Jedro

Obravnavani računi ne vsebujejo vseh podatkov, ki bi opredeljevali datum opravljene storitve in storitev identificirali, tožnik pa njihove verodostojnosti ni izkazal z drugimi dokumenti, ki bi kazali, da so mu bile storitve opravljene. Zato gre za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati. Ob takem stanju stvari tudi ne moremo govoriti o kršitvi načela nevtralnosti. Ker ne gre za opravljene dobave v smislu 6. Direktive posledično tudi ne gre za pravice do odbitka vstopnega DDV.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Kranj dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za december 2005, avgust, september, oktober, november, december 2006 v znesku 19.515,95 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.091,17 EUR, obračunane od poteka rokov za plačilo do dneva izdaje odločbe, z rokom plačila 30 dni, po preteku katerega se bodo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba (točka II. izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka III. izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV. izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor DDV za obdobje od 1. 12. 2005 do 31. 12. 2005 in o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 29. 2. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik prejel račun dobavitelja A. d.o.o. z dne 30. 12. 2005 v skupnem znesku 3.580.260,00 SIT. Tožnik je predložil tudi tehnične skice, izdane račune končnim kupcem, dobavnice in prejeto ponudbo, ki je skupaj s specifikacijo prejetega računa razvidna na tabeli stran 8 izpodbijane odločbe. Iz specifikacije računa izhaja: montaža na objektih, varjenje elementov, razrez, obdelava in varjenje elementov po skicah, varilske storitve ostalo. Nadaljnje dobave blaga oz. storitve so bile s strani tožnika izvršene kupcem B. d.o.o. (30. 11. 2005), C. d.o.o. (12. 12. 2005), D. (13. 11. 2005), E. s.p. (1. 12. 2005), F. d.o.o. (14. 11. 2005, 30. 11. 2005, 12. 12. 2005 in 16. 12. 2005) ter G. d.o.o. (2. 12. 2005). Z istimi datumi so bili tem podjetjem tudi izdani računi s strani tožnika. Priložene so tudi dobavnice z vsebino varjenje elementov in določene kode, varjenje in sestavljanje elementov po skicah.

V letu 2006 je tožnik prejel 9 računov dobavitelja H. d.o.o. z vsebino: pomoč v administraciji (za navedene mesece), čiščenje poslovnih prostorov, varjenje kovinskih elementov, izdelava nog za panoje, varilske storitve, izdelava in montaža tabel, krivljenje, razrez, varjenje elementov, montaža ograje, menjava kritine na kovinski nadstrešnici, barvanje nadstrešnice, varjenje elementov, krivljenje, razrez elementov, montaža, priprava profilov za požarne stene. Tožnik je priložil dokumentacijo: k 4 računom obračune ur za pomoč v administraciji in čiščenja poslovnih prostorov. Prejeti računi z navedenimi številkami (stran 9. izpodbijane odločbe) se nanašajo na ključavničarska dela, natančneje izdelavo nog za panoje (I.), varilske storitve, izdelavo in montažo tabel (občina), razrez in varjenje elementov (J.), varjenje elementov (C.) montažo ograje na gradu ob vzpenjači (K.), menjavo kritine na kovinski nadstrešnici, barvanje ipd. torej dela, ki jo kot osnovno dejavnost opravlja tožnik. Računu so priložene tehnične skice, ponudbe družbe H. d.o.o., specifikacije k računom in izdani računi tožnika končnim kupcem (tabela na str. 10 izpodbijane odločbe), iz katere je razvidno, da je nekatere storitve tožnik opravil in jih zaračunal končnim kupcem še preden jih je njemu zaračunal podizvajalec. Tudi pri prejetem računu dobavitelja A. d.o.o. za varjenje kovinskih elementov (C. in B.) v letu 2006 gre za dejavnost, ki jo opravlja tožnik. K računu so priložene tehnične skice in dobavnica družbe (tabela na str. 11).

