Jedro

Ravnanja tožnika kažejo na to, da je za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 18.9.2008. Tožena stranka je v postopku za pridobitev mednarodne zaščite z navedenim sklepom tožniku začasno omejila gibanje na območje Azilnega doma v L., do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 17.9.2008 od 17.20 ure do 17.12.2008 do 17.20 ure. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na 2. alineo 51. člena v zvezi s 5. in 6. alineo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07).

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzema sklep tožene stranke, tožbene navedbe ter tožnikove navedbe na glavni obravnavi, na kateri je bil zaslišan v skladu s 4. odstavkom 51. člena ZMZ. Strinja se s presojo tožne stranke, da ravnanje tožnika po prihodu v Slovenijo nedvomno kaže na to, da njegova dejanja niso bila usmerjena v pridobitev mednarodne zaščite v prvi varni državi. Tožnik je prišel v Republiko Slovenijo 22.3.2008 in se je tu zadrževal približno tri tedne, nato je odšel v Avstrijo in Švico ter v Nemčijo, kjer je zaprosil za azil 25.6.2008 (v Slovenijo je bil vrnjen v skladu z Uredbo (ES) št. 343/2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države), po njegovih lastnih izjavah le zato, ker ga je prijela policija, in bi ga, ker mu je potekel vizum, sicer vrnili na Kosovo, on pa je imel namen odpotovati na Dansko, kjer se je nameraval poročiti. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno odločila na podlagi 2. alinee 1. odstavka 51. člena v povezavi s 6. alineo 55. člena ZMZ. Prvostopno sodišče še ugotavlja, da obrazložitev odločitve tožene stranke v zvezi z razlogi iz 4. in 5. alinee 55. člena ZMZ ni sestavljena tako, kot določa 214. člen ZUP, in se glede navedenih razlogov odločitev ne more preizkusiti.

Tožnik se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Po njegovem mnenju izpodbijana sodba ni pravilna. Navaja, da je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države, saj ga je oblast preganjala zaradi političnega delovanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po 2. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu za mednarodno zaščito začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov iz četrte do desete, dvanajste, petnajste in šestnajste alinee 55. člena ZMZ. Po 6. alinei 55. člena ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec vloži prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države.

Za začasno omejitev gibanja zadostuje že eden pod predpisanih razlogov iz 55. člena ZMZ. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podan sum zavajanja in zlorabe postopka iz 2. alinee 1. odstavka 51. člena iz razlogov 6. alinee 55. člena ZMZ. Ravnanja tožnika (v izogib ponavljanju jih pritožbeno sodišče ne navaja ponovno), ki jih je sam navajal, tudi po presoji sodišča prve stopnje kažejo na to, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Ugotovljeni obstoj razloga, zaradi katerega je bilo tožniku začasno omejeno gibanje, pa po presoji pritožbenega sodišča tudi ustreza dokaznemu standardu, določenemu v 2. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ, ki je opredeljen kot sum.

Glede na navedeno tožnikov pritožbeni ugovor, da je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države, ker ga je oblast preganjala zaradi političnega delovanja, na drugačno odločitev ne more vplivati, saj mu je bilo gibanje začasno omejeno iz drugega razloga. Izrečeni ukrep ima, kot že navedeno podlago v določbah ZMZ, tožena stranka pa s svojo odločitvijo tudi ni presegla meje prostega preudarka in ga ni uporabila v nasprotju z njegovim namenom.

Tožnik je pritožbo vložil tudi zaradi pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, vendar izrecno ni navedel nobene kršitve. Po preizkusu, ali je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, določenimi v 3. odstavku 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da do takšnih kršitev ni prišlo.

Pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavani zadevi ni mogoče z uspehom uveljavljati iz razloga, določenega v 1. odstavku 73. člena ZUS-1. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.