Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker ni hodil na delo. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 10. 2012. V II. točki izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 10. 3. 2013, temveč mu je trajalo z vsemi pravicami iz odpovedane pogodbe tudi v času od 11. 3. 2013 do 26. 1. 2014 in od 1. 3. 2014 do 16. 4. 2014. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za navedeno obdobje priznati delovno dobo in mu urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco pri ZPIZ. V IV. točki izreka je za zgoraj navedeno obdobje naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna mesečna nadomestila plač v višini 1.572,71 EUR bruto, od teh zneskov odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača pripadajoče neto zneske, zmanjšane za nadomestilo za čas brezposelnosti, ki ga je tožnik prejel na Zavodu RS za zaposlovanje ter mu od pripadajočih neto glavnic plača zakonske zamudne obresti od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku izplača odškodnino namesto reintegracije v višini 6.290,84 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke ter tožniku izplača ustrezen neto znesek. V VI. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna regrese za letni dopust za leto 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013 v bruto zneskih, kot izhajajo iz VI. točke izreka, ter mu po odvodu akontacije dohodnine izplača ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. julija tekočega leta dalje v plačilo do plačila. V VII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku plača jubilejno nagrado v skupnem znesku 908,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2013 dalje do plačila. V VIII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku za obdobje od novembra 2009 do marca 2013 plača pripadajoče plače oziroma razlike v plači in sicer v višini ter v časovnih obdobjih, kot to izhaja iz VIII. točke izreka izpodbijane sodbe. V IX. točki izreka je naložilo toženi stranki, da za tožnika odmeri, obračuna in odvede ter plača pripadajoče davke in prispevke iz delovnega razmerja, ob upoštevanju njegove bruto plače v višini 1.572,71 EUR za obdobje od vključno 1. 2. 2009 do 10. 3. 2013. V X. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na trajanje delovnega razmerja od 8. 2. 2013 do 10. 3. 2013 in od 27. 1. 2014 do 28. 2. 2014, za vpis zavarovalne dobe v matično evidenco za navedeno obdobje, za obračun ter izplačilo nadomestila plače za navedeno obdobje, za obračun ter izplačilo preostale plače, ki jo je tožnik vtoževal, za izplačilo odpravnine v višini 10.484,37 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za izplačilo preostalega dela jubilejne nagrade v višini 249,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za obračun, odvod ter plačilo pripadajočih davkov in prispevkov iz delovnega razmerja ob upoštevanju tožnikove bruto plače v višini 1.572,71 EUR za obdobje od 11. 3. 2013 do 6. 4. 2013. V XI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 1.612,41 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek oz. podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je vseskozi navajala, da je bila predmetna redna odpoved preklicana s sklepom z dne 21. 1. 2013 in zato razveljavljena. Tožniku je bila 8. 3. 2013 izdana nova redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zoper katero pa tožnik ni vložil tožbe. To pomeni, da je druga odpoved zakonita in pravnomočna. Glede na to je potrebno tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, vključno z odškodnino namesto reintegracije, zato je potrebno v tem delu izpodbijano sodbo razveljaviti. Tožnik do razlike v plači, ki mu jo je sodišče prve stopnje prisodilo, ni bil upravičen, tožena stranka meni, da sta obračun in izplačilo plače, ki ju je vložila v spis, dovolj pregledna, saj je povsem jasno, kakšna je bila višina plače za posamezni mesec, ki je pripadala tožniku. Zahtevek tožnika za izplačilo razlike v plači oz. plače je zato neutemeljen. Ker je bilo med pravdnima strankama ugotovljeno, da tožnik poleg plače, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi, prejema tudi stimulacijo glede na kvaliteto in količino opravljenega dela, mu v določenem obdobju plača ne pripada, saj od 5. 4. 2012 dalje tožnik ni več prišel na delo k toženi stranki. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ker je pri pripadajoči plači upoštevalo znesek 1.572,71 EUR bruto, saj takšna plača med strankama ni bila dogovorjena. Prav tako ni upoštevano, da so bili v določenih obravnavnih obdobjih prispevki plačani.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne konkretizira in jih le pavšalno uveljavlja), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 30. 10. 2012 podala tožniku iz poslovnega razloga, nezakonita zato, ker zanjo ni bilo utemeljenega razloga po 1. alinei člena 88/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., ki je bil v času podaje sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v veljavi). Ker je ugotovilo, da je bil dejanski razlog za to, da se je tožena stranka odločila, da tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi, v tem, da tožnik na delu k toženi stranki ni hodil (ker mu tožena stranka ni izplačevala plače za opravljeno delo), je tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2012 (A3) nezakonita. Iz te odpovedi namreč jasno izhaja, da je bila podana zato, ker je tožena stranka zaradi težkega položaja zašla v hude likvidnostne težave, posledično se je zmanjšala prodaja izdelkov in obseg poslovanja, prišlo je do nemožnosti plačila tekočih obveznosti, zaradi česar je bilo tožnikovo delovno mesto pečar - kamnosek ukinjeno. Tožena stranka ni dokazala, čeprav je bilo dokazno breme na njej (člen 82/1 ZDR), da je bila izpodbijana redna odpoved podana iz zgoraj navedenega razloga. To pa pomeni, da je bila nezakonita, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je tožnik tožbo za ugotovitev nezakonitosti sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil v roku iz člena 204/3 ZDR, šteto od dneva vročitve te odpovedi, je utemeljeno ugodilo delu njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti te odpovedi in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze (razen za obdobje tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu in ob upoštevanju prejemkov tožnika iz naslova nadomestila za čas brezposelnosti).

V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je prišlo med tožnikom in njo do sporazumne razveljavitve te odpovedi, saj izvedeni dokazi ne nudijo opore takšnemu zaključku tožene stranke. Tožena stranka je sicer kot dokaz vložila v spis sklep z dne 21. 1. 2013 (B2), v katerem je navedeno, da se razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 30. 10. 2012, ki je bila izdana tožniku. V postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik s tem sklepom soglašal oz. da bi prišlo med njim in toženo stranko do soglasja (sporazuma) glede tega, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2012 razveljavi. Ob tem je potrebno ugotoviti, da tožena stranka ni predložila niti dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je bil ta sklep z dne 21. 1. 2013 tožniku sploh vročen. Vročitev navedenega sklepa ne izhaja niti iz izpovedbe A.A., žene zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je pojasnila, da je ona sestavila sklep z dne 21. 1. 2013, da je ta sklep vročila tožnikovi ženi, z njo se je dogovarjala tudi za drug datum prenehanja delovnega razmerja, pripravila je novo nadomestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (B3) in novo odpoved pogodbe o zaposlitvi (B4). To pa pomeni, da tožnik kot delavec tožene stranke, na katerega se je nanašala redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2012, sploh ni sodeloval v postopku v zvezi z zatrjevano sporazumno razveljavitvijo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako je potrebno tudi na podlagi navedenega zaključiti, da do sporazumne razveljavitve sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prišlo.

Ker je torej ta odpoved, ki jo je tožnik pravočasno izpodbijal v sodnem postopku, veljala, pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da nova odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 3. 2013 (ki je bila podana tožniku po vložitvi tožbe v tem individualnem delovnem sporu) ni mogla imeti pravnih učinkov. Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožniku redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2012 vročena 9. 1. 2013. Iz te odpovedi izhaja, da bo tožniku delovno razmerje prenehalo po poteku 30 dnevnega odpovednega roka, to je 30. 11. 2012. Iz te odpovedi nadalje izhaja tudi, da prične 30 dnevni odpovedi rok teči naslednjega dne po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob dejstvu, da je bila tožniku redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2012 vročena 9. 1. 2013, mu je 30-dnevni odpovedni rok iztekel 8. 2. 2013. Ker je bila nova redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s praktično identično vsebino, ki se je nanašala na obrazložitev utemeljenega razloga za odpoved, tožniku podana šele 8. 3. 2013 (B4), tožnik pa naj bi jo prejel 10. 3. 2013, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da druga redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 3. 2013 napram tožniku ni mogla pravno učinkovati (saj do razveljavitve prve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2012 po sporazumu med tožnikom in toženo stranko ni prišlo). Na podlagi izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožniku prenehalo delovno razmerje najkasneje 9. 2. 2013, kar pomeni, da je tožena stranka drugo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sicer podana iz identičnega razloga kot prva redna odpoved, podala v času, ko je prva že učinkovala. Iz navedenih razlogov je ugotovitev sodišča prve stopnje glede druge redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna.