V letu 2006 je tožnik prejel dva računa družbe L. d.o.o. za izdelavo jeklenih konzol (M.), elementov NOE (K.), razrez in varjenje kovinskih elementov (N.), izdelavo kovinskih vozičkov (E.), popravilo in zamenjavo notranje ograje na ... ter izdelavo, montažo in demontažo poševne notranje ograje in gre za dela, ki jih kot dejavnost opravlja tožnik. Računoma so priložene tehnične skice, ponudba družbe, dobavnica, obračun in izdani računi tožnika za končne kupce (tabela na str. 11), iz katere je razvidno, da je nekatere storitve tožnik opravil in jih je zaračunal končnim kupcem še preden jih je njemu zaračunal podizvajalec.

Po prejetih računih in plačilih izhaja, da je tožnik v obdobju od 31. 7. 2006 do 21. 12. 2006 prejemal račune od H. d.o.o., ki je bila registrirana za namene DDV od 31. 7. 2006 ter je bil pri navedeni družbi opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN), kjer je davčni organ ugotovil nelogičnost in nesorazmernost izkazanih podatkov pri poslovanju (prilivi in odlivi, gotovinski dvigi, izkazovanje višine DDV) ter, da gre pri izdanih računih za fiktivne račune, ker dobave blaga in storitev družba ni mogla opraviti (nima sedeža, nima zaposlenih). H. d.o.o. izdanih računov od julija do decembra 2006 ni vključeval v svoje davčne evidence in ni izkazoval obveznosti za plačilo DDV. Omogočil pa je odbijanje vstopnega DDV pri pravnih osebah, katerim je izstavil račune ter je šlo za prikrit pravni posel. Družba je bila odjavljena iz sistema 10. 7. 2007. Tožnik je prejemal v obdobju od 30. 12. 2005 do 30. 10. 2006 račune od A. d.o.o., ki je bila za namene DDV registrirana 20. 6. 2005 in pri kateri je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor ter ugotovljeno da gre tudi za fiktivne račune, saj dobave blaga in storitev družba ni mogla opraviti, nima sedeža, nima zaposlenih, enako kot zgoraj navedena družba, tudi A. d.o.o. izdanih računov ni vključeval v svoje davčne evidence in s tem ni izkazoval obveznosti za plačilo DDV ter je omogočil odbijanje vstopnega DDV pri pravnih osebah, katerim je izstavil račune. A. d.o.o. je bil odjavljen iz sistema 23. 6. 2007. Skupna ugotovitev davčnega organa v inšpekcijskih postopkih pri obeh navedenih družbah je, da gre za neplačujoča gospodarska subjekta po Uredbi Komisije (ES) št. 1925/2004. Podjetji nista vodili poslovnih knjig, ne davčnih evidenc, nista imeli namena resnično poslovati ter se pojavljata kot fiktivni podjetji, ki sta bili ustanovljeni izključno z namenom izdajanja računov naročnikov za namene odbijanja vstopnega DDV in neplačevanja DDV na izdanih računih. Davčni organ navaja 1. odstavek 17. člen Šeste Direktive Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388 EGS glede pravice do odbitka in sodbo Sodišča Evropske skupnosti (C-439/04 in 4-440/04, združena zadeva z dne 6. 7. 2006), iz katere izhaja, da v primeru, če davčna uprava ugotovi, da je bila pravica do odbitka izvedena z goljufijo, je pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov in je naloga nacionalnega sodišča, da zavrne pravico do odbitka, če se ugotovi, da je davčni zavezanec vedel ali moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Navaja podlago za uporabo pravnih predpisov ES v Sloveniji (3. odstavek 3. člena Ustave Republike Slovenije). Davčni organ ugotavlja, da gre pri poslovanju navedenih družb za navidezno opravljanje dejavnosti, katerega izključni namen je bila izvedba utaje DDV po principu odbitka vstopnega DDV in da gre za goljufive transakcije z namenom utaje DDV po principu odbitka vstopnega DDV, ki je bil na izdanih računih zaračunan, vendar ne plačan s strani neplačujočih gospodarskih subjektov.

Družbi nimata zaposlenih delavcev ter osnovnih kadrovskih, materialnih in drugih potrebnih resursov ter ne izpolnjujeta drugih pogojev za vsa dela, ki naj bi jih opravili delavci, ki jih je zagotovil O.O. Tožnik v času poslovanju z njimi ni kontaktiral z nobeno odgovorno osebo, ampak so se poslovnih stiki za vsa tri podjetja omejili na zgoraj navedeno osebo, katerega št. mobilnega telefona je nedosegljiva. Direktor tožnika je navedel, da ni izvedel nobene preveritve o delovanju P. d.o.o. in A. d.o.o.. Davčni organ ne dvomi, da so bila dela opravljena, vendar ne s strani navedenih družb. Davčni organ meni, da je direktor tožnika vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji, na kar kaže dejstvo, da tožnik ni predložil podatkov o navedeni osebi, ki naj bi zagotavljala opravljanje dogovorjenega dela, s katero se je srečal samo dvakrat. Davčni organ se sklicuje na 5. odstavek 7. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/06, UPB2, 58/06 popravek in 120/06 – odl. us., v nadaljevanju ZDavP-1), ki ima kontinuiteto v 3. odstavku 74. člena ZDavP-2, po kateri navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčitev. Tožniku očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje davka na dodano vrednost. Zato tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od prejetih računov navedenih podjetij na podlagi 1. odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06-UPB4, v nadaljevanju ZDDV), po katerem nastane pravice do odbitka vstopnega DDV v trenutku ko nastane obveznost obračuna DDV. Iz naslova neverodostojnih (fiktivnih računov) ne nastane pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožniku očita, da ni dokazal resničnosti posla po prejetih računih. Transakcije blaga in storitev niso bile opravljene s strani izdajateljev računov. Navedeni družbi nastopata v vseh primerih kot mising trader podjetji (manjkajoči trgovec), ki je ustanovljena ali uporabljena za namene davčne utaje, pri čemer taka družba izdaja račune, na njih kupcem zaračunava DDV, vendar zaračunanega davka ne plača. Davčni organ je dal prednost vsebini pred obliko.

Glede družbe L. d.o.o. pa davčni organ ugotavlja, da v času izdaje računov tožniku ni bila registrirana za obračunavanje in plačevanje DDV, zato tožniku po 10. odstavku 40. člena ZDDV ne gre odbitek vstopnega DDV. Pripombe tožnika (strani 17 do 21 izpodbijane odločbe) davčni organ zavrne. Tožnik je bil seznanjen s potekom postopka, pozvan na dostavo dokumentacije v zvezi z navedenimi podjetji. Davčni organ ima v skladu z 2. odstavkom 12. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UBP2 in 126/07, v nadaljevanju ZUP) pravico da samostojno opravlja dejanja v upravnem postopku. Davčni organ ne dvomi, da so storitve bile opravljene in tega tožniku ne oporeka. Dvom obstaja o tem, kdo je storitve dejansko opravil, kajti družbi H. d.o.o. in A. d.o.o. jih nista mogli opraviti. Tožnik se pri obeh družbah pojavlja kot kupec, torej obstajajo medsebojno poslovne povezave. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je tožnik s A. d.o.o. sodeloval tudi v letu 2005, kot tudi v letu 2006, ko je sodeloval tudi z družbo H. d.o.o.. Podatke, na podlagi katerih je davčni organ prišel do ugotovitev, da družbi nista mogli opraviti dobave blaga in storitev, izhajajo iz ugotovitev davčnega nadzora, opravljenega pri navedenih družbah, ki jih povzema. Tožnik bi se moral o poslovnem partnerju pozanimati in preveriti ID številko, pridobiti informacije iz komercialnih baz podatkov o dosedanjem poslovanju podjetja o referencah. Plačila s strani tožnika sta prejeli navedeni družbi in ne dejanski izvajalci del, ti dve podjetji za opravo teh storitev nista imeli potrebnih resursov. Pri teh poslih je šlo samo za opravljanje storitev, točneje dodelavo oz. predelavo na materialu tožnika, zato koliko materiala je dal v obdelavo tema dvema podjetjema tožnik nima nobene dokumentacije. Davčni organ se sklicuje na 76. člena ZDavP-2 po katerem mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih je dolžan voditi. Davčni organ ugotavlja, da računi tožnika sicer vsebujejo podatke v skladu z 34. členom ZDDV, vendar pa daje v tem primeru prednost vsebini pred obliko, saj sta računi izdajali podjetji, ki nista opravili storitev in zato nista bili opravičeni zaračunati opravljenih storitev ter so taki računi fiktivni. Izhaja, da tožnik ni preveril referenc, da je potreboval delavce in delavnico in da si je ogledal delavnico v Mariboru v bivšem R. Davčni organ pripomb tožnika ni upošteval. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Prvostopenjski organ tožniku utemeljeno ni priznal odbitka vstopnega DDV po računih, ki jih je prejel od zgoraj navedenih dobaviteljev, saj na podlagi listin, ki jih je le ta predložil, ni izhajalo, da so bile konkretne dobave tudi dejansko opravljene s strani oseb, ki so izstavile računa. Direktor tožnika ni kontaktiral z odgovorno osebo v teh družbah, poslovne stike je navezoval prek ene osebe, sedeži družb so registrirani v Ljubljani, dela pa so se opravljala v Mariboru, material, ki je bil poslan v dodelavo je predal navedenim družbam brez spremnih dokumentov. Tožnik za zaračunane dobave blaga oz. storitve ni predložil dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da so bile konkretne dobave tudi dejansko opravljene s strani oseb, ki so izstavile račune, zato nabav tudi ni mogoče vsebinsko preveriti in posledično ne priznati davčnih poledic in gre v konkretnih primerih za neverodostojne listine v smislu Slovenskih računovodskih standardov (Uradni list RS, št. 118/05-75/06, v nadaljevanju SRS) posebej SRS 21.1. Ugotovitev poslovanja davčnega organa o obnašanju tožnikovih dobaviteljev so po stališču drugostopenjskega organa le ena od okoliščin, s katerimi je prvostopenjski organ utemeljeval, da gre za davčne zatajitve, ni pa ta okoliščina edini in glavi dokaz. Tudi prvostopenjski organ te okoliščine ni opredelil kot bistvene, ključne ali celo edine. Tožniku vstopni DDV ni bil priznan predvsem zato, ker listine, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal vstopni DDV, niso verodostojne in ne izkazujejo resničnost dobavljenega blaga oz. opravljenih storitev s strani tistih, ki so izstavili račune. Tudi po mnenju drugostopenjskega organa te listine ne izkazujejo resničnost nastanka poslovnih dogodkov, tudi z dodatnimi listinami (dobavnicami, obračuni) tožnik ni dokazal, da je bilo delo opravljeno s strani dobaviteljev, nekateri računi so hkrati z nazivom račun vsebovali tudi naziv dobavnica. Na računih so zgolj navedeni datumi izdaje računov, ne pa tudi odpreme oz. datuma opravljanja storitev in izhaja isti datum, kot je datum izdaje računov.

V poslovnem svetu je praksa, da se poslovna partnerja, natančno dogovorita kaj naj bi izvajalec opravil za naročnika. Navajanju tožnika, da je zanj kot naročnika storitev pomembno le to, da so zgoraj navedene družbe svoje obveznosti izpolnile, pa drugostopenjski organ ne sledi. Glede na to, da so v računih zaračunane storitve, ki se nanašajo na večje količine, je neverjetno, da bi bile te storitve opravljene isti dan, kot je bil izdan račun, zato bi moral tožnik razpolagati z listinami, ki bi to dokazovale. Iz računov pa ni mogoče popolnoma jasno in brez dvoma spoznati naravo in obseg poslovnega dogodka. Tudi druge (objektivne) okoliščine jasno kažejo na to, da tožnik vedel oz. da bi moral vedeti, da posluje s subjekti, ki so (tudi) z vidika davčnih zatajitev visoko rizični, to pa je tudi razvidno iz tožnikovega ravnanja oz. iz načina njegovega poslovanja s temi družbami. Nenavadno je, da je vsa komunikacija potekala zgolj preko ene osebe, ki ni bila ustanovitelj, direktor oz. zaposlena pri navedenih družbah. Potekala je ustno (brez kakršnihkoli pogodb).

