Jedro

Tožnica je kot sopotnica v osebnem avtomobilu upravičena do odškodnine za vso škodo, ki ji je nastala v prometni nezgodi po krivdi voznika osebnega avtomobila in zaradi njegove nevarne dejavnosti.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je prvostopno sodišče ugodilo zahtevku tožeče stranke po temelju, torej, da je tožena stranka odgovorna za vso škodo, ki jo je v škodnem dogodku dne 14. 08. 1994 utrpela tožeča stranka.

Proti takšni vmesni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje, ali pa sodbo spremeni tako, da zahtevek tožene stranke zavrne. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka je navajala, da ima sodba pomanjkljivosti po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Nadalje je v pritožbi navajala, da mora pogoje odškodninskega civilnega delikta dokazati oškodovanec, v konkretnem primeru tožeča stranka. Le-ta pa je dne 16. 08. 1994, torej dva dni po prometni nezgodi, navajala kot škodljivo dejstvo padec v sadovnjaku, šele dva meseca po prometni nezgodi, to je 13. 10. 1995 pa je navajala kot škodljivo dejstvo prav prometno nezgodo.

Tožeča stranka poseduje sadovnjak. Tožnica je v vmesnem času od prvega obiska pri zdravniku dne 16. 08. 1994 do spremenjenih navajanj dne 13. 10. 1995 obiskala zdravnika še najmanj trikrat. Sama je navajala, da je svojo verzijo spremenila že dva do tri tedne po ugotovitvi, da njen mož v službi zaradi povzročitve prometne nezgode ne bo imel težav. Ni mogoče slediti navedbam o utemeljenem strahu moža tožnice za službo zaradi povzročitve prometne nesreče. Tak strah bi bil absurden in v nasprotju s splošnim znanjem in vedenjem vsakega povprečnega človeka, kaj šele poklicnega šoferja. Po navedbah pritožbe je logično, da ni v interesu tožnice, da bi dokazovala prvo verzijo dogodka, da je padla v sadovnjak, ni pa tudi uspela odstraniti osnovnega dvoma o drugi verziji dogodka. Priča D.Š. je samo posredna priča, ki je vedel povedati le to, kar naj bi mu povedal mož tožnice. Priča Ž.V. pa je tožničin mož in ima prav gotovo vsaj premoženjski interes na izidu pravde in po navedbah pritožbe ni mogoče spregledati rentnih tendenc, kajti tožnica bi pač samo v primeru prometne nesreče lahko zahtevala odškodnino.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje pri presoji dela sodišča prve stopnje ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ki jo pritožnik ni obrazložil oziroma kritiziral. Po presoji višjega sodišča, je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva na katera je tožnica opirala svoj tožbeni zahtevek in tista, s katerimi je tožena stranka izpodbijala navedbe in dokaze nasprotnika (2. odstavek 7. člena in 219. člena ZPP). Pravilno jih je upoštevalo pri razsoji ter v razlogih vmesne sodbe obrazložilo svojo odločitev. Pritožba tako ne navaja novih dejstev, ampak ponavlja že v postopku na prvi stopnji zatrjevana dejstva.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazana odgovornost tožene stranke za škodo nastalo tožnici v škodnem dogodku dne 14. 08. 1994. Iz izpodbijane prvostopne vmesne sodbe izhaja, da so podane vse predpostavke civilne odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Dokazano je, da je navedenega dne prišlo do prometne nesreče po krivdi zavarovanca tožene stranke, voznika V. Ž., zaradi vožnje z neustrezno varnostno razdaljo. Udeleženka je bila tudi tožnica, kar izhaja iz spisa Sodnika za prekrške Žalec, opr. št. P 3436/94 in iz izpovedb zaslišanih prič policistov, ki sta opravila ogled kraja nesreče. Tožnica je ob škodnem dogodku utrpela poškodbo vratne hrbtenice, kar je razvidno iz priloženih izvidov dr. A. K. in dr.

R.K., ki sta oba zaslišana kot priči izpovedala, da je takšna poškodba značilna za poškodbo v prometnih nesrečah, možna pa je tudi ob padcu. Zato sta prvotni verziji tožnice, da je padla v sadovnjaku, verjela.

Z zaslišanjem priče D. Š., ki je potrdil izpovedbi tožnice in njenega moža V. Ž. je bilo ugotovljeno, da se je tožnica poškodovala v navedeni prometni nesreči. Tožnica je na prigovarjanje moža, poklicnega voznika, ki se je bal možnih posledic zaradi povzročitve prometne nesreče pri svojem delu, ob prvem obisku pri zdravniku izjavila, da je padla v sadovnjaku. Po prepričanju pritožbenega sodšča je prvostopno sodišče utemeljeno verjelo izpovedbam neprizadetih prič. Izpovedba tožnice, da je skušala ščititi moža je sprejemljiva in čisto življenjska. Tožničin mož se je upravičeno ustrašil oziroma se bal za svojo zaposlitev ob splošno znani težki zaposljivosti, imel pa je tudi že negativno izkušnjo v zvezi z odvzemom prometnega dovoljenja. Pričevanje tožničinega moža V. Ž. pa je potrdila po prepričanju sodišča popolnoma nepristranska priča D.Š., ki je tekom postopka natančno opisal dogajanje.

Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Prvostopno sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ob uporabi 154. in 178. člena v zvezi s členoma 940 in 941 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pravilno odločilo o zahtevku tožnice.

V. Ž. je povzročitelj prometne nesreče, zakrivil je škodni dogodek, tožnica pa je bila sopotnica v njegovem vozilu. Na podlagi obstoječega obveznega zavarovalnega razmerja med povzročiteljem nezgode in toženo stranko, pa je le-ta na podlagi določil členov 940 in 941 odgovorna tožnici za nastalo škodo v tem škodnem dogodku.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tej podlagi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo in na podlagi določila 365. čl. ZPP, tudi po uradni dolžnosti. Ker pri tem ni ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo kakšno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ali zmotno uporabilo materialno pravo, kar mora upoštevati po uradni dolžnosti, je na podlagi določila 368. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče druge stopnje o stroških in postopku ni odločalo, ker vmesna sodba ni končna odločba ter je odločanje o pravdnih stroških, na podlagi 3. odstavka 166. čl. ZPP pridržano končni odločbi.