Jedro

Organ je tekom razlastitvenega postopka ves čas dolžan preverjati, ali je javna korist podana.

V predlogu za omejitev lastninske pravice predviden gradbeni namen ne šteje za vzdrževalna dela (tožnik je javno korist utemeljeval na podlagi Uredbe o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike). Sam tožnik je namreč v predlogu navedel, da bo obstoječe stebre zamenjal in postavil nove (višje za 1/3), nanje pa obesil trifazni daljnovodni sistem vodnikov. Ker je daljnovod kot objekt celota stebrov in električnih vodov, sodišče ostaja pri svojem stališču, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo novega daljnovoda.

Pa tudi če bi šlo v obravnavanem primeru za rekonstrukcijo, kot predvideno gradnjo opredeljuje Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, sodišče tožniku ne more slediti, da je javna korist izkazana. Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice zgolj načelno opredeljuje v strateškem delu OPN, da je predvidena rekonstrukcija predmetnega daljnovoda, niso pa nepremičnine, za katere je bil vložen zahtevek za ustanovitev služnosti, navedene v strateškem delu, niti niso določene v grafičnem delu navedenega OPN na način, da bi jih bilo mogoče identificirati v zemljiškem katastru, kot to izrecno zahteva 109. člen ZPNačrt (drugače tudi ne izkazuje mapna kopija, ki jo je tožnik predložil tožbi, saj iz nje niti ne izhaja, da je iz grafičnega dela Odloka). Konkretna nepremičnina, za katero je bil vložen zahtevek za ustanovitev služnosti, v citiranem odloku ni navedena v smislu 109. člena ZPNačrt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je drugostopni organ na pritožbo služnostne upravičenke A.A. odpravil odločbo prvostopnega organa, št. 352-33/2012-62 z dne 24. 10. 2014, v 1., 2., 3., 4., 5. in 6. točki izreka (1. točka izreka) in zavrnil predlog tožnika za ustanovitev služnosti v javno korist na parc. št. 2053, k.o. ...(2. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je tožnik vložil zahtevo za ustanovitev služnosti v javno korist zaradi posodobitve daljnovoda 2x110 kV Brestanica-Hudo, ki med drugi poteka po parc. št. 2053, ki je v lasti A.A. in sicer zaradi njegove rekonstrukcije v dvosistemski daljnovod. Glede na predlog tožnika ne gre za izvedbo vzdrževalnih del v smislu 10. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki ga je poleg Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), Uredbe o vzdrževalnih delih v javno korist (v nadaljevanju Uredba), Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) ter Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) treba upoštevati, temveč bo obstoječi daljnovod odstranjen in nadomeščen z novim, torej bo zgrajen nov objekt. Ker pa gre za nov objekt, bi bilo v zadevi treba javno korist za omejitev lastninske pravice zaradi izgradnje objekta izkazati z ustreznim državnim ali občinskim prostorskim aktom v smislu tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 v zvezi z 109. členom ZPNačrt. Po podatkih 3. točke lokacijske informacije Občine Šmarješke Toplice z dne 15. 9. 2010 za parcelo veljajo Prostorske sestavine dolgoročnega plana Občine Novo mesto za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in srednjeročnega družbenega plana Občine Novo mesto za obdobje od leta 1986 do leta 2000 s spremembami in dopolnitvami od leta 1990 do leta 2004 in veljavni Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za zunajmestni prostor Mestne občine Novo mesto, ki pa ne pomeni občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta v smislu tretjega odstavka 93. člena ZPNačrt. Organ je še navedel, da je naslovno sodišče ob enakem dejanskem stanju pravnomočno enako ugotovilo tudi v drugih primerih, torej da iz navedenih razlogov javna korist ni izkazana (npr. I U 1252/2013 z dne 18. 2. 2014, I U 1280/2013 z dne 18. 2. 2014).

2. Prvostopni organ pa je s 1. do 6. točko izreka svoje odločbe ugodil predlogu tožnika za ustanovitev služnosti v javno korist na severnem in severozahodnem delu nepremičnine par.c št. 2053, breme služnosti 98 m2, k.o. ..., pri kateri je vknjižena lastninska pravica v korist A.A., v opredeljenem načinu in obsegu.

3. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, uvodoma poudaril, da je drugostopni organ ravnal mimo pravnomočne odločbe prvostopnega organa z dne 26. 11. 2012, s katero je bil začet postopek ustanovitev služnosti in ugotovljena javna korist, s tem je ravnal tudi v nasprotju s sodbo naslovnega sodišča, I U 826/2013 z dne 17. 12. 2013, s katero je to sodišče potrdilo prej navedeno odločbo, odločil je tudi mimo zahtevkov strank, zlasti pritožbenih navedb služnostne upravičenke, in presojal materijo, za katero sploh ni pristojen, saj je klasificiral gradbeni poseg, čeprav ne gre za postopek za izdajo gradbenega dovoljenja. Glede na 100. člen ZUreP-1 in že pravnomočno izdano odločbo z dne 26. 11. 2012 je postopek ugotavljanja javne koristi pravnomočno končan. S tem, ko je drugostopni organ brez uporabe izrednih pravnih sredstev (na podlagi katerih je mogoče spremeniti ali odpraviti pravnomočno odločbo) ugotovil, da javna korist ni izkazana, in zavrnil tožnikov predlog, je kršil upravni postopek. Stališče drugostopnega organa, da mora biti javna korist izkazana ves postopek, je nevarno in ruši pravno varnost. S tem se namreč izniči pomen odločbe po 100. členu ZUreP-1. Tudi pritožnica se v pritožbi ni ukvarjala z javno koristjo in njeno izkazanostjo. Drugostopni organ je tudi prekoračil svoja pooblastila, ko se je lotil klasifikacije del, ki jih bo tožnik opravil. V tem postopku ne gre za postopek izdaje gradbenega dovoljenja, temveč za en korak prej, tj. pridobivanje pravice graditi. Tožnik namreč sploh še ni predložil projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in ostalih listin, kar vse je potrebno za verodostojno presojo dejstva, katera dela sploh namerava izvajati. Tožnik je svojemu predlogu predložil listine iz 98. in 100. člena ZUreP-1, iz njih pa je nemogoče strokovno kvalificirati dela, ki jih namerava izvajati. Krovni predpis, ki ureja prisilno omejitev lastninske pravice v javno korist, je ZUreP-1. V 93. členu ZUreP-1 so kot dopustni namen razlastitve določene naslednje aktivnosti: gradnja, prevzem, rekonstrukcije in rušitev. ZUreP-1 glede javne koristi namena razlastitve ne razlikuje med posameznimi aktivnostmi, saj razlastitev dovoljuje dejansko za vse namene pod pogoji iz 92. člena ZUreP-1. Če je to v javno korist, se zemljišče ali objekt lahko razlastita, ne glede na to, ali želi razlastitveni upravičenec objekt zgraditi ali obstoječi objekt porušiti, rekonstruirati ali samo prevzeti v upravljanje. Enako izhaja tudi iz 110. člena ZUreP-1. Poleg tega, da člen sam dopušča ustanovitev služnosti tako za potrebe ustanovitve objektov, kot tudi za potrebe nemotenega delovanja, pa odkazuje na uporabo določb o razlastitvi, zlasti glede dopustnosti, torej tudi na 93. člen ZUreP-1. Tako določa tudi EZ (ker sta ureditvi identični, niti ni pomembno, ali gre za uporabo EZ-1 ali EZ, čeprav tožnik meni, da je treba uporabiti EZ-1), po katerih sta gradnja in prevzem objektov, ki so potrebni za prenos in distribucijo elektrike, ...v javno korist in se zanju uporabljata prvi in tretji odstavek 93. člena ZUreP-1. Iz vseh določb torej izhaja dopustnost razlastitve oziroma obremenitve s služnostjo, ne glede na to, kakšna aktivnost je predvidena. Poleg tega ZUreP-1 ne postavlja različnih kriterijev za presojo javne koristi glede na predvideno aktivnost. Glede dopustnosti v smislu javne koristi razlastitvenega namena je torej za organ, ki jo presoja, nepomembno, katera aktivnost se bo vršila. Tožnik je v svojem osnovnem predlogu navajal kot podlago Uredbo o vzdrževalnih delih v javno korist, kasneje pa svoj predlog prekvalificiral tako, da je navedel, da bo objekt rekonstruiral, kar je uradni naziv predvidene investicije (Uredba o državnem prostorskem načrtu za del rekonstrukcije daljnovoda 2x110 kV Brestanica – Hudo). Enako je vrsta aktivnosti nepomembna za izbiro postopka. Razlika med predvidenimi aktivnostmi je le v postopkih pridobivanja upravnih dovoljenj. Tožnik se tudi ne strinja, da se izkazanost javne koristi lahko ugotavlja le na način iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, torej s predvidenostjo v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. ZUreP-1 v tretjem odstavku 93. člena (poleg naštevanja namenov razlastitve v prvem in drugem odstavku) postavlja zakonsko domnevo, kdaj je javna korist izkazana: ''šteje se,....''. Ker gre za domnevo, je ni treba posebej dokazovati. Iz teleološke razlage določb ne more izhajati drugačen sklep. Če bi bil namen zakonodajalca takšen, prejšnji odstavki 93. člena ne bi bili potrebni. Tega ne spremeni niti sklicevanje na 109. člen ZPNačrt. Povedano potrjuje tudi peti odstavek 110. člena ZUreP-1 in peti odstavek 59. člena EZ oziroma peti odstavek 473. člen EZ-1 (glej še sodbe naslovnega sodišča U 2489/2008, III U 97/2011, III U 107/2011, III U 108/2011). Organa pa sta nepopolno ugotovila tudi dejansko stanje. Sam daljnovod kot tudi dela v bližnji prihodnosti na njem so predvidena tudi v Občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke toplice, tako v strateškem, kot tudi izvedbenem delu (tožnik pri tem našteje posamezne določbe odloka), torej na način iz 93. člena ZUreP-1. Posebni prostorski izvedbeni pogoji za enoto urejanja prostora na območju urbanističnega načrta Bela Cerkev (OPPN za območje Bele Cerkve zaenkrat še ni predviden) v 118. členu Odloka celo predvideva, da je treba za objekte, ki se nahajajo znotraj varovalnega pasu daljnovoda 2x110 kV Brestanica – Hudo (torej že govori o rekonstruiranem dvosistemskem daljnovodu) pridobiti dokazilo o prekoračenih mejnih vrednostih veličin elektromagnetnega sevanja. Tožnik je priložil tudi izsek iz grafičnega dela odloka, iz katerega so razvidne nepremičnine zavezanca in vrisan daljnovod Brestanica – Hudo. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odpravi drugostopno odločbo in potrdi prvostopno odločbo oziroma vrne organu zadevo v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka v višini morebitnih sodnih taks.

4. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Stranki z interesom A.A. in B. na tožbo v danem roku nista odgovorili.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev drugostopnega organa, s katero je ta v pritožbenem postopku zavrnil zahtevo tožnika za omejitev lastninske pravice na nepremičnini stranke z interesom A.A. v tem postopku parc. št. 2053, k.o. ... Drugostopni organ je izpodbijano odločbo izdal, sklicujoč se pri tem na stališča iz sodb tega sodišča, I U 1252/2013 z dne 18. 2. 2014, I U 1280/2013 z dne 18. 2. 2014. 8. Uvodoma se sodišče opredeljuje do ugovora, da je organ z izdajo izpodbijane odločbe prekoračil meje svojih pristojnosti in odločal mimo lastne pravnomočne odločbe ter mimo zahtevkov strank. Kot že rečeno, se je organ pri izdaji izpodbijane odločbe oprl na stališča iz sodb tega sodišča, izdanih v istovrstnih zadevah (I U 1252/2013, I U 1280/2013). Ker po drugem odstavku 2. člena Zakona o sodiščih odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe (torej tudi ministrstvo oziroma drugostopni organ, ki je v tem primeru izdal izpodbijano odločbo), je drugostopni organ smel oziroma je celo moral odločiti v skladu s pravnim mnenjem in stališči sodišča. Pri tem tudi ni pravno relevantno, da je bila odločba o uvedbi postopka potrjena s sodbo naslovnega sodišča RS, I U 826/2013 z dne 17. 12. 2013. S kasnejšimi sodbami (npr. zgoraj omenjeni I U 1252/2013, I U 1280/2013, in še I U 881/2014, I U 277/2015, I U 278/2015, I U 1099/2015, itd.) je namreč sodišče odstopilo od stališč, podanih (med drugim v sodbi I U 826/2013), s čimer je prišlo do spremembe sodne prakse, ki jo je organ dolžan upoštevati. V teh sodbah se je naslovno sodišče postavilo (tudi) na stališče, da javna korist za omejitev lastninske pravice v istovrstnih zadevah ni izkazana, torej ni podlage za izdajo akta, s katerim se nepremičnina služnostnega zavezanca obremenjuje s služnostjo v javno korist, in za svojo odločitev navedlo razloge. Sodišče je med drugim pojasnilo, da postopek razlastitve in omejitve lastninske pravice predvideva dve fazi, pri čemer se v prvi fazi ugotovi podanost javne koristi, abstraktna kot konkretna javna korist, kot določa 100. člen ZUreP-1. Vendar pa podanost javne koristi ni omejena le na fazo uvedbe razlastitvenega postopka, pač pa mora javna korist obstajati ves čas postopka, tudi po pravnomočnosti izdane odločbe o razlastitvi (oziroma omejitvi lastninske pravice), tudi do izvršitve gradbenega namena (glej 102., 111. in 112. člen ZUreP-1). Javna korist je predpostavka ustavne dopustnosti razlastitve (69. člen Ustave). Odvzem oziroma omejitev lastninske pravice, ki ni v javno korist (ali pa javno korist tekom postopka odpade), je ustavno nedopustna. Organ je tekom razlastitvenega postopka ves čas dolžan preverjati, ali je javna korist podana. Iz navedenih razlogov, ki zahtevajo od organa in sodišča, da v vseh fazah postopka preverja podanost javne koristi, so zato nerelevantna sklicevanja na pravnomočnost odločbe o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice z dne 26. 11. 2012. Odločba o uvedbi omejitve lastninske pravice, izdana na podlagi 100. člena ZUreP-1, ne pomeni obveze organa, da izda odločbo o razlastitvi oziroma omejitvi lastninske pravice, v smislu vezanosti na pravnomočno odločbo, kot svoj ugovor utemeljuje tožnik. Kot že rečeno, če odpade javna korist, je celo po izdaji razlastitvene odločbe nedovoljeno izvršiti predlagani gradbeni namen. Ker je javna korist predpostavka razlastitvenega postopka in ker mora obstajati ves čas postopka, upravni organ z izdajo izpodbijane odločbe ni posegel v pravnomočnost odločbe o uvedbi omejitve lastninske pravice, niti ne obstaja pravilo postopka, glede na dvofaznost postopka razlastitve, da bi morala biti odločba o uvedbi postopka razlastitve pred izdajo zavrnitvene odločbe o zahtevku predhodno razveljavljena. Organ tudi ni odločal mimo zahtevkov strank, relevanten je zgolj zahtevek tožnika za omejitev lastninske pravice, saj je o njem odločil in ga, ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 247. člena ZUP), zavrnil. 9. Prvi odstavek 59. člena EZ določa, da je gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, zemeljskega plina, distribucijo toplote in oskrbo z drugimi energetskimi plini v javno korist in se zanjo uporabljajo določbe prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Z dnem 22. 3. 2014 je stopil v veljavo nov EZ-1, ki ima vsebinsko identično določbo (glej prvi odstavek 472. člena EZ-1). Glede na prehodno določbo 550. člena EZ-1 pa se v obravnavanem postopku uporabljajo določbe EZ.