Pritožbeni organ navaja, da obveznost obračuna izstopnega DDV pri dobavitelju nastane že z izdajo računa in načeloma tudi takrat nastane pravice do odbitka DDV, vendar sme davčni zavezanec uveljaviti odbitek DDV šele ko prejme tako listino, ki odraža resnično opravljeno dobavo (SES sodba št. C 152/02). Kupec oz. prejemnik računa ni upravičen do vstopnega DDV že samo zato, ker bi razpolagal s prejetim računom (sodba SES št. C 342/87), zato ni utemeljeno stališče tožnika, da je za uveljavljanje vstopnega DDV dovolj, če so storitve dejansko opravljene. Že dejstvo, da se je tožnik zadovoljil z listinami, kot jih je preložil v postopku na prvi stopnji, ki onemogočijo preizkus opravljenih del oz. storitev po vsebini kaže, da gre za navidezne posle. Ni razumljivo, da je tožnik sklepal posle z družbami, ki so bile ustanovljene šele kratek čas in še niso bile znane njihove reference, na formalno neobičajen način, od njih ni prejel nobene garancije za opravljanje storitev. Iz odločitev SES je jasno razvidno, da pravo skupnosti ne nudi varstva tistemu, ki bi poskušal na goljufiv način priti do koristi, do katerih sicer ne bi prišel (C 255/02, C 439/04 in C 440/04).

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje in posledično napačno uporabila relevantno materialno pravo. Ni obveznost tožnika, da ugotavlja če osebe, ki so mu opravile posel ali dobavile blago, v resnici pripadajo pravni osebi, ki je izstavila račun in ni pravilna ocena, da je tožnik vedel, da osebe, ki so opravile posel ne pripadajo pravni osebi, ki je izstavila fakturo.

Odsotnost pisnih listin ni dokaz o kršitvi dolžnostnega ravnanja. Za pogodbe o storitvah ni predpisana obličnost in zadostuje ustna pogodba. Posebne formalnosti in preverjanje poslovnega partnerja niso potrebne, običajne v tovrstnih poslih. Tožnik ne more kontrolirati pristnosti povezave konkretnih oseb z drugim davčnim zavezancem. Zanj je opravljalo delo skupina ljudi, ki so se predstavili kot sodelavci podjetja A. d.o.o. Delo je bilo opravljeno po dogovorjeni ceni, faktura je vsebovala vse elemente. Napačna je ocena, da je odgovorna oseba tožnika vedela za goljufijo. V konkretnem primeru ni dvoma, da je bila dobava blaga ali storitev opravljena tožniku. Uporaba določbe uredbe Komisije ES št. 1925/2004 o neplačujočih gospodarskih subjektih v škodo tožnika, ni utemeljena. A. d.o.o. je v letu 2006 oddajal davčne obračune, zato ne gre za neplačujoč gospodarski subjekt, zato tožnik ni vedel in ni mogel vedeti, da so izdajatelji računov neplačujoči gospodarski subjekti in da ne izvajajo pristne gospodarske dejavnosti. Tega ni vedel davčni organ v letu 2006. Inšpekcijski nadzor v tej družbi je bil opravljen v letu 2007, zato tožnik nasprotuje, da se dejstva, ki so bila ugotovljena, uporabijo avtomatično tudi za leto 2006. Tožnik ni bil seznanjen z načinom poslovanja tega subjekta. Davčni organ ni dokazal v čem je ugotovil nelogičnost oz. nesorazmernost izkazanih podatkov o poslovanju navedenih podjetij. Podjetje lahko opravi storitev ne glede na to ali ima zaposlene ali ne, lahko dela zanj opravijo pogodbeni delavci in drugo podjetje. Šlo je za pomožna dela pri gradnji in prenavljanju objektov v 2005 in 2006. Iz fakture je razvidno, da so opremljene z žigom podjetja in navedbo zastopnika direktorja S.S. ZDDV ne določa, da je preverjanje obstoja takšnih dejstev in okoliščin na strani izdajatelja računa pogoj za pridobitev pravice za odbitek vstopnega DDV.

