Jedro

Trditve po postopku zavarovanja niso neupoštevane zgolj zato, ker bi njihovo dokazovanje terjalo dokazni postopek, ki presega vpogled listin.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo dolžnikovemu ugovoru, razveljavilo začasno odredbo, s katero je bilo prepovedano vnovčenje akceptnega naloga št. 8842396, ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Zoper sklep se pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da kreditna pogodba z dne 16.5.1997 ne odraža dejanskega razmerja med strankama. V njej je res navedeno, da naj bi upnik (posojilojemalec) imel dolg do družbe D... d.o.o. in da naj se kredit namesto posojilojemalcu nakaže tej družbi. Osnova tega dolga je bil dogovor, da bo upnik postal družbenik družbe D... d.o.o. in bo vanjo vložil znesek, enak tistemu iz kreditne pogodbe. Vendar ta dogovor ni bil nikoli realiziran. Ustanovitelj in direktor tako dolžnika kot družbe D... je ista oseba, ki je realizacijo dogovora onemogočila. Dejansko stanje je sedaj takšno, da je dolžnik kredit nakazal "samemu sebi", od upnika, ki ni prejel ničesar in družbi D... d.o.o. ničesar ne dolguje, pa zahteva vrnitev spornih 1.000.000,00 SIT. Pritožnik navaja, da svojih trditev ne more dokazati drugače kot preko zaslišanja zakonitih zastopnikov strank. Ker gre za edino pot do dokaznega gradiva, bi takšno zaslišanje moralo sodišče opraviti.

Pritožba je utemeljena.

Postopek na predlog za izdajo začasne odredbe je sumaren in hiter ter se v njem odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podana takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo na nasprotno. Zlasti pri razmerjih gospodarskih subjektov, katerih poslovanje praviloma spremlja listinska poslovna dokumentacija, dokazovanje z zaslišanjem prič ali strank v tovrsten postopek praviloma ne sodi. Kljub temu pa je tudi za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče dolžno priti do neke primerne kvantitete in kvalitete trditvenega in dokaznega gradiva.

Kadar stranka uveljavlja dejanske okoliščine, ki so za odločitev očitno zelo relevantne, pa o njih listinskih dokazov ni, razlogi nasprotnika pa niso zelo prepričljivi ali celo izostanejo, je sodišče izjemoma dolžno voditi postopek dlje od zgolj ocene listine, ki se za spor zdi odločilna.

Obravnavana situacija po oceni pritožbenega sodišča sodi med te izjemne primere. Okoliščine, ki jih uveljavlja upnik s svojo vlogo z dne 18.10.1999, bi bile za odločitev o usodi začasne odredbe lahko bistvene. Če je v kreditni pogodbi omenjeni upnikov dolg do družbe D... d.o.o. res rezultat dogovora o vložku v to družbo, katerega realizacija je bila s strani dolžnika oziroma z njegovim ustanoviteljem in direktorjem personalno povezane družbe D...

onemogočena, potem je poslovna podlaga kreditne pogodbe z dne 16.5.1997 lahko vprašljiva. V tem primeru pogodbene obveznosti upnika res lahko ni (več). Akceptni nalog, ki je naročilo, vezano na neko denarno terjatev, je s tem lahko izgubil svojo osnovo.

Po oceni sodišča druge stopnje prvostopno sodišče teh trditev ne bi smelo preprosto ignorirati. Neupoštevne prav gotovo niso zgolj zato, ker bi njihovo raziskovanje terjalo nekaj angažmaja, ki presega vpogled listin. Postopek, ki je v obravnavani situaciji nepravilno izpadel, niti (še) ne zadeva dokazov z zasliševanjem. Del poti do ustrezne količine in kvalitete za odločanje potrebnega gradiva je namreč mogoče narediti že z omogočanjem kontradiktorne argumentacije strank in oceno verjetnosti tako pridobljenih trditev. Sodišče prve stopnje bi zato o trditvah upnika iz vloge z dne 18.10.1999 moralo vsaj zahtevati izjavo nasprotne strani. S tem bi se o morebitni neutemeljenosti upnikovih trditev dalo priti tudi do listinskih dokazov - če bi npr. dolžnik dokumentiral kakšno tretjo podlago za dolg, omenjen v kreditni pogodbi. Potreba po hitrosti postopka izostanka takšnega nadaljnega koraka v postopku ni izključevala.

Prvostopno sodišče je namreč vlogo upnika prejelo 19.10.1999, o ugovoru pa nato odločilo šele dne 5.1.2000. Faza postopka, v kateri se je prvostopno sodišče odločilo o ugovoru odločiti, tega po oceni pritožbenega v konkretnem primeru še ni omogočala. Zaključek, po katerem naj bi dolžnik svoje trditve prikazal glede na upnikovo zatrjevanje dovolj prevladujoče, da je že mogoče govoriti o verjetnosti, je bil preuranjen. Okoliščina, da je bil upnik pri svojem predlogu nekoliko tendenciozen in se je zase neugodnim pogodbenim določilom poskušal izogniti, je sicer niansa, ki na vrednotenje pozicij obeh lahko vpliva - na usodnejši dvom o upnikovi verodostojnosti pa na njeni podlagi vendarle ne gre sklepati.

Sodišče druge stopnje glede na vse to zaključuje, da je bilo dejansko stanje zadeve (v okvirih sicer "znižanih dokaznih standardov" postopka zavarovanja) raziskano premalo. Zato je treba upnikovi pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep na podlagi 355.čl. ZPP (v zvezi s 15. in 239.čl. ZIZ) razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v nov postopek.

V ponovljenem oz. dopolnjenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi vsaj še razlogovanje, ki ga bo zoper trditve upnika iz vloge z dne 18.10.199 morda podal dolžnik. Le-ta te možnosti dosedaj še ni imel. Vloga mu je bila namreč vročena skupaj z izpodbijanim sklepom, odgovora na pritožbo pa ZPP za postopek zoper sklepe ne predvideva (366. čl. ZPP). Po tem nadaljnjem koraku v postopku se bo sodišče prve stopnje lahko (in lažje) odločilo, ali in kaj bi bilo na poti do ustrezne podlage za odločitev še primerno ukreniti.