10. Tožnik je pri upravnem organu 9. 7. 2012 vložil zahtevo za omejitev lastninske pravice na citirani nepremičnini. Pravna podlaga za odločanje o obravnavani zahtevi je - po citirani določbi prvega odstavka 59. člena EZ - ZUreP-1. Po mnenju sodišča je organ zahtevo tožnika utemeljeno zavrnil, ker tožnik ni izkazal podanosti javne koristi, kot to določa drugi odstavek 92. člena ZUreP-1, na način iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 v povezavi s 109. členom ZPNačrt. 11. Sodišče s tožnikom soglaša, da gradbena aktivnost, določena v prvem odstavku 93. člena ZUreP-1, kolikor gre za dopusten gradbeni namen, ni izključevalni element za dopustnost razlastitve. Se pa na podlagi tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 pri posameznih gradbenih aktivnostih javna korist ugotavlja na podlagi različnih prostorskih aktov, zato je v zvezi s predvidenim gradbenim namenom relevantna tudi gradbena aktivnost, ki jo bo tožnik izvajal. 12. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 se rekonstrukcija ali rušitev presoja po predpisih o graditvi objektov. Po točki 7.2. 2. člena ZGO-1 je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanja objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oz. izvedba del, s katerimi se bistveno se spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10 %. Že v prej citiranih sodbah se je sodišče opredelilo, zakaj v predlogu za omejitev lastninske pravice predviden gradbeni namen ne šteje za vzdrževalna dela (tožnik je javno korist utemeljeval na podlagi Uredbe o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike). Sam tožnik je namreč v predlogu navedel, da bo obstoječe stebre zamenjal in postavil nove (višje za 1/3), nanje pa obesil trifazni daljnovodni sistem vodnikov. Ker je daljnovod kot objekt (v smislu točke 1.6. 2. člena ZGO-1) celota stebrov in električnih vodov, sodišče ostaja pri svojem stališču, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo novega daljnovoda. Po ustaljeni upravnosodni praksi v primeru, če je objekt odstranjen do tolikšne mere, da ne ustreza več temeljnim značilnostim take vrste objekta, ni več mogoče govoriti o rekonstrukciji. Opredelitev rekonstrukcije iz 7.2 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 namreč pojem rekonstrukcije izrecno veže na obstoječ objekt, njegovo prilagajanje oz. spremembe. Če objekta ni več, tudi rekonstrukcija smiselno ni možna, kar pomeni, da je vprašanje obstoja objekta, na katerem se vrši rekonstrukcija, bistvenega pomena za razmejitev med rekonstrukcijo in novogradnjo (glej sodbo Upravnega sodišča I U 1381/2014 z dne 18. 12. 2014 in sklep VS RS X Ips 439/2014 z dne 7. 9. 2015). Ker je torej rekonstrukcijo treba v postopku razlastitve (ali omejitve lastninske pravice) razumeti v smislu določb ZGO-1 (3. točka prvega odstavka 93. člena ZureP-1), je brez podlage sklicevanje na uradni naziv investicije, kot je poimenovana v Uredbi o državnem prostorskem načrtu za del rekonstrukcije daljnovoda 2x110 kV Brestanica-Hudo (gre za novo traso daljnovoda in ne obravnavano). Dejstvo, da prvi odstavek 59. člena EZ govori le o gradnji in prevzemu objektov (rušitve in rekonstrukcije ne navaja) v obravnavani zadevi ni odločilno in tudi ne podlaga za stališče sodišča, da predvideni poseg, ki ga namerava izvršiti tožnik, ni rekonstrukcija.

13. Vendar pa navedeno v obravnavani zadevi ni nosilni argument za zavrnitev zahteve za omejitev lastninske pravice, kot to napačno meni tožnik, pač pa neizkazanost javne koristi za predvideno izgradnjo daljnovoda.

