Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
S tem, ko se je sodišče sklicevalo na izvedensko mnenje in ga presodilo kot prepričljivo, tehtno in logično, je presojalo ne le prvotno izvedensko mnenje, pač pa tudi njegov odgovor na pripombe tožene stranke zoper izvedenčevo mnenje. Če je torej izvedensko mnenje sprejelo, vključno z odgovorom izvedenca na toženčeve pripombe na njegovo mnenje, je sprejelo tudi izvedenčeve razloge za neutemeljenost toženčevih pripomb.
Je pa sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka pogodbo v pretežnem delu izpolnila, zaradi česar tožena stranka po tej izpolnitvi skladno s 110. členom OZ ni bila več upravičena odstopiti od pogodbe.
Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 11.120,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.665.000,00 SIT od 22. 11. 2004 do 31. 12. 2006 ter od zneska 11.120,85 EUR od 01. 01. 2007 dalje do plačila v petnajstih dneh (I. točka izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 190,73 EUR stroškov postopka v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).
Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, vsaka pa je sodbo izpodbijala v delu, v katerem v prvostopenjskem postopku ni uspela. Obe sta uveljavljali vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Tožeča stranka je predlagala razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, podrejeno pa spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku po predhodno izvedeni glavni obravnavi. Tožena stranka pa je predlagala spremembo sodbe v izpodbijanem delu z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.
Obe pravdni stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili in obe predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.
Pritožbi nista utemeljeni.
O pritožbi tožene stranke: Tožena stranka sodišču prve stopnje očita kršitev določbe 4. odstavka 282. člena ZPP, ker je sodišče kljub odsotnosti tožeče stranke (ki izostanka ni opravičila) in brez predloga tožene stranke za odločitev glede na stanje spisa meritorno odločilo o tožbenem zahtevku po izvedenem dokaznem postopku, čeprav bi moralo po citiranem določilu šteti, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Navaja, da je za navedeno kršitev izvedela šele ob vročitvi sodbe, zato jo uveljavlja v predmetni pritožbi.
Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 07. 07. 2010 izhaja, da je toženo stranko na naroku zastopala kvalificirana pooblaščenka. Na tem naroku je sodišče izvajalo dokazni postopek, zato ni utemeljena pritožbena trditev, da je tožena stranka pričakovala sklep o ustavitvi postopka zaradi odsotnosti tožeče stranke. Za tako odločitev namreč izvedba dokaznega postopka ni potrebna. Prav izvedba dokaznega postopka pa je nakazovala na meritorno odločitev sodišča o tožbenem zahtevku. Tako se pokaže, da bi tožena stranka na kršitev 4. odstavka 282. člena ZPP morala sodišče opozoriti že na samem naroku. Ker tega ni storila, navedene kršitve pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 286.b člena ZPP ni smelo upoštevati.
Tožena stranka neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita nekritično presojo izvedenskega mnenja izvedenca J., ne da bi se opredelilo do pripomb tožene stranke zoper izvedensko mnenje. S tem, ko se je sodišče sklicevalo na izvedensko mnenje in ga presodilo kot prepričljivo, tehtno in logično, je presojalo ne le prvotno izvedensko mnenje, pač pa tudi njegov odgovor na pripombe tožene stranke zoper izvedenčevo mnenje. Če je torej izvedensko mnenje sprejelo, vključno z odgovorom izvedenca na toženčeve pripombe na njegovo mnenje, je sprejelo tudi izvedenčeve razloge za neutemeljenost toženčevih pripomb. Sicer pa je protispisna tudi pritožbena trditev, da se je izvedenec pri presoji pravilnosti izpolnitve pogodbenih obveznosti tožeče stranke oprl zgolj na dejstvo, da je Vlada Republike Slovenije sprejela Sklep o ugotovitvi usklajenosti predloga Odloka o spremembah in dopolnitvah sestavin planskih aktov z obveznimi izhodišči. Izvedenec je namreč ugotovil, da so bila pogodbena gradiva tako vsebinsko v tekstualnem delu kot grafično izdelana do te mere, da je toženec lahko sprejel tudi Odlok o spremembah in dopolnitvah dolgoročnega plana občin in da je ta odlok vključno s potrebno grafično dokumentacijo začel veljati s 25. 08. 2004. Čim pa je prvostopenjsko sodišče izvedenčevo mnenje sprejelo, mu ni bilo potrebno obrazlagati, zakaj ni sledilo toženčevemu predlogu za postavitev novega izvedenca. Povedanemu pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče ni dolžno postaviti novega izvedenca zgolj iz razloga, ker se stranka z izvedenčevim mnenjem ne strinja.
V nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče sprejem sklepa Vlade Republike Slovenije štelo za dodaten dokaz, da je bila pogodba pravilno izpolnjena. Zaključka, da je bila pogodba s strani tožeče stranke pravilno izpolnjena, izpodbijana sodba nima, saj je prvostopenjsko sodišče izrecno ugotovilo, da tožeča stranka dela svoje pogodbene obveznosti in sicer tiskanja grafičnega dela prostorskega plana občine v digitalni obliki v petih izvodih ter vezave prostorskega akta, ni izpolnila. Je pa sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka pogodbo v pretežnem delu izpolnila, zaradi česar tožena stranka po tej izpolnitvi skladno s 110. členom OZ ni bila več upravičena odstopiti od pogodbe. Čim pa je tako, se izkažejo kot nerelevantna pritožbena izvajanja o zamudi tožeče stranke z izpolnitvijo pogodbene obveznosti in pravočasnostni grajanja napak.
Pritožnica v prvostopenjskem postopku ni pojasnila, v čem naj bi bila razen neizvršenega tiskanja grafičnega dela prostorskega plana občine v digitalni obliki v petih izvodih ter vezave prostorskega akta še pomanjkljivost izvršenega dela oziroma katere druge pogodbene obveznosti tožena stranka še ni izpolnila.
Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, deloma pa za neupoštevne, je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
O pritožbi tožeče stranke: Med pravdnima strankama je bila potem, ko je izvedenec podal svoje mnenje o obsegu opravljenih in manjkajočih pogodbeno dogovorjenih del, sporna vrednost manjkajočih del, torej tiskanja petih izvodov grafičnega dela prostorskega plana občine v digitalni obliki in vezave prostorskega akta. Tožeča stranka neutemeljeno sodišču prve stopnje očita kršitev določbe 214. člena ZPP, ker je tožena stranka ugovarjala višini stroškov tiskanja prepozno šele na naroku dne 18. 06. 2010, zato ugovora sodišče sploh ne bi smelo upoštevati. Pri tem prezre, da je tudi sama zatrjevala višino teh stroškov v znesku 600,00 EUR šele s pripravljalno vlogo z dne 30. 01. 2008 (listovna številka 25), torej že po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 16. 01. 2008. Skladno s 4. odstavkom 286. člena ZPP je torej tožena stranka imela pravico oporekati tej višini šele na drugem naroku dne 18. 06. 2010. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi prvostopenjsko sodišče višino stroškov tiskanja grafičnega dela prostorskega plana lahko ugotovilo le z izvedencem. Za ugotovitev teh stroškov je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča imelo podlago v računu družbe L. d.o.o. (priloga B21), ki je opravilo manjkajoče delo in tudi specificiralo stroške zanj.
Neutemeljeno pa pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču nepriznanje njegovih stroškov postopka, ki jih je konkretiziral šele v pritožbi. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, je edine stroške, ki jih je tožeča stranka opredeljeno priglasila le v tožbi, prvostopenjsko sodišče s sodbo tudi priznalo skladno z odvetniško in taksno tarifo, drugih stroškov pa v prvostopenjskem postopku tožeča stranka ni opredelila. Prvostopenjsko sodišče pa o stroških pravdnih strank lahko odloča le v mejah postavljenih opredeljenih zahtevkov (1. in 2. odstavek 163. člena ZPP). Ker šele v pritožbi opredeljenih stroškov tožeča stranka ni pravočasno priglasila že v prvostopenjskem postopku, je z zahtevkom za povračilo teh stroškov prekludirana (3. odstavek 163. člena ZPP).
Tako se pokaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo ob reševanju pritožbe uradoma upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Izrek o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP in je posledica njunega neuspeha s pritožbama v pritožbenem postopku, z odgovoroma na pritožbo pa tudi nista prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča, zato jih ni presodilo kot potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP.