Jedro

Iz izpodbijane odločbe in iz listin v spisu izhaja, da je bila tožnica pozvana na dopolnitev dokazil in sicer na predložitev programov posvetov, ki pa jih ni predložila. Iz razlogov izpodbijane odločbe pa izhaja tudi, da navedene dejanske odločilne okoliščine, ki bi kazale na izvedbo referatov, tudi niso razvidne iz ostalih dokazil, ki jih je tožnica predložila po pozivu na dopolnitev vloge (kolofone zbornikov posvetov ter kazalo zbornika prispevkov).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje tožnice v naziv svétnica.

2. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo pri pregledu predloga in predloženih dokazil ugotovljeno, da je imela tožnica ob vložitvi predloga pridobljen naziv svetovalka več kot pet let, da je pri delu uspešna, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala dovolj točk, da pa z opravljenim dodatnim strokovnim delom ni izkazala zahtevanega števila točk v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju (Pravilnik). Z opravljenim dodatnim strokovnim delom je v skladu z 20. členom Pravilnika izkazala več kot 20 točk po a) in b) razdelku, z dodatnim strokovnim delom, ki se vrednoti z najmanj tremi točkami pa je izkazala 4 točke po č) razdelku 20. člena Pravilnika za izvedbo referata na VII. Mednarodnem znanstvenem posvetu Ekologija za boljši jutri v času od 21. - 23. 3. 2012. V skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika ni bilo mogoče ovrednotiti samostojnega prispevka na X. Mednarodnem znanstvenem posvetu Ekologija za boljši jutri v času od 26. - 27. 3. 2015, ker iz predloženih dokazil ni razvidna mednarodna raven kongresa, niti izvedba referata. Mednarodna raven je v skladu z zadnjim odstavkom 20. člena Pravilnika opredeljena s sodelovanjem najmanj treh ali več držav. Iz predlaganega seznama dodatnega strokovnega dela v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika tudi ni bilo mogoče vrednotiti izvedbe referatov na mednarodni konferenci Tehnična ustvarjalnost v šolskem kurikulumu v obliki projektnega učnega dela "Od ideje do izdelka - od vrtca do fakultativnega (pravilno: fakultetnega) tehniškega študija", ki jih je v letih 2012, 2013 in 2015 organiziralo Združenje A., saj je bilo na podlagi prejetih obvestil in anonimnih prijav ugotovljeno, da verodostojnosti dokazil o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih v organizaciji Združenja A. ni mogoče potrditi. Tožnica je bila o navedenem obveščena in pozvana k dopolnitvi predloga. V slednji je kot dodatno dokazilo posredovala dokazilo v zvezi z njenim aktivnim sodelovanjem na mednarodni konferenci Ekologija za boljši jutri (26. - 27. 3. 2015), iz katerega je razvidno, da je na konferenci izvedla referat in da je na konferenci sodelovalo pet držav oziroma da gre za konferenco na mednarodnem nivoju, tako da je skupaj izkazala 8 točk po č) razdelku 20. člena Pravilnika. K dopolnitvi predloga je tožnica priložila še potrdila o udeležbi na posvetih v organizaciji Združenja A., fotokopijo kolofona zbornikov posvetov ter kazalo povzetkov prispevkov in povzetke prispevkov, objavljenih v zborniku. Vendar pa iz kolofona priloženih zbornikov in kazala povzetkov prispevkov ni mogoče ugotoviti, da je dejansko izvedla referat na mednarodni konferenci ali kongresu. Iz Zbornika prispevkov tudi ni razvidno, ali je bil prispevek izveden v obliki referata ali v kakšni drugi obliki (delavnica, predavanje), pri čemer različnih oblik znanstvenih prispevkov ne gre enačiti, ker so različno ovrednoteni, kar tudi opredeljuje. Priložila je še opredelitev besede referat, kot jo podaja Slovar slovenskega knjižnega jezika in zatrjevala, da bi bilo potrebno upoštevati vse pomene besede referat, v zvezi s čemer tožena stranka poudarja, da je po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika vrednotena izključno izvedba referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Tožnica v dopolnitvi vloge programa posveta, s katerim bi izkazala samostojno izvedbo referata na mednarodni konferenci, ni predložila. Ker torej tožnica predloga za napredovanje ni dopolnila z dokazili, s katerimi bi izkazala izvedbo referatov in tako ni izkazala zadostnega števila točk za opravljena dodatna strokovna dela po 2. točki 20. člena Pravilnika, je bilo ugotoviti, da ob vložitvi predloga za napredovanje ni izpolnjevala vseh pogojev iz 11. člena Pravilnika kumulativno, zato je bilo treba predlog za njeno napredovanje v predmetni naziv zavrniti.

3. Tožnica vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da ji tožena stranka ni priznala točk za tri referate na 11., 12. in 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu v Ž., ki so vrednoteni s 4 točkami, čeprav je udeležbo na znanstvenih posvetih izkazovala na enak način kot za priznana referata Ekologija za boljši juti, to je s potrdilom organizatorja in z objavo posveta v zborniku. Z namenom dokazovanja izvedbe referatov in mednarodnosti konference za vse tri znanstvene posvete (11., 12. in 16 posvet) navaja, da je potrdilo izdal organizator Združenje A. , da gre za uradni dokument, da iz (vsakega) dokumenta izhaja, da je bil posvet mednaroden in da se ga je udeležila tudi tožnica z referatom in je bil izvleček referata tudi objavljen v Zborniku. Za vse tri posvete prilaga kolofon, v katerem so poleg same oznake znanstvenega posveta in ostalih obveznih podatkov navedeni še organizacijski odbor in kazalo, ki dokazujejo, da so bili posveti mednarodni. Tudi predloženo potrdilo je dokument, iz katerega izhaja potrditev o udeležbi tožnice z referatom na posvetih z mednarodnim elementom. Da je tožnica izvedla referate, lahko poleg tožnice potrdijo predstavnica organizatorja B.B. ter prisotni C.C. (prisotna na 11. mednarodnem posvetu) in Č.Č. (prisotna na 16. mednarodnem posvetu). Tožena stranka pri vrednotenju tožničinega opravljenega dela ni upoštevala veljavnih predpisov in je pri tem kršila določila 7., 8. in 9. člena ZUP. Tožena stranka od tožnice ni zahtevala predložitve programa posvetov v vsebini, oziroma ni zahtevala, kaj mora program posveta vsebovati. Iz obrazložitve odločbe tudi ni razbrati, zakaj naj bi bila sporna vsebina potrdila, kot tudi ne, da naj bi bili sporni ravno mednarodni znanstveni posveti, na podlagi katerih je tožnica predlagala napredovanje in za svoje sodelovanje z referati predložila potrdila. Vsebina programa posveta v Pravilniku ni določena, tožnica pa je predložila potrdila in kolofone posvetov. Če je tožena stranka menila, da se na podlagi predloženih listin ne da ugotoviti resnično dejansko stanje, bi morala tožnico pozvati na njeno zaslišanje, da bi se lahko izjavila o spornih dejstvih, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. V zvezi z navedbo tožene stranke v obrazložitvi njene odločbe, da ji Združenje A. ni posredoval programov posvetov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti sodelovanje udeležencev na posvetih, navaja, da ta navedba ne drži, ker je Združenje A. (uradni osebi) D.D. posredoval vse zahtevane zbornike, programe predstavitev in prvih pet strani vsakega zbornika; (uradni osebi) E.E. pa programe po sekcijah simpozijev in prvih pet strani zbornikov, kar lahko potrdi B.B. Na podlagi navedenega tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in odloči, da se njenemu predlogu za napredovanje ugodi in da se ji naziv svétnica dodeli od 1. 