Jedro

Iz zapisnika sicer izhaja, da naj bi bil obdolženec pred preizkusom seznanjen s pravicami - "Mirando", vendar pa takšen vsebinsko nekonkretiziran zapis o danem pouku ne zadošča za zaključek, da je bil obdolženec, preden je policistu povedal o okoliščinah zaužitja alkoholnih pijač, dejansko poučen skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Po pojasnjenem sodišče prve stopnje ne le, da ne bi smelo na izjavo obdolženca v zapisniku opreti izpodbijane sodbe, temveč bo moralo glede na v konkretni zadevi izkazane okoliščine v novem sojenju tudi presoditi, ali gre morebiti celo za takšno izjavo osumljenca, da bi bilo potrebno ta del zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti iz spisa izločiti.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljeavnju: KZ-1). Obdolžencu je izreklo kazen šest mesecev zapora in po 72. členu KZ-1 varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za motorna vozila B kategorije, pri čemer se novega vozniškega dovoljenja obdolžencu ne sme izdati za čas treh let od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov iz 1. do 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP ter višjemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe oziroma „sodbo spremeni v delu, s katerim je določena kazen“, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje „pred novim senatom.“

3. Pritožba je delno utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

4. Utemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje zaključkov izpodbijane sodbe o časovnih okoliščinah zaužitja ter količini in vrsti alkoholnih pijač ne bi smelo opreti na obdolženčevo izjavo policistu povzeto v Zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti z dne 3. 10. 2021 (točka 8 sodbe), in na vsebino uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 5. 10. 2021 (točka 9 sodbe).

5. Po ustaljenih stališčih kazensko procesne teorije o procesni naravi in dokazni vrednosti uradnega zaznamka o izjavi osumljenca, sestavljenega na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, obvestila, ki jih zbere policija od osumljenca po danem pouku (četrti odstavek 148. člena ZKP) niso nedovoljeni dokazi, pa tudi ne procesno veljavni dokazi, na katerih bi smela temeljiti sodba, pomenijo pa vir dokazov, na podlagi katerih se v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi; gre torej za dokaze v spoznavnem pomenu, ne pa v formalnem smislu.1 Tudi po stališču sodne prakse je uradni zaznamek o izjavi osumljenca sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, ki jo osumljenec poda po prejetem pouku iz četrtega odstavka istega člena, dopustno uporabiti kot podlago za nadaljnje zbiranje dokazov na procesno veljaven način, nima pa (enako kot uradni zaznamki o zbranih obvestilih) dokazne vrednosti v smislu ugotavljanja dejanskega stanja in krivde obdolženca ter se na takšno izjavo sodba ne sme opreti. Uradni zaznamki o razgovoru policistov z osumljenci ali občani predstavljajo priloge k ovadbi oziroma gradivo, iz katerega najprej državni tožilec zatem pa po zaslišanju obdolženca še preiskovalni sodnik sklepata o obstoju utemeljenega suma, da je neka oseba storila kaznivo dejanje. Na vsebino tako podanih izjav se lahko opirajo odločbe do izdaje sodbe (npr. sklep o uvedbi preiskave ali odreditvi pripora) s tem, da se izjave ne sme uporabiti samostojno, temveč le v povezavi z že zbranimi drugimi dokazi in podatki. Ker zakon ne predpisuje, da se uradni zaznamek o izjavi osumljenca, pridobljen po šestem odstavku 148. člena ZKP, izloči iz spisa, ta izjava tako ostane v spisu in se sodeči sodnik z njo lahko seznani. Ta izjava torej ni nedovoljen dokaz, hkrati pa tudi ne dokaz, na katerem bi lahko temeljila sodba, saj ne gre za dokaz v formalnem smislu. Kot dokaz v kazenskem postopku se lahko uporabi le zapisnik o zaslišanju obdolženca, ki se sme opraviti le v navzočnosti zagovornika (drugi odstavek 148.a člena ZKP), v nasprotnem primeru sodišče ne sme opreti svoje odločbe (obsodilne ali oprostilne sodbe) na njegovo izpovedbo.2 Vse, kar je osumljenec izjavil policiji, preden je dobil predpisani pouk, pa mora biti iz sodnih spisov izločeno (prvi odstavek 83. člena ZKP).

