Jedro

Javni uslužbenec, ki je v določenem koledarskem letu opravljal delo najmanj šest mesecev, se oceni ne glede na to, ali je delal polni ali krajši delovni čas. Ker je tožnica v spornem letu delo opravljala več kot 6 mesecev, jo je bila tožena stranka dolžna oceniti, in sicer ne glede na to, da je tožnica določeno obdobje delala s krajšim delovnim časom od polnega.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I. in III. tč. izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo akta tožene stranke in sicer Oceno delovne uspešnosti tožnice za leto 2008 na Ocenjevalnem listu z dne 20. 2. 2009 in sklep tožene stranke z dne 16. 4. 2009 opr. št. ... (I. tč. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna ponovno izvesti postopek ocene delovne uspešnosti za tožnico za leto 2008 (II. tč. izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper I. in III. tč. izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje glede odsotnosti tožnice v letu 2008, vendar pa je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo tretjega oz. prvega odst. 4. čl. Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Navedenih določil ni mogoče razumeti tako, da se v ocenjevalno obdobje upošteva le čas, ko javni uslužbenci delajo s polnim delovnim časom, kot to zmotno razloguje sodišče prve stopnje. Ni namreč sporno, da je bila tožnica na delu od 1. 1. 2008 do 6. 8. 2008, torej več kot šest mesecev, kot tudi ne, da je določeno obdobje delala s krajšim delovnim časom od polnega. Glede na to, da je tožnica v letu 2008 delala več kot šest mesecev, jo je bila tožena stranka dolžna oceniti. Posledično je odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu nepravilna. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno odločilo, ni nadaljevalo z dokaznim postopkom glede same pravilnosti ocene za leto 2008, zaradi česar je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker je nepravilna odločitev o glavni stvari je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 26/2002, 2/2002, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V predmetnem sporu je pritožbeno sodišče že odločalo s sklepom opr. št. Pdp 217/2014 z dne 13. 3. 2014. Takrat je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1697/2009 z dne 10. 12. 2013, s katerim je bila tožba zavržena in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje z napotkom, da o zadevi odloči po vsebini. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo iz razloga, ker je štelo, da glede na dolgotrajnejšo bolniško odsotnost tožnice v letu 2008, tožena stranka ni imela podlage v materialnem pravu, da tožnici v tem letu poda oceno delovne uspešnosti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek nadalje delno zavrnilo, zoper ta del pa tožnica ni vložila pritožbe, zaradi česar sta pod pritožbeno presojo zgolj I. in III. tč. izpodbijane sodbe.

Ocenjevanje javnih uslužbencev urejata Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007 in nadalj.) v določbah od 16. do 20. člena ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadalj.). Javne uslužbence se oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. čl. Uredbe). Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo (17.a čl. ZSPJS). Skladno s prvim odstavkom 4. člena Uredbe se javne uslužbence, ki so pri proračunskem uporabniku zaposleni za določen ali nedoločen čas, za polni delovni čas ali delovni čas, krajši od polnega delovnega časa, oceni enkrat letno. Pri postopku ocenjevanja se ocenijo javni uslužbenci, ki so v prejšnjem koledarskem letu opravljali delo najmanj šest mesecev. Ocenijo se tudi tisti javni uslužbenci, ki so zaradi napotitve s strani delodajalca odsotni več kot šest mesecev, in ki so odsotni več kot šest mesecev zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni in starševskega varstva (porodniški dopust)- 3. odst. 4. čl. Uredbe.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica v letu 2008 delala polni delovni čas od 1. 1. 2008 do 28. 4. 2008. Od 29. 4. 2008 do 23. 7. 2008 je delala polovični delovni čas, ostalo polovico delovnega časa pa je bila v bolniškem staležu. Nato je od 23. 7. 2008 do 6. 8. 2008 delala polni delovni čas, od 7. 8. 2008 do 31. 12. 2008 pa je bila v bolniškem staležu zaradi bolezni. Tožnica je bila torej na delu pri toženi stranki fizično prisotna od 1. 1. 2008 do 6. 8. 2008, pri čemer je določeno obdobje delala s krajšim delovnim časom od polnega.

Pritožba utemeljeno izpostavlja, da določbe tretjega odstavka 4. člena Uredbe v povezavi s 1. odst. 4. člena Uredbe ni mogoče interpretirati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, torej, da se v posameznem letu ne ocenijo javni uslužbenci, ki so z dela v tem letu odsotni več kot polovico (po svoji pogodbi o zaposlitvi) določenega delovnega časa. Ne glede na to, da je imela tožnica pogodbo o zaposlitvi za poln delovni čas, dejansko pa je v obdobju od 29. 4. 2008 do 23. 7. 2008 delala zgolj polovičen delovni čas, ostalo polovico delovnega časa pa je bila v bolniškem staležu, je nedvomno, da je bila tudi v tem času na delu. Javni uslužbenec, ki je v določenem koledarskem letu opravljal delo najmanj šest mesecev, se namreč oceni ne glede na to, na kakšni pravni podlagi je v določenem obdobju tega leta delal, torej ne glede na to, ali je delal polni ali krajši delovni čas. Ker je tožnica v letu 2008 delo opravljala od 1. 1. 2008 do 6. 8. 2008, torej več kot šest mesecev, jo je bila tožena stranka dolžna oceniti skladno z zgoraj citirano pravno podlago.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje zaradi stališča, da tožena stranka tožnice v letu 2008 sploh ni bila dolžna oceniti, ni napravilo dokazne ocene glede pravilnosti same ocene delovne uspešnosti. Ker glede na navedeno ni pogojev za spremembo izpodbijanega dela sodbe, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. tč. izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (5. alineja 358. čl. ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo presoditi ali je tožena stranka pri določitvi ocene tožnice v celoti upoštevala pravilne kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe (zlasti tudi Priloge III Uredbe, ki vsebuje podrobnejšo opredelitev elementov delovne uspešnosti javnega uslužbenca) in se opredeliti do navedb in dokazov obeh strank glede tega vprašanja.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.