Z ozirom na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na nezakonit način, zato mu je dolžna tožena stranka vzpostaviti takšno stanje, kot da do tega nezakonitega prenehanja ne bi prišlo. Tožnik je v postopku predlagal, da naj mu sodišče prve stopnje v primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pogodbo o zaposlitvi razveže na podlagi 118. člena ZDR in mu prizna odškodnino v višini štirih plač. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbenemu zahtevku tožnika v pretežnem delu ugodilo, saj je toženi stranki naložilo izplačilo te odškodnine v neto višini, potem ko mu mora tožena stranka predhodno od bruto prisojenega zneska v protivrednosti štirih bruto plač odvesti predpisane dajatve. Ker tožena stranka v postopku to odločitev sodišča prve stopnje izpodbija le zato, ker meni, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tem delu tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo 1. odstavek 37. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) oz. 144. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.). Poleg tega je kot osnovo za izračun pripadajoče plače upoštevalo neto dogovorjeno urno postavko med tožnikom in toženo stranko v višini 5,79 EUR, ki jo je preračunalo na bruto pripadajočo višino mesečne plače, ki je znašala 1.572,71 EUR. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o višini denarnega povračila na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), saj je bilo o tem delu tožbenega zahtevka odločeno po uveljavitvi ZDR-1 (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 467/2009 z dne 23. 11. 2010). Pritožbeno sodišče pa kljub temu v ta del izpodbijane sodbe ni poseglo, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bilo zaradi sicer zmotne uporabe materialnega prava v postopku pred sodiščem prve stopnje dejansko stanje v zvezi z pogoji za določitev višine denarnega povračila na podlagi 118. člena ZDR-1 nepopolno oz. zmotno ugotovljeno (kot je bilo že omenjeno, tožena stranka pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbi v tem delu sploh ne izpodbija).

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje o višini plače, ki je v vtoževanem obdobju pripadala tožniku. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju višine pripadajoče plače utemeljeno sledilo tožnikovim trditvam, da je bila med njim in toženo stranko dogovorjena plača v višini neto urne postavke v višini 5,79 EUR, kar izhaja tudi iz obračunov tožnikove plače z dne 15. 7. 2010, 15. 10. 2010, 15. 4. 2011, 15. 8. 2011, 15. 9. 2011 in 15. 1. 2012 (A6), ki jih je izpolnila tožena stranka. Dejstvo, da je bila tožniku plača obračunana po neto urni postavki 5,79 EUR pa izhaja tudi iz listin, ki jih je v spis vložila tožena stranka (B11, B12, B13). Ker je tožena stranka tožniku v obdobju od novembra 2009 do vključno marca 2013 plačo izplačevala v nižjem znesku od dogovorjenega (glede na neto urno postavko) oz. v določenih mesecih tega obdobja tožniku plača sploh ni bila izplačana, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju razpoložljivih podatkov, ki sta jih v spis vložili stranki, za vsak mesec vtoževanega obdobja ugotavljalo, do kolikšne razlike v plači oz. do kolikšne plače je bil tožnik upravičen. V postopku je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku določene zneske v spornem obdobju izplačevala preko blagajniških izdatkov (B11, B12, B13), pri čemer pa iz teh listih ni razvidno, ali je šlo za plačilo stroškov v zvezi z delom ali za plačilo plače. Ker tožena stranka v dokaznem postopku ni predlagala ustreznih dokazov o tem, iz katerih pravnih naslovov je tožnik prejel neto zneske, kot izhajajo iz zgoraj omenjenih blagajniških izdatkov, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju tožnikovih plačilnih list (za oktober 2010, januar 2011, april 2011, marec 2012) samo ugotavljalo, do povrnitve kolikšnih zneskov stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane je bil tožnik upravičen in nato ob upoštevanju izračunane neto plače tožnika v višini 1.042,20 EUR za vsak mesec vtoževanega obdobja izračunalo, kolikšen del neto plače je tožnik prejel in do kolikšnega dela te plače je tožnik še upravičen. To svojo odločitev je podrobno obrazložilo v točki od 26 do 59 obrazložitve izpodbijane sodbe, tako da je tudi v tem delu izpodbijano sodbo mogoče v celoti preizkusiti.