12. 2015 dalje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da tožnica ni zbrala dovolj točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami. Ni izkazala, da je dejansko izvedla referate na 11., 12. in 16. Mednarodnem posvetu v organizaciji Združenja A., pri čemer se referati točkujejo s 4 točkami. Tudi z dodatno predloženimi listinami ni ovrgla dvoma o verodostojnosti potrdil o udeležbi z referatom. Tudi organizator posveta ni predložil dokazil, da je tožnica dejansko izvedla referate. Tožena stranka pojasnjuje, da imajo mednarodne konference vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami njihovih referatov. Potrdilo o udeležbi z referatom bi bilo lahko upoštevno skupaj s predloženim programom posveta, le-tega pa tožnica ni predložila. Pravici stranke do sodelovanja v postopku je bilo zadoščeno s tem, ko je bila pozvana, da predlog za napredovanje dopolni s programom posveta. Združenje A. je za 12. in 16. posvet predložil programe posvetov, iz katerih je razviden le časovni razpored najema prostorov, ne pa tudi aktivna udeležba tožnice z referatom. Programa 11. posveta (november 2012) pa tožena stranka ni prejela niti od Združenja A., niti od tožnice. V zvezi s predlaganim dokazom zaslišanja v tožbi navedenih prič tožena stranka navaja, da se dejstva lahko razjasnijo z listinskimi dokazi, konkretno s programom posveta, ki naj ga predloži Združenje A. oziroma tožnica in da se poleg tega tožena stranka sprašuje tudi o verodostojnosti predlaganih prič. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnica v pripravljalnih vlogah navaja, da je po prejemu odgovora na tožbo zahtevala dodatna potrdila o izvedbi referatov na 11., 12. in 16. Mednarodnem posvetu in po elektronski pošti prejela dodatno potrdilo in izjavo F.F., da je izvedla zatrjevane samostojne referate in da so bili ti referati objavljeni v zbornikih posvetov, imenovani pa je priložil tudi izjavo za javnost, iz katere izhaja, da so bila vsa potrdila Združenja A. za opravljene obveznosti verodostojna in da programov posvetov niso shranjevali. Iz kolofonov posvetov pa je izhajala poimenska udeležba sodelujočih in mednarodnost udeležbe, kot tudi. da je tožnica referat pripravila samostojno in z njim sodelovala sama. Tožnica tudi ni vedela in ni mogla vedeti, da bo tožena stranka zahtevala predložitev programa, zato si jih ni priskrbela. Poleg tega iz programov izhaja le, kaj je bilo predvideno in ne kaj je bilo izvedeno. Za potrditev svojih navedb prilaga še pisni izjavi G.G. in H.H. Vsi predloženi dokazi pa dokazujejo njeno dejansko opravljeno zatrjevano delo, saj iz vseh predloženih dokazov izhaja, da je zatrjevane referate tudi opravila.

6. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah pojasnjuje, da ni bilo mogoče potrditi, da je tožnica izvedla svoj prispevek na posvetih in da ni bilo mogoče potrditi, da je bil prispevek izveden v obliki referata. Poleg tega je zelo nenavadno, da organizator dogodkov svojih programov ne hrani. Izjavi G.G. in H.H. ter obvestilo za javnost so tožbene novote. Sklicuje se tudi na pravnomočno sodbo tega sodišča I U 1373/2016-16 z dne 4. 4. 2017, s katero je sodišče v istovrstni zadevi tožbi zavrnilo.

7. Tožnica v pripravljalni vlogi še navaja, da ena odločba še ne pomeni sodne prakse.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po določbah 11. člena Pravilnika lahko v naziv svétnik napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki izpolnjuje pogoje, določene v prvem odstavku tega člena, med drugim tudi pogoj, da je opravil različna dodatna strokovna dela in z njimi zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

10. Med strankama je sporno, ali je tožnica dokazala, da je opravila dodatna strokovna dela, ki so po Pravilniku ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika ovrednotena s 4 točkami, to je z izvedbo samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporno je, ali je tožnica dejansko izvedla tri referate na 11., 12. in 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu v organizaciji Združenja A. 11. Tožnica izvedbo referatov na mednarodnem znanstvenem posvetu izkazuje s potrdili o udeležbi na posvetih in sicer na 11., 12. in 16. Mednarodnem posvetu v Ž. "Tehnična ustvarjalnost v šolskem kurikulumu v obliki projektnega učnega dela "Od ideje do izdelka - od vrtca do fakultativnega (pravilno: fakultetnega) tehniškega študija", medtem ko niti tožnica, niti Združenje A. , programa teh znanstvenih posvetov, iz katerega bi bil razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden, nista predložila.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka pri točkovanju omenjenih referatov iz razlogov, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil o izvedbi navedenih (treh) referatov, ki jih je izdalo Združenje A. in ki so bila predložena k predlogu za napredovanje. Zato je tožnico utemeljeno pozvala na dopolnitev vloge, tako da dokaže, da je referate na mednarodnih znanstvenih posvetih tudi dejansko izvedla. Predlagatelj napredovanja je namreč tisti, ki mora navedbe v svoji vlogi tudi dokazati; hkrati pa ni ovire za to, da tožena stranka predložena dokazila oceni oziroma zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se v vlogi zatrjuje. Upravni organ mora namreč v skladu z 8. členom ZUP ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba upravnega organa na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (načelo proste presoje dokazov, 10. člen ZUP).

13. Iz izpodbijane odločbe in iz listin v spisu izhaja, da je bila tožnica pozvana na dopolnitev dokazil in sicer na predložitev programov posvetov, ki pa jih ni predložila. Iz razlogov izpodbijane odločbe pa izhaja tudi, da navedene dejanske odločilne okoliščine, ki bi kazale na izvedbo referatov, tudi niso razvidne iz ostalih dokazil, ki jih je tožnica predložila po pozivu na dopolnitev vloge (kolofone zbornikov posvetov ter kazalo zbornika prispevkov).

14. Glede na to, da je samostojni referat na mednarodnem znanstvenem kongresu ali konferenci ovrednoten s štirimi točkami (2. točka č) razdelka Pravilnika), to vrednotenje kaže na to, da gre za strokovno delo visoke zahtevnosti, kar je razvidno tudi iz primerjave ovrednotenja drugih strokovnih del, navedenih v č) razdelku, ki med drugim točkovno vrednoti še uvrstitev strokovnega delavca na prva tri mesta oziroma osvojitev bronaste, srebrne ali zlate plakete na tekmovanju na mednarodni ravni med predstavniki najmanj petih držav, koncertno izvedbo orkestralnih oziroma vokalno-instrumentalnih del učitelja v organizaciji koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave, celovečerni solistični koncert v organizaciji državnih koncertnih inštitucij ali meddržavne menjave in podobno.

15. Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci je torej strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi, tako na izvedbeni ravni, kot tudi po vsebini. Pri tem je še posebej pomembno, da je mogoče s štirimi točkami vrednotiti zgolj samostojni referat, izveden na mednarodnem znanstvenem kongresu ali konferenci, za kar pa se šteje zgolj tisti dogodek, na katerem dejansko sodelujejo vsaj tri ali več držav.

16. Splošno znano je tudi, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, znani širši strokovni, včasih tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam tudi osebno predstavijo svoje referate in so iz tega razloga poimensko navedeni v programih teh znanstvenih posvetov, skupaj z navedbo teme referata in institucije, iz katere prihajajo, ter z določno časovno opredelitvijo začetka in trajanja osebne predstavitve na konkretno navedeni lokaciji, z določitvijo konkretnega konferenčnega prostora oziroma dvorane za izvedbo posameznega predavanja oziroma osebne predstavitve referata.

