Jedro

Pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v postopku zaradi insolventnosti, se načeloma uporablja za vse postopke izvršbe, ne glede na čas nastanka in naravo izterjevane terjatve. Edine izjeme od tega pravila so predvidene v primerih, določenih v drugem odstavku 131. člena in v prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP, in te izjeme je treba razlagati restriktivno.

V fazi odločanja o dovolitvi izvršbe presoja učinkov postopka poenostavljene prisilne poravnave na izterjevano terjatev ni pravno pomembna, temveč je bistvenega pomena le vprašanje, ali že začet postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom predstavlja procesno oviro, zaradi katere izvršba določene terjatve zoper dolžnika ni dovoljena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep spremeni tako, da se predlog za izvršbo zavrže. II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo.

2. Upnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo. Meni, da uporaba določbe prvega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, v konkretnem primeru ni pravilna, ker je preozka glede na vsebino in cilj postopka poenostavljene prisilne poravnave. Pojasnjuje, da je predlog za izvršbo vložil zaradi izterjave pravdnih stroškov, nastalih v gospodarskem sporu zaradi plačila poslovnih terjatev (plačila električne energije). Izterjevana terjatev je nastala po začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, zato bi moralo sodišče pri odločanju določilo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP razlagati skupaj z določilom 160. člena ZFPPIPP (v zvezi z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP), po katerem se postopek poenostavljene prisilne poravnave ne nanaša na terjatve, ki so nastale po začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, zato je izvršba za te terjatve dovoljena. Dejstvo, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo na terjatve, ki so nastale do začetka tega postopka, izrecno izhaja tudi iz četrtega odstavka 221.b v zvezi s četrtim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP. Ker v konkretnem primeru postopek poenostavljene prisilne poravnave na izterjevano terjatev ne učinkuje, ni razloga za izpodbijano odločitev. Nasprotuje tudi stališču sodišča, da naj bi bil predlog prenagljen, ker je postopek poenostavljene prisilne poravnave še vedno v teku. Nobenega smisla ni, da bi sodišče čakalo z izdajo sklepa o izvršbi, če postopek poenostavljene prisilne poravnave nima vpliva na izterjevane terjatve. O njih se v tem postopku ne odloča in ta postopek ne zagotavlja njihovega poplačila v okviru sklenjene poenostavljene prisilne poravnave in tudi ne vpliva na njihov obstoj. Dolžnik je dolžan vse terjatve, nastale po začetku poenostavljene prisilne poravnave, poravnati ne glede na potek postopka poenostavljene prisilne poravnave; če terjatev ne poravna, pa mora biti upniku omogočena prisilna izterjava. Postopek poenostavljene prisilne poravnave je namenjen dolžnikom, ki so objektivno sposobni tekoče poslovati naprej, kar pomeni, da morajo biti sposobni tekoče poravnavati svoje obveznosti, nastale po začetku postopka prisilne poravnave. Do postopkov prisilne izterjave dolgov pri takih dolžnikih sploh ne bi smelo prihajati oziroma bi morali biti ti opozorilo, da gre morda za dolžnika, ki ni sposoben poravnati svojih tekočih finančnih obveznosti. Sicer pa meni, da je odločitev nepravilna ne glede na (ne)pravilnost uporabe prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP. V primeru, ko sodišče šteje, da niso podani procesni pogoji za začetek izvršilnega postopka, bi bilo treba predlog zavreči, ne pa zavrniti. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, dolžniku pa naloži v plačilo upnikove stroške pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev z utemeljitvijo, da je bil nad dolžnikom pred izdajo izvršilnega naslova začet postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je glede na podatke AJPES na dan izdaje sklepa še vedno v teku. Zato upoštevaje pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe v prvem odstavku 131. člena ZFPPIPP in glede na ugotovitev, da ne gre za nobeno od izjem od tega pravila v drugem odstavku istega člena, izvršbe zoper dolžnika (še) ni mogoče dovoliti. V obrazložitvi odločitve je sodišče prve stopnje še dodalo, da je upnikova terjatev iz naslova pravdnih stroškov sicer res nastala šele po začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom, vendar je to relevantno za izterjavo te terjatve po koncu postopka prisilne poravnave.

5. Pritožnikovo stališče, da bi sodišče prve stopnje glede na čas nastanka izterjevane terjatve moralo dovoliti predmetno izvršbo, je pravno zmotno. Pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v postopku zaradi insolventnosti (med te postopke pa sodi tudi postopek poenostavljene prisilne poravnave - glej 2. točko prvega odstavka 5. člena ZFPPIPP), se načeloma uporablja za vse postopke izvršbe, ki jih vodi sodišče, ne glede na čas nastanka in naravo izterjevane terjatve (prvi odstavek 130. člena ZFPPIPP). Edine izjeme od tega pravila so predvidene v primerih, določenih v drugem odstavku 131. člena in v prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP. Ker v konkretnem primeru ne gre za nobeno od navedenih izjem (tega pritožnik tudi ne zatrjuje), je izpodbijana odločitev pravilna.

6. Določbi 160. člena in četrtega odstavka 221.b člena ZFPPIPP (v zvezi z drugim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP), na kateri se sklicuje pritožnik, ne predstavljata izjeme od splošne prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v postopku zaradi insolventnosti, temveč predpisujeta učinek (začetka) postopka (poenostavljene) prisilne poravnave na posamezne vrste terjatev (upoštevaje njihov čas nastanka, naravo oziroma dejstvo, ali so bile navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena ZFPPIPP). V fazi odločanja o dovolitvi izvršbe presoja učinkov postopka poenostavljene prisilne poravnave na izterjevano terjatev ni pravno pomembna, temveč je bistvenega pomena le vprašanje, ali že začet postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom predstavlja procesno oviro, zaradi katere izvršba določene terjatve zoper dolžnika ni dovoljena. Ta procesna ovira je glede na splošno pravilo v določbi prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP načeloma podana, izjeme od pravila, ki so v zakonu določene taksativno, pa je po oceni višjega sodišča treba razlagati restriktivno. Pritožnikovo zavzemanje za drugačno pravno razlago zato ni utemeljeno.

7. Pritožnik pa ima prav, ko opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje njegov predlog za izvršbo zavreči in ne zavrniti. V primeru, ko predlog za izvršbo ne izpolnjuje vseh procesnih predpostavk (ker je bodisi prepozen bodisi nepopoln bodisi nedovoljen), ga je treba zavreči kot nedopustnega in ga ni mogoče obravnavati vsebinsko. Zavrženje je sankcija, ki se povezuje s procesnimi ovirami (vloga oziroma pravno sredstvo ni dopustno), medtem ko je zavrnitev posledica ugotovitve, da vloga oziroma pravno sredstvo ni utemeljeno. Ker je bil predlog za izvršbo v času sprejema izpodbijane odločitve zaradi določbe 131. člena ZFPPIPP nedovoljen, bi ga moralo sodišče prve stopnje zavreči. Pritožnik izrecno opozarja na obstoj te procesne kršitve, ki je po oceni višjega sodišča vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, zato je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za izvršbo zavrglo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Ne glede na uspeh s pritožbo upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj sprememba izpodbijane odločitve ne predstavlja njegovega končnega uspeha v postopku. Izvršba namreč v konkretnem primeru ni bila dovoljena, zato stroškov pritožbenega postopka ni mogoče naložiti dolžniku kot potrebnih za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).