V zvezi z odločitvijo o višini pripadajoče razlike v plači oz. plače v vtoževanem obdobju je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o tem delu tožbenega zahtevka upoštevati plačo v višini, kot jo je imel tožnik dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi iz leta 1992 (B6). Iz te pogodbe sicer izhaja, da naj bi tožnikova plača znašala 240.000,00 SIT (oz. po interpretaciji tožene stranke 1.000,00 EUR), vendar pa iz izvedenih dokazov izhaja, da se je v spornem obdobju plača tožniku obračunavala po sistemu neto urne postavke, ki je znašala 5,79 EUR. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo pripadajočo plačo tožnika ob upoštevanju te neto urne postavke in ni upoštevalo višine plače, določene v pogodbi o zaposlitvi iz leta 1992. Pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi tožnik poleg plače, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi, prejemal tudi stimulacijo, kar naj bi pomenilo, da v času, ko ni prihajal na delo, do tega dela plače ni upravičen, pa so pritožbene novote, za katere tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno, glede 286. člen ZPP. Zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (člen 337/1 ZPP).

Ker tožena stranka ni predložila dokazov, da je za tožnika odvedla predpisane davke in prispevke za obdobje, za katero ji je obračun in odvod teh dajatev naložilo sodišče prve stopnje, je neutemeljena njena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek tožnika zavrniti. Razen tega tudi iz priloge A4 ("Razkritje podatkov o obveznih prispevkih za socialno varnost iz delovnega razmerja") izhaja, da tožena stranka te svoje obveznosti do tožnika ni izpolnila, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Glede na to, da pritožba tožene stranke v zvezi z ugodilnim delom sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na vtoževane regrese za letni dopust in jubilejno nagrado, ni obrazložena, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka iz člena 350/2 ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja člen 350/2 ZPP, ni storilo. O vtoževanem regresu za letni dopust je odločalo na podlagi 131. člena ZDR, 161. člena ZDR in Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (panožna kolektivna pogodba; Ur. l. RS, št. 1/05 in nadalj.) oz. na podlagi uradnih podatkov o višini minimalne plače, ki je služila sodišču prve stopnje kot osnova za izračun vtoževanih zneskov regresa za letni dopust. Odločitev o jubilejni nagradi je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo z določbama 51. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/1997) oz. 54. člena panožne kolektivne pogodbe. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi ta del pritožbe tožene stranke.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o pravdnih stroških obeh strank, saj je pri odločanju o teh stroških upoštevalo dejstvo, da se je del tožnikovega tožbenega zahtevka nanašal na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, del njegovega tožbenega zahtevka pa se je nanašal na uveljavljanje denarnih terjatev za čas, ko je bil tožnik pri toženi stranki še zaposlen. Glede na to je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških obeh strank odločalo upoštevaje določbo 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) oz. glede na določbo 154. člena ZPP. Pravdne stroške obeh stranke je odmerilo na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in sicer v zvezi z delom pritožbe, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi člena 41/5 ZDSS-1, v zvezi z preostalim delom njene pritožbe pa na podlagi 154. člena ZPP, saj s pritožbo ni bila uspešna.