Jedro

Kadar sodišče odloča o preživnini za mladoletne otroke v razvezni pravdni po tožbi tožnika, ki predlaga dodelitev otrok materi in preživninski zahtevek ni postavljen, sodišče po uradni dolžnosti odloči o preživnini tako, da prisodi preživnino od dneva izdaje odločbe dalje. Kadar pa tak zahtevek za preživnino postavi toženka, kateri naj bi bili otroci dodeljeni, pa od tedaj dalje kot zahteva.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v točki 3 izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožnik J. U. je kot oče dolžan od 23.3.2000 dalje plačevati za preživljanje svojih mladoletnih sinov M. U. in A. U. mesečno preživnino v znesku 15.000,00 SIT za vsakega (skupaj 30.000,00 SIT) in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče pa do vsakega 15 dne v mesecu za tekoči mesec, na roke zakoniti zastopnici materi I. U. v tem znesku do valorizacije preživnine, od tedaj pa valorizirano po vsakokratnih obvestilih CSD, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi". V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu v točki 3 izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna sinova M. in A. pa dodelilo v varstvo in vgojo materi I. U. Očetu J. U. je naložilo, da mora od 1.12.1999 dalje plačevati za preživljanje svojih mladoletnih sinov mesečno preživnino v znesku 20.000,00 SIT za vsakega, in to do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče pa do vsakega 15 dne v mesecu za tekoči mesec na roke zakoniti zastopnici materi Idi Ulčar, vse do valorizacije preživnine, od tedaj dalje pa valorizirano po vsakokratnih obvestilih CSD, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper preživninski izrek se je pritožil tožnik iz vseh možnih pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila storjena, ker je sodišče odločilo mimo tožbenega zahtevka in mu naložilo plačevanje preživnine od 1.12.1999 dalje. Iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da je dolžan plačevati preživnino od vložitve tožbe dalje. Dejansko bi lahko priznalo preživnino šele od postavitve zahtevka, to je od 23.3.2000 dalje. Zmotno je bil uporabljen tudi 79. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Toženka ima namreč štirikrat višje dohodke kot so tožnikovi, ki preživnine za vsakega po 20.000,00 SIT ne zmore plačevati, saj mu za življenje glede na osebne dohodke, ostane le še 10.000,00 SIT. Plačevati ne more niti po 15.000,00 SIT, čeprav je sam tako predlagal, ker je menil, da toliko otroka pač potrebujeta. Storil bo vse, da bo našel drugo zaposlitev z višjo plačo ali pa honorarna dela, vendar pa so glede na svojo starost 41 let, njegove možnosti slabše in je zelo težko najti zaposlitev. Za pavšalen zaključek, da ima "vsekakor možnost dodatnega zaslužka" sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, tako da gre le za teoretično možnost. V tem pogledu je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbi pa je priložil tudi nov dokaz izjavo Ide Ulčar z dne 18.4.2000, iz katere je razvidno, da se toženka zaveda, da je preživnina previsoka in se strinja z nižjo preživnino, ki naj ustreza finančnim možnostim tožnika. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 357. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ga uveljavla pritožnik ni podan. Po določbi 2. odst. 408. čl. ZPP v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok senat ni vezan na postavljene zahtevke, kadar tako določa zakon, pa lahko o tem odloči tudi brez postavljenega zahtevka glede na določbo 78. čl. ZZZDR, ki določa, da kadar sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi 65. čl. tega zakona odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok. Prav za tak primer pa v konkretni zadevi tudi gre. Zato v tem pogledu ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, niti ni sodišče ugotovilo kake druge kršitve postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je dolžnost plačevanja preživnine odločilo od dne 1.12.1999 dalje, torej, za čas še pred dnem vložitve tožbe na razvezo zakonske zveze, ki je bila vložena 24.12.1999. Ker je toženka zahtevala plačilo preživnine šele na glavni obravnavni 23.3.2000, na kateri je bila tudi izdana izpodbijana sodba in je zahtevala plačilo preživnine od 1.1.2000 dalje, pa je odločitev sodišča prve stopnje napačna tudi upoštevajoč obrazložitev sodbe, v kateri je preživnino določilo od dneva vložitve tožbe. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da je določilo dolžnost preživljanja preživnine od dneva izdaje sodbe dalje. Na ta dan je bil postavljen zahtevek za plačilo preživnine in od tega dne dalje je bila zakonska zveza razvezana in otroci dodeljeni v varstvo in vzgojo toženki. O začetku teka preživninske dolžnosti gre res za nasprotje med obrazložitvijo in izrekom sodbe, vendar pa to glede na to, da se preživnina lahko določi le za vnaprej in to bodisi od zahtevka strank ali pa od tedaj dalje, ko o tem odloči sodišče po uradni dolžnosti, kar oboje se je zgodilo v konkretni zadevi na glavni obravnavi dne 23.3.2000, na pravilnost spremenjene sodbe ni vplivalo. Utemeljeno se pritožnik pritožuje zoper višino preživnine, ki jo mora plačevati, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča ni v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da znašajo potrebe vsakega izmed mladoletnih sinov pravdnih strank 50.000,00 SIT mesečno, čemur tožnik ne nasprotuje, ne gre za enakomerno finančno obremenitev obeh staršev glede na njune dohodke. Tožnik za polovični delavni čas zasluži 50.000,00 SIT. Na glavni obravnavi dne 23.3.2000 je izjavil, da dela samo po štiri ure zato, ker se je tako odločil, ker se v preostalem času ukvarja s kristalno terapijo. Ker je sam povedal, da je zdrav in dela sposoben, je zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnik vsekakor možnost dodatnega zaslužka, prepričljiv. Če se je sam odločil, da bo delal po štiri ure, bi torej očitno lahko delal po osem ur in zaslužil najmanj še enkrat toliko. Tudi, če bi ne dobil nobenih dodatnih zaposlitev. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da se tožnik vsekakor lahko ukvarja s kristalno terapijo kot hobijem, če v resnici s tem ničesar ne zasluži, vendar pa le v tistem obsegu in razpoložljivem času, ko bo s pridobitnim delom že toliko zaslužil, da bo lahko pokril svoje preživninske obveznosti do otrok. Zato pritožbeno sodišče šteje kot neutemeljen pritožbeni očitek, da je bilo dejansko stanje v zvezi z njegovimi zmožnostmi pridobivanja nepopolno ugotovljeno in šteje oceno prvostopenjskega sodišča, da ima tožnik vsekakor možnost dodatnega zaslužka za utemeljeno. Kljub temu pa pritožbeno sodišče meni, da razmerje osebnih dohodkov glede na osebne dohodke toženke, ki mesečno zasluži 200.000,00 SIT, narekuje znižanje preživnine. Preživnina za oba otroka skupaj, kot jo je določilo prvostopenjsko sodišče, namreč predstavlja nesorazmerje v finančnem pogledu, ki kaže na to, da je utemeljen očitek tožnika, da je bilo zmotno uporabljeno materilano pravo oziroma 79. čl. ZZZDR. Ni dvoma, da so finančne zmožnosti tožnika bistveno slabše, kakor pa toženke in izračun pokaže, da pravzaprav polovico slabše kakor njene. Pritožbeno sodišče zato meni, da bi bila primerna preživnina, ki jo mora plačevati tožnik v višini 15.000,00 SIT mesečno za vsakega otroka. Takšno preživnino bi tožnik po prepričanju pritožbenega sodišča zmogel brez škode za lastno preživljanje. Pri takšni razdelitvi bremena preživljanja bi nanj odpadlo mesečno 30.000,00 SIT, na toženko pa 70.000,00 SIT, poleg še vsega dela in skrbi za mladoletna sinova. Pretežno breme preživljanja bo sicer na toženki, vendar pa ji bo kjub temu ostalo za lastno preživljanje še 130.000,00 SIT mesečno, tožniku pa le dobro polovico od tega, če bi se prizadeval za pridobitno delo, tako, kot se od zdravega in za delo sposobnega človeka pričakuje, da bo storil vse, da bo lahko preživel svoje otroke. Ker je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki 3 izreka spremenilo tako, da je tožnik dolžan od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje plačevati za preživljanje sojih mladoletnih sinov M. in A. mesečno preživnino za vsakega v znesku 15.000,00 SIT ali skupaj 30.000,00 SIT preživnine. Takšna sprememba sodbe ima podlago v 4. točki 358. čl. ZPP v zvezi s 353. čl. ZPP. Kljub temu, da tožnik tudi zatrjuje, da ne zmore plačevati niti po 15.000,00 SIT preživnine, kakor je izjavil, da bi jo plačeval na glavni obravnavi, pa sodišče glede na zmožnosti, ki jih ima za dodatni zaslužek, preživnine pod zneskom 15.000,00 SIT mesečno za vsakega otroka ni znižalo in je pritožbo tožnika za večje znižanje preživnine kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. čl. ZPP.