6. Pritožnik netočno zatrjuje, da obdolženec (takrat osumljenec) pred podajo izjave zapisane v uradnem zaznamku o izjavi osumljenca z dne 5. 10. 2021 (priloga A1/1/9) ni bil poučen o svojih pravicah skladno s 5. členom ZKP (pravilno četrtim odstavkom 148. člena ZKP). Iz citiranega uradnega zaznamka je razvidno, da je bil obdolžencu pred podajo izjave dan pouk iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, obdolženec je izjavil, da ne bo vzel zagovornika, zato je bil uradni zaznamek o njegovi izjavi sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, ki se iz spisa ne izloča. Povsem drugačne pa so bile okoliščine pridobitve obdolženčeve izjave povzete v Zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti z dne 3. 10. 2021 (priloga A/1/6 - v nadaljevanju: zapisnik). Pritožnik utemeljeno izpostavlja izpovedbi policistov B. B. in C. C., da je bil obdolženec od začetka (policijskega postopka) obravnavan kot storilec kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu, kot izhaja iz zapisnika pa je izjavo o času ter vrsti in količini popitih alkoholnih pijač policistu B. B. podal pred preizkusom alkoholiziranosti. Iz zapisnika sicer izhaja, da naj bi bil obdolženec pred preizkusom seznanjen s pravicami - „Mirando.“, vendar pa takšen vsebinsko nekonkretiziran zapis o danem pouku ne zadošča za zaključek, da je bil obdolženec, preden je policistu povedal o okoliščinah zaužitja alkoholnih pijač, dejansko poučen skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Po pojasnjenem sodišče prve stopnje ne le, da ne bi smelo na izjavo obdolženca v zapisniku opreti izpodbijane sodbe, temveč bo moralo glede na v konkretni zadevi izkazane okoliščine v novem sojenju tudi presoditi, ali gre morebiti celo za takšno izjavo osumljenca, da bi bilo potrebno ta del zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti iz spisa izločiti.

7. Kaznivo dejanje nevarne vožnje po tretjem v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 stori voznik motornega vozila, ki v cestnem prometu povzroči neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe s tem, da vozi pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ali vozi pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, dejanje pa ima za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo ene ali več oseb. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenim stališčem, da je v 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 določena koncentracija alkohola več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi (ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) _v času vožnje in povzročitve prometne nesreče_ zakonski znak kaznivega dejanja ter posledično predstavlja odločilno dejstvo.

8. Obtožni akt obdolžencu očita, da je 3. 10. 2021 _okoli 21.15 ure_ na lokalni občinski cesti vozil osebno vozilo Dacia Duster pod vplivom alkohola, saj je imel _ob 23.23 uri_ istega dne še najmanj 2,11 grama alkohola na kilogram krvi, zaradi česar so bile njegove sposobnosti za varno vožnjo bistveno zmanjšane, zato vožnje ni prilagodil poteku ceste ter je v izteku ostrega levega ovinka zdrsel izven vozišča in trčil v postavljen znak, nato pa še v travnati nasip, zaradi česar je vozilo obrnilo na streho, pri tem pa je sopotnica v vozilu D. D. utrpela udarec v prsni koš, zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njeno zdravje.

9. V zvezi s pritožbenimi očitki zagovornika, da je o koncentraciji alkohola v krvi obdolženca v času vožnje oziroma povzročitve prometne nesreče (dne 3. 10. 2021 okoli 21.15 ure) sodišče prve stopnje brez strokovnega znanja in neupravičeno sklepalo na podlagi rezultatov toksikološke preiskave, ki je bila opravljena znatno kasneje, sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotavlja, da je v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so si razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - časovnih okoliščinah koncentracije alkohola v obdolženčevi krvi - v precejšnji meri s seboj v nasprotju, kar narekuje njeno razveljavitev. Iz Poročila toksikološke preiskave je razvidno, da je imel obdolženec v času odvzema vzorca krvi dne 3. 10. 2021 ob 23.23 uri, torej 2 uri in 8 minut po prometni nesreči, še najmanj 2,11 grama alkohola na kilogram krvi, kar se mu očita v opisu dejanja v obtožnem predlogu in je povzeto tudi v opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je glede na izvedeni dokazni postopek zaključilo, da je bil obdolženec v času prometne nesreče vinjen in da je imel _v času nesreče_ (torej ob okoli 21.15 uri) najmanj 2,11 grama alkohola na kilogram krvi (točki 6 in 10 sodbe). Kot utemeljeno izpostavlja pritožnik, prvostopenjsko sodišče konkretnih dokazov na katere je oprlo takšno presojo ali okoliščin na podlagi katerih je sklepalo na takšno koncentracijo alkohola v obdolženčevi krvi v času prometne nesreče, ni pojasnilo, torej izpodbijana sodba v tem delu tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. V nadaljnji obrazložitvi je sodišče prve stopnje (očitno glede na rezultate toksikološke preiskave) ugotovilo, da je obdolženec dne 3. 10. 2021 okoli 21.15 ure vozil osebno vozilo pod vplivom alkohola, saj je imel _ob 23.23 uri istega dne_ (torej 2 uri in 8 minut po času prometne nesreče) še najmanj 2,11 grama alkohola na kilogram krvi (točka 12 sodbe), kar je v precejšnjem nasprotju s predhodnim zaključkom, da je imel takšno koncentracijo alkohola v krvi v času povzročitve prometne nesreče. 10. Sodišče prve stopnje zagovora obdolženca in izpovedi priče D. D., da slednja ni bila poškodovana, ni sprejelo, temveč je na podlagi: (i) diagnoze v obrazcu o poškodbi „Contusio thoracis“ (priloga A1/1/1); (ii) vsebine zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče, da je D. D. utrpela „lažjo telesno poškodbo“ ter da so ji na samem kraju nudili zdravniško pomoč reševalci iz ZD ... in je bila s kraja odpeljana z reševalnim vozilom v Splošno bolnišnico X. (priloga A/1/5), kar sta zaslišana kot priči potrdila tudi B. B. in C. C. in (iii) izpovedbe C.C., da so sopotnico iz vozila s tehničnim posegom reševali gasilci, zaključilo, da je utrpela udarec v prsni koš, zaradi česar je bilo okvarjeno njeno zdravje (točka 11 sodbe).

11. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v dokaznem gradivu ni imelo zanesljive podlage za prepričljiv dokazni zaključek, da naj bi v obravnavani prometni nesreči sopotnica v vozilu D. D. utrpela lahko telesno poškodbo, so utemeljene. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da obrazec o poškodbi in vsebina zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče ne moreta predstavljati relevantne dokazne podlage za ugotavljanje medicinskih dejstev, pri povzemanju izpovedb prič B. B. in C. C., pa je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo del njunih izpovedb, da je bila po navedbah reševalcev D. D. odpeljana v bolnišnico iz preventivnih razlogov (B. B.) in da so jo iz vozila s tehničnim posegom reševali gasilci, ker ni mogla odpreti vrat in izstopiti iz vozila (C.C.), in torej ne zaradi morebitnih poškodb.

12. Kazensko materialna teorija začasno okvaro zdravja razlaga kot povzročitev začasnega patološkega stanja ali njegovo začasno poslabšanje3, po stališču sodne prakse pa je okvara zdravja povzročitev ali poslabšanje stanja, telesne ali duševne bolezni, ki posledično pomeni tudi poslabšanje telesnega delovanja žrtve ali poslabšanje že obstoječega stanja.4 Pritožnik upravičeno izpostavlja, da „udarec v prsni koš“ ni poškodba, temveč zgolj mehanizem nastanka poškodbe, pri čemer sodišče druge stopnje ugotavlja, da so v izpodbijani sodbi popolnoma izostali razlogi o poškodbi, ki naj bi jo utrpela D. D., kot tudi o okoliščinah, ki bi utemeljevale presojo prvostopenjskega sodišča, da naj bi bilo njeno zdravje začasno okvarjeno, torej sodba glede na obtožbene očitke tudi v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih.

13. Podatki spisa potrjujejo pritožbene navedbe, da je D. D. tako v svoji izpovedi kot v času obravnavanega dogodka zatrjevala, da v prometni nesreči ni bila poškodovana. Iz izvida pregleda v Splošni bolnišnici X.5 izhaja, da je bila D. D. v kraju, času, prostoru in osebnostno povsem orientirana, da je povedala, da je ne boli nič, da je bila pri pregledu ugotovljena (zgolj) manjša kontuzijska značka v predelu pasu ter da je bila postavljena diagnoza „contusio thoracis“ in shizofrenija (list. št. 52), kar le še dodatno vzbuja dvom v pravilnost zaključkov izpodbijane sodbe, da naj bi sopotnica v vozilu zaradi prometne nesreče utrpela lahko telesno poškodbo.

14. Po pojasnjenem pa se utegne izkazati kot neprepričljiva ocena prvostopenjskega sodišča, da je izpoved priče D. D., ker se je na naroku obnašala zmedeno, ker naj bi bila povezana z obdolžencem in ker naj bi imela popačeno sliko o dogajanju kritičnega dne, pristranska, neverodostojna in podana z namenom razbremenitve obdolženca (točki 9 in 11 sodbe). V zvezi z izpostavljeno okoliščino, da je D. D. skupaj z obdolžencem prišla na glavno obravnavo dne 16. 5. 2022, čeprav na narok ni bila vabljena, kar naj bi med drugim kazalo na njuno povezanost, ni mogoče prezreti, da je bil v dopisu sodišča prve stopnje oškodovanki D. D. o pravici do uveljavitve premoženjskopravnega zahtevka naveden datum, ura in kraj razpisane glavne obravnave, zato je povsem verjetno, da je kot pravni laik razumela, da se mora na naroku tudi osebno zglasiti.

15. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi obdolženčevega zagovornika in po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16. Pritožnik se je sicer zavzemal, da se zadeva vrne v novo sojenje drugemu sodniku posamezniku, vendar pritožbenega predloga v tem delu ni utemeljil s konkretnimi okoliščinami, prav tako tehtnih razlogov, da zadeve ne bi obravnaval isti sodnik posameznik, ni ugotovilo pritožbeno sodišče. 17. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno opraviti glavno obravnavo in ponovno izvesti vse že izvedene dokaze ter dokazni postopek dopolniti v smeri ugotovitve odločilnih dejstev: (i) koncentracije alkohola v obdolženčevi krvi v času vožnje oziroma povzročitve prometne nesreče in (ii) lahke telesne poškodbe sopotnice D. D. nato pa, tudi ob upoštevanju napotkov iz točk 4 in 6 obrazložitve tega sklepa, ponovno presoditi ali je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje na način in v obsegu zatrjevanem v opisu dejanja v obtožnem predlogu ter svoje zaključke utemeljiti z (bolj) argumentiranimi in prepričljivimi razlogi.

1 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 192-193 (tč.14), str. 313 (tč. 20), str. 533 (tč. 22). 2 Odločbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 17327/2021 z dne 2. 9. 2021, I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021, I Ips 41928/2011 z dne 28. 8. 2014, I Ips 3694/2010 z dne 9. 11. 2022, I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007 in druge. 3 Miha Šošić, 122. člen, v: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 418. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 392/2004 z dne 18. 4. 2004. 5 Izvid je po zaslišanju priče D. D. na predlog državne tožilke pridobilo sodišče prve stopnje, vendar je že pred prejemom izvida glavno obravnavo zaključilo in obdolžencu izreklo obsodilno sodbo.