14. Ni sporno v zadevi, da predvideni gradbeni poseg pomeni uresničitev gradbenega namena iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1, kot se je postavilo sodišče na stališče že v prej navedenih sodbah. V teh sodbah pa se je tudi postavilo na stališče, da je za uresničitev izvedbe predvidene gospodarske javne infrastrukture treba v upravnem postopku ugotoviti, ali je izkazana za gradnjo javna korist, kot to predvideva tretji odstavek 93. člena ZUreP-1. Izreklo se je že, da Uredba o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike, na katero se je tožnik v upravnem postopku skliceval, ne izkazuje javne koristi v smislu 93. člena ZUreP-1. V pritožbenem postopku je drugostopni organ upošteval stališče sodišča (iz prej citiranih sodb), kako mora presojati podanost javne koristi. Ugotavljal je, ali je izkazana javna korist za izgradnjo objekta – daljnovoda 2x110 kV po predlagani trasi, v smislu drugega odstavka 92. člena in 93. člena ZUreP-1 kot izhaja iz 100. člena ZUreP-1. Stališče sodišča namreč je, da javne koristi ni mogoče izkazovati na drug način, mimo določb zakona. Po 69. členu Ustave RS se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Iz te določbe izhaja, da je razlastitev odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini, razlastitev je dopustna le zaradi javne koristi in proti nadomestilu ali odškodnini, in da pogoje razlastitve določa zakon. V zvezi z gradnjo daljnovoda EZ kot specialni zakon ne določa pogojev za ugotavljanje javne koristi, pač pa v prvem odstavku 59. člena v zvezi z javno koristjo napotuje na ZUreP-1. Ne gre torej za situacijo, ki jo določa peti odstavek 93. člena ZUreP-1. Torej je v zvezi s predvideno gradnjo uporabiti zakonske določbe krovnega zakona, ki ureja razlastitev. Način ugotavljanja oz. podlage na katerih se ugotavlja, ali je posamezen gradbeni namen v javno korist (abstraktno javno korist), pa se ugotavlja na podlagi prostorskih aktov, opredeljenih v tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1. Dejstvo, da gre za gradbeni namen, predviden v zakonu, ki opravičuje razlastitev (oz. omejitev lastninske pravice) ne zadostuje, kolikor ni izkazana tudi javna korist na način, kot to določa zakon. V obravnavanem primeru, ker gre za gradnjo energetske infrastrukture, je to ZureP-1, saj nanj napotuje EZ. Besedilo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, ob uporabi jezikovne in sistemske metode, tudi drugih določb istega zakona ter specialnega EZ, daje podlago za razlago le v pomenu, da je javno korist za razlastitev mogoče izkazati le z ustreznim prostorskim aktom, kar izhaja tudi iz posameznih določb ZUreP-1, npr. prvega odstavka 94. člena ZUreP-1, ki opredeljuje razlastitvenega upravičenca, ter 98. člena, ki določa obvezne sestavine zahteve za razlastitev in v katerih se zakon sklicuje le na prostorske akte, kot podlago za razlastitev in tudi določb, na katere se primeroma sklicuje tožnik.

15. V obravnavanem postopku se je tožnik skliceval na Prostorske sestavine dolgoročnega plana Občine Novo mesto za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in srednjeročnega družbenega plana Občine Novo mesto za obdobje od leta 1986 do leta 1990 - s spremembami in dopolnitvami od 1990 do leta 2004, in Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za zunajmestni prostor Mestne občine Novo mesto, ki naj bi izkazovali, da je javna korist izkazana na način, kot to določata tretji odstavek 93. člena ZUreP-1 in 109. člen ZPNačrt. Že v prejšnjih odstavkih se je sodišče izreklo, da šteje, da tožnik namerava izvršiti novogradnjo, torej v zvezi s tem gradbenim namenom velja za ugotavljanje javne koristi prvi stavek tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1. Ta določa, da se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oz. lokacijskem načrtu. Uvodoma naštete prostorske akte pa ni šteti za občinski lokacijski načrt v smislu ZUreP-1. Naravo občinskega lokacijskega načrta ima OPPN, kot to opredeljuje tretji odstavek 97. člena ZPNačrt. Sodišče zato soglaša z upravnim organom, da tožnik za izvršitev nameravanega gradbenega namena ni izkazal javne koristi.

