Jedro

Vsako zatrjevanje, ki izhaja iz nasprotne dokazne ocene in drugačnih zaključkov od tistih, ki so bili sprejeti v pravnomočni sodbi, pomeni nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker sta nižji sodišči v celoti sledili obtožbi glede pravne presoje dejanja (goljufija v sostorilstvu), nista bili dolžni pojasnjevati, zakaj kaznivo dejanje ni bilo pravno opredeljeno kot napeljevanje h kaznivemu dejanju goljufije, saj ta oblika udeležbe ni bila predmet obtožbe (354. člen ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega V.M. in zahteva zagovornikov obsojene B.M. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojenca sta dolžna plačati povprečnino, vsak po 100.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Trebnjem je z uvodoma navedeno sodbo V.M. in B.M. (obsojenca) ter obsojena M.Č. in S.Š. spoznalo za krive, da so v sostorilstvu izvršili kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ter V.M. izreklo kazen pet mesecev zapora, B.M. pa šest mesecev zapora. Odločilo je tudi, da sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino vsak po 40.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe zagovornika obsojenega V.M. ter obsojene B.M. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenima V. in B.M. pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, vsakemu po 50.000 SIT povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojeni V.M. dne 28.5.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka ter "kršitev Kazenskega zakonika" in predlagal, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Enako pravno sredstvo so dne 29.5.2001 vložili tudi zagovorniki obsojene B.M., ki uveljavljajo "razloge po 1. odstavku 420. člena ZKP" in predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni in obsojenko oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Na obe zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državi tožilec M.V. (2. odstavek 423. člena ZKP) in ju ocenil kot neutemeljeni. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojene B.M. je navedel, da se je z osrednjim vprašanjem zahteve, v kakšni obliki udeležbe je pri kaznivem dejanju goljufije sodelovala obsojena B.M., obširno ukvarjalo predvsem Višje sodišče v Ljubljani, saj je bila sodba sodišča prve stopnje izpodbijana v pritožbi tudi zaradi kršitve zakona s trditvijo, da B.M. ni sostorilka, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Čeprav zahteva za varstvo zakonitosti navaja kot razlog za izpodbijanje kršitev kazenskega zakona, pa istočasno trdi in navaja razloge, zaradi katerih sodišče naj ne bi imelo v podatkih, s katerimi je glede ravnanja obsojene razpolagalo, dejanske podlage za zaključek, da je bila vloga obsojenke pri storitvi kaznivega dejanja odločilna in pomeni sostorilstvo. Ti očitki zahteve za varstvo zakonitosti, ki ne navaja, da v izreku opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja, so neupoštevni, saj izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče. Obe sodišči, posebno še sodišče druge stopnje, sta pojasnili, zakaj je mogoče očitano ravnanje obsojenke šteti kot odločilen prispevek pri storitvi kaznivega dejanja in tudi osebni odnos obsojenke, ki je dejanje jemala za svoje. Tako sodišči nista zagrešili procesnih kršitev, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, saj odločbi vsebujeta skladne navedbe o odločilnih dejstvih.

Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da je neutemeljena tudi zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojeni V.M. Ko zatrjuje kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pravzaprav oporeka sodišču pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in mu očita, da je napravilo napačne zaključke, česar pa ne more uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Nadaljnja kršitev, ki jo vložnik zahteve samo navaja, ne pa tudi utemeljuje, je bila po mnenju obsojenca storjena z odmero previsoke kazni. Tudi odločitve o kazni ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti na način, kot to stori obsojenec. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

1. K zahtevi obsojenega V.M. za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče po pravnomočno končanem kazenskem postopku izpodbijati pravnomočno sodbo ali postopek, ki je tekel pred njo, le zaradi kršitev materialnega in procesnega prava. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet tega izrednega pravnega sredstva. Z njim tudi ni mogoče izpodbijati odločbe o kazenski sankciji, razen če je bila z njo prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP).

Obsojeni V.M. v uvodu zahteve ne zatrjuje nobene kršitve zakona. V obrazložitvi zahteve v naslovu razdelka pod a) sicer napoveduje obrazložitev kršitev določb kazenskega postopka, v naslovu razdelka pod b) pa kršitev "Kazenskega zakonika", po vsebini pa izpodbija zgolj dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi ter odmero kazni.