Narava in obseg poslovnih dogodkov je v naročilnicah, specifikacijah, plačilih, nadaljnjih računih tožnika in pojasnilih ustrezno izkazana tako, da je možnost spoznati naravo in obseg poslov in jih pripoznati kot potrebne in ustrezne za namen nadaljnjih obdavčenih transakcij tožnika. Nastanek in vsebina vseh poslovnih dogodkov so razvidni iz posameznih faktur izstavljenih končnim kupcem oz. naročnikom. Konkretne knjigovodske listine zato v celoti zadostijo zahtevam SRS 21. Tožnik zaposluje vsako leto več delavcev in se bori za obstoj na trgu. Za družbo L. d.o.o. tožnik po tem, ko je prejel račun za opravljene storitve s strani navedene družbe, ni preverjal ali je zavezanka za DDV. Storitev je opravljena z dnem dobave in je posledično povsem pravilno in v skladu z ZDDV datum izdaje računa enak datumu opravljene storitve. V dvomu mora davčni organ odločiti v korist tožnika. Dejstva in okoliščine glede pravnih oseb v času, ko je prejemal fakture, tožniku niso bili znani in se je z njimi seznanil šele iz zapisnika o davčnem pregledu. Tožnik je bil v dobri veri. Tožniku pa tudi ni jasno zakaj se organ sklicuje na določbe Uredbe št. 1925/2004, ki ne predstavlja pravne podlage za opravičevanje različnih organov v postopku nadzora DDV.

Sklicuje se na dejanske okoliščine in pogoje panoge, kjer je tožnik podizvajalec in zaradi majhnosti ne more pogojevati pridobivanja del z zahtevami po podpisu pogodb, zavarovanjem terjatev ipd, kar velja za celotno gradbeno panogo, z izjemo glavnih izvajalcev. Izvajalec najprej delo opravi, potem se izstavi faktura in sledi morebitno plačilo in se pogodbe v glavnem ne sklepajo, podizvajalec je nezaščiten in odvisen od potrditve ali sprejema del od naslednjega podizvajalca, ki je višje v verigi. Tožnik ni bil povezan z obravnavanimi pravnimi osebami, niti z fizično osebo, ki se omenja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnik je davčnemu organu posredoval podatke, s katerim je razpolagal, očitek da naj ne bi zbiral ponudbe je brezpredmeten, saj so cene, ponujene s strani spornih podjetij bile ugodne in tudi ne drži da sporna podjetja niso imela referenc, saj je zanje slišal od drugih nastopajočih na trgu. Dejstvo, da družbe nimajo zaposlenih in nimajo osnovnih sredstev in niso izkazovale DDV in oddajale obračunov pa nima nič s tožnikom. Ugotovitev, da sta navedeni podjetji opravljali podobno dejavnost kot tožnik, pa tožnik zavrača, saj je že po naravi stvari logično, da mora podizvajalec opravljati podobno dejavnost kot glavni izvajalec, sicer ga slednji ne more najeti za opravo določenih del. Sodišču predlaga, da odpravi odločbi obeh organov in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožnik ponavlja že v pritožbi navedene razloge, na katere je v celoti odgovorila, zato predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, podanih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: Iz objektivnih okoliščin, ki jih prvostopenjski organ navaja in s katerimi se strinja tudi pritožbeni organ izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV. Pritožbeni organ pravilno ugotavlja, da je tako stališče skladno s prakso sodišča Evropskih skupnosti (sedaj Sodišče Evropske unije) v primeru Halifax Plc. (C 255/02), sodba v združeni zadevi C 439/04 in C 440/04 (Axsel Kittel), Optigen Ltd (C354/03). Iz navedenih sodb je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element. V obravnavanem primeru torej ne gre za vprašanje kaznivega dejanja utaje, temveč za odločitev ali tožniku gre pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere davčni organ ugotavlja, da sta jih izdala t.i. neplačujoča gospodarska subjekta. Tudi po mnenju sodišča gre tožniku utemeljeno očitek, da je vedel oz. da bi moral vedeti, da gre za transakcije, ki pomenijo goljufijo DDV, saj je pojasnjena vrsta objektivnih dejavnikov, iz katerih izhaja, da imajo sporne transakcije za cilj pridobiti davčno ugodnost. Vendar to ni edini očitek, ki gre tožniku, saj je po mnenju sodišča odločujoča okoliščina na strani tožnika in sicer gre za ugotovitev, da tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojna dokazila, s katerimi bi lahko in tudi moral dokazati, da sta njemu zaračunane storitve zanj tudi zares opravila navedena neplačujoča gospodarska subjekta ali missing traderja, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV nista plačala. Subjektivni elementi, ki jih navajata oba davčna organa na strani tožnika, tako ni edini odločilni element v obravnavanem primeru za odločitev, čeprav sodišče ocenjuje, da gre za neobičajno poslovno prakso, kljub zatrjevanju tožnika, da je ravnal povsem skladno s poslovnimi običaji in enako kot ravna v drugih svojih zadevah, s čimer pa se sodišče ne strinja.

