Jedro

Zakonska dikcija „z delom pridobljeno premoženje“ ne definira samo premoženja, pridobljenega z denarnimi sredstvi zasluženimi v trajanju zakonske oziroma izvenzakonske skupnosti. S to zakonsko dikcijo je mišljen tudi skupek opravil in aktivnosti, ki pripelje do pridobitve ali ohranitve skupnega premoženja (delo v skupnem gospodinjstvu), ki sicer nima neposrednega finančnega učinka, je pa bistvena sestavina skupnega življenja in zato ravno tako vpliva na ohranitev ali povečanje skupnega premoženja.

Med sredstva, ki jih zakonci pridobijo z delom v času trajanja zakonske zveze, spada tudi odpravnina in nadomestilo za čas brezposelnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 966,00 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, v petnajstih dneh, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek na vrnitev nesorazmernega darila zaradi razveze zakonske zveze (84. člen ZZZDR), ker stanovanjska hiša na parc. št. 832/2, vpisana v vl. št. 445, k. o. X, ni posebno premoženje tožnice, kot tudi ni bilo stanovanje, ki je bilo kupljeno s kupoprodajno pogodbo z dne 23. 12. 1991, na S. 17 v L..

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. V obrazložitvi pritožbe sodišče prve stopnje očita, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi, odločilni razlogi za odločitev sodišča pa sploh niso podani. Sodišče se do vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica ni opredelilo. Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo, ko je zaključilo, da odpravnina in nadomestilo za brezposelnost nista izvor posebnega premoženja. Odpravnina, ki jo je tožnica dobila, je rezultat njenega štiriindvajsetletnega dela v podjetju, torej v času, ko sploh še ni vedela, da toženi obstaja. Sodišče se ni opredelilo do trditev in dokazov, ki jih je predložila tožnica, da je bil toženi nezaposlen in nesposoben ustvarjati kakršnakoli sredstva in da je morala zaradi rubeža premičnin pokriti tudi terjatve do banke in davčnega organa. Sodišče med drugim tudi ugotavlja, da je bila darilna pogodba, s katero je tožnica tožencu podarila stanovanje, navidezna, zato bi morala tožnica dobiti nazaj tiso, kar je „navidezno“ podarila, da bi se izognila plačilu davka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V obrazložitvi navaja, da sta pravdni stranki s sklenitvijo darilne pogodbe 28. 9. 1992 zasledovali en sam cilj, to pa je izogniti se plačilu davkov. Z darilno pogodbo, ki je bila sklenjena 1. 3. 1995, pa sta se sporazumeli o višini deležev na skupnem premoženju v smislu 60. člena ZZZDR in s podpisom te pogodbe tudi vzpostavili „prvotno stanje“. Pravdni stranki sta bili skupna lastnika stanovanja že pred sklenitvijo darilne pogodbe dne 28. 9. 1992, ne glede na to, da je bila kot lastnica v zemljiški knjigi vpisana samo tožeča stranka. Skupna lastnina je nastala na podlagi določil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Povsem nerelevantna je pritožbena navedba, da sta pravdni stranki v darilni pogodbi z dne 28. 9. 1992 izrecno ugotovili, da je trisobno stanovanje v L. izključna last tožnice, pri tem pa nekritično prezre, da sta tudi v darilni pogodbi z dne 1. 3. 1995 izrecno ugotovili, da je tožena stranka izključna lastnica hiše na M.. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bilo stanovanje v L. kupljeno v času trajanja zunaj zakonske skupnosti, ki je kasneje prešla v zakonsko.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba svoje razloge gradi na izhodišču po katerem tožnica z darilno pogodbo 28. 9. 1992 tožencu ni podarila celotnega stanovanja na naslovu S. 17 v L., čeprav prav to v tožbi zatrjuje. Stanovanje je bilo pridobljeno s skupnim delom v času trajanja zunajzakonske in zakonske zveze (od leta 1987 do razveze v letu 2009). Med sredstva, ki jih zakonci pridobijo z delom v času trajanja zakonske zveze, spada tudi odpravnina in nadomestilo za čas brezposelnosti. Že na podlagi pravkar navedenih dejstev sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava.