Procesna kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja vložnik zahteve in ki naj bi se kazala v nasprotju med izrekom in razlogi sodbe, je lahko izražena na več načinov, med drugim tudi tako, da se v obrazložitvi navajajo razlogi za drugačno odločitev, kot je vsebovana v izreku sodbe. Zato ta procesna določba ni bila kršena, če je sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) o zadevi presodilo v nasprotju s pričakovanji obsojenca in če pri tem ni upoštevalo ali je drugače ovrednotilo dokaze, na katere se sklicuje obsojenec v zahtevi in če je zavrnilo njegov zagovor, da je verjel, da bo kredit lahko plačal in da njegov naklep v smeri kaznivega dejanja goljufije ni podan. Vsako zatrjevanje, ki izhaja iz nasprotne dokazne ocene in drugačnih zaključkov od tistih, ki so bili sprejeti v pravnomočni sodbi, pomeni, kot je že bilo omenjeno, nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja.

Kar zadeva dopustnost uveljavljanih razlogov, velja podobna ugotovitev tudi glede vložnikovih izvajanj v razdelku pod tč. b), kjer vložnik izpodbija odmero kazni, čeprav zatrjuje kršitev kazenskega zakona. Izrečeno kazen ocenjuje kot previsoko in se zavzema za izrek pogojne obsodbe na podlagi lastne presoje ugotovljenih okoliščin, ki so bile upoštevane pri odmeri kazni. Zato tudi teh obsojenčevih navedb ni bilo mogoče upoštevati.

2. K zahtevi zagovornikov obsojene B.M. za varstvo zakonitosti Zagovorniki obsojenke v uvodu zahteve posplošeno uveljavljajo razloge "po 1. odstavku 420. člena ZKP", ne da bi jih utemeljili s konkretnimi kršitvami zakona. Tudi v obrazložitvi zahteve v razdelku pod "a) Glede kršitve Kazenskega zakonika", ne povejo, katere določbe materialnega zakona naj bi bile kršene (372. člen ZKP). Iz obrazložitve zahteve je moč povzeti, da po njihovem mnenju obsojenki sostorilstvo tako v objektivnem kot tudi subjektivnem pogledu ni dokazano, saj ni ona prepričala soobsojenega V.M. k nakupu osebnega avtomobila znamke M. Zagovorniki tudi izpodbijajo ugotovitev pravnomočne sodbe, da naj bi tudi obsojena B.M. (skupaj z M.Č.) imela pri storitvi kaznivega dejanja goljufije vodilno vlogo. Navajajo, da je bila M.Č. tista, ki je dala pobudo in izdelala načrt za izvedbo posla, da je ona izpolnila vse obrazce in tudi predlagala nakup osebnega avtomobila, da je prinesla dokumente v podpis soobsojenemu M., ga spremljala na banko in končno, da je ona bila tista, ki ga je prepričala k sklenitvi posla.

Iz takšne obrazložitve zahteve sledi, da zagovorniki očitno ne soglašajo z dokaznimi zaključki pravnomočne sodbe glede vloge obsojene B.M. pri izvršitvi kaznivega dejanja. S tem pa ne uveljavljajo kršitve materialnega zakona (ta bi bila podana, če bi sodišče ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo, kazenski zakon napačno ali sploh ne uporabilo), pač pa zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa, kot je že bilo pojasnjeno pod tč. 1, ni predmet tega izrednega pravnega sredstva.

Trditev zahteve, da sodišče druge stopnje ni navedlo, zakaj se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča glede obsojenkine vodilne vloge, je neosnovana. Višje sodišče je v svoji odločbi (sodba, stran 7) odgovorilo tudi na te pritožbene navedbe zagovornikov in v obrazložitvi med drugim navedlo, da se strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Dodalo pa je tudi, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila prav M. pobudnica dejanja, saj si je prav ona zelo želela pridobiti osebni avto znamke M., do katerega pa zaradi finančnega stanja ni mogla priti drugače, kot da prepriča moža (obsojenega V.M.) za najem bančnega kredita, do tega pa so, po ugotovitvah pravnomočne sodbe, obsojenci prišli na podlagi lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin.

