Jedro

Če je tožnik res zapustil ozemlje Slovenije po nalogu njenih organov in če je bil kot častnik nekdanje JLA dva meseca odsoten iz Slovenije, je moč ugotoviti, da dejansko ni živel v Sloveniji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 17.6.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva z utemeljitvijo, da je dne 23.12.1990 sicer imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, da pa tu dejansko ne živi. Tožnik je kot aktivna vojaška oseba dne 24.10.1991 zapustil Slovenijo in je z vojaško enoto odšel v Brčko. Vrnil se je 29.12.1991, ko mu je prenehala aktivna vojaška služba. Ker tožnik od 23.12.1990 dalje do izdaje odločbe ves čas ni živel v Sloveniji in ker jo je zapustil kot vojaška oseba, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po navedeni določbi zakona. Tožena stranka v utemeljitvi odločbe navaja tudi razlog iz 3. odstavka 40. člena v zvezi z 8. točko 1. odstavka 10. člena navedenega zakona, vendar je ne utemeljuje.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Odločba tožene stranke izhaja iz zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Dne 24.10.1991 tožnik ni prostovoljno zapustil Slovenije in tudi ne z njegovo vojaško enoto. Tega dne so ga organi za notranje zadeve oziroma teritorialne obrambe odpeljali v Koper, kjer se je moral vkrcati na ladjo, ki ga je odpeljala v Pulo. Tožnik torej izpolnjuje pogoje za sprejem v državljanstvo po 1. odstavku 40. člena zakona. Ni točno navajanje nevarnosti za javni red in mir. Ta razlog za zavrnitev tožnikove vloge tudi ni dokazan. Tožnik nikoli ni bil v kazenskem postopku in tudi ni bil kaznovan. Tožnik torej izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je tožnik Slovenijo zapustil kot pripadnik nekdanje jugoslovanske armade in da ves čas od 23.12.1990 dalje ni živel v Sloveniji. Zato ne izpolnjuje obeh pogojev po 1. odstavku 40. člena zakona.

Tožba je utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92, novela št. 13/94 za ta spor še ne velja, ZDRS) v 1. odstavku 40. člena določa dva pogoja, ki jih mora oseba izpolnjevati, da lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije. Prvi pogoj, to je dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, med strankama ni sporen, stranki pa različno navajata okoliščine v zvezi z drugim pogojem, to je z dejanskim življenjem v Sloveniji. Tožena stranka v izpodbijani odločbi trdi, da je tožnik zapustil Slovenijo z vojaško enoto, tožnik pa, da je moral Slovenijo zapustiti po nalogu organov za notranje zadeve oziroma teritorialne obrambe.

Dejansko življenje v Sloveniji, ki ga navaja 1. odstavek 40. člena ZDRS, je presojati iz okoliščin posameznega primera. Če je aktivna vojaška oseba nekdanje JLA zapustila ozemlje Republike Slovenije z vojaško enoto, če je torej ravnala po njenih poveljih in če zaradi tega določen čas ni živela v Sloveniji, torej je prekinila bivanje v Sloveniji, drugi pogoj po navedeni določbi zakona ni izpolnjen. Če je tožnik, kot je izpovedal zaslišan dne 5.3.1992, zapustil Slovenijo po nalogu organov Republike Slovenije dne 24.10.1991, njegova vojaška enota pa je, kot je izpovedal, zapustila kasarno v Ribnici že dne 22.8.1991 bi morala tožena stranka te okoliščine razčistiti in, če so resnične v utemeljitvi odločbe obrazložiti, zakaj pomeni dvomesečna odsotnost tožnika zaradi razlogov, ki jih je navedel pri zaslišanju, prekinitev bivanja v Sloveniji. Gre za okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev dejanskega stanja, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, ali je tožnik dejansko prekinil bivanje v Sloveniji in da zato ni podan drugi od navedenih pogojev za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka 40. člena ZD.

Sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis na podlagi 1.odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) odpravi izpodbijani upravni akt, če spozna, da na podlagi dejanskih okoliščin ne more rešiti spora oziroma, da so ugotovljene dejanske okoliščine v nasprotju s spisi. Tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja, zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo.