Jedro

Sodba sodišča prve stopnje z obrazložitvijo, ki vsebuje med seboj tako nasprotujoče si ugotovitve in zaključke o škodnem območju, ne dosega standarda ustrezne obrazložitve sodne odločbe in ne omogoča ustreznega pritožbenega preizkusa.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana vmesna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen do 80 %.

2. Proti tej sodbi se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient. 3. Tožena stranka, ki sodbo sodišča prve stopnje izpodbija z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov, v pritožbi navaja, da v tem primeru, ker je bila pohodna površina tudi gradbišče in se je le občasno spremenila v pohodno površino, ni pasivno legitimirana glede na pogodbena določila v zavarovalni pogodbi, kjer je vključeno samo vzdrževanje površin. Tožena stranka je prerekala pasivno legitimacijo glede zavarovanja gradbišča (zavarovanec MOM), saj se ne more zavarovanje, tudi če je bilo sklenjeno pri isti zavarovalnici, v isti pravdi spremeniti tudi na gradbišče. V tem primeru gre za drugo pravno podlago in drugo pravdno stranko in bi tožeča stranka morala vložiti drugo tožbo. Zavarovanec tožene stranke je kot vzdrževalec naredil vse, kar je lahko, med uporabo pohodnih površin pa se zaradi uporabe kakšne vdolbine ali izbokline lahko tudi povečajo oziroma se ploščice premaknejo. Tožena stranka se ne strinja, da gre v tem primeru za nevarno stvar, saj niso podani vsi elementi, ki bi upravičevali, da gre za nevarno stvar. Iz dokumentacije izhaja, da je tožeča stranka vedela, da gre za javno površino, ki je v času delovnega časa gradbincev gradbišče in se kasneje spremeni v javno površino za hojo pešcev. Tožeča stranka je vse to vedela, tako kot drugi udeleženci v prometu, ki so hodili po tej površini. Če bi ta javna površina bila nevarna zadeva, bi bilo več poškodb in pritožb udeležencev, česar pa ni bilo. Tožena stranka tudi meni, da je zavarovanec tožene stranke naredil vse, da je začasna pohodna površina bila pripravljena za javno uporabo, ko se je delovišče zaprlo in se je javna površina odprla za pešce. Zavarovanec tožene stranke je naredil vse, da je bila pohodna površina prehodna in varna za prehod. Naredil je vse, kar je lahko, da je bila površina v takšnem stanju, da so jo lahko uporabljali, več zavarovanec ni mogel storiti. Meni, da v tem primeru ni možno očitati zavarovancu tožene stranke nobene opustitve, da je do nezgode prišlo. Po stališču pritožbe je bila oškodovanka neprevidna in nepazljiva in se ji je mudilo, zato je padla. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka ni uspela dokazati, da gre v tem primeru za nevarno stvar, saj sama hoja po makadamski površini z neravninami ne more biti nevarna stvar, saj se na površini ni opravljala nobena dejavnost, ki bi bila nevarna. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Stranski intervenient sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja po 340. členu ZPP, ker je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo določbi 131. in 149. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da je odgovornost za škodo, ki nastane iz nevarne stvari, objektivna. Nevarna stvar predstavlja pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem posameznem primeru zapolniti. Makadamske poti, kjer je manjkal tlakovec in jo je sodišče zmotno štelo za nevarno stvar, namreč ni možno okvalificirati za nevarno stvar. S tem ko je sodišče določilo odgovornost stranskega intervenient kot objektivno, je zmotno uporabilo določilo 131. in 149. člena OZ in je glede objektivne odgovornosti odločilo v nasprotju z sodbo prakso, ki v podobnih primerih ne priznava objektivne odgovornosti. Po stališču pritožbe je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP, ker so navedbe sodišča glede obrazložitve krivdne odgovornosti nejasne, saj je sodišče ocenilo, da toženi stranki krivdne odgovornosti na javni površini ni mogoče očitati, v nadaljevanju pa je sodišče navedlo, da je tožena stranka krivdno odgovorna, ker ni zavarovala gradbišča, kar je v nasprotju s predhodno ugotovitvijo, da je prišlo do škodnega dogodka na javni površini. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen do 80 %. Glede na dejstvo, da bi se tožena stranka lahko izognila nastanku škodnega dogodka, če bi pot prehodila po desni strani, poleg tega pa je nosila visoke pete čevljev, je stranski intervenient prepričan, da je tožena stranka vsaj v 80 % prispevala k nastanku škode. Izrek izpodbijane sodbe, da je zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen do 80 %, pa je tudi nerazumljiv. Delež odgovornosti na podlagi takšnega izreka namreč ni natančno določen, saj ni jasno, v kolikšni meri je zahtevek tožeče stranke utemeljen, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Tožeča stranka odgovora na pritožbi ni podala.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s postopkovno kršitvijo absolutne narave, ki narekuje njeno razveljavitev.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožnica dne 8. 4. 2013 okoli 17.25 ure hodila od trga L.Š. proti podhodu pod T. v M.; - da je med potjo prišla do dela med objektoma „C.“ in „S.“, kjer je bilo gradbišče; - po tem delu površine je hodila po levi strani, saj so po njeni desni strani iz nasprotne smeri prihajali ljudje; - ko je prišla do stopnišča podhoda, ni videla, da bi na njeni levi strani manjkal tlakovec in na tem delu površine „padla nekako not“, nato pa ni mogla normalno prestopiti na prvo stopnico in se je s peto zataknila za le-to ter padla.

9. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago za presojo odškodninske odgovornosti uporabilo določilo drugega odstavka 131. člena OZ, po katerem se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Izhajajoč iz te pravne podlage je na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje sprejelo naslednje zaključke: - da je bila v času škodnega dogodka med objektoma „S.“ in „C.“ pa skoraj vse do začetka stopnic, ki vodijo v podhod pod T., makadamska pot in da so pred začetkom stopnic v podhod na desni strani na tleh bili položeni tlakovci, le skrajno levo tlakovcev ni bilo, zato je bila razlika v nivoju nasutja in prve stopnice na skrajni levi strani vsaj 2-4 cm, nekaj centimetrov nazaj pa je bila ta razlika v nivoju še za nekaj cm večja in na tej skrajni levi strani je bilo kritično mesto, kjer se je tožnica spotaknila ob rob stopnic zaradi nivojske razlike med makadamsko površino in skrajnim robom stopnic; - da je bilo škodno območje v času, ko je zavarovanec tožene stranke tam izvajal dela obnove tlakovcev, gradbišče; - da je bilo gradbišče ograjeno z žično ograjo, na ograji so bile postavljene opozorilne table, pri čemer pa je zavarovanec tožene stranke vsak dan po končanem delu varovalno ograjo umaknil tako, da je napravil „koridor“ za pešce, s čemer je v tem trenutku škodno območje iz gradbišča spremenil v javno površino, pri čemer tega dela gradbišča ni ustrezno uredil, saj je očitno po tem, ko je položil tlakovce na desni strani stopnišča in do roba novo položenih tlakovcev nasul pesek, tega ni storil na delu, kjer tlakovci niso bili položeni, zato je nastala nivojska razlika, ki je znašala resda samo 3-4 cm, vendar je bila pred to nivojsko razliko še „jama“, torej površina, ki je bila od splošnega nivoja nižja še za nekaj cm; - da obravnavano gradbišče samo po sebi ni bilo nevarno, nevarno pa je postalo v trenutku, ko je bil iz prej zavarovanega gradbišča napravljen koridor, ki je služil pešcem za prehod, ta koridor pa ni bil ustrezno urejen, saj so bile v tem koridorju višinske razlike, ki pomenijo past tudi za povprečno skrbnega pešca, ki ve, da hodi po makadamski poti, vendar na tej poti ne pričakuje „jam“ in ne običajnih „ nivojskih razlik“; - da je škodno območje predstavljalo nevarno stvar, saj predmetna površina ni bila primerno urejena in je predstavljala past za pešce. Glede na to, da se predmetna površina nahaja v centru mesta, kjer je pretočnost velika, pri tem pa gre za javno površino, po kateri se lahko gibljejo ljudje vseh starosti, z vsemi fizičnimi omejitvami, z najrazličnejšo obutvijo, itd., je obstajala velika verjetnost, da bo škoda nastala, zato je sodišče v danem primeru škodno območje opredelilo kot nevarno stvar; - tožena stranka ni uspela dokazati, da je naredila vse, da do škodnega dogodka, ki izvira iz njene dejavnosti, ne bi prišlo.

10. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je tožnica za nastali škodni dogodek tudi sama soodgovorna, ker: - je vsak prvenstveno dolžan sam skrbeti za varnost in je po prepričanju sodišča tožnica zaznala, da hodi po makadamski poti, pri čemer je splošno znano dejstvo, da makadamska pot ni vedno varna; - prav tako je lahko zaznala, da se približuje mestu, kjer se makadamska pot združi s pohodno površino, ki je sestavljena iz drugega materiala, zato bi tožnica morala računati in pričakovati morebitne določene neravnine in nivojske razlike v pohodni površini; - da hoja tožnice po predmetni površini ni bila prepovedana, saj je zavarovanec tožene stranke napravil koridor za pešpot po še nedokončani površini in da so tudi drugi ljudje hodili po tej poti, zato je tožnica lahko v določeni meri pričakovala, da je hoja po navedeni poti relativno varna; - da je sodišče prepričano, da bi tožnica ob večji skrbnosti, upoštevaje vreme na dan škodnega dogodka in uro le-tega lahko zaznala, da na skrajni levi strani pred prvo stopnico za v podhod manjka tlakovec in da je zato potrebno nogo dvigniti višje kot običajno, s čemer bi lahko morebiti tudi preprečila padec.

11. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da vsebuje obrazložitev izpodbijane sodbe toliko notranjih nasprotij, da to onemogoča preizkus pravilnosti sprejete odločitve.

12. Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve sodbe obrazložilo, da je najprej ugotavljalo, kje je do nezgode sploh prišlo, ali je bilo to na gradbišču ali javni površini. V tej smeri je zaključilo, da se je tožnica v trenutku padca nahajala na javni površini (točka 13 obrazložitve). Skladno s to ugotovitvijo pa je tudi obrazložilo pasivno legitimacijo tožene stranke, pri kateri imata MOM kot lastnik predmetne površine in tudi stranski intervenient kot gospodarsko javno podjetje, ki skrbi za vzdrževanje javnih površin, sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti. Nato pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju (točka 27 obrazložitve) obrazložilo, da je bilo škodno območje v času, ko je zavarovanec tožene stranke (v tem primeru očitno kot izvajalec del) tam izvajal dela obnove tlaka, gradbišče. Gradbišče, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, samo po sebi ni bilo nevarno, nevarno pa je postalo v trenutku, ko je bil iz prej zavarovanega gradbišča napravljen koridor, ki je služil pešcem za prehod, ta prehod pa ni bil ustrezno urejen, saj so bile v tem koridorju višinske razlike, ki pomenijo past za povprečno skrbnega pešca, ki ve, da hodi po makadamski poti, vendar na tej poti ne pričakuje jam in neobičajni nivojskih razlik, kar vse, po zaključku sodišča prve stopnje, da je škodno območje nevarna stvar, predstavlja razlog za objektivno odgovornost tožene stranke.

13. Sodišče prve stopnje pa nato v točki 28 obrazložitve ponovno govori o javni površini in povzema mnenje izvedenca, kako mora biti takšna javna površina urejena, da bi lahko bile do največje mere omejene ali izključene možnosti poškodb pešcev, ter da je glede na dejstvo, da se predmetna površina nahaja v centru mesta Maribor, kjer je pretočnost ljudi velika, pri tem pa gre za javno površino, po kateri se lahko gibljejo ljudje vseh starosti, z vsemi fizičnimi omejitvami, z najrazličnejšo obutvijo, obstajala velika verjetnost, da bo škoda nastala, zato je sodišče v danem primeru škodno območje opredelilo kot nevarno stvar.

14. Prav tako je ugotoviti, da je v nasprotju s podatki spisa obrazložitev v točki 28 izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ne zatrjuje, da je hodila po javni površini. Prav nasprotno, po izdaji izvedenskega mnenja je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 2. 6. 2016 jasno povzela izvedensko mnenje, da je bila makadamska pot, po kateri je hodila tožnica, javna površina, ter da je za utrpelo škodo odgovoren lastnik javne površine, ki ni poskrbel za varno hojo po javni površini oziroma gospodarsko javno podjetje, ki skrbi za vzdrževanje in upravljanje javnih površin, v smislu navedenega pa je torej uveljavljala tudi krivdno odgovornost lastnika oziroma upravljalca javne površine.

15. Sodba sodišča prve stopnje z obrazložitvijo, ki vsebuje med seboj tako nasprotujoče si ugotovitve in zaključke o škodnem območju, ne dosega standarda ustrezne obrazložitve sodne odločbe in ne omogoča ustreznega pritožbenega preizkusa. Pri tem ne gre za povsem nepomembne razlike, ali je prišlo do škodnega dogodka na gradbišču, za katerega bi bil odgovoren izvajalec del, ali na javni pohodni površini, za vzdrževanje katere je odgovorno komunalno podjetje, ne glede na dejstvo, da imata sicer oba svojo odgovornost zavarovano pri tožeči stranki. V smislu tako nasprotujočih si ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sta povsem protislovni tudi ugotovitvi v točkah 31 in 32 obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih sodišče prve stopnje glede krivdne odgovornosti tožene stranke najprej ugotavlja, da je krivdna odgovornost tožene stranke kot izvajalca del na gradbišču podana, saj mu je očitati, da je gradbišče odprl za javni promet oziroma tega dela gradbišča ni ustrezno zavaroval, če pa se njegova protipravnost presoja iz vidika vzdrževalca javnih prometnih površin, pa mu po stališču sodišča prve stopnje protipravnega ravnanja ne gre očitati, ker ne obstaja predpis, ki bi določal opozarjanje na višinske razlike oziroma na dolžnost izvajalca, da višinske razlike tako ali drugače premosti. Na tako izpostavljeno nejasnost in nasprotje v razlogih sodbe pa pravilno opozarja tudi stranski intervenient v pritožbi.

16. Ugotovljena in obrazložena neustreznost obrazložitve izpodbijane sodbe o razlogih, relevantnih za presojo obravnavane zadeve, ki ima naravo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

17. V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje jasno in nedvoumno opredeliti do okoliščine, kje je prišlo do škodnega dogodka, ali na gradbišču ali na javni površini, pri čemer po stališču sodišča druge stopnje glede na izveden dokazni postopek, izvedenske ugotovitve, na podlagi v spisu priloženih fotografij in nenazadnje tudi ugotovitev in zaključkov, ki jih je na določenih mestih zavzelo že sodišče prve stopnje, vse bolj kaže na to, da se je tožnica poškodovala na javni pohodni površini in ne na gradbišču, ter da v obravnavanem primeru tožnici nastala škoda ne izvira iz nevarne stvari in nevarne dejavnosti, na kar v zadevnih pritožbah po presoji sodišča druge stopnje utemeljeno opozarjata pritožnika. Nenazadnje sama tožnica v zadnji pripravljalni vlogi očita neustreznost ravnanja lastnika oziroma upravljalca javne površine, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, ki ni poskrbel za varno hojo po javni površini, kar kaže na očitek protipravnosti ravnanja in krivdno odgovornost. 18. Če bo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo, da je prišlo do škodnega dogodka na javni pohodni površini, bo moralo biti pozorno na usklajeno stališče sodne prakse (npr. Sodba II Ips 85/2013), da opustitev vzdrževanja poti sama po sebi še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Potrebno je namreč presoditi, ali pot na delu, kjer je tožnica padla, še ustreza standardom normalne pohodne površine, oziroma ali je neustrezno urejen del pohodne površine bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje tožene stranke oziroma upravljalca pohodne površine.

19. Ob presoji soprispevka tožnice pa bo moralo sodišče prve stopnje biti tudi bolj precizno pri oceni le-tega, saj je pritrditi pritožbi stranskega intervenienta, da je odločitev, da je zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen do 80 %, medtem ko v obrazložitvi delež soprispevka tožnice (številčno) ni določen, ni povsem jasna oziroma taka, da ne bi dopuščala dvoma o razmerju odgovornosti tožene stranke in soprispevku tožnice k škodnemu dogodku. Hkrati pa bo moralo biti tudi pri obrazložitvi deleža tožničine soodgovornosti bolj jasno. Obrazložitev, ki jo je v tem pogledu podalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (točka 38 obrazložitve) namreč ne daje povsem jasnega zaključka o tem, katero je bilo tisto ravnanje tožnice, ki je soprispevalo k škodnemu dogodku, oziroma katere okoliščine škodnega dogodka so odločilno in v večji meri prispevale k temu.

20. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbama ugodilo, izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 154. člena ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).