B.M. je bila obtožena kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, izvršenega v sostorilstvu s še tremi storilci. Nižji sodišči sta obtožbi v celoti sledili tudi glede pravne presoje dejanja, zaradi česar nista bili dolžni pojasnjevati, kar pa bi po mnenju vložnikov zahteve morali, zakaj kaznivo dejanje ni bilo pravno opredeljeno kot napeljevanje h kaznivemu dejanju goljufije, saj ta oblika udeležbe ni bila predmet obtožbe (354. člen ZKP). Sodišče tudi ni kršilo kazenskega zakona, če je na podlagi ugotovljenih dejstev, s čimer pa se zagovorniki ne strinjajo, obsojenkino udeležbo pri storitvi kaznivega dejanja pravno opredelilo kot sostorilstvo in ne kot napeljevanje h kaznivemu dejanju goljufije, za kar se zavzemajo vložniki zahteve. Tudi očitek o "zmotni uporabi materialnega prava", ki ga zagovorniki ne konkretizirajo, da je sodišče "kot obteževalno okoliščino uporabilo nekaj, kar ni bilo ugotovljeno oziroma ni izkazano", temelji na zatrjevanju drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da je poleg M.Č. pri storitvi kaznivega dejanja vodilno vlogo imela tudi obsojena B.M., zanikanje te ugotovitve pa zopet pomeni nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ne pa kršitev kazenskega zakona v zvezi z odločanjem o kazni. Nestrinjanje z odmero kazni (zagovorniki trdijo, da je previsoka), pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga (370. člen ZKP) na katerega pa se, kot je bilo že uvodoma poudarjeno, v tem izrednem pravnem sredstvu ni mogoče sklicevati.

V razdelku pod b) Kršitev določb kazenskega postopka, se zagovorniki sklicujejo na kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodba prvostopenjskega sodišča naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Trdijo, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, "kako in kdaj naj bi obsojenka dejansko prepričala obsojenega V.M. k storitvi kaznivega dejanja, torej glede ponarejanja listin in glede zaprosila za kredit." Obsojena B.M. je bila spoznana za krivo, ker je bila kot sostorilka udeležena pri izvršitvi kaznivega dejanja goljufije po opisu dejanja iz obtožnega akta, glede katerega pa vložniki zahteve ne trdijo, da nima zakonskih znakov kaznivega dejanja (1. točka 372. člena ZKP); opozarjajo le na domnevno pomanjkljivo obrazložitev sostorilstva v prvostopenjski sodbi. Zahtevi tudi v tem delu ni bilo mogoče pritrditi. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je bilo kaznivo dejanje goljufije storjeno v mesecu aprilu 1995. V zvezi z obsojenko sodišče med drugim ugotavlja (sodba, stran 8), da je za nakup osebnega avtomobila znamke M. svojega moža prepričevala in nagovarjala obsojenka. V.M. je pojasnil, da si je žena želela avto M., on pa je vedel, da si ga ne moreta privoščiti, saj je bil brez denarja in avtomobila. Sodišče tudi ugotavlja, da je B.M. uspelo, da je V.M. prepričala, da je vzel kredit za osebni avtomobil na svoje ime. Najem tega kredita pa je bil storjen na način in v okoliščinah, s katerimi so bili uresničeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Višje sodišče je razlogom prvostopenjske sodbe pritrdilo in tudi obširno odgovorilo na ugovore zagovornikov v zvezi s sostorilstvom, kakršne ponavljajo tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato pravnomočni sodbi ni mogoče očitati, da nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Enako kršitev, tokrat zaradi precejšnjega nasprotja v razlogih sodbe, vložniki zahteve vidijo tudi v ugotovitvah sodišča glede vodilne vloge obsojene B.M., s čimer pa se zagovorniki ne strinjajo, o čemer je že bil govor. Tudi v tem primeru zagovorniki po vsebini uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa procesno kršitev. Očitek sodišču druge stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker ni po uradni dolžnosti prvostopenjsko sodbo bodisi razveljavilo ali spremenilo, ne izpolnjuje temeljnih pogojev za njegov preizkus (1. odstavek 424. člena ZKP), to je, da je konkretiziran in obrazložen. Zato Vrhovno sodišče zahteve v tem delu ni preizkusilo.

Ker kršitve, na katere se sklicujejo vložniki zahteve, niso podane oziroma niso zakonski razlog za vložitev izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Obsojenca sta v skladu z določbami 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžna povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.