16. Pa tudi če bi šlo v obravnavanem primeru za rekonstrukcijo, kot predvideno gradnjo opredeljuje Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, sodišče tožniku ne more slediti, da je javna korist izkazana. Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice zgolj načelno opredeljuje v strateškem delu OPN, da je predvidena rekonstrukcija predmetnega daljnovoda, niso pa nepremičnine, za katere je bil vložen zahtevek za ustanovitev služnosti, navedene v strateškem delu, niti niso določene v grafičnem delu navedenega OPN na način, da bi jih bilo mogoče identificirati v zemljiškem katastru, kot to izrecno zahteva 109. člen ZPNačrt (drugače tudi ne izkazuje mapna kopija, ki jo je tožnik predložil tožbi, saj iz nje niti ne izhaja, da je iz grafičnega dela Odloka). Konkretna nepremičnina, za katero je bil vložen zahtevek za ustanovitev služnosti, v citiranem odloku ni navedena v smislu 109. člena ZPNačrt. 17. Če pa tožnik meni, da je njegov predlog za omejitev lastninske pravice treba obravnavati drugače, ker je že imetnik stvarne pravice v okviru že postavljenega daljnovoda 110 kV (z navedbo, da javno korist izkazuje že za sam prevzem daljnovoda in njegovo nemoteno delovanje), pa sodišče ponovno pojasnjuje, da dejstvo obstoječega daljnovoda ne šteje za relevantno, ob presoji utemeljenosti obravnavanega predloga za omejitev lastninske pravice. Služnosti v javno korist so z vidika materialnega prava posebna oblika služnosti, kar pomeni, da se tudi glede tovrstnih služnosti načeloma uporabljajo splošna pravila Stvarnopravnega zakonika (SPZ), kolikor s posebnimi predpisi ni določeno drugače. Kot poseben predpis pride v prvi vrsti v poštev ZUreP-1 kot podlaga za izdajo oblastnega razlastitvenega akta. Tako lahko ugotovimo, da gre pri služnostih v javno korist v skladu s 110. členom ZUreP-1 za služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti oz. so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti, urejenih v 226. členu SPZ (služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, se lahko ustanovi tudi v korist določene osebe, v teh primerih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila tega zakonika, ki urejajo osebne služnosti). V času vloženega predloga za omejitev lastninske pravice EZ ni vseboval posebnih določb, ki bi kazale na razrešitev situacije, ko služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo, kar v času odločanja ureja 552. člen EZ-1, ki napotuje na vložitev ugotovitvene tožbe pri sodišču splošne pristojnosti. Že v prej citiranih sodbah je sodišče poudarilo, da ZUreP-1 ni podlaga za ugotovitev, da služnostna pravica obstoji, torej za že zgrajen objekt – daljnovod 110 kV. Vendar pa glede na obstoječo sodno prakso sodišče ugotavlja, da je določba 552. člena EZ-1 zgolj navidez nova materialna določba, saj so služnostni upravičenci lahko po ustaljeni sodni praksi urejali razmerja v zvezi z javno infrastrukturo na podlagi stvarnopravnega instituta priposestvovanja (glej sodba in sklep VS RS, II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2013, ter sodba, II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015), torej po splošnih pravilih civilnega prava. Torej dejstvo, da daljnovod 110 kV stoji od leta 1959 ter da je bil predviden v prostorskih aktih, „ex lege“ ne pomeni, da je tožnik imetnik stvarne pravice – služnosti v javno korist, temveč bo moral obstoj svoje pravice iz tega naslova uveljaviti v pravdnem postopku. Ker se je sodišče v obravnavani zadevi postavilo na stališče, da ne gre pri predlaganem gradbenem namenu za rekonstrukcijo (daljnovod 110 kV bo podrt, kar tudi po pravilih SPZ pomeni uničenje stvari), pač pa novogradnjo, vprašanje obstoja služnosti za obstoječ daljnovod 110 kV v obravnavani zadevi tudi ni predhodno vprašanje, ki bi ga moral organ ugotavljati, v smislu, da tožnik zahteva prisilno ustanovitev služnosti zgolj zaradi razširitve služnosti, tj. zaradi povečane obremenitve nepremičnine z novim daljnovodom, ki bo višji in močnejši. 18. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

19. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.