Ker je v tem delu ugotovilo, da je bila reklamacija pravočasna, to pomeni, da je tak zaključek v korist toženi stranki, ki v zvezi s tem, da se je sodišče prve stopnje (poleg drugega) ukvarjalo tudi s pravočasnostjo reklamacij, nima pravnega interesa za pritožbo zoper to ugotovitev.

11. Tožeča stranka reklamacije ni priznala kot upravičene in jo je zavrnila, kot to izhaja iz neizpodbijanega zaključka sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka reklamacijo 14.12.2006 zavrnila. Tožena stranka pa tudi sama trdi, da reklamacija še ni rešena (čeprav naj bi do nje prišlo že v letu 2006). Da je blago imelo napake, mora dokazati tožena stranka, kot je pravilno zapisano tudi v izpodbijani sodbi. Tudi višje sodišče se strinja, da je bila že trditvena podlaga, ki jo je v zvezi s tem podala tožena stranka, pomanjkljiva. Čim pa je tako, sodišče v zvezi s tem niti ne sme izvajati dokazov, saj ni dovolj substanciranih navedb, ki bi jih bilo treba dokazovati (212. in 213. člen ZPP), zato sta bila utemeljeno zavrnjena dokazna predloga za zaslišanje prič M. T. in A. G. Tožena stranka tako ni dokazala upravičenosti reklamacije, kupnine pa zato ne more znižati za znesek, ki ga je uveljavljala. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 4.292,94 EUR ne obstaja.

Dogovor o prevzemu dolga

12. Pravilne so pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni zatrjevala, da E. Z. ni bil direktor tožeče stranke v času, ko naj bi se dogovoril za pobot. Vprašanja, kdo in kdaj je bil direktor tožeče stranke, so se prvič pojavila šele ob zaslišanju, pred tem pa o tem ni bilo nobenih navedb. To pa pomeni, da se je z zaslišanjem dokazovalo dejstvo, ki sploh ni bilo zatrjevano, torej zunaj navedb strank, kar je v nasprotju s 7. in 212. členom ZPP. Na tako izpoved zato sodišče ne sme opreti svoje odločitve.

13. V postopku je tožena stranka zatrjevala, da je bil direktor tožene stranke osebni dolžnik tožene stranke za dolg tožeče stranke v višini, kot je ta dolg prenehal zaradi potrjene prisilne poravnave nad tožečo stranko. Zatrjevala je tudi, da sta se direktor tožene stranke in direktor tožeče stranke dogovorila, da bo plačilo tega dolga prevzela tožeča stranka, tožeča stranka pa je nato izvršila dobave, katerih plačilo sedaj vtožuje, do česar zato ni upravičena. Tožeča stranka je na to odgovorila le, da so neutemeljene in irelevantne navedbe o postopku prisilne poravnave in dogovorih z E. Z., kljub dovolj substanciranim navedbam tožene stranke pa drugih navedb in razlogov ni podala. To pa pomeni, da je dejstva, ki jih je zatrjevala tožena stranka, tožeča stranka zanikala brez navajanja razlogov, zato na podlagi 2. odstavka 214. člena ZPP ta dejstva veljajo za priznana. Takih dejstev se ne dokazuje, o njih se dokazni postopek ne izvaja (1. odstavek 214. člena ZPP), sodišče pa jih vzame za podlago svoji odločitvi. Zato ugotovitev v zvezi s tem, do katerih je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izvedbe dokaza z zaslišanjem strank, ni dopustno uporabiti pri odločitvi.

14. Zaradi kršitev, navedenih v 12. in 13. točki te obrazložitve, je prišlo do kršitve določb pravdnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Gre za kršitve, ki jih višje sodišče lahko samo odpravi (1. odstavek 354. člena ZPP), kar je tudi storilo.

15. Kot priznano je tako šteti, da sta E. Z. in M. L. sklenila dogovor, da bo namesto E. Z. njegov osebni dolg plačala tožeča stranka. Zakaj takemu dogovoru ne bi bilo mogoče nuditi pravne varnosti, sodišče prve stopnje ni pojasnilo, višje sodišče pa takih razlogov ne najde. Dejstvo, da so te terjatve v bistvu terjatve, ki so prenehale zaradi potrjene prisilne poravnave, na to ne more vplivati. Takrat veljavni Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji je določal enako, kot zdaj Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, da dolžnik iz prisilne poravnave v primeru, da poplača upnike v višjem znesku, kot je to dolžan po potrjeni prisilni poravnavi, tega ne more zahtevati nazaj. To vsekakor kaže na to, da je tudi poplačilo nad višino zneska iz potrjene prisilne poravnave dopustno.

16. Tožena stranka pa niti ne zatrjuje takega položaja, temveč navaja, da je šlo za samostojno zavezo, da bo tožeča stranka poplačala Z. dolg. Gre za pogodbo – dogovor o prevzemu dolga iz 427. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), katerega obstoj je šteti za priznanega, kot je bilo obrazloženo zgoraj. Zakaj je na to pristala, za obravnavano zadevo ni pomembno; to je stvar med tožečo stranko in E. Z. in se tožene stranke ne tiče. Do tega, da sodišče ne bi nudilo pravnega varstva toženi stranki, zagotovo ne more priti niti iz razloga, da je M. L. ta dogovor imenoval „gostilniška kompenzacija“. Gre namreč zgolj za prispodobo. Neprerekano je dejstvo, da je za tožečo stranko tak dogovor sklenil E. Z., ki je bil njen direktor. Samo zato, ker je bil osebni dolžnik za ta dolg, še ne pomeni, da njegova zaveza tožeče stranke ne bi bila veljavna. Ker je dogovor sklenil tudi v imenu tožeče stranke, saj tega na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ni mogoče razdvojiti in tožeča stranka temu tudi ni substancirano ugovarjala, je tak dogovor treba upoštevati (primerjaj 32. člen Zakona o gospodarskih družbah).

17. Glede na to, da je bil tak dogovor sklenjen, ima tožena stranka prav, ko navaja, da je znesek 5.574,51 EUR, ki ga iz tega naslova uveljavlja, treba pobotati z dolgom tožeče stranke, ki je nastal z dogovorom o prevzemu dolga.

Sklepno

18. Terjatve tožeče stranke do tožene so tako znašale 4.204,31 EUR po računu št. 1316, 1.153,73 EUR po računu št. 1318, 2.891,14 EUR po računu št. 1338, 1.767,45 EUR po računu št. 1441 in 421,73 EUR po računu št. 1415; glavnica je tako skupaj znašala 10.438,36 EUR. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje tožena stranka v pritožbi ni izpodbijala (uveljavljala je le, da bi moralo sodišče upoštevati dogovor o prevzemu dolga in reklamacije).

19. Tožena stranka je tožeči že pred vložitvijo predloga za izvršbo poslala predlog medsebojne kompenzacije z dne 30.3.2007, v kateri je tudi navedla, da bo kompenzacijo enostransko prisilno izvedla, če je tožeča stranka v določene roku ne bo potrdila. V tej listini je navedla določene dolgove tožeče stranke iz leta 2004, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, dolgov tožeče stranke iz tega obdobja pa nikakor ni mogoče pobotati z dolgovi tožene stranke, ki so nastali po začetku učinkovanja potrjene prisilne poravnave in temu tožena stranka v pritožbi niti ne nasprotuje. Ni pa izkazala, da bi podala tudi pravilno pobotno izjavo v smislu 312. člena OZ. Glede na navedeno ni moglo priti do pobota pred pravdo.

20. Zato je treba upoštevati uveljavljanje pobota v pravdi, kar je tožena stranka podrejeno ugovarjala – uveljavljala je, da je treba pobotati toženkino terjatev v višini 5.574,51 EUR, ki se nanaša na prevzem dolga E. Z. s strani tožeče stranke, s terjatvami tožeče stranke.

21. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o obstoju terjatev tožeče stranke v višini 10.438,36 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka izpodbijane sodbe) pravilna, zato je višje sodišče v tem delu neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo (353. člen ZPP).

22. Nadalje je bilo potrebno III. točko izreka izpodbijane sodbo (glede obstoja terjatev tožene stranke) zaradi zgoraj obrazloženega dogovora o prevzemu dolga spremeniti tako, da se ugotovi obstoj terjatve tožene stranke v višini 5.574,51 EUR, v preostalem delu, torej glede 4.497,25 EUR iz naslova reklamacij in dobropisa, pa je bila odločitev sodišča prve stopnje o neobstoju tega dela terjatve tožene stranke pravilna, zaradi česar je višje sodišče v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 351. člena ZPP).

23. Nato je treba izvesti procesni pobot, pri čemer se upoštevajo pravila vračunavanja iz 287. člena OZ (318. člen OZ). To pomeni, da se najprej poplačajo najstarejše terjatve. Ker je v času dobav tega blaga že obstajal dogovor o prevzemu dolga in so bile dobave izvedene izključno iz razloga, da se bo vrednost dobav pobotala z dolgom, katerega plačilo je prevzela tožeča stranka, od najstarejših dobav niti niso začele teči zamudne obresti.

24. Po izvedenem pobotu je zato zahtevek tožeče stranke utemeljen v višini 4.863,85 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v nadaljevanju navedenih računov v plačilo do plačila. Gre za račune št. 1338 v višini 2.674,67 EUR in računov št. 1441 (1.767,45 EUR) in št. 1415 (421,73 EUR) v celoti. V tem delu je IV. točka izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pravilna, zato je v tem delu višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). V preostalem delu, v katerem je terjatev zaradi pobota prenehala, torej glede računov št. 1316 (4.204,31 EUR) in št. 1318 (1.153,73 EUR) v celoti in št. 1338 do zneska 216,47 EUR pa je pritožba tožene stranke utemeljena, zato ji je višje sodišče ugodilo in IV. točko izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (1. odstavek 354. člen ZPP).

25. Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških. Pravdni stranki sta glede vtoževanega zahtevka uspeli vsaka približno s polovico, zato je višje sodišče V. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je odločilo, da vsaka sama nosi svoje stroške izvršilnega in pravdnega postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek 154. člena ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

26. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela približno s polovico, enako tudi tožeča stranka. Zato je višje sodišče tudi glede teh stroškov odločilo, da jih vsaka stranka sama nosi (2. odstavek 154. člena ZPP).