Jedro

Ugotovitve sodišča prve stopnje nimajo podlage v izvedenih dokazih.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točki izreka) spremeni tako, da glasi: "Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Trbovljah, opr. št. I Ig 1236/92 z dne 16.09.1992 se razveljavi v 1. točki izreka za glavnico 1.330.119,70 SIT in za zakonite zamudne obresti: - od zneska 526.012,70 SIT od 08.05.1992 do plačila, - od zneska 561.380,60 SIT od 27.05.1992 do plačila, - od zneska 242.726,40 SIT od 11.08.1992 do plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 26.793,12 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.09.1992 do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 80.625,50 SIT." 2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 99.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 14.09.1999 razsodilo, da sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Trbovljah, opr. št. I Ig 1236/92 z dne 16.09.1992 ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 1.330.119,70 SIT in zakonite zamudne obresti od zneska 526.012,70 SIT od 08.05.1992 do plačila, od zneska 561.380,60 SIT od 27.05.1992 do plačila, od zneska 242.726,40 SIT od 11.08.1992 do plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 26.793,12 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi 16.09.1992 do plačila (1. točka izreka). V 2. točki izreka je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki izreka za glavnico v znesku 6.236,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.08.1992 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. V 3. točki pa je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 80.934,50 SIT. Zoper sodbo se je v delu, ki zanjo ni ugoden (1. in 3. točka izreka), pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe določb materialnega prava. Navedla je, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na podlagi spremembe občinskega odloka avtomatsko postala upravnik njenih stanovanj. Tožeča stranka bi morala stanovanja, če bi se lastniki tako odločili, prevzeti v upravljanje in z lastniki skleniti ustrezno pogodbo, v kateri bi se tudi odločilo, za kakšno ceno bo tožeča stranka opravljala delo upravnika. Sklicevanje na zabeležko razgovora med direktorjem tožene stranke in vodjo oddelka za stanovanjsko gospodarstvo ni utemeljeno, saj iz zabeležke, ki ni uraden dokument, ne izhaja, da bi se tožena stranka strinjala, da bo delo upravnika njenih stanovanj opravljala tožeča stranka. Ker tožeča stranka ni bila upravnik njenih stanovanj, do plačila ni upravičena. Dejstvo, da je tožena stranka šele 12.08.1992 registrirala pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem stanovanjskih hiš, v tem postopku ni relevantno. Pogodbe o upravljanju sama s seboj (kot lastnica in upravik) tudi ni bila dolžna skleniti. Poleg tega pa še danes ne ve, kaj je v njenih stanovanjih v spornem obdobju tožeča stranka napravila. Sodba ji tako nalaga plačilo nečesa, kar ni bilo opravljeno. K računoma št. 19 in 23 naknadno priložena seznama obveznosti za meseca april in maj 1992 dokazujeta le to, da je tožeča stranka za svoje potrebe zaračunala 30% najemnine stanovanj, ki so last tožene stranke. Zato je predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter priglasila stroške, ki so ji nastali s pritožbo. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila tožeča stranka v obdobju, v katerem je toženi stranki izstavila vtoževane račune, v skladu z določili Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) pooblaščena za opravljanje stanovanjskih storitev na stanovanjih v lasti tožene stranke. Po izvedenem dokaznem postopku je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je tožeča stranka svoje trditve dokazala s predloženim Odlokom o spremembah in dopolnitvah odloka o ustanovitvi javnega podjetja z dne 21.11.1991 (v nadaljevanju Odlok), ki je začel veljati 29.11.1991 in zabeležko razgovorov med direktorjem tožene stranke in oddelka za stanovanjsko gospodarstvo z dne 16.10.1992, ki vsebuje podpis in žig obeh udeležencev razgovora (priloga A12). Ker se tožena stranka o navedenih listinah sploh ni določno izjasnila, je ocenilo, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju registrirana kot javno podjetje in na podlagi določila 2. odst. 145. člena SZ pooblaščena za upravljanje stanovanj tožene stranke. Vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da navedene ugotovitve sodišča prve stopnje nimajo podlage v izvedenih listinskih dokazih. Tožena stranka je že v ugovoru pojasnila, da je bila 11.09.1991 ustanovljena izključno zato, da bi upravljala s stanovanji, ki so bila s strani ustanovitelja prenešena nanjo, kot stvarni vložek. Iz Odloka z dne 21.11.1991 (priloga A10) je sicer razvidno, da je bila dejavnost tožeče stranke razširjena tudi na upravljanje s stanovanji (4. točka Odloka), vendar pritožba pravilno opozarja, da se vsebina Odloka izrecno ne nanaša na stanovanja, ki so last tožene stranke. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno presodilo tudi vsebino zabeležke z dne 16.01.1992 (priloga A12). Iz 1. točke navedene zabeležke je namreč razvidno, da sta se stranki dogovorili, da tožena stranka z 31.01.1992 izvzame iz upravljanja vsa stanovanja v objektih, katerih čisti lastnik je. Podobno je razvidno tudi iz 3. točke zabeležke, v kateri je zapisano, da se stanovanja, last tožene stranke, za katere bodo sklenjene upravljalske pogodbe, izvzamejo iz upravljanja z zadnjim dnem v mesecu. Glede na to, da se izterjevani računi nanašajo na obdobje april do junij 1992 in so bili izstavljeni po 31.01.1992, listina z dne 16.01.1992 (priloga A12), na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ne dokazuje, da bi bila tožeča stranka v spornem obdobju pooblaščena za upravljanje stanovanj tožene stranke. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da pogodbe o upravljanju lastnikom ni moč vsiliti. Če ta v "dogledenem" času ne bi bila sklenjena, bi bilo moč upravnika določiti samo z odločbo sodišča v nepravdnem postopku (1. odst. 32. člen SZ), ne pa z odlokom občine ali enostransko listino tožeče stranke (priloga A13). Utemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da tožeča stranka ni dokazala, da bi za toženo stranko v spornem obdobju dejansko opravljala zatrjevane storitve upravljanja. Tožeča stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 21.05.1997 najprej trdila, da vtožuje račune, ki se nanašajo na dejanske stroške, ki so ji nastali z vzdrževanjem stanovanj v lasti tožene stranke. Kljub temu, da se je na naroku dne 09.06.1997 zavezala sodišču dostaviti specifikacijo storitev, ki so bile opravljene in zaračunane, je v svoji pripravljalni vlogi z dne 24.06.1997 le povzela opis nalog, ki so v obseg upravljanja umeščene po 24. členu SZ. Da bi zatrjevane storitve dejansko tudi opravila, pa tožeča stranka ni dokazala. Pritrditi je tudi pritožbenim navedbam, da predloženi seznami k računoma št. 19 in 21 (priloge A18-A39) ne dokazujejo, da bi tožeča stranka za toženo stranko opravila storitve, naštete v pripravljalni vlogi z dne 24.06.1997 (list. št. 25 in 26). Glede na to, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo vsebino listin (priloga A12 in A18-39) in je svojo odločitev oprlo prav na te listine, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Glede na spremenjeno odločitev je sodišče druge stopnje, v skladu z 2. odst. 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka. V skladu z uspehom v pravdi je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne potrebne pravdne stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Na podlagi 163. člena ZPP in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju O.T.) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) je toženi stranki priznalo kot potrebne naslednje priglašene stroške: za sestavo pripravljalnega spisa z dne 09.06.1997 300 točk (tar. št. 14/2 O.T.), za zastopanje na naroku dne 09.06.1997 in 14.09.1999 dvakrat 250 točk (tar. št. 15/1 in 1. odst. 13. člena O.T.), kar ob upoštevanju vrednosti točke 90,00 SIT, znaša 72.000,00 SIT, ter stroške kilometrine v znesku 8.625,50 SIT (14. člen O.T.), skupaj 80.625,50 SIT. Ni pa ji priznalo stroškov čakanja na naroka dne 09.06.1997 in 14.09.1999, saj iz zapisnikov z navedenih narokov ni razvidno, da bi se obravnavanje pričelo z zamudo. Ker je tožena stranka s pritožbo v celoti uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je toženi stranki v skladu z O.T. in ZST priznalo kot potrebne naslednje stroške: za sestavo pritožbe 500 točk (tar. št. 16/1 O.T.), kar ob vrednosti 90,00 SIT za točko znaša 45.000,00 SIT in plačane sodne takse za pritožbo v znesku 54.000,00 SIT (tar. št. 3/1 ZST), skupaj 99.000,00 SIT.