Jedro

Pravilno je stališče, da imajo značaj judikatne terjatve, za katere velja desetletni zastaralni rok, tiste obveznosti po pravnomočni sodbi, ki so zapadle v plačilo v obdobju, na katerega segajo časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova, to je še na dan zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Za terjatve, ki pa so v plačilo zapadle po tem trenutku, pa je v drugem odstavku 356. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ določen krajši triletni zastaralni rok.

Predmet zavarovanja s predmetno predhodno odredbo so ob njeni izdaji še ne zapadli zneski zakonite preživnine za obdobje od meseca marca 2015 do meseca februarja 2016. Ker pa triletni zastaralni rok v drugem odstavku 356. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 347. člena istega zakona sicer določen za zastaranje občasnih terjatev, s katerimi se črpa sama pravica preživljanja, začne teči šele prvi dan po dnevu, ko je upnica imela pravico terjati obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ), pa je sodišče prve stopnje glede na to, da so predmet predmetnega zavarovanja bodoče občasne terjatve, ki ob izdaji predhodne odredbe kot relevantnem trenutku za pravno presojo še niso zapadle v plačilo, pravilno zaključilo, da zastaranje s predhodno odredbo zavarovanih bodočih preživninskih dajatev še niti ni začelo teči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnica in dolžnik krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo ugovor dolžnika (zoper sklep o predhodni odredbi Z 71/2015 z dne 5. 3. 2015). V II. točki izreka je odločilo, da dolžnik svoje stroške ugovora krije sam, medtem ko mora skladno s III. točko izreka upnici v 8 dnevnem roku povrniti njene stroške zavarovanja v višini 114,24 EUR, po poteku tega roka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Kot že v ugovoru vztraja v prepričanju, da je ob pravilni uporabi materialnega prava terjatev, zavarovanje katere upnica uveljavlja v predmetnem postopku, zastarala. Po prvem odstavku 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zastarajo v desetih letih, medtem ko občasne terjatve, ki izvirajo iz takih odločb in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku za zastaranje občasnih dajatev. Ker je za zastaranje teh terjatev v prvem odstavku 347. člena OZ določen tri letni zastaralni rok, je po prepričanju pritožbe terjatev, ki je predmet predmetnega postopka, zastarana. Pri tem ni pomembno, ali gre za stranske občasne terjatve kot so obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa pravica preživljanja. Kot nelogično dolžnik ocenjuje, da bi sodišče ugodilo ugovoru ob pravilni uporabi materialnega prava, v tem primeru pa štelo, da gre za pravico, ki ne more zastarati (9. točka izpodbijanega sklepa). Pri tem je pomembno, da ima značaj judikatne terjatve z desetletnim zastaralnim rokom le tista terjatev, ki je omenjena v sodbi oziroma v izvršilnem naslovu zajeta v časovnih mejah pravnomočnosti te sodbe, kar praviloma predstavlja datum zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, v konkretnem primeru na dan 12. 5. 2004. Zraven navedenega dolžnik izpostavlja, da je v zadevi In 184/2014 že uspel z ugovorom zastaranja obrestnega zahtevka. Tudi s sklepom I Ip 239/2015 z dne 4. 6. 2015 je naslovno sodišče ugodilo ugovoru dolžnika in štelo, da so obrestni deli zahtevka zastarani. Predmetni sklep zato predstavlja v delu, ki se nanaša na občasne dajatve, ki so predmet zavarovanja z obrestmi, zastarani del zahtevka. Glede na navedeno dolžnik sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za zavarovanje terjatve upnice zavrne, podredno pa naj prvostopenjski sklep razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo pritožbena zatrjevanja dolžnika v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ, pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi ugovora dolžnika zoper sklep o zavarovanju denarne terjatve s predhodno odredbo pa sprejema kot materialnopravno pravilno.

6. Sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, če upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve sicer onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena ZIZ). Zavarovanje s predhodno odredbo za še ne zapadle zneske zakonite preživnine, kakršno se uveljavlja tudi v predmetni zadevi, dovoli sodišče samo za zneske, ki bodo zapadli v enem letu (prvi odstavek 259. člena ZIZ). Domneva pa se, da je nevarnost v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ podana, če je bilo zoper dolžnika že potrebno zahtevati izvršbo za izterjavo zapadlega zneska, ali če je bila taka izvršba predlagana (drugi odstavek 259. člena ZIZ).

