Jedro

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti se ugotavlja za vsakega storilca posebej. Zato bi bilo moč o kršitvi ustavne pravice enakosti pred zakonom (14.čl. Ustave) govoriti le, če bi bile pri obeh soobdolžencih podane povsem enake subjektivne in objektivne okoliščine, ki so relevantne za presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obd. M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 15.7.1998 zoper obd. M.P. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil, deloma v sostorilstvu deloma pa sam, nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ in kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po 1. odstavku 197. člena KZ. Po odreditvi pripora je okrožni državni tožilec v Celju dne 17.7.1998 zahteval opravo preiskave zoper obd. M.P. in soobdolžence. Zoper sklep o odreditvi pripora ni bilo pritožbe, pač pa je obdolženčeva zagovornica dne 21.7.1998 podala predlog za odpravo pripora, ki ga je senat istega sodišča z uvodoma navedenim sklepom zavrnil kot neutemeljenega.

Zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora je zagovornica obd. M.P. dne 24.7.1998 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja vse razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP ter kršitev Ustave in predlaga, da se izpodijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v dgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagal da se zagovorničina zahteva zavrže kot nedovoljena, ker kazenski postopek v tej zadevi še ni pravnomočno končan.

Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena, ker je vložena zoper pravnomočno sodno odločbo, ni pa utemeljena.

Ni moč pritrditi navedbam zagovornice, da je obrazložitev sklepa nezakonita, ker je bil pripor odrejen zaradi obdolženčeve odvisnosti od mamila, odvisnost od mamil pa je bolezen in ne zakonski razlog za pripor. Tako iz sklepa o odreditvi pripora (ki sicer ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti) kot tudi iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče na podlagi več okoliščin, kot so: obdolženčeva nezaposlenost, da je brez sredstev za preživljanje, da je odvisen od drog ter da se mu očita večje število vlomnih tatvin izvršenih v maju in juniju 1998, ocenilo, da obstaja nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval s premoženjskimi delikti in si na ta način zagotovil sredstva za preživetje in za mamila. Na vprašanje, v kakšni meri je obdolženec že odvisen od mamil in kakšna je prognoza za njegovo ozdravljenje, bi lahko odgovoril le izvedenec medicinske stroke, vendar pa zgolj na podlagi navedbe v zahtevi, da se je obdolženec v priporu odločil za abstinenco, še ni moč trditi, da je že prenehala ponovitvena nevarnost. Res je sicer, da še ni ugotovljena točna vrednost stvari, ki naj bi jih obd. M.P. ukradel. Toda zagovornica nima prav, ko trdi, da dejanja, ki se očitajo obd. M.P. v zahtevi za opravo preiskave pod I. točke a,b,c in d, pod II. in pod III. točki 1a in 1d pomenijo le kazniva dejanja majhne tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ, za katera ni možno odrediti pripora zaradi ponovitvene nevarnosti. Za kaznivo dejanje majhne tatvine namreč ne zadošča, da je vrednost ukradene stvari majhna, temveč mora biti izpolnjen tudi drugi zakonski znak tega kaznivega dejanja - da je bil storilčev namen prilastiti si zgolj stvar majhne vrednosti. Takšen namen (naklep) pa iz opisa obdolžencu očitanih dejanj ne izhaja, saj se v z zahtevi za preiskavo obdolžencu očita, da je vlamljal v avtomobile ter v stanovanjske hiše in si prisvajal vrednejše stvari, ki jih je pač našel (mobitele, denarnice, zlatnino, tujo valuto). Ker torej ne gre za sedem majhnih tatvin, temveč za utemeljen sum storitve devetih dejanj velike tatvine, razen tega pa je bila zoper obdolženca 20.4.1998 vložena še ena zahteva za preiskavo zaradi kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in kaznivega dejanja ponarejanja vrednotnic po 3. odstavku 258. člena KZ, ni utemeljena trditev zagovornice, da ni podano sorazmerje med obdolženčevo pravico do svobode in pravico drugih do njihove varnosti oziroma varnosti njihovega premoženja.

Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni podana zatrjevana kršitev Ustave o enakosti vseh pred zakonom, ki jo zagovornica utemeljuje s tem, da pripor ni bil odrejen zoper soobdolženega M.T., zoper katerega naj bi bilo "vloženih bistveno več zahtev za preiskavo za večje število kaznivih dejanj" (kot pa zoper obd. M.P.). Priporni razlog ponovitvene nevarnosti se ugotavlja za vsakega storilca posebej. Zato bi bilo moč o kršitvi ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) govoriti le, če bi bile pri obeh soobdolžencih podane povsem enake subjektivne in objektivne okoliščine, ki so relevantne za presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Iz kazenskega spisa v tej zadevi pa izhaja, da se soobdolženemu M.T. očita manjše število kaznivih dejanj kot pa obd. M.P. in samo vlomi v avtomobile ne pa tudi v stanovanjske hiše. Po povedanem je Vrhovno sodišče ocenilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve določb KZ, ZKP ter Ustave niso podane, zaradi česar jo je zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).