6. Skupno premoženje zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev je tisto, ki je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske oziroma zunajzakonske skupnosti (51. člen ZZZDR). Pravdni stranki sta v zunajzakonski skupnosti živeli od leta 1987. Ker je bila tožnica nosilka stanovanje pravice na trisobnem stanovanju na S. 17 v L., je lahko pod ugodnimi pogoji s pogodbo, ki je bila sklenjena 23. 12. 1991, odkupila stanovanje. Četudi sta zunajzakonska partnerja za nakup uporabila sredstva, ki jih je pritožnica pridobila kot nadomestilo za brezposelnost v času, ko je že štiri leta živela v zunajzakonski skupnosti s tožencem, kot tudi odpravnino, ni nobenega dvoma, da je bilo stanovanje na S. 17 v L. njuno skupno premoženje. Tudi prihranki od izplačane odpravnine in nadomestila za brezposelnost, ki jih prejme eden od zakoncev, predstavljajo dohodek pridobljen na podlagi dela, ker ta sredstva delavec pridobi od svojega delodajalca na podlagi delovnega razmerja. Zakonska dikcija „z delom pridobljeno premoženje“ ne definira samo premoženja, pridobljenega z denarnimi sredstvi zasluženimi v trajanju zakonske oziroma izvenzakonske skupnosti. S to zakonsko dikcijo je mišljen tudi skupek opravil in aktivnosti, ki pripelje do pridobitve ali ohranitve skupnega premoženja (delo v skupnem gospodinjstvu), ki sicer nima neposrednega finančnega učinka, je pa bistvena sestavina skupnega življenja in zato ravno tako vpliva na ohranitev ali povečanje skupnega premoženja. Skupno premoženje nastane na originaren način na podlagi zakona.

7. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik od leta 1987 do 1995 zaposlen, kakšno je bilo razmerje v dohodku, ki sta ga v skupno premoženje vložili pravdni stranki, pa sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ker tožbeni zahtevek na ugotovitev višine deleža na skupnem premoženju ni bil postavljen. Stanovanje na S. v L. je bilo naknadno zamenjano za enakovredno stanovanjsko hišo na M.. Na transformacijo skupnega premoženja v posebno premoženje ene od pravdnih strank, ne more vplivati ugotovitev v darilni pogodbi z dne 28. 9. 1992, da je tožnica izključna lastnica stanovanja na S. 17 v L., kot tudi ne ugotovitev v darilni pogodbi z dne 3. 3. 1995, v kateri pravdni stranki ugotavljata, da je toženi izključni lastnik stanovanjske hiše na M.. Tudi pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da sta navedeni darilni pogodbi navidezni. S sklenitvijo prve pogodbe sta se namreč pravdni stranki želeli izogniti plačilu davka zaradi zamenjave stanovanja kupljenega pod ugodnimi pogoji. S sklenitvijo druge darilne pogodbe 3. 3. 1995 pa sta vzpostavili stanje, kot je dejansko bilo ob nakupu stanovanja na S. 17 v L., saj je skupno premoženje takrat še zunajzakonskih partnerjev na tem stanovanju nastalo na originaren način na podlagi samega zakona. Na podlagi navedenega tožnica nikakor ni mogla biti izključna lastnica ne stanovanja na S. 17 v L., prav tako tudi ne hiše na M., ki je bila pridobljena na podlagi menjalne pogodbe.

8. Preizkus sodbe je v celoti mogoč, prav tako se je sodišče opredelilo do vseh okoliščin, ki so bistvene za odločitev v tej zadevi, zato očitanih absolutno bistvenih kršitev postopka ni, in ker sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo določil materialnega prava, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

9. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato je toženi stranki dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.