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 25/05 in spremembe, v nadaljevanju ZDDV). Enako določbo ima 62. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev.

Kot že rečeno razlogi za odločitev po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenima družbama, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da sta navedeni družbi zaračunane storitve zanj tudi resnično opravila, saj tožnik, ni preložil nikakršnih verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani podizvajalca, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku pa je na strani davčnega zavezanca (76. člen ZDavP-2), če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače. Davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2).

V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal in ki se je nanašala na zaračunane storitve. Knjigovodske listine so verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomom spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.12). Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedene storitve, od katerih je odbijal vstopni DDV, opravili izdajatelji računov ali njuni podizvajalci. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova, zato je navedena okoliščina pomembna, saj je treba dokazati, da so bile zanj opravljene storitve s strani izdajateljev računov (40. člena ZDDV oz. 63. člen in 67. člen ZDDV-1), navedenega pa tožnik ni izkazal, zato sodišče zavrača pavšalne trditve dolžnika, da je po opravljeni storitvi plačal račun in da je to običajno v gradbeni panogi ter da ne more pogojevati pridobivanja dela z zahtevami po podpisu pogodb z zavarovanjem terjatev in podobno.

Zgolj računi in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU ( C 342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru.

Sodišče soglaša tudi z oceno pritožbenega organ, da obravnavani računi ne vsebujejo vseh podatkov, ki bi opredeljevali datum opravljene storitve in storitev identificirali, tožnik pa njihove verodostojnosti ni izkazal z drugimi dokumenti, ki bi kazali, da so mu bile storitve opravljene. Ob okoliščinah, ki so pojasnjene in izhajajo iz davčnega inšpekcijskega nadzora, po drugi strani pri izdajateljih računov ni bilo nobenih realnih pogojev, da storitve opravijo, zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati. Ob takem stanju stvari tudi ne moremo govoriti o kršitvi načela nevtralnosti. Za družbo L. d.o.o. pa nedvomno izhaja, da je izdala račun, ne da bi bila davčna zavezanka, kar pomeni, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi 10. točke 40. člena ZDDV oz. 63. člena ZDDV-1. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Ker ne gre za opravljene dobave v smislu 6. Direktive posledično tudi ne gre pravice do odbitka vstopnega DDV.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.