Jedro

Priporni razlog koluzijske nevarnosti je podan, če je izkazano konkretno ravnanje obdolženca, ki kaže na možnost vplivanja na priče, udeležence ali prikrivalce.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Kpd 19513/2010 zoper obdolženca odredil pripor iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik dne 8.3.2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep spremeni tako, da se zoper obdolženega pripor ne odredi in da se predlog za odreditev pripora zavrne oziroma sklep o odreditvi pripora razveljavi in vrne prvostopenjskemu oziroma drugostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru na zahtevo navaja, da ta predvsem ne soglaša z razlogi, ki se nanašajo na dejansko stanje. Preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat sta navedla razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki utemeljujejo zaključke, da gre za dalj časa trajajoče nasilje v družini, katerega vrh predstavlja obravnavani uboj. Utemeljen je zaključek sodišča, da obstoji konkretna nevarnost ponavljanja podobnih kaznivih dejanj, ustrezno pa je utemeljen tudi priporni razlog vplivanja na priče, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v svojem odgovoru vztraja pri navedenem v zahtevi.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP). Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Vložnikove navedbe, da utemeljen sum storitve glede kaznivega dejanja nasilja v družini ni podan, ker da ima zaslombo le v izjavi ene od hčera, ki je ni potrdila niti druga hčerka, nima pa opore v „spisovni dokumentaciji“, po vsebini predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z obstojem utemeljenega suma zagovornik ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona ali postopka, s pavšalnimi navedbami glede vprašljivosti zaključkov o obdolženčevi prištevnosti v času uboja svoje žene B.B., ki temeljijo na drugačnem videnju doslej zbranih dokazov, zahteva, ki ne sprejema dejanskih sklepov v pravnomočni odločbi, tudi ne more uspeti.

7. Ugotovitev v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, je razumna. Sklepa preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata imata o obstoju ponovitvene nevarnosti ustrezne razloge, ki jih zagovornik z navedbami v zahtevi, s katerimi zavrača dejansko podlago, na katero se je oprlo sodišče (da nobena od oseb, nad katero je obdolženi izvajal nasilje, ni več prisotna na njegovem prebivališču, da je ugotovitev sodišča, da obdolženi zlahka podleže svojemu temperamentu, očitno pretiravanje ter da je strožje vzgojne ukrepe zoper hčerko S. uporabil, ker je ta uživala prepovedane substance), ne more izpodbiti. Trditev, da obdolženec s strani policije sploh še ni bil obravnavan, pa je očitno v nasprotju s podatki spisa, saj iz kazenske evidence izhaja, da je že bil obsojen za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ.

8. Neutemeljena pa je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedene okoliščine ne kažejo, da je podan priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Pripor iz tega pripornega razloga je mogoče med drugim odrediti tedaj, če posebne okoliščine kažejo na to, da bo obdolženec vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Vrhovno sodišče je v več sodbah poudarilo, da zakonskega besedila „posebne okoliščine“ ni mogoče razlagati tako, da bi za odreditev pripora iz tega razloga zadoščala že abstraktna bojazen vplivanja, temveč mora biti izkazano neko konkretno ravnanje obdolženca, ki kaže na možnost vplivanja (sodba I Ips 182/2001 z dne 21.6.2001 in sklep I Ips 474/2007 z dne 10.1.2008). V zvezi z obstojem tega pripornega razloga izpodbijani sklep o odreditvi pripora navaja, da so priče, ki bi lahko bile v nadaljevanju postopka zaslišane, obdolženčevi družinski člani, ter da obstaja verjetnost, da bo obdolženi nanje vplival. Sklep navaja še, da se ga priče bojijo, ter da je ta nasilje nad njimi izvajal že daljši čas. Zunajobravnavni senat pa v svojem sklepu o odreditvi pripora navaja, da so bile oškodovanke vsa leta skupnega življenja v podrejenem položaju, ter da so se obdolženega bale in se ga še vedno bojijo. Senat ocenjuje, da bi obdolženi, v primeru, da se vrne nazaj v družinsko skupnost, lahko vplival na odločitev oškodovank, ali bodo pričale ali ne. Ker je nasilen odnos obdolženca do hčera stalnica in ima slednji kot oče nanju velik vpliv, obstaja velika nevarnost, da bo skušal vplivati nanju.

9. Vrhovno sodišče sprejema razloge pravnomočnega sklepa in ocenjuje, da zgoraj navedene okoliščine zaradi narave odnosa med obdolžencem in oškodovankama (dolgotrajno izvajanje nasilja ter spravljanje v podrejen položaj, odvzem življenja B.B. ter močan strah obeh oškodovank pred obdolžencem) kažejo na nevarnost, da bo obdolženi z vplivanjem na priče oviral potek kazenskega postopka ter je zato podan priporni razlog koluzijske nevarnosti. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona in določb postopka niso podane, je zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.