17. Ničesar od tega za 11. Mednarodni znanstveni posvet Združenja A. od 22. - 24. 11. 2012, za 12. Mednarodni znanstveni posvet Združenja A. od 17. - 19. 4. 2013 in za 16. Mednarodni znanstveni posvet Združenja A. od 22. do 24. 4. 2015, vsi v Ž., ni izkazano. Sodišče se zato strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ni mogoče zaključiti, da je tožnica na teh treh dogodkih dejansko izvedla navedene tri referate, zato jih tudi po presoji sodišča ni mogoče ovrednotiti po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika. Zato ni utemeljen ključni tožbeni ugovor, da so bili posveti mednarodni in da se jih je tožnica udeležila z referati, katerih izvlečki so bili objavljeni v zborniku. Glede na 16. točko obrazložitve te sodbe, da so mednarodni kongresi pomembni dogodki in da so zato predavatelji vnaprej določeni v programu posveta, vključno z drugimi komponentami posveta, tudi ni utemeljen očitek, da tožnica ni bila pozvana, kaj mora program posveta vsebovati. Posledično se sodišče ne strinja s tožnico, da tožena stranka ni upoštevala veljavnih predpisov.

18. Po presoji sodišča tožena stranka tudi ni kršila 7., 8. in 9. člena ZUP. V skladu s 7. členom ZUP je tožena stranka tožnico pozivala na dopolnitev njene vloge z dodatnimi dokazili, torej je tožnici omogočila varstvo njenih pravic. Ker je tožena stranka za ugotovitev resničnega dejanskega stanja od tožnice zahtevala predložitev dokazov, tudi ni kršila načela materialne resnice (8. člen ZUP).Tudi načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) v obravnavanem primeru ni bilo kršeno. Ker je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala le dejstva, ki jih je tožnica navedla v svoji vlogi in s strani tožnice predložene dokaze, s katerimi tožnica ni izkazala dejanske izvedbe referatov na mednarodnem posvetu, torej tudi ne izpolnjevanja pogoja iz 2. točke č) razdelka 20. člena Pravilnika, je tožena stranka lahko odločila v skrajšanem postopku (1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP), saj tudi zaslišanje tožnice na drugačno odločitev ne bi moglo vplivati.

19. Tožnica je k tožbi priložila tudi nekatera dodatna dokazila (dodatno potrdilo in izjavo F.F. in obvestilo za javnost ter pisni izjavi G.G. in H.H., da se je tožnica udeležila znanstvenih posvetov v Ž.), vendar tudi ta dodatna dokazila ne izkazujejo, da je na mednarodnih posvetih dejansko izvedla referate. Predlagala je tudi zaslišanje (navedenih) prič ter tožnice same, vendar pa sodišče ugotavlja, da teh dodatnih dokazil tožnica ni predlagala v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, kar bi lahko storila po tem, ko je prejela poziv tožene stranke za dopolnitev vloge s predložitvijo dodatnih dokazov. ZUS-1 v 52. členu, na katerega pravilno opozarja tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2017, namreč določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica je v pripravljalni vlogi navedla, da ne razpolaga s programi posvetov in da naj se zato zaslišijo priče. Tudi ni bila seznanjena s tem, da je za odločitev o napredovanju sporno, ali je izvedla referat, zato ni že takrat predlagala zaslišanja prič. Navedeni razlogi o tem, zakaj dodatni dokazi niso bili predlagani in predloženi že v postopku do izdaje izpodbijanega akta, so po mnenju sodišča neupravičeni, zaradi česar jih sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1). Tožnica je bila namreč s pozivom z dne 19. 2. 2016 pozvana, da predloži programe posvetov ali katerakoli druga dodatna dokazila, iz katerih bo razvidna mednarodna raven kongresa in izvedba referatov. Sodišče kot nepotrebnih ni izvedlo dokazov z zaslišanjem (navedenih) prič in tožnice same, saj odločitev tožene stranke temelji na relevantnih dejstvih na podlagi dokazov, zbranih v postopku pred upravnim organom.

20. Ker je glede na vse navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Enako odločitev je v primerljivih zadevah sodišče sprejelo tudi v sodbah št. I U 1373/2016 dne 4. 4. 2017, II U 358/2016 z dne 5. 7. 2017, I U 1329/2016-29 z dne 11. 10. 2017, I U 1141/2016 z dne 11. 10. 2017 in I U 1291/2016 z dne 11. 10. 2017, torej ne samo v (eni) sodbi, ki jo je navedla tožena stranka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, ni sledilo tožbenemu zahtevku za odločitev v sporu polne jurisdikcije.

21. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.