7. Upnica predlog za izdajo predhodne odredbe opira na sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 1173/2003 z dne 12. 5. 2004, ki je postala pravnomočna 14. 12. 2004, izvršljiva pa 3. 2. 2005. Iz nje izhaja obveznost dolžnika, da za preživljanje upnice od 20. 6. 2002 in dokler bodo za to obstajali zakoniti pogoji mesečno prispeva preživnino v višini 83,46 EUR (prej 20.000,00 SIT), pri čemer je dolžnik do pravnomočnosti te sodbe že zapadle zneske dolžan plačati v 15 dnevnem paricijskem roku, v bodoče pa preživninsko obveznost poravnavati do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v slučaju plačilne zamude pa je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti. Upoštevajoč navedeno in ob dejstvu, da dolžnik v ugovoru zoper sklep o predhodni odredbi Z 71/2015 z dne 5. 3. 2015 ni zatrjeval, da je bila zgoraj citirana pravnomočna sodba z učinki pravnomočnosti odpravljena, spremenjena, razveljavljena ali izrečena za neveljavno (76. člen ZIZ) oziroma, da zakoniti pogoji za dolžno preživljanje več niso podani, je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper tak sklep z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnilo. Upnica je s predlogom za izdajo predhodne odredbe namreč skladno z določbo prvega odstavka 259. člena ZIZ zahtevala zavarovanje plačila v tistem času in tudi ob času izdaje predhodne odredbe še ne zapadlih zneskov zakonite preživnine za obdobje od marca 2015 do februarja 2017, hkrati (z isto vlogo) pa je vložila tudi predlog za izvršbo za že zapadle zneske preživnine v obdobju od meseca marca 2014 do meseca februarja 2015, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (izvršilna zadeva I 215/2015). Ker ob pravilni uporabi materialnega prava zastaranje ob izdaji sklepa o predhodni odredbi še ne zapadlih dajatev ni moglo nastopiti, upnica pa je domnevno situacijo iz drugega odstavka 259. člena ZIZ in s tem kot verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev teh njenih terjatev onemogočena ali precej otežena, izkazala s hkratno vložitvijo predloga za izvršbo za plačilo že zapadlih zneskov zakonite preživnine, je sodišče prve stopnje s sklepom o predhodni odredbi z dne 5. 3. 2015 predlogu upnice za zavarovanje še ne zapadlih mesečnih zneskov zakonite preživnine za obdobje od marca 2015 do februarja 2016 po 83,46 EUR mesečno, skupaj torej za znesek 1.001,52 EUR, utemeljeno sledilo. V presežku, za obdobje od marca 2016 do februarja 2017, pa je njen predlog ob uporabi prvega odstavka 259. člena ZIZ, ker ta zavarovanje s predhodno odredbo za še ne zapadle zneske zakonite preživnine dopušča samo za zneske, ki bodo zapadli v enem letu, kot neutemeljen zavrnilo. Odločitev v tem obsegu pa je že postala pravnomočna.

