Jedro

Tožnik je s predlogom za izdajo začasne odredbe želel zadržati izvajanje odločbe toženca, s katero mu je priznal pravico do pokojnine glede na slovensko dobo in hkrati odločil, da ima od določenega dne dalje pravico do razlike med izplačanim zneskom prej priznane pokojnine na dan ponovne odmere ter seštevkom pokojnin, odmerjenih v obeh državah pogodbenicah, ter da bo razlika za posamezno koledarsko leto obračunana in izplačana po opravljeni zadnji valorizaciji slovenske pokojnine za posamezno koledarsko leto ter pridobitvi podatkov o višini srbske pokojnine za posamezno koledarsko leto. V konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, da bi tožniku zaradi pokojnine, priznane samo na podlagi pokojninske dobe prebite v Sloveniji, nastala težko nadomestljiva škoda. Ni izkazano, da srbski nosilec zavarovanja za dobo prebito pri njem, ne bi tožniku nakazoval pokojnine. Prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi toženec ravnal samovoljno in tudi ni nobene nevarnosti, da tožniku pravica, v kolikor se bo ugotovila v sporu o glavni stvari, ne bi bila izvršena. Zato niso izpolnjeni pogoji določeni v 1. alinei 70. člena ZDSS-1 za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe in odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahteval, da se zadrži izvajanje kakršnihkoli ukrepov po odločbi št. ... z dne 15. 3. 2013 do pravnomočne odločitve v zadevi V Ps 3405/2013, da se bo izplačevanje pokojnine še naprej izvajalo po odločbi o zamrznitvi pokojnine z dne 1. 12. 2010 ter, da se srbskega nosilca zavarovanja obvesti, da svoj del obveznosti še naprej izplačuje neposredno ZPIZ Slovenije.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je samovoljno ravnanje toženca v tem, da bo razliko od na novo odmerjene pokojnine do tiste, ki jo je tožnik prejemal pred 1. 12. 2010, izplačeval po pridobitvi podatkov o srbski pokojnini za preteklo leto, to je z zamikom več kot celo leto. Iz razpredelnice, katero so izdelali pri tožencu, je iz razdobja treh let razvidno, da ta razlika mesečno znaša v povprečju več kot 300 EUR mesečno, letno pa več kot 3600. To zanj predstavlja neprostovoljno varčevanje, toženec pa neupravičeno zadržuje denarna sredstva, ki bi jih bil dolžan izplačevati mesečno. Poudarja, da je oseba z 90 % telesno okvaro, s slabim zdravstvenim stanjem, umetno aortno zaklopko po prestani operaciji na odprtem srcu, po prestani radikalni prostatektomiji zaradi karcinoma prostate ter po odstranitvi mehurja - cistektomiji, zaradi karcinoma mehurja. Tožnik je oseba v letih, ki presegajo statistično pričakovano življenjsko dobo za populacijo, ki ji pripada. Meni, da je pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za začasno odredbo utemeljena, saj mu zaradi ravnanja toženca iz meseca v mesec nastaja škoda, ki je zanj neznosna in lahko tudi nepopravljiva. Nasprotno pa toženec z izdajo začasne odredbe ne bi imel prav nobene škode, pač pa bi mu bilo naloženo, da redno izpolnjuje svoje obveznosti.

V odgovoru na pritožbo toženec v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam. Strinja se z odločitvijo sodišča, da tožnik ni izkazal za verjetno, da bi mu z izvršbo nastala težko nadomestljiva škoda in da ni nevarnosti, da bi tožencu nastala večja nepopravljiva škoda. Zagotavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je osnovni namen toženca, ki je nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja. Toženec je javni zavod in zato nikakor ni nevarnosti, da bi bila uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Toženec razpolaga z javnimi sredstvi, zbranimi s prispevki zavezancev za njihovo plačilo in mora zato pri njihovem razporejanju in porabi ravnati strogo v skladu z zakonom. Zato posledice izplačila po začasni odredbi, ki bi se izkazala za neutemeljeno, nikakor niso neznatne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče navaja naslednje.

Po naravi stvari je začasna odredba sredstvo za zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari. Njen namen je v preprečitvi poznejše otežene ali celo nemožne izpolnitve. Začasna odredba je dopustna le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke.

O predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje pravilno odločalo na podlagi 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1), po katerem lahko sodišče med postopkom tudi na predlog stranke med drugim odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Ker določba 4. odstavka 70. člena ZDSS-1 pri izdaji začasne odredbe napotuje na uporabo določbe zakona, ki ureja zavarovanje in ker je začasno odredbo mogoče izdati le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke, je glede izpolnjevanja pogojev potrebno upoštevati še določbe zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/07 - Uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZIZ). Ta v 272. členu določa, da mora upnik izkazati verjetnost obstoja terjatve ter eno izmed naslednjih predpostavk, to je: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik s predlogom za izdajo začasne odredbe želel zadržati izvajanje odločbe toženca z dne 15. 3. 2013, s katero mu je priznal pravico do pokojnine glede na slovensko dobo v višini 873,12 EUR na mesec od 1. 12. 2010 in hkrati odločil, da ima od 1. 12. 2010 dalje pravico do razlike med izplačanim zneskom prej priznane pokojnine na dan ponovne odmere ter seštevkom pokojnin, odmerjenih v obeh državah pogodbenicah, ter da bo razlika za posamezno koledarsko leto obračunana in izplačana po opravljeni zadnji valorizaciji slovenske pokojnine za posamezno koledarsko leto, ter pridobitvi podatkov o višini srbske pokojnine za posamezno koledarsko leto. Razlika med zneskom prej priznane pokojnine na dan ponovne odmere ter seštevkom obeh pokojnin, se bo izplačevala dokler seštevek ne bo presegel zneska pokojnine na dan ponovne odmere, to je zneska 1.760,61 EUR. Razen tega je iz listin razvidno, da je srbski nosilec zavarovanja na podlagi dobe dopolnjene v Srbiji, tožniku priznal pravico do pokojnine, ki jo bo prejemal, ko bo posredoval vse potrebne podatke za izvršitev izplačila.

Ker gre v sporni zadevi za presojo dokončne odločbe toženca, tožnik pa je s predlogom za izdajo začasne odredbe predlagal odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo utemeljenost takšnega predloga po 1. alinei 70. člena ZDSS-1 in ugotavljalo, ali je izkazano, da bi tožniku z izvršitvijo odločbe nastala težko nadomestljiva škoda. Torej takšna večja škoda, ki bi imela zanj resne posledice in bi jih bilo težko nadomestiti ali omiliti.

Glede na navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe in podatke v spisu, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, da bi tožniku zaradi pokojnine priznane samo na podlagi pokojninske dobe prebite v Sloveniji, nastala težko nadomestljiva škoda. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da tudi ni izkazano, da srbski nosilec zavarovanja za dobo prebito pri njem, ne bi tožniku nakazoval pokojnine.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za toženca, da pri njem ne gre za samovoljno ravnanje in da tudi ni nobene nevarnosti, da tožniku pravica, v kolikor se bo ugotovila v sporu o glavni stvari, ne bi bila izvršena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji določeni v 1. alinei 70. člena ZDSS-1 za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe in odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

Ker je toženec o sporni starostni pokojnini, pravici do razlike med izplačanim zneskom prej priznane pokojnine na dan ponovne odmere ter seštevkom pokojnin, odmerjenih v obeh državah pogodbenicah ter o tem, da bo razlika za posamezno koledarsko leto obračunana in izplačana po opravljeni zadnji valorizaciji slovenske pokojnine za posamezno koledarsko leto ter pridobitvi podatkov o višini srbske pokojnine za posamezno koledarsko leto, odločil s posamičnim upravnim aktom, za to pa je imel podlago v Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Sloveniji in Srbijo (Ur. l. RS, št. 30/2010 - MP 05/2010), ni samovoljnega ravnanja, kot neutemeljeno vztraja pritožba. Za samovoljo je mogoče šteti vsako ravnanje, ki pomeni grobo kršitev prava oziroma takšno ravnanje, s katerim bi bile kršene določbe materialnih ali procesnih predpisov oziroma bi bilo odločeno brez pravne podlage. Takšen dejanski stan pa v konkretni zadevi ni podan, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožba se prav tako neutemeljeno sklicuje na starost in zdravstveno stanje ter smiselno uveljavlja, da naj bi bila s tem izkazana težko nadomestljiva škoda. Starost in zdravstveno stanje, ne glede na obseg in resnost težav, same po sebi še ne izkazujejo verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu s 3. točko 365. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.