8. Kot že izpostavljeno upnica predlog za izdajo predhodne odredbe utemeljuje s pravnomočno sodbo P 1173/2003 z dne 12. 5. 2004, ki je postala izvršljiva 3. 2. 2005 ter z vložitvijo izvršilnega predloga zaradi izterjave že zapadlih preživninskih obveznosti dolžnika za obdobje od meseca marca 2014 do meseca februarja 2015. Zakonita pravica do preživljanja sama, iz katere izvirajo občasne terjatve, skladno z določbo tretjega odstavka 348. člena OZ ne more zastarati. To pravico je upnica uveljavljala v zadevi P 1173/2003, kjer je bil dolžnik z zgoraj citirano sodbo pravnomočno zavezan upnici od 20. 6. 2002 in dokler bodo za to obstajali zakoniti pogoji izpolnjevati preživninsko obveznost v obsegu iz izreka te sodbe. Skladno s prvim odstavkom 356. člena OZ vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Po drugem odstavku istega člena pa vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Ta se skladno s prvim odstavkom 247. člena OZ izteče v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, kar velja tudi za občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica preživljanja. Pravilno je stališče dolžnika, da imajo značaj judikatne terjatve, za katere velja desetletni zastaralni rok, tiste njegove obveznosti po pravnomočni sodbi, ki so zapadle v plačilo v obdobju, na katerega segajo časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova, to je še na dan zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (12. 5. 2004).(1) Za terjatve, ki pa so v plačilo zapadle po tem trenutku, pa je v drugem odstavku 356. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ določen krajši triletni zastaralni rok. Vendar pa pritožnik prezre, da upnica v predmetnem postopku s predlogom za izdajo predhodne odredbe ne uveljavlja zavarovanja po pravnomočni sodbi P 1173/2003 z dne 12. 5. 2004 že zapadlih zneskov preživnine. Predmet zavarovanja s predmetno začasno odredbo so namreč ob njeni izdaji še ne zapadli zneski zakonite preživnine za obdobje od meseca marca 2015 do meseca februarja 2016. Ker pa triletni zastaralni rok, v drugem odstavku 356. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 347. člena istega zakona sicer določen za zastaranje občasnih terjatev, s katerimi se črpa sama pravica preživljanja, začne teči šele prvi dan po dnevu, ko je upnica imela pravico terjati obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ), pa je sodišče prve stopnje glede na to, da so predmet predmetnega zavarovanja bodoče občasne terjatve, ki ob izdaji predhodne odredbe kot relevantnem trenutku za pravno presojo še niso zapadle v plačilo, pravilno zaključilo, da zastaranje s predhodno odredbo z dne 5. 3. 2015 zavarovanih bodočih preživninskih dajatev še niti ni začelo teči. Dolžnikov ugovor zastaranja je bil z izpodbijanim sklepom zato pravilno zavrnjen.

9. Dolžnik se v pritožbi sicer sklicuje na zadevo In 184/2014, ki je med istima strankama v teku zaradi plačila do dneva vložitve izvršilnega predloga (24. 2. 2014) v tej zadevi (In 184/2014) že zapadlih obveznosti dolžnika po pravnomočni in izvršljivi sodbi P 1173/2003 z dne 12. 5. 2004. Vendar pa mu velja pojasniti, da vprašanje utemeljenosti upničine zahteve za izterjavo po citiranem izvršilnem naslovu že zapadlih obveznosti preživljanja (sklep Okrajnega sodišča v Mariboru In 184/2014 z dne 30. 1. 2015 - priloga A6 v zvezi s sklepom naslovnega sodišča I Ip 239/2015 z dne 4. 6. 2015), za odločitev v predmetni zadevi, kjer so predmet zavarovanja s predhodno odredbo bodoče občasne terjatve in naslova zakonitega preživljanja s podlago v zgoraj citirani pravnomočni sodbi, ni odločilnega pomena. Tek izvršilnega postopka v zadevi In 184/2014 kvečjemu še dodatno utemeljuje obstoj pogoja za izdajo predhodne odredbe iz prvega odstavka 257. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 259. člena ZIZ, ki mu je upnica sicer zadostila že s hkrati s predlogom za izdajo predhodne odredbe vloženim izvršilnim predlogom (zadeva I 215/2015) za izterjavo že zapadlih preživninskih obveznosti dolžnika (občasne terjatev zapadle po vložitvi izvršilnega predloga v zadevi In 184/2014). Že sodišče prve stopnje pa v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da predmetni postopek zavarovanja ne teče glede terjatev, ki jih upnica uveljavlja v zadevi I 215/2015. V tej namreč na podlagi pravnomočne sodbe P 1173/2003 z dne 12. 5. 2004 izterjuje že zapadle zneske zakonite preživnine za obdobje od meseca marca 2014 do meseca februarja 2015 s pripadki, sklep o izvršbi I 215/2015 v tem obsegu z dne 19. 2. 2015 (list. št. 8 predmetnega spisa) pa je v zvezi s sklepom naslovnega sodišča I Ip 688/2015 z dne 21. 9. 2015 že postal pravnomočen.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo dolžnika skladno z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Le-te sama krije tudi upnica, saj njena izvajanja v odgovoru na pritožbo k odločitvi v predmetni zadevi niso bistveno pripomogla (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1) : Ni odločilno, kdaj je sodba postala pravnomočna, pač pa na kateri čas se nanaša njena pravnomočnost. To pa je dan zadnje glavne obravnave oziroma izdaje sodbe (VS RS sklep III Ips 85/2008 z dne 23. 11. 2010).